Nagrajeni ocenjevalec prsi

Če te dni potujete po Romuniji in se vam po spletu okoliščin primeri, da izgubite osebne dokumente, se boste morali za pomoč obrniti na slovensko veleposlaništvo v Bukarešti. Tega zdaj vodi Marcel Koprol, ki ni veleposlanik, je pa odpravnik poslov. Zakaj bi nas moral ta podatek zanimati? Zato, ker je bil Koprol glavni akter ene najodmevnejših afer zaradi domnevnega spolnega nadlegovanja na delovnem mestu pri nas. In hkrati ene najmanj razčiščenih.
Se je še spomnite? Začelo se je januarja 2006, ko so v javnost prišle prve informacije, da naj bi bil Koprol, ki je takrat kot državni sekretar vodil vladno službo za evropske zadeve (SVEZ), spolno nadlegoval vsaj štiri sodelavke. Te naj bi bile skušale svojo stisko, nemoč in ogorčenje nad njegovim vedenjem najprej urediti interno, vendar so menda pri nadrejenih namesto na razumevanje naletele na posmeh in naslajanje. Čeprav je ostalo dogajanje znano le ožjemu krogu ljudi, so informacije uhajale v javnost. Izvedeli smo, da je Koprol jeseni 2005 na nekem praznovanju, ko se je v pisarni SVEZ-a zbralo kakšnih 30 zaposlenih, javno ocenjeval prsi sodelavk. Začelo se je z opolzkimi štorijami iz Avstralije. »Ko je končal zgodbo, je dejal, da bi bilo treba ugotoviti, katera na SVEZ-u ima največji dekolte. Tako si je začel ogledovati velikost oprsij prisotnih žensk in jih primerjati. Nazadnje pa je med prisotnimi poimensko izbral sodelavko z največjimi prsmi. Vsi so bili zgroženi. Občutek je bil grozen,« je takrat povedal zanesljiv vir. To naj bi bil le drobec tistega, kar naj bi se bilo na SVEZ-u dogajalo v Koprolovem obdobju, in po naših podatkih ni ostalo le pri besedah.
Afera Koprol se je vsaj navidezno razpletla že teden po izbruhu. Koprol je odstopil s položaja direktorja SVEZ-a. Tega ni storil zato, ker bi očitana mu dejanja priznal, temveč zaradi »novih delovnih izzivov«, ki jih je našel na ministrstvu za zunanje zadeve. Zanimivo je, da niti Koprolov dotedanji niti njegov novi delodajalec, torej niti Janševa vlada niti Ruplovo ministrstvo za zunanje zadeve, očitkov o nadlegovanju nista preverila. Morda je bil Koprol takšnega razumevanja deležen zato, ker je bil v 90. letih eden od prvoborcev SDS. Uradno pa postopka niso sprožili zato, ker zoper njega ni bila vložena nobena kazenska ovadba. Takšno utemeljitev bi lahko razumeli tudi kot navadno sprenevedanje - znano je namreč, da so zaradi spolnega nadlegovanja na delovnem mestu le redko vložene ovadbe, saj se žrtve pogosto preveč bojijo izgube delovnega mesta.
Le nekaj tednov po Koprolovem odstopu, še preden se je prah sploh polegel, je v zgodbi nastal preobrat. Pojavile so se informacije, da ga želi vlada imenovati na enega od diplomatskih položajev v tujini. Najprej je bil v igri konzulat v Trstu. Nekoliko kasneje je postala zanimiva kandidatura za novega slovenskega veleposlanika v OZN, a ji je odločno nasprotoval tedanji predsednik države Janez Drnovšek, ki bi moral na koncu tudi podpisati imenovanje. Maja 2006 je Koprol postal začasni odpravnik poslov v madžarski prestolnici. Po treh mesecih se je vrnil v notranjo službo na zunanjem ministrstvu. A že takrat je bilo slišati, da naj bi vlada zanj iskala manj izpostavljen, a še vedno dovolj ugleden diplomatski položaj.
Kmalu zatem ga je očitno našla. Pred nekaj tedni smo na zunanje ministrstvo poslali vprašanje, katero delo danes opravlja Marcel Koprol. Odgovor je bil presenetljiv. Sporočili so, da že več kot dve leti opravlja funkcijo odpravnika poslov na slovenskem veleposlaništvu v Romuniji. Funkcijo je prevzel 1. julija 2007, njegovo imenovanje pa je podpisal tedanji zunanji minister Rupel in s tem poskrbel, da je Koprol potihoma in daleč od oči javnosti dobil udobno diplomatsko službo. Ker je postal odpravnik poslov, mu ni bilo treba opraviti nekaj ključnih formalnosti, ki se jim kot bodoči veleposlanik ne bi mogel
izogniti. Ni mu bilo treba na zaslišanje pred parlamentarnim odborom za zunanjo politiko, ki bi bilo zaradi nerazčiščenih obtožb o domnevnem spolnem nadlegovanju zagotovo neprijetno. Prav tako ni potreboval soglasja predsednika države in države gostiteljice, pri katerih bi se lahko prav tako zapletlo.

