Pionirji grungea v Kinu Šiška

V Seattlu, mestu na severozahodu ZDA, je sedež največje svetovne računalniške korporacije, mesto pa je znano tudi po prvih množičnih antiglobalističnih demonstracijah. Vendar Seattle po svetu ni zaslovel kot prestolnica računalništva, ampak kot prestolnica rock'n'rolla. Na prehodu osemdesetih let prejšnjega stoletja v devetdeseta se je v njem oblikovala izrazito močna in značilna rockovska scena, ki se je po uspehu Nirvane in skupine Pearl Jam bliskovito razširila po vsem svetu. Umazani zvok težkih kitarskih rifov je spremljal značilen videz protagonistov glasbenega gibanja, ki mu je britanski glasbeni tisk nadel naziv grunge. Dolgi lasje, pubertetniške bradice, kariraste srajce in značilne superge all-star so postali zaščitni znak grungea in so v prvi polovici devetdesetih let prevladovali na obeh straneh velike luže. Čeprav so skupine Nirvana, Pearl Jam in Soundgarden sestavljale sveto trojico gibanja, je pravi začetnik grungea skupina Mudhoney, natančneje njena predhodna inkarnacija Green River, iz katere sta se pozneje razvili skupini Mudhoney in Pearl Jam. Mudhoney je skupina, ki je že pred velikim uspehom Nirvane določila smernice seattlskega glasbenega gibanja. Njen komad Touch Me I'm Sick je svojevrstna himna grungea, po osmih albumih pa je skupina še zmeraj glasbeno aktivna, kar dokazuje tudi za zdaj zadnja plošča The Lucky Ones, ki jo je lani izdala pri legendarni seattlski založbi Sub Pop. Svoj železni glasbeni repertoar bo zdaj predstavila tudi na prvem ljubljanskem nastopu, v ponedeljek, 19. oktobra, v Kinu Šiška. Pred nastopom smo se pogovarjali s frontmanom Markom Armom.

Seattle je znan kot mesto, v katerem se je ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let pojavilo glasbeno gibanje, ki ga je glasbeni tisk kmalu poimenoval grunge. Kakšna je bila glasbena scena v mestu pred izbruhom grungea?

> Seattle v osemdesetih letih ni premogel nobenega kluba, v katerem bi igrale zanimive avtorske skupine. Tedanji klubi so večinoma gostili lokalne skupine, ki so preigravale hite z lestvice Top 40, njihova druga velika pomanjkljivost pa je bila, da so bili namenjeni le polnoletnim. Prvega poskusa alternativnega kluba se je leta 1983 lotil Francoz po imenu Hugo, ki je sezonsko delal na ribiški ladji na Aljaski. Po prihodu v Seattle je odprl mladinski center po evropskem zgledu. Projekt se mu je obrestoval, saj se je njegov mladinski center po nekaj mesecih delovanja spremenil v najpomembnejši klub v mestu. Smeli so ga obiskovati tudi mladoletni, bistveno pa je bilo, da so se v njem predstavljali mladi avtorski bendi. V tem klubu sem spoznal veliko pomembnih ljudi, ki so vplivali name in na mojo prihodnjo glasbeno kariero.

Takrat ste še igrali v seattlski »superskupini« Green River?

> Ja, takrat sem deloval v skupini Green River, seznanil sem se s fanti iz skupine Melvins, s Stevom, Alexom, Stonom, Jackom, Bruceom ... Žal so klub dokaj hitro zaprli, obratoval je zgolj leto in pol. Pred tem so bile alternativnim glasbenikom na razpolago različne dvorane etničnih priseljencev, na primer dvorane srbskega ali poljskega centra, kjer so lahko najeli manjše prostore za 150 dolarjev na večer, večinoma ob petkih. Sanjalo se nam ni, kaj te dvorane sploh pomenijo. Občasno smo igrali tudi v katoliški cerkvi St. Joseph - še zdaj mi ni jasno, kako nam je to uspelo, z današnjega vidika se mi zdi zadeva dokaj čudna. Na oblikovanje scene v mestu je precej vplival Larry Reed, lastnik peščice umetnostnih galerij. Bil je menedžer lokalne skupine U-Men in je skušal združiti tedanjo umetnostno, punkrockovsko in skateboardersko sceno, kar je bilo zelo pomembno za vzpostavitev širše underground scene. Po Larryjevem izginotju se je odprl še en klub, ki je obstajal kakšno leto in pol in je imel dva različna tematska odra: na enem so navadno gostili metalske koncerte, na drugem pa punkrock koncerte.

