Dr. Ljubica Jelušič, ministrica za obrambo

Obrambna ministrica dr. Ljubica Jelušič je eden izmed najbolj popularnih ljudi v vladi Boruta Pahorja. Presenetljivo, če vemo, da je bil nekoč obrambni resor znan kot grob slovenskih ministrov. Ljubica Jelušič, sicer profesorica obramboslovja na Fakulteti za družbene vede, je seveda drugačna. Ko govori o “naših fantih,” o “korenjakih tam doli” in ko skoraj po materinsko prenaša jokajoče pritožbe generalštaba, dviguje moralo veliko bolj, kot če bi obrambni resor vodil kak testosteronovec. Zna pa tudi z novinarji. Intervju je trajal štiri ure. Od tega smo se uro in pol poslavljali in skorajda še sami odšli v boj za našo svobodo tja dol - v bratski Afganistan.

Gospa Jelušič, delo obrambnega ministra si včasih predstavljamo zelo srhljivo. Prej ste bili profesorica, sedaj ste dobili vpogled v zaupne vojaške in Natove obveščevalne informacije. Ali je svet iz te perspektive videti kaj drugačen?

Da, svet iz te perspektive je dejansko videti drugačen. Prej sem na obrambni sistem gledala kot raziskovalka, od zunaj. Ko pa si znotraj, ugotoviš, kako v resnici poteka upravljanje. V bistvu spoznaš realnost birokratskega sveta. Zaveš se, kako težko uresničljive so nekatere ideje, ki si jih imel prej.

Kakšno revolucionarno idejo pa ste imeli, da vas je birokratska realnost tako presenetila?

Že v koalicijskem sporazumu smo denimo hoteli zgraditi celovito strategijo sodelovanja Slovenije v mednarodnih operacijah. Ko smo s to veliko zgodbo začeli, smo naleteli na neizmerno količino pogajanj, svetovanj, usklajevanj ali amandmajev. Vsi branijo svoje načine delovanja. Brez kompromisov na vsakem koraku se ne moreš premakniti naprej.

To je birokratski svet. Kaj pa razmere v svetu? So v ozadju kakšne zarote, o katerih novinarji ne poročamo?

Zadeve so bistveno bolj nevarne in bistveno grše, kot si mislimo. Ko jih spoznaš in ugotoviš, kako krute so, je včasih dobro, da o tem ne govorimo ali pišemo, ker bi bili ljudje najbrž še bolj pesimistični in žalostni.

Sedaj pa ste nas prestrašili! Kaj mislite s tem?

Mislim na razmere v Afganistanu, v Bosni in Hercegovini ali na Kosovu. Veliko stvari je drugačnih, kot si jih javnost predstavlja. Res je edino, da so obveščevalne službe sistem velikega pesimizma. Iščejo samo slabe strani, pomanjkljivosti in slabosti, tako da te branje njihovih poročil ne more spraviti v dobro voljo. Obveščevalno delo je vezano na naše misije v tujini. Vsako operacijo spremljamo že vnaprej, prisotni smo tam, kjer so vojaki, in še dolgo po tistem, ko vojaki že odidejo. Čeprav nas ni več v Čadu, od tam še zmeraj dobivamo obveščevalne in druge podatke. To je seveda potrebno, saj so od takšnih informacij odvisna življenja naših vojakov.

Zasledili smo Pahorjevo skrivnostno napoved, da se utegnejo varnostne razmere na Balkanu poslabšati. Ni pa želel, da ga o tem sprašujemo. Kaj se dogaja?

