Ženski paradoks

Na nekaterih področjih ženske niso več zgolj enakopravne, ampak so tudi boljše od moških. Na primer po izobraženosti. Živijo dlje, imajo varnejše službe. Njihov položaj se je v zadnjih desetletjih korenito izboljšal in tisto, čemur smo nekoč rekli prepad med spoloma, izginja. Vse več jih je na vodstvenih položajih v gospodarstvu in politiki. In tudi svet po gospodarski krizi naj bi pripadal predvsem njim, ženskam. Toda ali so ženske s to novo vlogo zadovoljne? Ne. Paradoksalno, ženske so zadnja desetletja veliko bolj nesrečne in nezadovoljne kot prej. Kakor da je emancipacija zgrešila svoj bistveni cilj.
Graf

Konec veselja

V postfeminističnem svetu so postali moški srečnejši od žensk. Do takšnega sklepa sta prišla ameriška ekonomista, ki sta nedavno začela preučevati dolgoročne usmeritve, kar zadeva zadovoljstvo z življenjem pri moških in ženskah. Betsey Stevenson in Justin Wolfers, ekonomistka in ekonomist iz ameriške univerze v Pensilvaniji, sta uporabila več različnih javnomnenjskih raziskav, opravljenih v ZDA in Zahodni Evropi. Njuna hipoteza je bila, da bi se moralo zaradi objektivno izboljšanega položaja žensk, denimo občutnega zvišanja povprečne izobrazbe, boljšega dostopa do služb, višje plače in podobno, povečati njihovo zadovoljstvo. A tudi na svoje presenečenje sta prišla do popolnoma nasprotnega odgovora: ugotovila sta, da so se v industrijskih družbah vsega sveta od ZDA in Zahodne Evrope do Avstralije zadovoljstvo z življenjem, sreča in užitek pri opravljanju vsakodnevnih opravil pri ženskah v zadnjih 30 letih zmanjšali. V ZDA v absolutnem smislu in v relativnem smislu glede na moške. V Evropi pa v relativnem smislu.
Novica je presenetljiva. A presenetljiva je tudi globina padca, ki sta ga »izmerila«. S srečo so se pred njima ukvarjali že drugi ekonomisti. Izmerili so na primer, kakšen vpliv na izražanje zadovoljstva ima povečanje brezposelnosti. Stevenson in Wolfers sta izračunala, da je povečanje nezadovoljstva med ženskami v ZDA takšno, kot če bi se registrirana brezposelnost zvišala za 8 odstotnih točk. To je ogromno. Za primerjavo: odkar se je v Sloveniji tudi uradno začela recesija, se je registrirana brezposelnost povečala za 30 tisoč brezposelnih ali za skoraj 2 odstotni točki. Zmanjšanje zadovoljstva z življenjem pri ženskah naj bi bilo torej v zadnjih treh desetletjih podobno učinku štirih gospodarskih depresij.
Po objavi članka so bili v ZDA in Evropi objavljeni izsledki še nekaterih drugih raziskav, ki naj bi tezo potrjevali. V Veliki Britaniji so se, denimo, spomnili leta 2006 objavljenih ugotovitev 20-letne raziskave, v katero so bili vključeni 15-letniki iz Škotske. V njej so zaznali nesorazmerno povečanje anksioznosti, depresij, paničnih napadov in anhedonije (nezmožnosti občutiti užitek) pri deklicah, ki po novem veliko pogosteje kot dečki odgovarjajo, da so pod »neprestanim pritiskom« in »da ne zmorejo premagati težav«. V ZDA pa z besedno zvezo »učinek Paris Hilton« povzemajo izsledke raziskave psihologinje Jeana Twenge. Pri analizi 37 tisoč študentov je opazila pandemijo narcisizma, ki naj bi se bila ravno tako nesorazmerno razširila med ženskami. Ženski narcisizem naj bi se bil v zadnjih 20 letih skoraj podvojil. Narcisi verjamejo, da so boljši od drugih, neprestano iščejo pozornost ter častijo materialno bogastvo ter zunanji videz. Število plastičnih operacij in drugih kirurških, kozmetičnih posegov se je v ZDA v zadnjih 10 letih povečalo za več kot petkrat. Tudi za Slovenijo je podatek podoben. Od leta 1992 število lepotnih plastičnih operacij pri nas raste za približno 20 odstotkov na leto, ocenjuje dr. Marjan Fabjan, ki vodi eno od zasebnih plastičnih kirurgij.

