Korupcija državnega vrha

Izjave in komentarje bivšega predsednika vlade Janeza Janše o njegovem zaslišanju v zvezi z afero Patria so spremljali tudi na Finskem. Glavni finski preiskovalec, inšpektor Kaj Erik Björkqvist, zadev ni mogel komentirati, ko je bil v Sloveniji, saj se je že pred časom tako dogovoril s slovenskim državnim tožilstvom. Je pa lahko zadeve komentiral iz Helsinkov, ko se je vrnil domov. Dejal nam je, da se sicer vojne za interpretacijo v slovenski javnosti ne želi iti, ravno tako ne želi uporabljati imen in priimkov. Mora pa se odzvati na nekatere neresnice, ki so bile objavljene po njegovem odhodu iz Slovenije.

Janšev manever

Kot je znano, je minuli teden pred finske preiskovalce, v vlogi osumljenca, prvič stopil Janša, ki je po zaslišanju dejal, da so mu sedaj »zadeve bolj jasne«. Novinarjem je opisal svojo interpretacijo celotne afere oziroma vtis, kot si ga je ustvaril po štiriurnem pogovoru s kriminalisti. Dejal je, da naj bi bil glavni obremenilni dokaz oziroma osnova za preiskavo neki, kot ga je poimenoval, »štabni dokument«. To naj bi bil dokument, ki je nastal na sedežu Patrie in v katerem je bil opisan načrt, kako dobiti posel v Sloveniji. Dokument iz maja 2005 naj bi nastal, je razlagal Janša, na podlagi zagotovil in informacij »slikarja« Jureta Cekute, ki naj bi bil glavni Patrijin obveščevalec v Sloveniji.
Janša je v tem dokumentu zasledil tudi seznam tistih, na katere naj bi imel Cekuta vpliv. Na prvem mestu je Janša zasledil Janeza Drnovška, na drugem Antona Ropa, šele na tretjem pa naj bi prišel na vrsto on in potem še nekateri nižji uslužbenci ministrstva za obrambo. A čeprav je bil na tretjem mestu, naj bi on sam, torej Janez Janša, v dokumentu nastopal bolj kot vprašanje ali kot problem, ne pa kot tisti, s katerim je bilo karkoli dogovorjeno. »Pri mojem imenu pa je vprašanje, kako zadovoljiti interese predsednika vlade,« je dejal Janša. In pa: »Tega si nisem jaz izmislil, tako je pisalo v dokumentu,« je ponavljal. Cekuta naj ne bi vedel, kako do Janše, kanale do Drnovška in Ropa pa naj bi imel že urejene. Tako se je Janša vprašal, zakaj se v javnosti imeni Janeza Drnovška in Toneta Ropa nista pojavili že prej, saj sta bila oba v dokumentu napisana »v tem smislu, kot da je tam stvar že urejena«.
Bivši predsednik vlade je v pogovoru z novinarji izrazil še veselje, da je kriminalistom končno lahko pojasnil nekatere zadeve, potem ko je bil že pred več kot letom javno obsojen. Za RTV Slovenija pa je dejal, da je na koncu dobil »občutek, da ne bo nič od tega, ker se je vse skupaj podrlo«. Iz vprašanja novinarke RTVS Rosvite Pesek, ali si Janša sedaj predstavlja celotno sliko, »zakaj ste padli v to zgodbo«, je bilo očitno, da se mu je zgodila velika krivica. Janša je pojasnil, kako je »padel v zgodbo«: Finci so odkrili štabni dokument in začeli preiskavo. To so potem nekateri v Sloveniji izkoristili. Kajti to, kar Finci preiskujejo, naj ne bi imelo nobene podlage za trditve v oddaji Resnica o Patrii, v kateri je finski novinar Magnus Berglund Janšo obtožil jemanja podkupnine. Naslednji korak, tako Janša, naj bi bila preiskava proti finskemu novinarju, ki bi jo morali na Finskem za povračilo voditi slovenski kriminalisti.