Res je, da se razmere spreminjajo na slabše, vendar se vsaj za zdaj ne poslabšuje varnostna situacija v vojaškem smislu. Gre predvsem za politične razmere. Politični konflikti so bolj opazni, politična retorika postaja ostrejša, pripravljenosti za kompromise je vse manj. To lahko sklepamo, denimo, iz ravnanj posameznih voditeljev v Bosni in Hercegovini. Eden izmed najpomembnejših varnostnih elementov v tej regiji je možnost vključevanja v evroatlantske integracije. Že če so vrata odprta, to prinese višjo stopnjo varnosti. V trenutku, ko pa se začno vrata zapirati, in tukaj gre tudi za vprašanje odprtosti vrat za Hrvaško, se začne varnostna situacija poslabševati. Isto velja za Makedonijo. Tudi tam sta optimizem in pripravljenost na reforme večji, če imajo možnost vključevanja na zahod. Če pa Makedonija začne ugotavljati, da jo zahod v njenem konfliktu z Grčijo pušča samo, prihaja do napetosti.

Toda glede na energijo, ki se vlaga v reševanje določenih kriznih žarišč, bi lahko sklenili, da je v tem trenutku največja skrb Slovenije Afganistan.

Naša največja varnostna grožnja je nestabilnost zaradi gospodarske krize. In tudi vse bližja prisotnost posledic vojne v Afganistanu. Količine drog, ki prihajajo prek Balkana iz Afganistana, so vse večje. Droga dejansko postaja sredstvo za plačevanje uporniških in terorističnih akcij, katerih verjetnost se s tem ravno tako stopnjuje.

Ali ni to posledica vojaške prisotnosti v Afganistanu, ki poleg tega nima posebnih učinkov: že okrog 80 odstotkov Afganistana je pod nadzorom talibanov.

Težko je reči, da je odstotek res tak. Potem bi bilo teh skrajnih, versko usmerjenih upornikov res veliko. Upoštevati moramo, da so ljudje v Afganistanu že tri desetletja v razmerah med vojno in mirom, zaradi česar je rekrutiranje upornikov proti vsemu, kar prihaja iz tujine, zelo enostavno. Se pa strinjam, da vseh težav v Afganistanu ne moremo pripisati talibanom. Upor v Afganistanu je gotovo tudi posledica ravnanja mednarodne skupnosti, zaradi česar so se ponekod razmere poslabšale. Afganistanci so od mednarodnih sil pričakovali mnogo več, predvsem pa mnogo več osebne varnosti.

Mednarodna skupnost sedaj odloča o reformi misije v Afganistanu. Prihajate z neformalnega sestanka obrambnih ministrov Nata, kjer ste se pogovarjali ravno o tem. Toda glavno vprašanje verjetno je, ali je mogoče v tem okviru sploh izboljšati razmere. Ne glede na zanimive, humanitarne ideje se še zmeraj razmišlja v okviru vojaške logike. Takšna pač je narava vseh misij.

Ena izmed dilem seveda je, ali lahko varnost Afganistancev povečamo s tem, da tja pripeljemo večje število sil. Nekateri pravijo, da lahko. Problem današnjega Afganistana je tudi v tem, da je tam veliko vojakov, ki pa ostajajo v vojašnicah in niso toliko na terenu, med ljudmi. Mednarodna prisotnost torej ni 24-urna. Ideja ameriškega generala McChrystala je prav to: biti več med ljudmi, z njimi delati, živeti in se skupaj z njimi bojevati.

Kaj pa vi menite?

To je ena pot. Druga, morda še pomembnejša je, da poskušamo sodelovati pri vzpostavitvi afganistanskih varnostnih sil. Mi nismo sposobni voditi njihove vojne, lahko pa jih naučimo vojaških in policijskih postopkov, postopkov varovanja človekovih pravic. In potem je tukaj še tretja pot: to so civilni projekti, ki jih lahko mi, torej Slovenija, ponudimo tudi v Afganistanu. Lahko bi denimo vzpostavili mobilni veterinarski laboratorij, torej veterinarsko ekipo, ki bi hodila od vasi do vasi in zdravila živino. V Heratu, kjer so sedaj naši vojaki, je tudi zelo dobra univerza, kjer so zainteresirani za sodelovanje z našo, ljubljansko univerzo na področju razvoja veterine. Lahko bi k nam poslali študente. Potem bi lahko Slovenija v Afganistanu ustanavljala nekakšne kmečke kooperative, v katere bi vključili njihove ženske, ki nosijo levji delež skrbi za preživetje. Slovenija je v Heratu že ustanovila otroški TV-studio. To je značilen primer projekta, za katerega smo na obrambnem ministrstvu dali denar in tja poslali našega strokovnjaka, ki je tam organiziral televizijsko postajo s studiem, kjer imajo otroci sedaj svoje oddaje.

