Ljubezen na arbitraži

Ozrimo se malce naokrog, preko plota, v našo soseščino. Nekaj sto kilometrov proti jugu, v Bosni, se politične napetosti med tremi etnijami zaostrujejo. Zadnji poskus drugega »dajtonskega« posredovanja ni uspel in nedavni incident z ubitim navijačem, ko je postalo najpomembneje, katere nacionalnosti je bil policist, ki je streljal, je še enkrat razkril z nacionalizmom prežet bosanski vsakdan. Proti severu, med Slovaško in Madžarsko, se je avgusta zaradi zgodovine začela prava »besedna vojna,« ko Slovaška madžarskemu predsedniku ni dovolila vstopa zaradi slovesnosti ob odkritju kipa madžarskega srednjeveškega kralja. V slovaških medijih so se razvnele žgoče zgodovinske razprave o dejstvih iz tisočletne zgodovine. A tudi Madžarska ni nič boljša. Na občasnih protivladnih protestih v Budimpešti, nazadnje zaradi ekonomske krize, plapola po zraku več rdeče - belih zastav velike Madžarske iz časa Avstroogrske, nad katero se navdušujejo mlade generacije, kot pa zastav sodobne, »majhne« Madžarske. Iz teh posameznih slik se lahko norčujemo. Toda ali sta Slovenija in Hrvaška bili v zadnjih letih kaj drugačni? Kaj bolj »evropski«?
Seveda, tudi o Evropski uniji lahko zapišemo marsikaj kritičnega. Da je birokratski mastodont z demokratičnim deficitom. Da je odmaknjena od življenja ljudi. Da je navadna tržnica interesov in zaščitnica velikega kapitala. Da nekatere države vodijo politiki tipa Berlusconi. Celo, da je pretirano sterilna. Nedvomno pa zanjo velja, da so politične elite tam opravile s svojimi nacionalnimi miti, na primer velike Nemčije ali velike Francije. Teritorialne pretenzije še naprej obstajajo. So tudi uradno registrirane. Denimo tista med Portugalsko in Španijo. Zaradi različnih interpretacij sklepov z dunajskega kongresa leta 1815 Portugalska ne priznava suverenosti Španije na 750 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju okrog mesta Olivenza. Znana je tudi stoletna zahteva Španije po angleškem Gibraltarju. Morda manj je znan spor med Dansko in Veliko Britanijo: Danska vztraja, da epikontinentalni pas njenih Ferskih otokov sega prek 200 navtičnih milj v odprto morje, kar ni všeč niti Veliki Britaniji, niti Irski ali Islandiji. A če ti spori ostajajo na papirju, je zahodnoevropska politika v vseh teh primerih izgubila upanje, da je mogoče potegniti »pravo« ali »pravično« mejo in dokončno zadovoljiti »krivice« iz preteklosti. Zato ni blokad, izsiljevanj, groženj ali specialcev na meji.
Gledano iz te perspektive, je slovensko-hrvaški spor o 1,13 kvadratnega kilometra ozemlja južno od kanala sv. Odorika (Dragonje) in nekaj kvadratnih kilometrih morja zgolj eden izmed mnogih na celini, ki bi se glede na kvadraturo in dimenzije pravzaprav moral uvrstiti na sam konec seznama. Glede na strasti, ki jih razvnema na tem delu kontinenta, pa so mnogi že zaključili, da gre pač za še eno od balkanskih obsesij. Tako je tudi Evropski komisar za širitev Olli Rehn aktualni predlog rešitve spora, njegov drugi predlog, poslal v Ljubljano in Zagreb z željo, naj državi opustita »stari balkanski način gledanja na probleme kot na igro, v kateri je korist ene strani izguba druge.« Dobro pa se je v zadnji javni debati prijela tudi anekdota Franca Jurija, ko je nekega diplomata vprašal, kje je Balkan. Na kar mu je ta diplomat povedal, da se Balkan začenja tam, kjer se končuje politična kultura kompromisa in kjer ne poznajo dogovora ali vzajemnega popuščanja.

