Plemenito pleme in žlahtna žlahta

Vztrajna govorica, da je postal svetovni popotnik zaradi neozdravljive bolezni, ne drži. Govorica pravi, da naj bi mu bili zdravniki pri nas diagnosticirali nekaj neozdravljivega, nakar jih je poslal v maloro, sedel na kolo in se s popotovanji pozdravil. A resnica je enako, če ne še bolj zanimiva! Leta 1979 se je iz Nubskih gora dejansko vrnil s smrtonosno boleznijo, ki še danes nima imena. Od njega so dvignili roke tako nubski vrači kot zahodna medicina. Najprej beograjska in potem še ljubljanska biopsija jeter sta mu napovedali nekje od šest do osemnajst mesecev življenja. Celice v jetrih so mu odmirale in se nadomeščale z vezivnim tkivom - in ko bi tega enkrat zmanjkalo, bi zmanjkalo pacienta. A rešila ga niso svetovna vandranja, rešila ga je slovenska gmajna.
V to gmajno je takrat 25-letni mladenič hodil vsak dan jokat, saj je bil še poln strasti in načrtov in ni bil niti približno pripravljen za odhod. In potem je nekega dne našel lužo, v kateri se je zrcalila vsa lepota sveta. V tisti pocasti mavrici, kakršno na makadamski luži pričarajo avtomobilski izpuhi, je videl, kako neskončno je svet lep. V mavrici je, ne da bi za en sam hip nehal videti tudi blato, zagledal vse rdeče puščave Avstralije, tihomorske otoke Polinezije, vse reke Amazonije in sibirsko tajgo ter himalajske vrhove. V ščepcu peska je uzrl celo vesolje in v njem se je nekaj spremenilo. Obrnila se mu je pamet - v bistvu mu je tisto, čemur radi pravimo 'pamet', nehalo škodovati in spoznal je, da je vse sveto. Življenje je darilo, vsi smo udje istega drevesa - problemi so dobrodošli, saj v sebi nosijo izkušnjo.
Izvidi so se začeli sami od sebe izboljševati. Ko Tomo danes pripoveduje o tistih dneh, ko je dobesedno umiral, je vsake toliko malce v zadregi, ker lahko ponudi tako pomanjkljivo razlago za zmagoviti preobrat, a tako je pač bilo. Ker je življenje darilo, ga je končno odprl in se odpravil obiskat vse krasote, ki jih je bil uzrl v luži. Leta 1985 je pustil doma sina in partnerko in dobro službo menedžerja v Iskri ter se kot prostovoljec odpravil v Pakistan, Afganistan in Indijo pomagat beguncem. In ko je sedem let potoval s kolesom, se mu je srce polnilo z neslutenimi lepotami, a tudi z neslutenimi grozotami sveta. Danes, pravi, mu fizično zdravje sicer še vedno služi, psihično pa je sesut bolj kot kadarkoli. Desetletja genocidov in masakrov nad staroselci, ki jih njegova matična civilizacija v redkih primerih, ko jih pobeleži, pozabi tri dni po pogrebu, ga čedalje bolj pehajo v obup.
Prav te dni končuje svojo zadnjo knjigo Vojna za vodo, ki bo bralcu predstavila kronološki portret žrtvenega oltarja, na katerem so se v imenu zahodnega načina življenja znašli premagani. Že po telefonu iz njega brizga gnev: »Pišem, pišem - in se sproti ves čas trudim pozabiti, kaj sem pravkar napisal, ker je preveč ostudno. Ker je ta svet preveč gnil in pokvarjen in ker skoraj nikogar nič ne briga. Vsak, vsak od nas je odgovoren - vsak, ki ima tako krasno poceni mobitel, vsak, ki se pusti uspavati smrdljivim lažem, ki jih širijo CNN-i tega sveta.«

Kamere

Neki njegov prijatelj mi je zanj rekel, da bi bil to lahko precej nevaren človek, če ne bi bil tako neskončno dobrosrčen in nežen. Fit mož v rdeči vetrovki s sijajnimi lasmi sicer zamudi pol ure, a je potem neskončno prijeten sogovornik z izjemnim darom za učinkovito frazo. »Poglej, za takele kamere gre!« je prva stvar, ki mi jo reče, ko sedeva za mizo - kot bi nadaljeval pogovor, ki ga nisva nikoli začela. »V bistvu sploh niso kamere, ampak kamerice, vidiš, takole si jo zatakneš za pulover in potem vsi mislijo, da je kuli.« Na mizo postavi tanko črno paličico s tremi brlečimi lučkami, kakršno lahko iz Hongkonga naročiš za 40 evrov in kakršna lahko v Darfurju reši nešteta človeška življenja.
