29. 10. 2009 | Mladina 43 | Kultura | Plošča
Kaja Draksler Acropolis Quartet featuring Sanem Kalfa Türkü
2009, DruGod
Kljub mladosti je naša pianistka in skladateljica Kaja Draksler že dodobra opozorila nase. Pozorna ušesa so jo v različnih formacijah imela priložnost slišati na nekaterih vidnejših domačih festivalih, na Nizozemskem, pa tudi drugod po Evropi, prav tako pa nista ostali spregledani niti obe njeni plošči. To, da je postala priznana pianistka v sodobnem jazzu, navsezadnje potrjuje tudi njena zmaga na tekmovanju Deloitte Jazz Award, dasiravno nagrade povprečnemu, institucionalno neobremenjenemu ljubitelju glasbe ne povejo veliko. Če gre soditi po ploščku Türkü, bi del (tekmovalne) prednosti Acropolis Quarteta lahko poiskali v njegovem opiranju na tradicijo, del pa v tistih nekoliko drznejših, tudi nepričakovanih svobodnejših preobratih. Kvartet, v katerem poleg Drakslerjeve s klavirjem delujejo še kitarist Georgu Dumitriu, tubist Goran Krmac in bobnar Kristijan Krajnčan, je temeljni kamen položil leta 2005, lani pa je svoje ustvarjanje povzel s stilsko neobremenjeno in dobro sprejeto ploščo Akropola. Glasbeniki so se našli med študijem na konservatoriju v Groningenu na Nizozemskem, tam pa je Kaja spoznala tudi Sanem Kalfa, turško pevko, ki se je kvartetu pridružila na novem albumu. Po navdihu turške (in armenske) glasbene tradicije glasba predvsem skozi Sanemin opojni vokal zadiha v etno obarvanih jazzovskih odvodih. Tam, kjer se zasedba odmakne od sredinskih jazzovskih konvencij, je tudi najprepričljivejša. Uspešno stke vez med zahodnjaško jazzovsko (deloma tudi klasično) tradicijo in turškim ljudskim izročilom, ki pod umirjenim površjem prostor sporadično odpre nekaterim zanimivim domislicam. Izvrsten vtis teh prečenj žal nekoliko pokvarijo skladbe, v katerih se kvartet preveč opre na konvencionalno, šolsko formo. S posegi v neaktualni fusion se v sicer suvereni godbi štirih instrumentalistov pojavi preveč obrabljenih klišejev, ki so v kontrastu z zvočno svežimi vsebinami še toliko bolj moteči. Slogovno raznovrstnost novega ploščka opredeli že uvodna, najdaljša skladba Ben Giderim Batuma. V subtilnem, minimalistično obarvanem uvodu zvok oblikujejo klavir, tuba, Sanemin stok in morda komaj slišna elektronska linija. Osrednji del se ob predvidljivi kitari in bobnih nasloni na fusion, v zadnjem delu pa se na površju pojavi osredotočeno, tehnično popolno prebiranje klavirja Drakslerjeve, razpeto nekje med jazzom in klasično glasbo. Glasbeniki svoj potencial veliko uspešneje razvijajo tam, kjer se pojavljajo v ospredju, v skupinski igri stvari postanejo preveč predvidljive. Pa to ni nujno slabo. Za mlado zasedbo je obvladovanje osnov kakopak tista prva, morda najpomembnejša stopnička na poti razvoja in oblikovanja prepoznavnosti. Kako Acropolis Quartet te osnove nadgrajuje v živo, pa bo mogoče preveriti že prihodnji torek, ko zasedba nastopi v klubu Cankarjevega doma.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.