Finski popravek

S Kajem Erikom Björkqvistom, pri katerem smo omenjene izjave želeli preveriti, smo se pogovarjali štirikrat. Glavni finski inšpektor je namreč želel biti jasen. »Razprave o tem enem dokumentu, ki se je pojavil na enem od zaslišanj, ne razumem dobro,« nam je dejal Björkqvist, očitno misleč na Janševo zaslišanje in njegov govor o »štabnem dokumentu«. »V tem posameznem zaslišanju, o katerem govorim, je bilo namreč na mizi več kot deset različnih dokumentov, ki so bili obremenjujoči za vpletene.«
Šlo naj bi predvsem za zapisnike sestankov, za elektronsko pošto in še nekatere druge dokumente. In vsi ti dokumenti so bili »povezani s to osebo ali z nekaterimi drugimi osebami«. Björkqvist ni hotel ne zanikati ali potrditi informacije, da Janšo obremenjujejo tudi pričevanja bivših visokih uslužbencev Patrie, ravno tako nam ni hotel odgovoriti na vprašanje, ali so Janši pokazali vse dokumente, ki ga bremenijo. Glede omembe Ropa in Drnovška pa nam je dejal, da bi rad »jasno sporočil, da ti dve imeni, Rop in Drnovšek, nastopata le v enem dokumentu. Vendar oba omenjena nista v nobenem smislu osumljena česarkoli. Ti dve imeni nista pomembni. Upam, da zaznavate razliko. Menim, da je moja dolžnost, da popravimo to napačno informacijo, ki se je pojavila v medijih«.
Po finski zakonodaji je v predkazenskem postopku, v primerjavi s slovenskim predkazenskim postopkom, resda manj formalnih ovir, da kdo postane osumljenec. Dejansko se tako odloči vodja preiskave, torej Kaj Erik Björkqvist, če meni, da obstajajo razlogi za sum. Prav tako po finski zakonodaji policiji osumljencu, v tem konkretnem primeru Janezu Janši, ni treba predstaviti vseh obremenjujočih dokumentov ali dejstev. Kaj so Janši razkrili in kaj mu niso, katero taktiko je policija izbrala, ni znano. Z vsemi dokumenti, ki jih imajo, morajo osumljence seznaniti šele, ko se primer preda državnemu tožilcu. V primeru afere Patria je to na Finskem Jukka Rappe. Slednji nam je pojasnil, da je v tem trenutku, v predkazenskem postopku, dovolj, da pri posameznem osumljencu obstaja zgolj nekaj elementov kaznivega dejanja. Nato pa bo on, predvidoma konec leta, presodil, ali je pri posameznih imenih dovolj elementov za obtožbo. Če se bo tako odločil, mora biti pri vsakem imenu verjetnost, da je kdo zagrešil kaznivo dejanje, »zelo visoka«.
Toda če je Janša po štiriurnem pogovoru dobil občutek, »da ne bo nič od tega, ker se je vse skupaj podrlo«, bi se lahko Björkqvist že sedaj odločil, da status Janše spremeni iz osumljenca v npr. zgolj pričo. Pa se je tako odločil? »Ne,« nam je odgovoril Björkqvist, »nikomur, s katerimi smo se ob našem zadnjem obisku v Sloveniji pogovarjali, statusa nismo spremenili. Vsi ostajajo osumljenci.« Iz tega lahko sklepamo, da tudi Janez Janša s svojim zagovorom ni bil prepričljiv, saj ga, vsaj za zdaj, finska policija namerava finskemu državnemu tožilcu predlagati za pregon.