Je krivo dvojno breme?

V Sloveniji raziskave na to temo še ni, je pa za Mladino Center za raziskovanje javnega mnenja pri Fakulteti za družbene vede zbral podatke za zadnjih 20 let. Izkaže se, da so usmeritve v Sloveniji približno takšne, kot sta jih ameriška raziskovalca zasledila tudi v drugih evropskih državah: sicer postajajo vsi, moški in ženske, srečnejši in zadovoljnejši z življenjem, toda pri moških je zadnja leta zadovoljstva več kot pri ženskah. V začetku devetdesetih let, nekje do leta 1994 ali 1995, so bile slovenske ženske še malce bolj optimistične, srečnejše ali zadovoljnejše od moških. V tem obdobju je, denimo, manj žensk kot pa moških na vprašanje »Če danes razmišljate o svojem življenju in ga ocenjujete v celoti, ali bi rekli, da ste srečni ali nesrečni?« odgovorilo s »sploh nisem srečna« ali z »nisem preveč srečna«. Nato se je okrog leta 1998 »ženski optimizem« v primerjavi z moškim zmanjšal. Od tedaj je več žensk kot pa moških nesrečnih ali ne preveč srečnih. Z drugimi besedami: če ne že prej, v sedemdesetih ali osemdesetih letih, tako kot na Zahodu, se je 21. stoletje v Sloveniji zagotovo začelo na moško zadovoljstvo. In to kljub velikim spremembam pri položaju žensk v družbi.
Razlogov za takšne spremembe je lahko več. V zadnjih 30 letih je bilo nešteto socialnih pretresov, ki bi lahko vsi ali pa vsak po malem vplivali na razlike v zadovoljstvu po spolu. Začela je razpadati družina, manj je otrok, tipično ženske ali moške vloge so se pomešale, več je prostega časa in »postmodernističnih« vrednot, kot je osebna avtonomija, individualnost in podobno. Že v osemdesetih letih so nekateri sociologi pisali o »tragediji emancipacije« z argumentom, da je ta zgolj povečala bremena žensk; te naj bi bile zadnja desetletja resda začele prevzemati nove vloge, vendar se hkrati niso rešile starih, tradicionalnih. To je teorija tako imenovanega dvojnega bremena, kot jo poznamo v Sloveniji. Ameriški State Department je še do leta 2000 v poročilu o stanju človekovih pravic v Sloveniji opozarjal, da »v ruralnih delih Slovenije nosijo ženske, tudi tiste, ki niso zaposlene zgolj doma, zaradi splošne konservativne družbene tradicije neproporcionalno velik delež hišnih in družinskih opravil. Kljub temu pa ženske pogosto srečamo v poslovnem svetu in v izvršilnih vladnih uradih.«
To je morda res, a če v ZDA in Zahodni Evropi omenjena teorija »dvojnega bremena« drži, bi morali pri ženskah, ki imajo službo, ki imajo otroke ali ki so poročene, opaziti večje nezadovoljstvo kot pri ženskah, ki nimajo »osnovnega bremena«. Teza se ne izide: gospodinje, zaposlene ženske, ženske, ki imajo otroke, ali ženske, ki jih nimajo, ki so porečene, brez partnerja ali ločene - bistvenih razlik naj ne bi bilo. Vse so v zadnjih 30 letih na Zahodu postale nesrečnejše. Zanimiva je bila analiza ameriških znanstvenikov glede na izobrazbo: čeprav bi pričakovali, da so bolj izobraženi tudi srečnejši, se to pravilo potrdi le pri moških. Ženske z višjo izobrazbo so postale z leti še bolj nezadovoljne s svojim življenjem, sta ugotovila ameriška ekonomista. Zato sta sklenila, da je povečanje občutka nesrečnosti pri ženskah neizpodbitno, »tako splošno in razširjeno, da ga ni mogoče povezovati s kakšnim drugim, posameznim pojavom«. In je očitno posledica procesov, ki jih imenujemo emancipacija. A zakaj?