Iz kakšnih okolij pa so prihajali člani vaših nekdanjih skupin - Green River, kasneje Mudhoney - in drugih znanih seattlskih skupin?

> Steve, Stone in Alex so bili sošolci v srednji šoli, jaz sem bil na faksu, Jeff se je priselil iz Montane, kjer je obiskoval univerzo, a je obupal in prišel s skupino v Seattle. Večina članov znanih seattlskih skupin je obiskovala univerzo. V tistem času smo bili še mulci, potikali smo se naokoli in prevzemali najrazličnejše glasbene vplive.

Torej je bila vzpostavitev scene povezana s študenti? Mislite, da je bil grunge kot množično gibanje odsev tedanjih družbenopolitičnih razmer v mestu in v ZDA nasploh?

> Ni bilo nobenih političnih ali družbenih razlogov za vzpostavitev scene v Seattlu, če pa so bili, so bili izrazito lokalne narave. Nekdo iz mestnega sveta je izvedel, da njegov mladoletni sin zahaja v klub Metropolis, kjer se drogira in seksa ... Potem se je začel nekakšen lov na čarovnice, med katerim je mestna oblast hotela vzpostaviti red na underground sceni, predvsem z racijami in birokratskimi določili, ki so zviševala stroške, zaradi česar so bili klubi prisiljeni zapreti vrata. Stvar je postala še bolj zapletena, ko so se te stvari začele dogajati na hišnih zabavah. Razmere so se spremenile, ko so ti mulci odrasli in postali polnoletni - polnoletnost je bila njihova vstopnica v bare in klube, kot je bil na primer Dido. Scena se je vzpostavila postopoma, a še zmeraj v zelo kratkem času. Na začetku so koncerti potekali enkrat na teden, čez nekaj časa pa so bili koncertni termini v lokalnih klubih zasedeni že ves teden.

Kako ste se odločili, da boste svoje življenje posvetili rock'n'rollu?

> Sem otrok sedemdesetih - name je vplivala glasba, ki so jo takrat predvajale radijske postaje. Seveda ne morem zatrditi, da sem bil popolnoma zadovoljen s tistim, kar so mi servirale. Seznanjal sem se z »adult oriented« rockom, ki je takrat kraljeval na ameriških glasbenih lestvicah. V množici glasbe, ki je bila takrat v stilu skupine The Journey, se mi je zdel komad My Generation skupine The Who velik presežek. V zgodnji mladosti sem obiskal nekaj večjih dvoranskih koncertov, ne morem pa zatrditi, da sem zares razumel, za kaj gre. Leta 1980 so se mi odprle oči - šel sem na klubski koncert skupine Devo, kar je popolnoma spremenilo moje dojemanje živega nastopa. Koncept nastopa te skupine je bil tako drugačen, od publike je bila oddaljena le nekaj metrov - drugače kot na velikih koncertih, kjer si s sedeža ali stoje opazoval majhne človečke na odru. Ta občutek intime me je popolnoma prevzel, nisem se počutil le kot pasivni opazovalec dogajanja na odru, ampak sem imel občutek, da sodelujem z glasbeniki. Takrat sem ugotovil, da je to tisto, kar bi rock'n'roll moral biti.

Svoje prve albume ste izdali pri legendarni lokalni neodvisni založbi Sub Pop, okoli katere se je oblikovala celotna lokalna scena, a ste jo zapustili, še preden je zaslovela, in podpisali pogodbo z multinacionalko.