Pod preprogo

Čeprav sta od Koprolovega imenovanja minili že dobri dve leti, ni vladna poteza danes nič manj sporna. Znano je, da se žrtve spolnega nadlegovanja oglašajo le, če so pritožbene poti učinkovite in pravične. Če imajo občutek, da jih bo okolica podprla. Tudi na inšpektoratu za delo ugotavljajo, da se delavci ob spolnem nadlegovanju na delovnem mestu navadno ne želijo izpostavljati. Zavedajo se, da je očitke težko dokazati, saj dokazov, razen navedb morebitnih prič, ni. Če že vložijo prijave, so te anonimne. Pogosto pa se raje sami umaknejo iz delovnega okolja. Vlada je torej s tem, ko je tako razvpit primer domnevnega spolnega nadlegovanja najprej pometla pod preprogo, nato pa domnevnega nadlegovalca nagradila še z diplomatskim položajem, poslala sporen signal delavcem in tudi drugim delodajalcem, ki bi jim morala sicer dajati zgled.
A to ni edini primer domnevnega spolnega nadlegovanja doslej, v katerem je izvršna veja oblasti pogledala vstran. Isto leto kot o primeru Koprol se je zelo veliko govorilo tudi o preiskavi domnevnega nadlegovanja dveh vojakinj v kranjski vojašnici. Zanimivo je, da se je ta začela šele leto po tem, ko sta se vojakinji pritožili zoper ravnanje nadrejenega, vodnika Matjaža Lorenčiča. Kot danes pravijo v Slovenski vojski (SV), sta primer takrat pod drobnogled vzeli dve komisiji. Disciplinskega postopka zoper vodnika »zaradi poteka zakonsko določenega roka« niso uvedli, prav tako ga niso ovadili, je bil pa Lorenčič prerazporejen iz enote. Zoper njega je bil, kot izhaja iz zapisnika ene od komisij, uveden tudi postopek o prekršku. Čeprav se zdi, da je SV v tem konkretnem primeru ukrepala, Boštjan Korelc iz Sindikata vojske, obrambe in zaščite pravi, da ni tako.
Po njegovih izkušnjah se v SV niso bili in se očitno še vedno niso pripravljeni ukvarjati s problematiko spolnega in drugega nasilja. Namesto da bi takšne primere po uradni dolžnosti raziskali, in to z neodvisno preiskavo, naj bi se bili doslej ukvarjali predvsem s tistimi, ki so opozarjali na nepravilnosti in na kaznivo ravnanje. Tudi s predstavniki sindikata. Domnevne storilce pa so pogosto poviševali in odlikovali. »Slovenska vojska je vseskozi nadzirala samo sebe, kar še vedno nemoteno počne. Vsi ukrepi, ki jih je vojska kasneje sprejela, takšnih kršitev ne odpravljajo in ne sankcionirajo, temveč te zadeve samo še poglabljajo. Gre za ukrepe, ki so celo v nasprotju s predpisi, ki urejajo kazenski postopek,« pravi Korelc. V kranjski vojašnici je sicer nedvomno potekalo spolno in drugo nadlegovanje. Tako je ugotovila tedanja zagovornica enakih možnosti žensk in moških, ki deluje pri vladnem uradu za enake možnosti. A tedanji minister za obrambo Karl Erjavec je tudi po tem v javnosti zatrjeval, da ni bilo »nobene diskriminacije in spolnega nadlegovanja«.