Slovenske »superženske«

V Sloveniji, pa tudi v nekaterih drugih socialističnih državah naj bi bil položaj žensk malce drugačen kot na Zahodu. Tanja Rener s Fakultete za družbene vede poudarja, da so bila na Zahodu neofeministična in ženska gibanja razmeroma uspešna, predvsem v političnih, manj v ekonomskih zahtevah, zaradi česar je zaposlenost žensk hitro narasla, hkrati so se izredno dvignila pričakovanja žensk, kar zadeva izobraženost, zaposlenost in osebno avtonomijo. Ceno naj bi ženske plačale prav tam, kjer je bila socialna država slabo razvita. Denimo v sredozemskih ali v neoliberalnih državah, kot so Velika Britanija in ZDA, v Skandinaviji pa naj bi bilo drugače. Iz tega sklepa, da tam zdaj tudi razočaranje nad razvojem in »nesreča žensk« nista tako globoka. »Domnevam torej, da razočaranja žensk temeljijo na tem, da so bili boji za enakost sicer precej uspešni, možnosti zanjo pa so ostale domala nespremenjene,« meni Renerjeva.
Imeli smo razvito socialno državo, polno zaposlenost odraslih žensk, razmeroma dobro urejeno infrastrukturo, denimo otroško varstvo, zdravstveno varstvo, posebej žensk in otrok. Obstajal je neke vrste »državni feminizem« ali enakopravnost med spoloma od zgoraj navzdol. A hkrati, dodaja Renerjeva, se je implicitno razvijala doktrina »superženske«, ki je uspešna v zaposlitvi ali poklicu in doma, pa še družbenopolitično dejavna je morala biti, hkrati s tem pa smo imeli izrazito enakomerno in tradicionalno delitev dela med spoloma. »Tako imenovana dvojna obremenjenost žensk je bila pri nas zato zmeraj razmeroma visoka. Intenzivno delovno obremenjenost v službi in doma je vsaj delno blažila kolikor toliko egalitarno naravnana socialna država. Sistemske politike usklajevanja zaposlitve in družine, ki so v evropski socialni in politični retoriki tako popularne, se pri nas - morda razen plačanega očetovskega dopusta - nikoli niso zares prijele. Zato pa so za položaj večine žensk pri nas toliko nevarnejši posegi v zmanjševanje moči socialne države in privatizacija storitev,« pravi Renerjeva, ki je nezadovoljstvo žensk v Sloveniji zato ne bi posebej presenetilo.
Seveda je še zmeraj precej indicev, da imajo ženske vsak dan opraviti z različnimi diskriminatornimi praksami. Čeprav dosežejo višjo izobrazbo od moških, jih je na najvišjih in najbolje plačanih delovnih mestih po podatkih urada za enake možnosti zgolj tretjina. Med brezposelnimi iskalkami in iskalci prve zaposlitve z visokošolsko izobrazbo je, denimo, celo do 75 odstotkov žensk, prav tako je več žensk med brezposelnimi in v skupini tistih, kjer je tveganje revščine večje. Tudi na trgu dela so zaradi potencialnega materinstva še zmeraj v veliko slabšem položaju pri zaposlovanju ali napredovanju kot njihovi kolegi. »O tem pričajo rezultati analize oddanih prijav diskriminacije delodajalcev pri zaposlovanju, zbrani v času posebne akcije. Kar 87 odstotkov prijav so oddale ženske, od tega dve tretjini stare od 21 do 30 let, večina pa se jih je nanašala na diskriminacijo zaradi materinstva,« pravi Milica Antić Gaber s Filozofske fakultete.