> Kadar govorimo o založbah, moramo vedeti, da jih večina deluje po svojih načelih in je vseeno, ali gre za velike ali neodvisne založbe. Z založbami nikoli nisem imel slabših izkušenj kot z neodvisno založbo Homestead, ki je izdala prvo ploščo moje skupine Green River. Ko sta skupini Mudhoney in Pearl Jam (njihovi člani so nekoč sestavljali Green River) zasloveli, so pri Homesteadu še naprej izdajali naše prejšnje materiale, ne da bi nam za to plačali. Poleg tega nam na prvi turneji z Green River niso pretirano pomagali, niti pri dogovarjanju za nastope niti pri promociji. Vse, kar so nam omogočili, je bila izdaja albuma - pa še ta je izšel šele proti koncu turneje, na kateri smo ga promovirali. To je verjetno najslabša izkušnja z založbo v vsem mojem življenju! Lastnika Sub Popa pa sta bila naša prijatelja. Brucea Pavitta in Jonathana Ponemana sem poznal, še preden sta ustanovila založbo. Drugače od založbe Homestead, ki je bila iz New Yorka, sta prišla iz domačega, lokalnega okolja. Sub Pop je bila izvrstna, lokalpatriotska založba. Takrat je delovala izrazito neprofesionalno, še pisnih pogodb ni bilo ... Skupine ali posamezniki so kar prihajali in odhajali iz njenih prostorov, kjer so se počutili kot del nečesa posebnega. V to zgodbo je bil vsakdo prostovoljno vključen. Bruce in Jonathan sta naredila največ za promocijo seattlske underground scene. Leta 1989 sta organizirala Lame Fest, na katerem so skupine, ki so pred tem igrale zgolj po majhnih klubih, nastopale pred tisoč petsto obiskovalci - šele takrat se mi je posvetilo, da se v Seattlu dogaja nekaj posebnega. Sub Pop se je v kratkem času precej razširil po mestu in okolici, kar je bilo za njegove zmožnosti delovanja preveč. Zato je zašel v dolgove. Zdelo se je, kakor da bo propadel ...

Takrat ste se odločili za umik in podpisali pogodbo z založbo Reprise, a se čez nekaj let vrnili nazaj k Sub Popu?

> Če bi vedeli, da bo založba Sub Pop obogatela z Nirvanino ploščo, bi lahko ostali pri njej in ne bi bilo razloga, da bi jo zapustili. Vendar tega nismo vedeli ... Oni pa tudi ne. Nikomur se ni sanjalo, da bo Nirvanin album Nevermind tako komercialno uspešen. In čeprav imamo vsi pomisleke glede velikih založb, so te pogosto bolj profesionalne in se navadno držijo pogodbe. Tudi mi se nismo slepili, ko smo prestopili k veliki založbi. Najeli smo odvetnika, da nam je pomagal skleniti posel, vztrajali pa smo pri popolni ustvarjalni svobodi, brez kakršnih koli omejitev. Nismo želeli le izvleči čim večje količine denarja in zaradi tega privoliti v nekakšno tlačanstvo - raje smo obojestransko sklenili dober posel. Če bi ob podpisu pogodbe privolili v kakšne pretirano obvezujoče pogoje, bi skupina obstajala še največ leto ali dve.

Mudhoney pa deluje že več kot dvajset let. Kako se počutite kot ena redkih skupin iz zlatega obdobja grungea, ki še danes delujejo? Mislite, da bi se lahko zgodil revival grungea, kot se je pred nekaj leti zgodil revival postpunka?

> Revival grungea je možen, čeprav se mi zdi, da je oživljanje glasbenih gibanj bolj stvar mode in jih je nemogoče zares ponoviti. To, da še zmeraj delujemo kot skupina, je predvsem posledica ljubezni do glasbe in velike ustvarjalne povezanosti med nami. Mogoče tudi zato, ker si nikoli nismo zastavili previsokih ciljev.

No, upajmo, da se v Ljubljani ne bo ponovila usoda vaših nekdanjih soborcev iz skupine Nirvana.

> Kaj se je zgodilo?

Njihov ljubljanski nastop je bil tudi njihov zadnji koncert nasploh.

> Res? Mislite, da bo to tudi naš zadnji koncert? Ne verjamem. Bo pa zagotovo dober.