Slovenija se bo morala v kratkem odločiti o tem, v kakšni obliki naj še sodelujemo v Afganistanu. Se lahko vlada odloči, da iz Afganistana umakne vojake in tam deluje le še civilno? Je to alternativa?

Jasno, da je potreben celovit pristop. To pomeni, da moramo ponujene civilne zmogljivosti tudi ustrezno varovati. Afganistan denimo potrebuje svojo policijo. Če me sprašujete o odločitvi vlade - mi smo se že odločili. Slovenija je v Afganistanu že šest let. Sprva smo sodelovali v izvidniških enotah v okolici Kabula. Nato smo šli v Herat, kjer smo skrbeli za varovanje baze, v kateri živimo skupaj z Italijani, pred dvema letoma pa smo začeli sodelovati v skupini za mentorstvo in povezave, v kateri urimo afganistansko vojsko. V skupini, ki jo sicer vodi Italija, imamo sedaj 10 inštruktorjev, s 15 vojaki pomagamo enotam, ki skrbijo za volitve, ostali vojaki, od skupaj 83, pa so pristojni za različne logistične naloge in varovanje.

Kaj torej predlagate?

Afganistanu lahko pomagamo z različnimi silami v zmerni količini. Ponudimo lahko do štiri civilne strokovnjake za različna področja. Verjetno lahko pomagamo z izmenjavo študentov in profesorjev. Z dodatnim denarjem lahko spodbudimo nove civilne projekte. In poleg tega bi morali nadgraditi tudi našo vojaško prisotnost. Sedaj že dve leti urimo afganistanske vojake v imenu Italije. Menim, da bi lahko tudi mi sami, samostojno, urili afganistanske vojake. To pomeni, da bi vodili našo skupino za mentorstvo in povezave (OMLT). V tej skupini bi moralo biti 19 inštruktorjev, že sedaj jih imamo 10. Za varovanje teh inštruktorjev pa je spet potrebna enota. Sedaj to delo za nas opravlja italijanska vojska, ki šteje od 60 do 70 vojakov. Predstavljam si, da bi teh 83 ljudi, ki jih imamo v Afganistanu, lahko preoblikovali v novo obliko delovanja. S tem bi bila vrednost našega dela veliko večja. Vodenje skupine za mentorstvo in povezave ima namreč bistveno višji indeks prisotnosti, s katerim Nato meri vključenost držav v zavezniške operacije.

Povejte še ceno, prosim.

Stroški naše misije v Afganistanu znašajo na rotacijo približno 2,3 milijona evrov. Ocenjujemo, da bi ta isti vložek ostal tudi v prihodnje. Da pa sem korektna, moram omeniti, da bi takšna sprememba našega delovanja v Afganistanu pomenila tudi, da ne bi bilo več tako imenovanih nacionalnih omejitev. Sedaj so naši vojaki pri aktivnostih omejeni geografsko in tudi funkcionalno. Afganistance lahko urimo znotraj vojašnice in na strelišču, ne urimo pa jih v manevru, v premiku. To prevzemajo Italijani, kar z vidika odnosa med vojskami ni dobro, ker nas štejejo za strahopetce. Če teh nacionalnih omejitev ne bomo imeli, lahko to v nekem trenutku pomeni tudi višjo stopnjo ogroženosti naših vojakov. A ta korak naprej je potreben. V tem trenutku je namreč v Afganistanu 43 držav, med njimi 28 držav članic Nata, in Slovenija je po prisotnosti in aktivnosti na repu.