Pa vendar to še ne pomeni, da prihodnost ni ženskega spola. Spremembe potekajo z dramatično hitrostjo. Pred 35 leti je le petina žensk v Sloveniji dosegla stopnjo izobrazbe, višjo od končane osnovne šole. Po letu 1980, ko je sledil tako imenovani drugi val emancipacije, se je razmerje začelo obračati in danes ima le še pet odstotkov žensk zgolj osnovnošolsko izobrazbo. V študijskem letu 2007/08 je bilo med študenti že skoraj 60 odstotkov žensk in 40 odstotkov moških. Isto velja za gimnazije. Res je, da je med profesorskim kadrom, torej med univerzitetno intelektualno elito 4500 pedagogov samo tretjina žensk, a je tudi to očitno le še eden od reliktov moškocentrične preteklosti: pri mlajših učiteljih, pri prihodnjih rodovih univerzitetnih pedagogov, je razmerje med spoloma že uravnoteženo.

Skok, ki so ga v javnem življenju v zadnjih desetletjih naredile ženske, je dejansko ogromen. Svet, kakršnega so v stoletjih ustvarili moški, se z naglico ruši. To velja tudi za Slovenijo, ki je bila zavoljo socialistične usmeritve (ta je šla z roko v roki z ženskim gibanjem) v emancipatorne procese vključena razmeroma zgodaj. Že leta 1897 je začel izhajati prvi ženski časopis Slovenka, leta 1898 je bilo ustanovljeno prvo žensko društvo, leta 1905 je bila prva ženska sprejeta v službo na ljubljanskem magistratu, leta 1942 je bila uzakonjena splošna volilna pravica, v parlament je bila poslana prva poslanka, tri leta kasneje »smo« že dobili prvo ministrico. Danes sta represivna resorja v rokah Katarine Kresal in Ljubice Jelušič, ki sta na lestvici priljubljenosti v vladi Boruta Pahorja na vrhu. Sicer pa tudi Pahor ni tipičen predstavnik patriarhalne tradicije. Položaj žensk v svetu in tudi v Sloveniji se »objektivno« izboljšuje, še posebej po letu 1960, ko so po dobljenem boju sufražetk za volilno pravico na dnevni red prišla ekonomska in socialna vprašanja.
Še pred približno desetimi leti so ženske v Sloveniji v povprečju za isto delo zaslužile 85 odstotkov plače, ki so jo dobili moški, sodeč po zadnjem poročilu statističnega urada iz maja 2009, ženske danes zaslužijo »že« 95 odstotkov »moške« plače. Po nekaterih predvidevanjih (Boston Consulting Group) se bo v prihodnjih petih letih svetovni prihodek žensk povečal za kar 50 odstotkov, z 10 na približno 16 trilijonov dolarjev, prihodek moških pa naj bi se povečal zgolj za tretjino, na 31 trilijonov dolarjev. Postkrizna gospodarstva bodo iz več razlogov bolj »ženska«. Prvič, v veliki večini propadlih podjetij so kratko potegnili moški; v tej gospodarski krizi je bilo izgubljenih okrog 85 odstotkov »njihovih« delovnih mest. In drugič, gospodarska rast, ki naj bi se začela v »socialnih« sektorjih, v izobraževanju, šolstvu ali zdravstvu, bo predvsem v prid ženskam. Ženske naj bi po teh predvidevanjih predstavljale »priložnost«, kakršno pomenita Kitajska in Indija skupaj. Razlog je viden že v sedanjosti: v zahodnoevropskih državah ženske nadzirajo več kot 75 odstotkov porabe v gospodinjstvih.

Kaj je ženska brez moškega?

