8. 10. 2009 | Mladina 40 | Kultura | Plošča
David Sylvian: Manafon
2009, Samadhisound
Če želimo razumeti novi album Davida Sylviana, se ne smemo ozirati na kategorije, ki so njegovo delo določale doslej. Po uspešnih, pogosto precej introvertiranih in intimnih albumih, ki jih je izdajal od sredine osemdesetih let, po razpadu matične skupine Japan, se je uveljavil kot izredno zrel glasbeni ustvarjalec. Izrazito prepoznavno petje, ki ga je razvil do popolnosti, je s pridom uporabljal na vsaki plošči, njegove instrumentalno eksperimentalne stvaritve, kot so Flux and Mutability in Pligt and Premonition s Holgerjem Czukayem ter instrumentalna polovica albuma Gone To Earth, pa danes veljajo za klasiko ambientalne glasbe. Pot, na katero je Sylvian stopil po odhodu iz matične skupine, je bila usmerjena v raziskovanje različnih vidikov popularne glasbe. Po uspešnih solo albumih ter izvrstnem projektu z nekdanjimi soborci iz skupine Japan, Rain Tree Crow (1991), ki so bili zaradi njegove nagnjenosti k eksperimentu in vrhunskih gostujočih glasbenikov prave mojstrovine, je z dolgoletnim sodelavcem Robertom Frippom v devetdesetih letih izdal še eno studijsko ploščo (The First Day, 1993), nakar se je za nekaj časa umaknil iz javnosti. Razpad skupine Japan je pomenil prvi veliki preobrat v njegovi glasbeni karieri, drugi pa se je zgodil, ko je zapustil multinacionalko Virgin in ustanovil svojo založbo Samadhisound. Prva izdaja pri novoustanovljeni založbi je bil album Blemish (2003), kjer se je predstavil kot avtor, ki je popolnoma zapustil dotedanje norme glasbenega ustvarjanja. Sodelovanje z Derekom Bailey-jem in Christianom Fenneszem ga je pripeljalo do fascinacije s sodobno improvizirano godbo in elektronskim minimalizmom, Blemish pa je nakazal pot, po kateri bo zajadral v prihodnosti. Manafon je njegov prvi solo izdelek, ki ga lahko označimo kot logično nadaljevanje, saj se je z njim še bolj umaknil od svoje pop/rockovske zgodovine. Plošča je zasnovana kot skupek glasbenih improvizacij, pri katerih so sodelovali svetovno znani improvizatorji, ki so prispevali glasbeno ozadje, na katerem so nastajala besedila in nato še dodani Sylvianovi vokalni prispevki. Izrazito hermetično ploščo odpre najbolj poslušljiv komad Small Metal Gods, edini napisan v prvi osebi in zaradi tega tudi najbolj intimen. Druge skladbe so zasnovane kot zgodbice, napisane so v tretji osebi, navdih pa črpajo iz dela velškega pesnika R. S. Thomasa, ki je živel v mestecu Manafon v Walesu. Izrazito umirjeno, ponekod temačno razpoloženje, ki je tokrat popolnoma podrejeno glasbenim improvizacijam iz ozadja, brez dodatnih ritmičnih posegov predstavlja Davida Sylviana kot glasbenega umetnika, ki se ne poglablja več v sfere svoje intime, temveč operira z atonalnimi zvoki in z njimi poskuša uskladiti svoje najmočnejše orožje - svoj vokal. Plošča, ki jo lahko uvrstimo v sodobno klasično komorno glasbo in nov radikalen preobrat v Sylvianovi karieri.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.