Ampak saj nas je 2 milijona.

Kot članica zavezništva smo dolžni sodelovati pri pravični delitvi bremen. V Afganistan bi morali prispevati 0,25 odstotka zavezniških sil. Ker McChrystalova strategija predvideva povečanje števila vojakov z 69 na približno 125 tisoč, to pomeni, da bi v prihodnjih dveh letih morali imeti v Afganistanu najmanj 300 ljudi. Jaz seveda nisem za to. Menim, da je bolje, če tam sodelujemo z 90 ljudmi, v lastni skupini za mentorstvo in povezave.

Je to že odločitev sveta za nacionalno varnost?

Pri nas so postopki izredno dolgotrajni. Svet za nacionalno varnost je to obravnaval že dvakrat, sedaj potrebujemo podporo vlade, potem bo na vrsti parlament. Kar pet mesecev smo porabili za razmislek, ali smo to sposobni narediti. Odločanje traja že celo leto. V Afganistanu pa nimajo časa za omahljivce. Poučen je primer Hrvaške, ki prednjači. Hrvaška vodi tri lastne skupine za mentorstvo in povezave, pripravlja pa še dve. Tam so se hitro odločili za lastno skupino za mentorstvo in povezave z bistveno manj notranjih razprav. Jasno je, da ima Hrvaška več vojnih izkušenj. Toda v OMLT-jih sodelujejo tudi novi profesionalci, ki v domovinski vojni sploh niso sodelovali.

Iz vaših odgovorov izhaja, kot da Slovenija pravzaprav nima alternative in se ne more enostavno umakniti. Kako pa potem razumete odločitev vrste držav, ki so svoj umik napovedale?

Vsaka od zaveznic, ki reče, da bo enostransko zapustila prizorišče, povzroči zmedo, strah, nezaupanje in slabe občutke v Afganistanu. Hkrati je treba vsako od teh odločitev razumeti v svojem kontekstu. Italija denimo ne bo zapustila Afganistana, govori o umiku približno 500 pripadnikov, ki jih ima tam za podporo volitev. Potem je tukaj Nizozemska, ki se je odločila za umik bojnih sil iz province Uruzgan. Razlog je, ker imajo veliko število mrtvih, mislim, da že 21. Naslednji primer je Kanada, kjer je parlament sprejel odločitev o umiku sil do leta 2011. Gre spet le za bojne sile na jugu Afganistana, saj so imeli že 140 mrtvih. Naš slovenski problem pa je, da imamo tam vsega 83 korenjakov, ki veliko tvegajo in nimajo najbolj varnega dela. Za umik pa za mednarodno okolje ne bomo našli dobrih argumentov.

Koliko časa bo to še trajalo?

Poglejte, koliko časa trajajo druge podobne operacije. V Bosni in Hercegovini se je začela leta 1992, pa smo še vedno tam. Na Kosovu smo že 10 let. V Afganistanu, kjer smo od leta 2003, pa je že 30 let konfliktno stanje. Za zdaj vojaški načrti ISAF segajo do leta 2013, če bomo do takrat imeli 400 tisoč izurjenih afganistanskih varnostnih sil, bo mogoče razmišljati o tranziciji.

Za prihodnji dve leti in tudi letos je vaš proračun veliko manjši, kot ste pričakovali ali si želeli. Dejali ste, da bo ponekod treba vojake umakniti iz misij. Če ne iz Afganistana, od kod potem?