Z Janšo v rokavicah

Redkokdo sicer verjame, da bodo na koncu »dobili« glavnega krivca v aferi. Razlogov za to je več, glavna pa sta dva: tako imenovanim provizijam, v bistvu podkupninam, je nemogoče slediti do konca, saj v nekem trenutku zapustijo sledljive bančne račune in končajo v kovčkih. In drugič, če je mogoče dokazati krivdo tistemu, ki podkupuje, je toliko težje dokazati krivdo tistemu, ki podkupnino jemlje. Zaradi tega si Janše v Sloveniji, na podlagi vseh znanih dejstev, nihče ne upa javno obtožiti. Tveganje je pač preveliko. Kdor bi to storil, bo morda že čez nekaj mesecev, ko finski državni tožilec na podlagi policijskega postopka morda Janše ne bo obtožil, deležen političnega protiudarca.
Novica, da je Janša osumljen podkupovanja, je bila v slovenski javnosti sprejeta presenetljivo razumevajoče in sočutno. Celo pri Janševih političnih nasprotnikih, ki zadeve niso hoteli komentirati. Lahko se spomnimo, koliko prahu je nedavno dvignilo že samo vprašanje, ali je bila generalna državna tožilka Barbara Brezigar v mandatu prejšnje vlade v stiku z enim od osumljenih prek SMS-sporočila. Sedaj pa je postalo znano, da je med osumljenimi podkupovanja celo bivši predsednik vlade, katerega usmeritve je državno tožilstvo, ki je del izvršne veje oblasti, dolžno upoštevati. Že leta 1994, po reformi tožilstva, je Janša sam pojasnil, da je nelogično pričakovati, da bi državni tožilci napadali izvršno vejo oblasti: »Tožilstva niso več del neodvisne sodne oblasti, ampak so podrejena izvršni oblasti, zato kritika ravnanja tožilca ne leti na ravnanje neodvisne sodne oblasti, temveč na izvršno oblast. Bilo bi nelogično pričakovati, da bi izvršna oblast tožila samo sebe.«
Ravno tako ni bilo mogoče spregledati, kako nespretno je poskušal Janša pred javnostjo skriti, česa je osumljen. Čeprav so zaslišanje vodili slovenski kriminalisti, v slovenskem jeziku, in čeprav je Janša pred tem na dom dobil vabilo na zaslišanje v slovenskem jeziku, na katerem je vedno tudi napisan člen zakona, ki je podlaga za postopek, Janša presenetljivo novinarjem ni znal povedati, katerega kaznivega dejanja je osumljen. Šele iz objav v finskih medijih smo izvedeli, da je bivši slovenski predsednik vlade osumljen jemanja podkupnine. A ne zgolj podkupnine, osumljen je posebno hudega kaznivega dejanja (aggravated bribery), za katero je po finski zakonodaji zagrožena kazen do štirih let zapora. Na spletni strani opozicijske SDS so doslej radi objavljali vabila, ki jih je njihov predsednik dobil zaradi različnih zaslišanj. Tega vabila niso objavili. In tudi pojasnili nam niso, zakaj so tokrat naredili izjemo.

Zgolj naključja?

Dvomov, da so bile v primeru Patria izplačane podkupnine, ne bi smelo več biti. Ko je aktualni generalni sekretar vlade Milan M. Cvikl v prejšnjem mandatu še vodil preiskovalno komisijo, je na podlagi dveh Patrijinih ponudb izračunal, da je Slovenija »popustila« za okrog 50 milijonov evrov. Iz nedavno razkrite tožbe Wolfganga Riedla na spletnem portalu Vest.si pa izhaja, da se je pri poslu s slovenskimi oklepniki s Patrio za »svetovanje« dogovoril za 7,5-odstotno provizijo, kar znaša 17,3 milijona evrov. Riedl in drugi razkriti svetovalci, vključno s »slikarjem« Juretom Cekuto, »estradnikom« Walterjem Wolfom in še enim, ki naj bi bil zadolžen za »protidobave«, Rudolfom Lebanom, ne znajo pojasniti, za kaj so dobili denar. Zgodba do tukaj ni pomembna, saj lahko Patria komurkoli izplačuje milijone, če tako želi. Težava nastane, če je mogoče dokazati, da so z izplačili poskušali vplivati na javne funkcionarje ali uradnike v Sloveniji. Prav to je bistvo finsko-avstrijsko-slovenske preiskave.
Res je sicer, da je bil v Sloveniji izpeljan javni razpis, na katerem je Patria premagala Sistemsko tehniko. Toda tisti, ki so doslej v Sloveniji dobili vpogled v ocenjevalne liste, ne verjamejo, da je bilo ocenjevanje objektivno. Javnih izjav o tem sicer niso smeli dajati, je pa mogoče že sedaj dokazati, da je bil razpis izpeljan na način, ki je koristil Patrii. Samo en primer: maja 2006, denimo, je Sistemska tehnika ministrstvu za obrambo na zahtevo ministrstva poslala odgovore na dodatna vprašanja. Patria je rok 16. maj zamudila in ministrstvo je rok podaljšalo do 29. maja. A tudi do tega roka Patrii ni uspelo odgovoriti na vprašanja, zato ministrstvo »zaradi zagotavljanja enake obravnave« ni upoštevalo niti 1500 strani dodatnih odgovorov Sistemske tehnike. Če seštejemo vsa ta dejstva, od posrednikov do postopka na obrambnem ministrstvu, je rezultat na dlani: dolga roka podkupnin je zelo verjetno segla vsaj do nekaterih uslužbencev slovenskega ministrstva za obrambo (Mors).
Od njih sta sedaj v predkazenskem postopku na seznamu osumljenih vsaj dva tedanja uslužbenca: Marjan Senica, namestnik generalnega direktorja direktorata za logistiko na obrambnem ministrstvu, in Peter Zupan, ki je do svoje upokojitve na obrambnem ministrstvu vodil oddelek temeljnih razvojnih programov. Iz odredbe za hišne preiskave, ki so jih kriminalisti opravili lani, izhaja, da se je Zupan že leta 2003 sestajal z Riedlom in Cekuto, onadva pa s predstavniki Patrie. Ena izmed mogočih razlag je, da se zgodba s podkupninami v tej točki ustavi. Kar torej pomeni, da so podkupnine sprejeli ali želeli sprejeti nekateri nižji uradniki, ki so delovali na svojo pest. Tudi Cekuta, ki je dokazano sprejel nekaj več kot 300 tisoč evrov, naj bi po tej razlagi deloval na lastno pest.
A če sprejmemo takšno interpretacijo, je naključij zelo veliko. Spomnimo se samo primera »založena depeša«. 21. februarja 2007 je avstrijski Interpol depešo o denarnih transakcijah v zvezi s slovenskim nakupom patrij poslal v Slovenijo. 15. junija 2007 je v Slovenijo prišel prvi »opomin«, pa se ministrstvo še vedno ni odzvalo. Uradna razlaga je, da je kriva zgolj malomarnost dveh uslužbencev notranjega ministrstva. Toda ne le MNZ, celo urad za preprečevanje pranja denarja je od 6. septembra 2007 naprej poznal vsebino depeš, kljub temu je Slovenija na depeše uradno odgovorila šele čez osem mesecev, 19. maja 2008. Zdi se popolnoma neverjetno, da so imeli neki »nižji uradniki« in »prosti strelci« takšen vpliv, da so za skoraj leto dni utišali ministrstvo in vladni urad.