Govoriti o sreči, je lahko tvegano, pojasnjuje Milica Antić Gaber, a vseeno trdi, da različne raziskave in analize kažejo, da so se pričakovanja žensk s krepitvijo zavedanja o pravicah in možnostih na različnih področjih povečala. »Ženske tudi v partnerskih razmerjih, kot ugotavlja med drugimi znani sociolog Giddens, pričakujejo več, vlagajo več, in če z razmerjem niso zadovoljne, ga tudi zapustijo. A to ne pomeni, da so potem vse življenje nesrečne ali da ostanejo za vedno same, ampak čez nekaj časa stopijo v novo razmerje, ki obeta. Morda so ženske pri uresničevanju enakosti spolov naredile korak več kot moški in od tod ta neenaka pričakovanja in nesorazmerja,« meni Antićeva.
Podobno sklepa Maca Jogan, dolgoletna profesorica na Fakulteti za družbene vede. Pravi, da je paradoks ženske nesreče zgolj »normalen« in »prehoden pojav« v začetni fazi odpravljanja diskriminacije po spolu, ko so ženske množično vstopile v visoko izobraževanje, v raziskovanje in ko so počasi začele prodirati tudi v politično odločanje: »V primerjavi s položajem pred formalno enakopravnostjo je bil to velik dosežek, o katerem lahko domnevamo, da je spodbujal zadovoljstvo pri ženskah. Ženske so postajale vedno bolj ozaveščene o svoji (koristni) vlogi in tudi vedno bolj občutljive za primere bolj ali manj očitne diskriminacije.« Tako so lahko šele raziskave v osemdesetih in devetdesetih letih razkrile seksistično in moškosrediščno urejenost življenja na vseh ravneh in področjih. »Zato naraščanje nezadovoljstva ni presenetljivo, temveč pričakovano, zlasti še, če upoštevamo spremembe na trgu dela (povečevanje negotovega dela) in organizirano nasprotovanje že doseženim pravicam žensk, katerega nosilke so različne (religijske) fundamentalistične organizacije,« trdi Joganova.
Tudi raziskovalka in predavateljica Renata Šribar se ne strinja s trditvijo, da je emancipacija poslabšala položaj žensk predvsem zato, ker so se povečala pričakovanja, ki jih ni mogoče izpolniti. Kvečjemu se je povečala »ozaveščenost o lastnem položaju«. Sama vidi dvojno zgodbo: res je, da je pravni okvir oziroma da so se formalni mehanizmi, kar zadeva možnosti žensk, izboljšali, a hkrati so narasli »neformalni« pritiski. Omenja eno izmed zadnjih raziskav HBSC (Health Behaviour in School Children), ki sta jo s profesorico Mirjano Ule interpretirali v okviru oblikovanja indikatorjev za položaj deklic in deklet v EU. Prav Slovenija je izstopala v negativnem smislu. Stereotipni pritiski na dekleta naj bi bili v Sloveniji izjemni. »Smo daleč najslabši v EU glede na zadovoljstvo s telesno samopodobo (glede telesne teže) v segmentu enajstletnic. Sama to pripisujem blazno represivnemu družbenemu okolju. Pritisk, kakšen naj bo telesni videz punčke, kaj vse lahko s seksapilnostjo doseže, je v Sloveniji tako velikanski, da punce enostavno izgubijo realna tla,« razlaga Šribarjeva.
Že omenjena ameriška ekonomista sta predlagala nekaj mogočih razlag tako imenovanega paradoksa ženske sreče, ki se deloma skladajo s tistim, kar menijo Antićeva, Joganova in Šribarjeva. Družboslovne raziskave kot pravilo potrjujejo, da visokim pričakovanjem pogosto sledi razočaranje. To je denimo sledilo v postkomunističnih državah po padcu železne zavese. Žensko gibanje je nedvomno povečalo ženska pričakovanja po padcu žametne zavese in gotovo jih je povečalo bolj, kot so se izpolnila v družbi, zaradi česar naj bi bila verjetnost, da so ženske nad življenjem bolj razočarane, večja. Ženske so se tudi temeljiteje zavedele svojega položaja. Prej so se primerjale z ženskami, torej s »svojo« referenčno skupino, po novem pa se primerjajo z moškimi. Za zdaj še v njihovo nesrečo. Če je ta pojav res prehodne in začasne narave, bo svet po gospodarski krizi pripadal ženskam tudi po zadovoljstvu. Mi, moški, pa sploh ne bomo več omembe vredna referenčna skupina.