30 vojakov imamo v Bosni in Hercegovini, 380 na Kosovu, 14 v južnem Libanonu, dva na Bližnjem vzhodu, enega v operaciji Atalanta in 83 v Afganistanu. V tujini imamo sedaj 510 ljudi, glede na zmanjšan proračun bomo morali zmanjšati našo prisotnost za vsaj 50 ljudi. V Bosni in Hercegovini čez leto dni verjetno ne bo več vojaške operacije. Na Kosovu bo Kfor v prihodnjih štirih letih zmanjšan s 14 tisoč na vsega 2500 vojakov. Že prihodnje leto se pričakuje zmanjšanje za 4000 ljudi. Vidite torej, na račun česa bo šlo zmanjšanje. Dodala pa bi naslednje: članice Nata so se zavezale, da bo 10 odstotkov vojske stalno na operacijah. V Bratislavi na neformalnem zasedanju obrambnih ministrov sem povedala, da Slovenija zaradi ekonomskih razlogov tega odstotka v prihodnjih dveh letih najbrž ne bo dosegala.

Kje je sedaj ta projekt Patria, s katerim smo prvič razočarali Nato?

V slepi ulici.

Kakšni postopki tečejo znotraj ministrstva?

Glavni problem je, da nimamo denarja. Pogodba o nakupu vozil je za posamezna leta prevelika. Sedaj pripravljamo nova pogajalska izhodišča za pogajanja z Rotisom, ki jih bomo poslali vladi in potem v parlament.

Kako na izhodišča vplivajo sumi, da so bile pri poslu izplačane podkupnine?

Protikorupcijsko klavzulo želimo spremeniti tako, da bo ta zajemala obsežnejše število deležnikov, denimo posrednikov v verigi tega posla. Da so provizije bile, vemo, a proti njim nimamo pravnega orožja. Imamo pa pravno orožje proti podkupninam. Protikorupcijsko klavzulo želimo razširiti še na sume. Problem so predvsem podizvajalci in svetovalci, ki so morebiti sodelovali pri nastajanju pogodbe. Če imajo vsi čiste namene v tej zgodbi, širjenje protikorupcijske klavzule ne bi mogel biti problem. Veljala pa bo seveda za naprej.

Bodo odslej vse protikorupcijske klavzule strožje?

V procesih obrambnih in zaupnih naročil je težko zagotoviti popolno varnost poslov. Zato je več razlogov. Tudi če ni nobene korupcije ali podkupnin, smo mi kot kupci v podrejenem položaju, saj nimamo izkušenj. Opravka imamo s prodajalci, ki so svoje orožje prodali že mnogim, mi pa kupujemo le enkrat. Zato bomo vedno imeli občutek, da so nas opeharili.

Je pri tem poslu zadnjo besedo lahko imel bivši predsednik vlade?

Šlo je za postopek naročila zaupne narave, katerega posebnost je, da ni možnosti revizije in pritožb, problematična pa je tudi transparentnost. Ni nujno, da je na koncu o poslu odločil predsednik vlade. Če smo korektni do tega projekta, je treba reči, da je bila v sprejemanje odločitve vključena cela vrsta ljudi. Ne nazadnje je pred podpisom pogodbe posel pregledala medresorska komisija za temeljne razvojne programe, v kateri sodelujejo ljudje iz različnih ministrstev.

Kaj pa vi, kako globoko v dokumentacijo ste se zakopali in kaj ste ugotovili?

Do tega projekta poskušam imeti distanco. Vseh podrobnosti, več tisoč strani, ne želim preučevati. To ni moja naloga. Tisto, kar je mene zanimalo, je, kako pogodba stoji v okvirih razvoja zmogljivosti ministrstva za obrambo. V luščenju problemov se mi je zdelo pomembneje gledati tisto, kar je povezano z vzpostavitvijo zmogljivosti, zapisanih leta 2004 v splošnem dolgoročnem programu opremljanja Slovenske vojske, in kako to sledi dogovorjenim ciljem Nata. Leta 2004 je parlament sprejel zavezo, da Slovenija kupi 135 vozil. Temeljna dilema se je postavila v trenutku, ko je postalo jasno, da država nima dovolj denarja ali pa ni pripravljena dati dovolj denarja za 135 ustrezno opremljenih vozil za vzpostavitev dveh srednjih bataljonskih skupin. Verjetno bi bilo tedaj primerneje kupiti manj vozil s primerno oborožitvijo. A ministrstvo se je odločilo za 135 slabše opremljenih vozil. Predpostavljali so, da bodo lahko v prihodnjih letih nadaljevali z opremljanjem. Tako so pač doslej posli v Sloveniji tekli. V poduk nam je lahko tudi pogodba za valuke, ki ni bila nikoli končana, ampak nadaljevana z aneksi za nova vozila. Ko so podpisali pogodbo za nakup patrij, je bil načrtovan proračun ministrstva za leto 2009 v višini 630 milijonov evrov, za leto 2010 pa v višini 780 milijonov evrov. Lepo vas prosim! Sedaj delamo s proračunom, v katerem je 552 milijonov.