Točka tri-be

Za marsikoga v Sloveniji pa je še zmeraj bistveno eno samo vprašanje: kakšna je verjetnost, da bo Slovenija na podlagi arbitražnega sporazuma, ki sta ga ta teden v Stockholmu podpisala Borut Pahor in Jadranka Kosor, dobila izhod na odprto morje. »Velika,« meni Borut Pahor, ki je pripravljen za sporazum dati roko v ogenj in na kocko postaviti svojo osebno politično eksistenco. »Nikakršna«, trdijo Janez Janša, Radovan Žerjav, Zmago Jelinčič in drugi, ki napovedujejo referendum o tem vprašanju in nato še interpelacijo zoper zunanjega ministra. V trenutku, ko je sporazum med obema predsednikoma vlad prepuščen opoziciji in kritikom, se isti boji za interpretacijo bijejo tudi na Hrvaškem. Le da v nasprotni smeri. »Slovenija ne bo dobila teritorialnega stika z odprtim morjem,« trdi Kosorjeva, »Hrvaška se odreka suverenosti,« vztraja opozicija.
Na obeh straneh meje ostaja v središču političnih debat famozni 3. člen arbitražnega sporazuma. Ta pravi, da je naloga druščine izbranih arbitrov, da pod točko a) na podlagi mednarodnega prava določijo mejo na kopnem in na morju. Kako bodo sodniki v tem primeru presodili, je mogoče napovedati s precejšnjo verjetnostjo. Odločilen je 14. člen konvencije OZN o pravu morja, ki pravi, da se morska meja med dvema državama določa na podlagi »sredinske črte,« razen, ko je zaradi zgodovinskega naslova ali drugih posebnih okoliščin potrebno mejo potegniti na drugačen način. Arbitri bodo zelo verjetno na podlagi točke a) Piranski zaliv razmejili tako, da bo večji del površine morja pripadel Sloveniji, manjši pa Hrvaški. Razlog je v tem, ker gredo »posebne okoliščine« v prid Slovenije. Slovenska obala v zalivu je daljša, hkrati so na slovenski obali tudi mesta, odvisna od morja, medtem, ko na Savudrijskem polotoku, razen naselij, nastalih po osamosvojitvi, rastejo pretežno borovci.
Vendar točka a) Sloveniji gotovo ne bo prinesla tako želenega teritorialnega stika z odprtim morjem. Ključni za to vprašanje sta zato nalogi iz točke b) in točke c). Točka b) pravi, da mora arbitražno sodišče določiti »stik (angl. junction) Slovenije z odprtim morjem,« točka c) pa »režim za uporabo ustreznih morskih območij.« Oboje, z uporabo mednarodnega prava, pravičnosti, načela dobrososedskih odnosov »za dosego poštene in pravične odločitve, upoštevajoč vse relevantne okoliščine.« Janez Janša, zaenkrat politično najmočnejši politični kritik Pahorjevega kompromisa, kot tudi France Bučar, najmočnejša eminenca iz civilne družbe, trdita, da bodo sodniki v točki a) že določili mejo, zatorej bodo potem določili le še posebni režim. Denimo nek ugodnejši režim plovbe, ki velja v morskih ožinah, morda celo klasični »neškodljiv prehod,« kot ga Slovenija tako ali tako v vsakem primeru ima. Ali pa nek modus vivendi med enim in drugim. V vsakem primeru naj bi Sloveniji grozilo, da bo ostala omejena s hrvaškim teritorialnim morjem, zarisanim v skladu s klasičnimi pravili mednarodnega prava in tako zgodovinsko prikrajšana zaradi nespametnosti Pahorjevega soliranja. Slovenija bo, kot opozarja France Bučar, prenehala obstajati kot pomorska država. Zato je treba sporazum na referendumu zavrniti.