Državni vrh

To očitno kaže, da je bila v zgodbo vpletena slovenska visoka politika. Zaradi tega po naših informacijah posebna skupina tožilcev tudi preiskuje, kdo je dejansko kriv za to, da so bile depeše založene. V posel z osemkolesniki, ki je največji nakup orožja v Sloveniji, je bila dejansko slovenska visoka politika vmešana že vse od začetka. Interes je sprva pokazala levica. Že avgusta 2003 je tedanja vlada Antona Ropa sprva dovolila razmeroma poceni privatizacijo podjetja Sistemska tehnika: 80-odstotni delež tega podjetja so prodali Viatorju & Vektorju za približno 2 milijona evrov, nato je Viator & Vektor že novembra istega leta 29-odstotni delež Sistemske tehnike prodal naprej avstrijskemu podjetju Steyer-Daimler-Puch v zameno za licenco za osemkolesni oklepnik. Takoj za tem je takratni minister za obrambo Anton Grizold z Viatorjem & Vektorjem podpisal znano pismo o nameri za nakup oklepnikov.
Iz političnih razlogov, morda pa tudi, ker je v vodstvu Viatorja & Vektorja najti člane LDS, je slovenska levica, tako kot tudi Sistemska tehnika, v zadnjih letih imela interes za »miniranje« posla s patriami. A Janša, ki je doslej razlagal, da je afero Patria iz teh vzgibov nastavila levica, je v minulih dneh izvedel presenetljiv obrat: sedaj je v Patrijini dokumentaciji videl, da sta bila Janez Drnovšek in Tone Rop leta 2005 pravzaprav že pod vplivom Patrie, ne pa on. Je torej levica hkrati minirala državni posel s Patrio, hkrati pa je bila zlobirana? Vprašanje je seveda zgolj retorično. Poskus obrata kaže prej na težave, ki jih ima osumljeni Janez Janša s koherentno razlago vseh doslej razkritih dejstev. V bistvu pa je znano, kdo je bil v odločilnem trenutku predsednik vlade.
Čeprav se zdi neverjetno, da bi bilo mogoče predsednika vlade zasačiti z roko v marmeladi, nam je finski državni tožilec Jukka Rappe pojasnil, da to v resnici niti ni potrebno. Dovolj je že namen. »Tožilec potrebuje dokaze, ki zelo verjetno dokazujejo, da je obstajal namen podkupovanja ali namen sprejetja podkupnine. Ni treba, da denar pride do naslovnika. Dovolj je že, če neki javni uslužbenec obljubi ali ponudi nekatere storitve v zameno za podkupnino.«