Dejali ste, da slovenska politična kultura posameznikom, ki se udejstvujejo po strokovni plati, pri projektih ne dopušča, da bi bili ustrezno moralno zavarovani. Imate občutek, da je proti zaposlenim na MORS sprožen politični pogrom?

V bistvu res. Mi poskušamo na politični ali na pavšalni ravni ponoviti procese strokovnega ocenjevanja tistih, ki so bili za to prvenstveno šolani in usposobljeni. Sedaj poskušamo linčati strokovnjake, ne linčamo pa politikov in vseh mogočih kvazi posrednikov in bleferjev, ki v te posle vstopajo. In na račun bleferjev, ki so se zalepili na tak posel, se sedaj na skupino strokovnjakov, ki so vodili testiranje, gleda skrajno kritično. Veste, vsaka faza v tem procesu je imela odprte vse možnosti. Neka faza pri nakupu patrij je bila lahko narejena skrajno pošteno. A če je pred tem temeljila na nečem, kar je bilo gnilo, rešitve ni.

Nekaj gnilega je torej bilo.

Najbrž države ne sprožijo protikorupcijskih postopkov, policije, sodišč samo za šalo.

Zasledili smo še eno vašo izjavo. Dejali ste, da se morajo nekateri sprijazniti s tem, da obrambni resor vodijo civilisti in politiki. Ste dobili občutek, da je ministrstvo v rokah vojske?

Šlo je za proces nabavne logistike, ki mora potekati tako, da pri nastajanju investicijske dokumentacije sodelujejo vojaški in civilni strokovnjaki. Proces pogajanj pa morajo voditi civilni strokovnjaki za nabavno logistiko. Da se nam barantači z orožjem pojavljajo v sistemu, da hodijo po ministrstvu, okrog vojakov in okrog pomembnih ljudi, ki odločajo o poslu, se mi ne zdi sprejemljivo. Prodajalci ne smejo priti v naš sistem, da dobesedno pišejo ponudbe.

Se vam zdi, da se je to zgodilo pri Patrii?

To se poskuša narediti pri vseh poslih.

Rekli ste, da so barantači prišli v ministrstvo. Mislite konkretno na katerega od posrednikov, ki se omenjajo v zvezi s tem poslom?

Vse vrste barantačev hodi naokrog. Če rečem, da morajo postopke nabavne logistike voditi ljudje, za katere lahko stoodstotno rečemo, ne da niso pod vplivom kogarkoli, ampak da mora biti njihova vloga v procesu čista in poštena, potem si ne mislite, da je to lahko ali samoumevno. V vseh delih državne uprave so zaposleni ljudje, ki so pravzaprav lobisti. Vsi, ki delamo, delamo z nekaterimi sistemi rajši kot z drugimi. Že v osnovi smo bolj nagnjeni k nekim rešitvam. Zato pravim, da uporabniki ne bi smeli sodelovati pri pogajanjih.

Kakšne nakupe boste opravili v prihodnje?

