24. 9. 2009 | Mladina 38
Plemenito pleme in žlahtna žlahta
Tomo Križnar, popotnik in humanist
© Borut Krajnc
Vztrajna govorica, da je postal svetovni popotnik zaradi neozdravljive bolezni, ne drži. Govorica pravi, da naj bi mu bili zdravniki pri nas diagnosticirali nekaj neozdravljivega, nakar jih je poslal v maloro, sedel na kolo in se s popotovanji pozdravil. A resnica je enako, če ne še bolj zanimiva! Leta 1979 se je iz Nubskih gora dejansko vrnil s smrtonosno boleznijo, ki še danes nima imena. Od njega so dvignili roke tako nubski vrači kot zahodna medicina. Najprej beograjska in potem še ljubljanska biopsija jeter sta mu napovedali nekje od šest do osemnajst mesecev življenja. Celice v jetrih so mu odmirale in se nadomeščale z vezivnim tkivom - in ko bi tega enkrat zmanjkalo, bi zmanjkalo pacienta. A rešila ga niso svetovna vandranja, rešila ga je slovenska gmajna.
V to gmajno je takrat 25-letni mladenič hodil vsak dan jokat, saj je bil še poln strasti in načrtov in ni bil niti približno pripravljen za odhod. In potem je nekega dne našel lužo, v kateri se je zrcalila vsa lepota sveta. V tisti pocasti mavrici, kakršno na makadamski luži pričarajo avtomobilski izpuhi, je videl, kako neskončno je svet lep. V mavrici je, ne da bi za en sam hip nehal videti tudi blato, zagledal vse rdeče puščave Avstralije, tihomorske otoke Polinezije, vse reke Amazonije in sibirsko tajgo ter himalajske vrhove. V ščepcu peska je uzrl celo vesolje in v njem se je nekaj spremenilo. Obrnila se mu je pamet - v bistvu mu je tisto, čemur radi pravimo 'pamet', nehalo škodovati in spoznal je, da je vse sveto. Življenje je darilo, vsi smo udje istega drevesa - problemi so dobrodošli, saj v sebi nosijo izkušnjo.
Izvidi so se začeli sami od sebe izboljševati. Ko Tomo danes pripoveduje o tistih dneh, ko je dobesedno umiral, je vsake toliko malce v zadregi, ker lahko ponudi tako pomanjkljivo razlago za zmagoviti preobrat, a tako je pač bilo. Ker je življenje darilo, ga je končno odprl in se odpravil obiskat vse krasote, ki jih je bil uzrl v luži. Leta 1985 je pustil doma sina in partnerko in dobro službo menedžerja v Iskri ter se kot prostovoljec odpravil v Pakistan, Afganistan in Indijo pomagat beguncem. In ko je sedem let potoval s kolesom, se mu je srce polnilo z neslutenimi lepotami, a tudi z neslutenimi grozotami sveta. Danes, pravi, mu fizično zdravje sicer še vedno služi, psihično pa je sesut bolj kot kadarkoli. Desetletja genocidov in masakrov nad staroselci, ki jih njegova matična civilizacija v redkih primerih, ko jih pobeleži, pozabi tri dni po pogrebu, ga čedalje bolj pehajo v obup.
Prav te dni končuje svojo zadnjo knjigo Vojna za vodo, ki bo bralcu predstavila kronološki portret žrtvenega oltarja, na katerem so se v imenu zahodnega načina življenja znašli premagani. Že po telefonu iz njega brizga gnev: »Pišem, pišem - in se sproti ves čas trudim pozabiti, kaj sem pravkar napisal, ker je preveč ostudno. Ker je ta svet preveč gnil in pokvarjen in ker skoraj nikogar nič ne briga. Vsak, vsak od nas je odgovoren - vsak, ki ima tako krasno poceni mobitel, vsak, ki se pusti uspavati smrdljivim lažem, ki jih širijo CNN-i tega sveta.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.