Odkar so Slovenci domačine letos spomladi oskrbeli s prvo pošiljko videokamer, prenosnih računalnikov in satelitskih telefonov, je v regiji manj napadov na civilno prebivalstvo, saj je med lokalnimi razbojniki zavladala panika, da se bodo njihovi obrazi pojavili na programih svetovnih TV-mrež. »Veš,« pravi Tomo, »za dominantno sudansko kulturo - torej arabsko - sta v tem kontekstu specifični dve reči: po eni strani jim je neskončno pomembno, da bi bili v očeh sveta videti gostoljubni in dobrosrčni ljudje, po drugi pa se kot muslimani že v osnovi zelo bojijo vsakih slik in podob. Zanje najbrž prav res ni hujšega, kot če se znajdejo na posnetku, kako posiljujejo neko žensko - to lahko za posameznika hitro pomeni smrt, za njegov klan pa neizbrisno sramoto za par generacij naprej. Za sudanske Arabce so lokalni črnci sicer tazadnje opice na drevesih, ki jih lahko po mili volji iztrebljaš, a zahodni ljudje smo zanje impresivni starejši bratje, zato vsak dan znova hrepenijo po našem odobravanju. Pa saj tudi pri nas na Zahodu kamere uporabljamo za to, da krotijo zveri v sebi. Zakaj ne drvimo skozi predore 180 na uro? Zato, ker ne vemo, kdaj in kje nas snemajo.«
Letos marca so tja dol poslali pet kamer - in prvi posnetki, ki so jih prek satelita dobili nazaj, so bili posnetki tega, kako so svojci kamere pretihotapili v zapor tik pred usmrtitvijo devetih nedolžnih ljudi. Sudanska vlada jih je z namenom podpihovanja sovraštva usmrtila, ker naj bi domnevno obglavili tujega novinarja. Njihove žene in otroci so, tik preden so deveterico ubili, posneli, kako obsojenci v kamere dvigajo svoje dlani brez nohtov - jasen dokaz, da so bila priznanja, na podlagi katerih so jih obsodili, izsiljena z zverinskim mučenjem. Ko Tomo Križnar dviguje svoje razbrazdane roke proti meni, da bi demonstriral, kako so jih usmrčenci kazali kameri, je to edinkrat v pogovoru, da ga za hip skoraj premagajo solze.
Zbirajo se torej prispevki za kamere - a tudi ko bo nad civilnim prebivalstvom v tistem grotlu manj nasilja, mu bo ostal še en gromozanski problem: voda. Sahara se širi s hitrostjo sedmih kilometrov na leto in Evropi grozijo desetine in desetine milijonov podnebnih beguncev, na katere ni niti približno pripravljena. »Leta '79 sem bil na teh danes opustošenih območjih - in kdor ni videl na lastne oči, najbrž res ne bi mogel verjeti: namreč, kakšno čudovito zelenilo je tam nekoč bilo! To so bile nebeške oaze, ljudje so ležali ob potokih in jedli datlje, šlo je za pravi raj na zemlji! Nihče, ki je imel trohico zdrave pameti, ne bi v primerjavi s tistim izbral tega smrdljivega kovtra zastrupljenega naftalina, pod katerim smo se navadili živeti na Zahodu, ker pač ne poznamo ničesar drugega.«
Zdaj jim je v nekdanjem nebeškem raju reke zasul pesek, smrt je na osvajalskem pohodu. Lokalni šamani prebivalstvo učijo, da gre za zlo zahodnjaško magijo, zaradi katere pade toliko manj dežja - in v bistvu imajo prav. Kako, s kakšnimi argumenti bi jih človek lahko poskusil prepričati, da zahodna civilizacija ni rak planeta, če pa to tako očitno je?
