»Če se želiš oviri izogniti, se moraš osredotočiti na pot mimo ovire«

Jernej Stritih je gozdarski inženir, dozdajšnji predsednik uprave nevladne okoljevarstvene organizacije Umanotera, podpredsednik Mednarodne komisije za varstvo Alp CIPRA in član Svetovne komisije za zavarovana območja, sicer pa lastnik podjetja Stritih, ki se ukvarja s svetovanjem v zvezi s trajnostnim razvojem. Na začetku 90. let je bil krajši čas državni sekretar za okolje, pet let pa izvršni direktor Regionalnega centra za okolje za srednjo in vzhodno Evropo. Vlada ga je na novi položaj imenovala včeraj.

Kakšna je vaša vizija, kar zadeva vodenje vladne službe za podnebne spremembe? Kakšne bodo vaše prve poteze?

> Moja vizija je uresničiti, kar je zapisano v odloku vlade o ustanovitvi te službe, torej povezovati in usmerjati delo pri blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje. Gre za veliko dela, za kompleksno nalogo, zato je po mojem prepričanju treba začeti pri temeljih. Najprej zgraditi razumevanje problemov in razumevanje ciljev. Vlada je že sprejela dve različici operativnega programa za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, podpisali smo kjotski protokol, prav zdaj se pogajamo o prihodnjem svetovnem sporazumu. Vse te zaveze bo treba umestiti v slovenski kontekst. Pri tem je zelo pomembno, da na blaženje in prilagajanje gledamo kot na razvojni izziv. Točno to danes v odgovor na recesijo počnejo vodilne svetovne države, ki s podnebnimi strategijami določajo gospodarska merila za prihodnost. Za Slovenijo je zelo pomembno, da je med tistimi, ki to gospodarstvo prihodnosti oblikujejo, ne pa da je zgolj ena od tistih, ki vedno sledijo drugim. Menim, da imamo za to dovolj potencialov. Smo majhna država, imamo razmeroma majhen ogljični odtis, imamo gozdove, po katerih smo med vodilnimi državami v svetu. Imamo znanje, imamo kakovostno industrijo, tako da ni razloga, da ne bi dosegli dveh stvari hkrati - povečali dolgoročno konkurenčnost Slovenije in pa prevzeli svojo odgovornost do planeta.

Menite, da je treba bolj poudariti preprečevanje oziroma blaženje podnebnih sprememb ali prilagajanje nanje?

> Ne vem, ali lahko govorimo o večjem ali manjšem poudarjanju. Prilagajanje je dejstvo, brez tega ne bo šlo. Bolj ali manj jasno je, kaj bo treba postoriti. Glavna grožnja v Sloveniji so zdaj poplave in vremenske ujme in na tem področju bo treba začeti delati čim prej. Če pa podnebnih sprememb ne bomo začeli tudi blažiti, bo prilagajanje vedno težje. Če se globalna temperatura zviša za več kot dve stopinji Celzija, potem nihče več ne zna napovedati posledic.

Kako vidite dozdajšnje slovensko ukrepanje? Vas naš zaostanek za najnaprednejšimi državami skrbi?

> Slovenija ni ravno veliko v zaostanku. Če gledamo najrazvitejšo državo, ZDA, smo na tem področju celo v prednosti. Vemo, da ZDA niso podpisale kjotskega protokola in da bo tudi prihodnji sporazum iz Koebenhavna precej odvisen od njihove pripravljenosti na sodelovanje. Slovenija je kjotski sporazum podpisala, bili smo celo na dobri poti, da cilje, ki smo se jih zavezali doseči, dosežemo. Ker smo ena od tranzicijskih držav, v katerih so se izpusti po letu 1990 zelo zmanjšali, saj je prestrukturiranje prineslo večjo energetsko učinkovitost, so naši izpusti toplogrednih plinov pod nadzorom v industriji in proizvodnji energije, pa tudi v široki porabi. Izpod nadzora je ušel samo promet. Z usklajeno politiko je cilje, ki smo si jih in ki si jih še bomo postavili, mogoče doseči. Je pa res, da bodo ukrepi ob ambicioznejših ciljih vedno bolj zapleteni. A prej ko jih bomo začeli izvajati, cenejši bodo in v boljšem položaju v primerjavi z drugimi državami bomo.

Kako sploh vidite podnebne spremembe? Ste privrženec katastrofičnih scenarijev ali menite, da gre na trenutke strašenje že predaleč?

> Po izobrazbi sem gozdarski inženir in nekaj vem o ekologiji. Prepotoval sem tudi precej sveta. Prav zdaj se na severu Cipra ukvarjam s projekti priprave Nature 2000 in tam se katastrofični scenariji že uresničujejo. To, da že štiri leta niso imeli žetve žita, in to na otoku, ki je bil tisočletja žitnica vzhodnega Sredozemlja, po mojem kaže, da napovedi niso prehude. Drugo pa je vprašanje, ali je preveč strašenja. Iz kajakaštva vem, da če se osredotočiš na oviro pred sabo, boš ob to oviro skoraj zagotovo trčil. Če se želiš oviri izogniti, se moraš osredotočiti na pot mimo nje, na alternativni scenarij. Menim, da obstaja možnost, da izziv podnebnih sprememb predstavimo kot priložnost za uresničevanje do človeka in narave prijaznejšega trajnostnega razvoja. To je tudi edina možna rešitev. Pozivi k revoluciji in depopulaciji, ki v zadnjem času krožijo po spletu, so odmev idej 20. stoletja, ki so, sicer morda z dobrimi nameni, pripeljale v totalitarne sisteme. Sam mislim, da je na voljo dovolj znanja in konceptov, ki nam omogočajo pozitiven scenarij prihodnje poti.

Kako naklonjeni ste omejevanju svobode, na primer mobilnosti, s katerim bi omilili podnebne spremembe?

> Takega razkošja, kot smo ga imeli zadnjih nekaj desetletij, ko je bila energija tako rekoč zastonj in smo si lahko privoščili individualno mobilnost, si v prihodnosti ne moremo privoščiti. Ne samo zaradi toplogrednih plinov. Kaj je težava pri mobilnosti? Če so vsi neomejeno, svobodno mobilni, nazadnje ni mobilen nihče, ker vsi stojijo ob osmih zjutraj na ljubljanski obvoznici in poslušajo prometne informacije. Svoboda je svoboda, dokler ne trči ob svobodo drugega. In če je moja svoboda, da si kupim največjega hummerja in se z njim vozim, kolikor se hočem, pri tem pa uničim razvojne možnosti nekomu v nerazvitem svetu ali pa svojim vnukom, taka svoboda ni etično sprejemljiva in tudi ne vem, zakaj bi jo kdo želel uveljaviti. Po mojem ravno spodbujanje individualne mobilnosti omejuje svobodo. Če država z davkoplačevalskim denarjem poskrbi samo za ceste brez javnega prevoza, imajo korist od njih le tisti, ki imajo avto. Mladi ljudje, dokler nimajo vozniškega dovoljenja in svojega avtomobila, so praktično zelo omejeni v gibanju, prav tako starejši. Mlada družina v Sloveniji brez avtomobila ne more preživeti, čeprav v nekaterih razvitejših državah obstaja realna možnost življenja brez avtomobila. Pomanjkanje javnega prevoza ter s tem pomanjkanje alternativ osebnemu avtomobilu bi označil kot veliko nesvobodo.