1. 10. 2009 | Mladina 39 | Svet
Se vrača surovinski nacionalizem?
Kitajska, ki pridobiva 90 odstotkov redkih surovin na svetu, je napovedala, da bo morda omejila izvoz nekaterih izmed njih, Brazilija širi vpliv prek svoje naftne družbe
Letošnja plinska kriza je spet pokazala, kako zelo je Evropa odvisna od ruskega plina. Dobava tega plina je pod nadzorom Kremlja, enako velja za naftno industrijo. Tuje zasebne energetske družbe imajo zelo omejen dostop na ruski trg energentov. Venezuela in Bolivija sta podržavili svojo naftno industrijo, to pomeni, da ima nadzor nad njo oblast oziroma vladajoča politika. Brazilija si je prek državne naftne družbe Petrobras ravnokar zagotovila nadzor nad raziskavami in pridobivanjem nafte v morskih globinah ob svoji obali, kjer so najobetavnejša nova nahajališča nafte na svetu. Države že leta nadzorujejo naftni sektor v članicah kartela Opec.
Državni nadzor nad surovinami ni omejen le na nafto in plin. Kitajska, ki pridobiva 90 odstotkov redkih surovin na svetu, je napovedala, da bo morda omejila izvoz nekaterih izmed njih, na primer tistih, ki so nujno potrebne za proizvodnjo baterij in drugih izdelkov sodobne tehnologije. Za proizvodnjo mobilnega telefonskega aparata je recimo treba imeti 40 različnih surovin, med njimi so redke surovine litij, tantal, kobalt in antimon. Enaki materiali se uporabljajo za izdelavo zaslonov televizijskih sprejemnikov in računalniških monitorjev. Hkrati so Kitajci nakazali, da hočejo njihova podjetja vstopiti v strateška partnerstva s podjetji za oskrbo v drugih državah. Na podlagi teh podatkov so se analitiki RGE Monitorja, ki ga vodi znani ameriški ekonomist Nouriel Roubini, vprašali, ali se vrača surovinski nacionalizem, kakršen je bil v 70. letih prejšnjega stoletja opazen v naftni industriji.
Ugotavljali so, ali vlade spet povečujejo svoj vpliv na pridobivanje surovin, ker so cene teh vnovič začele rasti. Kaj to pomeni za naložbe? Državna podjetja morajo del prihodkov odvajati v proračun, zaradi tega ostane manj za naložbe, zasebnih podjetij pa zaradi različnih omejitev takšna vlaganja ne bodo zanimala oziroma se zanje ne bodo odločala. Utegne biti ogrožena oskrba, ker bo ponudba manjša od povpraševanja?
Od leta 2005 do sredine leta 2008, ko so cene surovin rasle, so vlade od Kazahstana, Rusije do Venezuele na ozemlju svojih držav omejevale projekte, ki so jih financirale tuje naftne družbe. Takšne spremembe politike so lahko med volivci dobro sprejete in po mnenju nekaterih analitikov lahko celo pripomorejo k okrepitvi vlaganj v infrastrukturo za pridobivanje nafte in plina, za investicije v naftni in plinski sektor pa so lahko tudi tvegane, navajajo analitiki RGE Monitorja.
Razpravo o surovinskem nacionalizmu je tokrat spodbudila napoved Brazilije, da bo njeno nacionalno naftno podjetje Petrobras imelo večinski delež pri vseh raziskavah in naložbah v pridobivanje nafte iz morskih globin ob brazilski obali. Ob predstavitvi novih pravil je predsednik Luiz Inácio Lula da Silva med drugim celo dejal, da je to »dan neodvisnosti za Brazilijo«. Zaloge nafte pod morskim dnom pred brazilsko obalo so ene najbolj obetavnih na svetu. Brazilija namerava ustanoviti tudi sklad, v katerem bo zbirala denar od prodaje nafte za socialne programe in za vlaganje v infrastrukturo.
Analitiki RGE Monitorja ugotavljajo, kolikšen razlog za skrb je lahko odločitev brazilske vlade. Očitno bo družba Petrobras ohranila večinski delež v večini pogodb za raziskave in pridobivanje nafte z morskega dna. Če bo drugo leto Lula na volitvah dobil večino, se bo povečal politični vpliv na naftni sektor v Braziliji. Petrobras poleg tega vstopa v mešane družbe tudi v tujini. Ravnokar je recimo priskočil na pomoč Kitajcem. Vpliv Brazilije oziroma njenega režima na oskrbo z nafto se bo tako precej povečal.
Brazilija pa ni edina država v Latinski Ameriki, kjer je državna blagajna odvisna od naftne industrije. V Mehiki je recimo država odvisna od družbe Pemex, toda proizvodnja na glavnem naftnem polju Cantarell upada že od sredine leta 2000, zaradi omejitev za tuje investitorje pa Mehika zaostaja tudi pri iskanju novih nahajališč nafte v Mehiškem zalivu. Naložbe v nova nahajališča se tako zmanjšujejo, je pa tudi res, da mehiška država od naftnih poslov dobi manj denarja.
Venezuela, kjer je predsednik Hugo Chavez v zadnjih letih izpeljal splošno nacionalizacijo, ki je zajela vse od bank, cementarn do naftne industrije, je v zadnjem času nakazala, da si želi premirja s tujimi naftnimi družbami. Je pa ta država večino partnerstev sklenila s tujimi družbami, ki so prav tako v državni lasti.