Vrtalna naprava za iskanje in črpanje vode bi stala okrog 150.000 evrov, rešila pa bi milijone eksistenc. Zdaj namreč vodo še vedno iščejo z bajalicami, pri čemer se seveda pogosto zmotijo in zaman kopljejo tudi po petnajst metrov globoko. »Zavedati se moramo: če najdejo toliko vode, kot je potrebujejo za preživetje, potem bomo imeli zahodnjaki morda to neznansko srečo, da bodo sahelski Afričani ostali tam. Pa saj to je vendar vse, za kar nas prosijo - saj nas ne prosijo za nič drugega! Oni imajo svoje kraje neskončno radi - tukaj pri nas je zanje itak premrzlo in premrzko. S peskom v očeh smo se rodili, pravijo, s peskom v očeh želimo umreti. Tam je bilo do sedaj tako krasno živeti! Ponavljam: nihče pri zdravi pameti ne bi raje izbral tistega, čemur pri nas tako radi rečemo civilizacija. Tam so imeli dolga dolga leta tisti pravi socializem - plemenito pleme in žlahtna žlahta. To ni bilo tako kot pri nas, tam sta bila tako velik revež kot velik bogataš sramota za celotno skupnost.«

Vsi nas sovražijo

Takoj, ko se je vrnil iz Afrike, je šel na zunanje ministrstvo, a mu je minister Žbogar rekel, da ni denarja in da bo pač treba računati na kake bolj civilne iniciative. Nasploh se Evropa obnaša kot en tak mongoloiden noj. »Vsak Afričan, ki ostane doma, je nekdo, ki ga ni treba strpati v moderna koncentracijska taborišča, kakršna je ustvaril Gadafi po Libiji v sodelovanju z Berlusconijem in z direktnim financiranjem Evropske unije. Tista taborišča tam so največja sramota, pa zanje ljudje sploh ne vejo! Podnebne begunce, ki imajo denar, potem spustijo naprej proti evropskim Alpam, ostale pa množično posiljujejo, mučijo in izkoriščajo za suženjsko delo. In to vse za tvoj in moj, evropski denar! Joj, kako dostojni potomci svojih kolonialnih dedov in babic smo v resnici.«
Sovraštvo do zahodnjakov, ki danes plameni praktično po vsem svetu, moraš občutiti na lastni koži, da lahko verjameš. Kamorkoli gre, se ne počuti več povsem varnega - in kako ga to prizadene, ko si pa že vse življenje prizadeva graditi mostove! »V Koranu piše: Ustvaril sem vas različne zato, da se boste drug od drugega učili. To je bila vedno osnova moje antropološke vizije, a sem je po zahodnih kanonih humanistike našel tako prekleto malo. Nikjer nisem našel toliko bratstva kot v Koranu - greh, zločin je bil, kakšen prevod nam je posredoval Jelinčič. Samo tisto res najslabše so vrgli skupaj in poskrbeli, da je dobila čisto vsaka dvoumnost najslabšo možno interpretacijo. Ampak mi se moramo boriti, da bodo nove sile čim manj ponavljale naše napake. Si predstavljaš: če bosta morali Kitajska in Indija spet skozi vse naše -izme, potem ne bomo nikoli dočakali miru.«