Vi pa ste optimisti! Ali mislite, da imamo še sploh kaj denarja? Tisto, kar nas skrbi v tem trenutku, je, da delamo zgolj za preživetje. Rotiramo ljudi na operacijah, v sistemu zaščite in reševanja opravljamo najnujnejše operacije s področja varstva ljudi, ni pa razvoja. Določenih enot, denimo srednje bataljonske skupine, nimamo.

Saj smo vedeli, da bo prej ali slej argument Nato. Zakaj pa smo šli vanj?

Zato da za obrambo te države ne damo 4 odstotke BDP kot v Jugoslaviji. Sedaj dajemo 1,5 odstotka in lahko računamo na zavezniške zmogljivosti. Za naš nadzor zračnega prostora nam ni treba plačevati.

Niste v nobeni stranki. Se vam zdi, da bi z več politične zaslombe lahko dobili tudi več denarja za resor?

Dejstvo je, da so vsi evropski obrambni proračuni v času krize prizadeti. Večina držav se je na krizo odzvala podobno kot mi: zmanjšali so obrambne proračune. Najbolj denimo Latvija, za 30 odstotkov. Proračuni so se zmanjšali ne glede na to, kako močan je bil neki minister politično. Obstajajo pa države, ki so svoj obrambni proračun povečale. In sicer tiste, ki imajo lastno obrambno industrijo, denimo Nemčija, Francija, Danska. Te države so povečanje obrambnega proračuna razumele kot obliko protikriznega ukrepa. S tem so ohranile delovna mesta in zmanjšale brezposelnost. Tudi mi smo v letošnjem letu zaposlili nekaj več kot 500 pripadnikov Slovenske vojske. Povpraševanje je bilo izjemno veliko in imeli smo zelo dobre kandidate. V časih gospodarske rasti si tega ne bi mogli privoščiti. S tem smo s trga delovne sile umaknili del mladih, ki bodo z nami ostali verjetno kakšnih pet let. In čez pet let bomo na trg vrnili ljudi, ki bodo imeli boljše delovne navade, ki bodo bolj lojalni, bolj disciplinirani.

Sicer ste dejali, da denarja ni, ampak ko boste ponovno nakupovali orožje ...

V letu 2010 in 2011 bo bolj malo denarja za te namene.

Boste pa v teh letih malce privarčevali in pozneje ...

Tudi v letih 2012 in 2013 bo težko karkoli kupiti. Čeprav nam kakšno transportno letalce ne bi škodovalo že sedaj. Naši vojaki na primer še vedno čakajo na prevoz iz Afganistana, ko je treba priti domov. Ali pa ko je treba iti na misijo. Če bi imeli lasten prevoz, bi jih lahko hitreje umaknili tudi v primeru večjih nevarnosti.

Dobro, pa recimo, da bo kakšen nakup možen leta 2014 ali 2015. Kakšne ukrepe boste sprejeli do tedaj, da se bo v javnosti povrnilo zaupanje v kupovanje vojaške opreme in oborožitve?

Že danes pišemo predpise, torej normativne podlage tako, da upoštevamo priporočila računskega sodišča. Računsko sodišče je ob reviziji postopkov naročanja na tem ministrstvu presodilo, da je veliko bolje, če se ministrstvo hkrati pogaja z več najprimernejšimi ponudniki in ne samo z enim. To smo že spremenili. Razlogov, zaradi katerih bodo v prihodnosti ti posli transparentnejši, je še več. Tudi v okvirih EU se povečuje nadzor. Unija je denimo že sprejela kodeks obnašanja pri protidobavah in pri obrambnih nakupih. Sicer pa morate vedeti, da je prav na področju nabave vojaške opreme veliko prostora za politična obračunavanja. Takšni posli dajejo politikom neizmerno veliko streliva za obračune. Skandinavski način politike, ko se s politiko ukvarjaš zavoljo dobrega, zaradi ljudi, to nas še čaka. Tega se moramo še naučiti. Hkrati pa tudi razjasnjevanja koruptivnih zgodb ne smemo zamešati s političnimi obračuni.