Proizvodnja nafte v Rusiji še vedno stagnira, zato je oblast spremenila davčni režim - znižala je nekatere davke, da bi privabila tuje vlagatelje, ki naj bi zagotovili denar za raziskave in izrabo energentov na težje dostopnih območjih. Ruska vlada večine naftnega in plinskega denarja ne vrača nazaj v sektor, torej za gradnjo infrastrukture in raziskave novih nahajališč, ampak ga nalaga v državnih premoženjskih skladih, prek katerih kupuje deleže v tujini in tako širi vpliv ruske politike. Nasploh je obvladovanje oskrbe s surovinami vse bolj del zunanje politike, saj gre za delitev vplivnih območij med velesilami in državami, ki so njihovi sateliti oziroma želijo kot pomembne partnerice stopiti na svetovni oder.
Vlada v Iraku je v začetku leta dovolila povečanje izvoza nafte, zeleno luč je dala celo za izvoz z območij, ki jih nadzorujejo Kurdi. Ni pa bila pripravljena skleniti dolgoročnih pogodb za vlaganje v naftni sektor, ki sta jih ponujala britanski BP in kitajska državna naftna družba. Da je treba več vlagati v pridobivanje nafte in plina, so ugotovili tudi Američani in Kanadčani, saj so se odpovedali delu davčnih prihodkov iz tega vira, da bi spodbudili investitorje, pišejo analitiki RGE Monitorja. Zdaj, ko so se cene nafte zvišale, so nekatere družbe že povečale naložbe.
Kitajska naftna družba PetroChina namerava prek mešanih družb vlagati v tehnologije za izkoriščanje nafte iz kanadskega peska. Iz peska se nafto sicer splača pridobivati, če sod surove nafte stane vsaj 60 dolarjev. »Globalna slika je mešana. Nekatere države spet uvajajo spodbude za najdražje izkoriščanje, da bi spodbudile naložbe zasebnega sektorja. Druge poskušajo vnesti več jasnosti v svoj zamegljeni režim. Te reforme utegnejo, če bodo izpeljane korektno, zagotoviti investitorjem večjo zanesljivost. Treba bo še počakati, kako bodo te politike spodbudile ali zavrle večje investicije, ki bodo potrebne, da bo ponudba lahko dohajala povpraševanje,« zaključujejo analitiki RGE Monitorja.
Robert Mabro iz Oxfordskega inštituta za energetske raziskave pravi, da je nafta za države, ki jo pridobivajo, nacionalna dobrina, zato hočejo imeti nadzor nad pridobivanjem. Nekateri to imenujejo surovinski nacionalizem. To se dogaja v Venezueli in Nigeriji, pa tudi v Rusiji. Prihodki od prodaje nafte so pogosto edini zanesljiv proračunski vir. V Savdski Arabiji v začetku 70. let prejšnjega stoletja recimo tako rekoč niso poznali asfaltiranih cest. Ko so v takšnih revnih državah odkrili nafto, tam niso imeli znanja in tehnologije, da bi jo izkoriščali, zato so morali oddati koncesije tujim energetskim nadnacionalnim družbam. Do zdaj so se večinoma že naučili, kako naj svoja naravna bogastva izkoriščajo sami. To je po Mabrovih besedah temelj sedanjega naftnega nacionalizma. Države, ki imajo pomembna nahajališča surovin, to izkoriščajo za uveljavljanje svojega vpliva, dejansko se vedejo enako kot ZDA, ki za širjenje vpliva uporabljajo vojaško in politično moč.
Danes obvladujejo več kot 90 odstotkov svetovnih zalog nafte in plina državne družbe, kot so savdska Saudi Aramco, venezuelska PDVSA in ruski Gazprom. Kljub temu ne smemo pozabiti, da so zahodne nadnacionalke Shell, BP, ExxonMobil še vedno zelo močne pri predelavi nafte. V njihovi lasti so vse velike rafinerije. Glede naložb pa Robert Mabro opozarja, da najprej traja pet let, preden je na novem naftnem ali plinskem polju nafto oziroma plin sploh mogoče začeti črpati, potem pa je treba počakati še 20 let, da se naložba povrne. Dokler investitorji niso prepričani, da bo cena dovolj visoka, da jim bo zagotovila dobiček, se za naložbo ne odločijo.
Kje je v tem novem razmerju sil Slovenija? Na kaj lahko računa kot članica Evropske unije? Na EU se prav veliko ne more zanašati, kajti ko gre za strateške interese, to pa oskrba z energenti in tudi s surovinami nasploh je, vsaka država članica najprej pomisli nase, skupne politike EU pri tem ni, je zgolj na papirju. Pred letom je evropska komisija objavila predlog strategije v zvezi s surovinami, v katerem navaja, da mora EU večino strateških surovin uvoziti, njihova nahajališča so le v nekaj državah, dostop do njih je vse težji, zato so tudi vedno dražje. Ampak ta strategija je zgolj eden od številnih dokumentov, ki so jih pripravili uradniki v komisiji, in bo ostala v predalu. Za majhne članice, kot je Slovenija, bi bil skupen evropski nastop vsekakor zelo koristen, a glavno besedo v Bruslju imajo velike članice, njihovi nacionalni interesi pa niso enaki interesom majhnih članic EU. Čeprav letošnja plinska kriza ni bila prva, recimo članice EU z državami dobaviteljicami še vedno sklepajo bilateralne sporazume o dobavi energentov in surovin, hkrati pa med razpravami v Bruslju njihovi ministri vseskozi odločno zagovarjajo enotnost in potrebo po skupnem evropskem nastopu.
Kot članica EU si torej Slovenija pri oskrbi s strateškimi surovinami in energenti ne more obetati kakšne večje podpore, zanesti se mora predvsem na svojo zunanjo politiko, diplomacijo in iznajdljivost posameznih podjetij. Sama se mora prilagoditi novemu razmerju sil.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.