Evropa si lahko po njegovem zdaj pomaga samo še, če se krčevito oklene najboljšega v svojem humanizmu - kajti njeni sovražniki so danes že pošastno močni, poleg tega se čedalje bolj povezujejo. »Ne vem, koliko pri nas vemo o teh povezavah, ampak jaz hodim po tistih krajih vsako leto in na lastne oči vidim gnev. Pa saj stoletja zatirana ljudstva vendar niso nora, da bi tudi v tretjem tisočletju častila Pajo Patka!! Da bi jim med otroki vladala taka duhovna beda kot med vsega sitimi otroki Amsterdama, New Yorka ali Milana! Koliko droge, prostitucije in obupa je po tistih sajastih smetiščih, koliko nihilizma! In povsem logično je, da je tako: z ognjeno vodo in s steklenimi biseri kupljeni imperij propada. Dokler so se lahko širili s teptanjem nebojevitih ljudstev, so bili prebivalci evropskih kolonialnih sil strahovito živahni. A teh časov je nepreklicno konec.«
Zdaj smo v vmesnem obdobju, ko mnogim zatiranim, ki se borijo za preživetje, ne ostane dobesedno nič drugega kot terorizem. Islam se brani - ves čas se bori za preživetje svoje kulture in dostojanstva. Tomo razlaga, kako si ne zna več pomagati, da pogosto ne bi bil na strani teroristov: tako kot oni v sebi ne najde več volje, da bi podpiral stari red. Mnogi izmed teroristov, s katerimi je komuniciral, so bili skrajno pošteni, po lepoti in pravičnosti hrepeneči ljudje - hrepeneči, kot so hrepeneči nekateri zahodnjaški šestnajstletniki, preden kupijo to civilizacijo, ki je brutalna izdaja vsega, kar je na življenju svetega. Samorazstreljevalci po njegovem niso nori - samo poslušati jih je treba kaki dve uri, da ti povejo vse tiste reči, ki jih nisi slišal na CNN-u.
Knjiga izide oktobra, pravkar pa se je vrnil s festivala v Milanu, kjer je Vojna za vodo doživela stoječe ovacije petstotih ljudi: »Še vedno nisem povsem predelal te izkušnje. S kakšno grozo, s kakšnim trepetom očitno prebivalci teh industrijskih megalopolisov spremljajo svetovno dogajanje - kako zelo čutijo, kaj vse jim diha za ovratnik. Pri nas smo glede tega zaspani, čutimo se blazno varno spravljene v teh naših hribih ... Kako smešno.«
Kljub uspehom Tomo pravi, da se počuti slabše kot kadarkoli. Ne spi, vsak dan znova se grize: »Strah me je, ker smo na ladji brez kapitana. Glede na to, kaj nas čaka, bi morali politiki okoli hoditi vsi bledi in shujšani in neprespani, ne pa da se lesketajo kot Barbike!« Sanja o sožitju - sanja o vetrnicah v Sahari, ki bi brez onesnaževanja proizvedle večino elektrike za Evropo ... A sanje so čedalje bolj oddaljene, in tudi zato spet kadi - kot začne kaditi vedno znova, ko dalj časa preživi na našem koncu, kjer poliramo križišča, vnemar pa puščamo najosnovnejše potrebe naše človečnosti.
Lekcije, ki prihajajo s še včeraj zavezniških koordinat, so neskončno strašljive: od 180 milijonov dolarjev, ki jih je 120 milijonov članov Save Darfur Coalition zbralo po svetu, je šlo skoraj vse za obveščanje o genocidu, konkretne materialne pomoči pa ni bilo od nikoder. V korporativnih deželah se je tudi aktivizem docela sprofesionaliziral in marsikdo se je s tem pošteno omastil. »Kako pogosto mi kdo da roko in reče: BRAVO! Ko je treba kaj narediti, sem pa kar naprej skoraj sam.« A kljub strahu in obupu ne odneha: Nube so ga naučili, da dokler živi en sam nubski otrok, upanje ostaja. In tudi s tem poslanstvom je Tomo naredil svoje tri otroke: dokler živi en sam človek, upanje za svet ostaja.