Usposabljanje zaupnikov

Nekaj upanja, da najvišji državni funkcionarji v prihodnje vendarle ne bodo več opletali s tako neprimernimi pripombami, zdaj vsaj na papirju daje vladna uredba, ki ureja varovanje dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave. Veljati je začela maja, v njej pa je natančno definirano spolno in drugo nadlegovanje ter trpinčenje, zato naj bi jih bilo v prihodnje lažje prepoznati. Vsak državni organ je moral izbrati zaposlenega, na katerega se bodo lahko ob nadlegovanju ali trpinčenju obrnili drugi zaposleni. Ti svetovalci bodo morali najpozneje do konca novembra na posebno usposabljanje, za katero skrbi urad za enake možnosti oziroma njegova strokovnjakinja mag. Sonja Robnik, pri organizaciji pa ji je v pomoč tudi ministrstvo za javno upravo. Kot pravijo v uradu, so za bodoče svetovalce pripravili tri usposabljanja, s katerimi si pridobijo posebno potrdilo, vsa usposabljanja pa so tudi evalvirali.
Na uradu za enake možnosti pravijo, da je za presojo konkretnih učinkov uredbe za zdaj še prezgodaj. Robnikova pa je nad zanimanjem ljudi za takšne pojave prijetno presenečena. Tuje raziskave namreč kažejo, da je teh pojavov manj, če o njih več govorimo in ljudi o tem osveščamo. Je pa prav javna uprava, z zdravstvom in socialo vred, glede na kar nekaj tujih raziskav po stopnji trpinčenja med najbolj izpostavljenimi sektorji.
Ali to velja tudi za Slovenijo? Robnikova pravi, da je bila zadnja raziskava o spolnem nadlegovanju na delovnem mestu pri nas na reprezentativnem vzorcu narejena pred desetletjem. Takrat je dr. Maca Jogan v okviru raziskave Slovensko javno mnenje ugotovila, da sta spolnemu nadlegovanju izpostavljena vsaka osma ženska in vsak štirinajsti moški. »Treba pa je povedati, da je bila raziskava opravljena, preden smo zakonsko uredili področje, in da je bilo v teh desetih letih veliko ozaveščanja in tudi medijske pozornosti, namenjene tem pojavom. Upam si trditi, da bi bil danes rezultat drugačen, pa ne zato, ker bi bilo oblik nasilja v praksi več kakor nekoč, ampak zato, ker smo pojavom dali ime in se zdaj ljudje dejansko prepoznavajo kot žrtve teh oblik nasilja,« pravi Robnikova.
Spolno nadlegovanje in nadlegovanje zaradi spola sta danes še vedno preveč samoumevni sestavini delovnega okolja. Ker je bilo od vstopa žensk na trg dela pa do začetka opozarjanja na te pojave dovoljeno malodane vse, je zdaj, kot kaže, nekaterim še vedno težko sprejeti, da pač obstajajo meje dopustnega in dovoljenega. Tudi v državni upravi. »Tukaj je ključen vodstveni in vodilni kader, ki bi moral biti zaposlenim zgled primernega obnašanja, pa - žal - pogosto ni tako. Pa še okolica žrtvam navadno sporoča, da so preobčutljive, da nimajo smisla za humor, da so že kaj naredile, da si zaslužijo takšno ravnanje, da se s pritožbo ne bo nič spremenilo itd.,« pravi Robnikova.
Prav v teh točkah je vlada v primeru Koprol povsem pogrnila. Manevri, ki si jih je skrivaj privoščila leta 2006 in 2007, niso sporni le zato, ker je vlada kot delodajalec prezrla stisko domnevnih žrtev. Prav tako niso sporni le zato, ker je z diplomatskim položajem nagradila domnevnega nadlegovalca. Še spornejši so zato, ker je Koprol na položaju odpravnika poslov že nenavadno dolgo. Še več, njegovo delo v Bukarešti se izteče leta 2011, to pomeni, da je bil na položaj imenovan za pet let. Takšen mandat imajo sicer veleposlaniki.
Strokovnjak za mednarodne odnose s Fakultete za družbene vede v Ljubljani dr. Milan Brglez pravi, da je tako dolgotrajen mandat pri odpravnikih poslov res nenavaden: »Odpravniki poslov veleposlaništvo navadno vodijo začasno, če se denimo odpre novo veleposlaništvo ali če se veleposlaniku izteče mandat in še ni bil imenovan njegov naslednik. Ne vem, kako na to gledajo Romuni, a v diplomaciji ni najbolj običajno, da bi veleposlaništvo vodil stalni odpravnik poslov.« Vse več je torej indicev, da je bilo Koprolovo imenovanje dobro premišljeno, da je bilo predvideno za daljše obdobje in da se je vlada zavedala, da bi javnost njeno početje obsodila, če bi zanj seveda vedela. »Takšen način morda ni najprimernejši, se pa z njim zagotovo izogneš škandalu,« meni tudi Brglez.