Drnovškov duh

Večkrat ponavljan strah, da bo Slovenija prenehala obstajati kot pomorska država, s katerim poleg Bučarja grozi tudi Marko Pavliha, ki je predstojnik katedre za pomorsko in prometno pravo iz Portoroža, je sicer smešen. Sam teritorialni stik z odprtim morjem namreč ne določa, katera država je pomorska. Tudi Avstrija je lahko bolj pomorska od Slovenije. Kogar ta status zares skrbi, bi ga moralo še bolj skrbeti, zakaj je nekaj sto slovenskih pomorščakov že več kot desetletje zaposlenih po zakonodaji Siere Leone in zakaj jih v podjetju, ki je bilo nekoč v pretežni slovenski lasti in ki je sedaj v pretežni nemški lasti (Splošna plovba), zaradi konkurenčnosti izriva cenejša, filipinska delovna sila.
V principu se je sicer mogoče strinjati z Janšo in Bučarjem. Ne glede na vse besedne akrobacije Boruta Pahorja, angleški termin »junction« ni sinonim za »teritorialni stik,« kar si je Slovenija izvorno želela. Pa vendar se Janša in Bučar zelo verjetno motita. Razlog je preprost: če bodo arbitražni sodniki poleg meje v Piranskem zalivu Sloveniji določili še nek režim plovbe preko hrvaških teritorialnih voda, potem bodo to storili na podlagi točke c). Točka c) namreč od sodnikov zahteva, da določijo, v angleščini, »regime for the use of the relevant maritime areas.« Maritime areas, oziroma morska območja pa so po konvenciji OZN o pravu morja notranje vode, teritorialne vode, ekskluzivna ekonomska cona in podobno. Ker je torej naloga sodnikov v točki c), da določijo posebni režim za ladje, ki plujejo v Luko Koper skozi morske pasove in slovenske pravice v Jadranskem morju, pa še zmeraj ostaja neizčrpana točka b), ta famozni »junction« ki ni teritorialni stik, hkrati pa je, po slovarju izrazoslovja EU nek spoj (hrvaško), Verbindung (po nemško) ali stik (po slovensko).
Kaj bi torej lahko bil »stik,« ki hkrati ni »teritorialni stik,« pa tudi ne režim uporabe morskih območij? Zdi se, da je odgovor na dlani. Rešitev spominja na sporazum Drnovšek - Račan. V njem tako imenovani »dimnik« ni bil ne hrvaški, ne slovenski: Bil je nikogaršnji. Imel je status odprtega morja, podaljšanega proti Sloveniji, v katerem sta se državi odpovedali tudi izkoriščanju morskega dna. Prav mogoče je torej, da bo druščina arbitrov na podlagi podpisanega sporazuma prišla do identične in enkrat že parafirane rešitve. To pa pomeni, da maksimalne slovenske zahteve po teritorialnem stiku ne bodo zadovoljene, vseeno pa »slovenske« ladje ne bodo plule preko hrvaškega teritorialnega morja. V tem istem smislu je ravno tako možno, da bodo sodniki v duhu arbitražnega sporazuma koridor razglasili za kondominij, torej za morsko območje, ki bo pod suverenostjo obeh držav.
Zaradi teh razlogov je tudi bivši hrvaški pogajalec in Sanaderjev svetovalec Davorin Rudolf prepričan, da je aktualni arbitražni sporazum nekakšen nov, drugače zapakiran dogovor Drnovšek - Račan. In verjetno se takšnega rezultata zaveda tudi hrvaška vlada, ki namerava objaviti enostransko interpretativno izjavo, po kateri se nič v sporazumu ne sme razumeti kot pristanek Hrvaške na slovensko zahtevo po teritorialnem stiku z odprtim morjem. Hkrati pa Hrvaška v svoji verziji sporazuma »junction« prevaja v »veza« in ne »spoj,« očitno zaradi notranjepolitičnih razlogov (veljavna je seveda zgolj angleška verzija). Če zadnji dosežek med Pahorjem in Kosorjevo razumemo na tak način, potem ta za Slovenijo ni tako neugoden, kot nas skušajo prepričati verjetni pobudniki referenduma. Je uspeh podobnih dimenzij, kot smo mu bili priča leta 2001. Čeprav, kot se spominjamo, tudi sporazum Drnovšek - Račan tedaj ni zadovoljil slovenskih nacionalistov, ki vidijo v tem procesu priložnost poprave »krivic« od leta 1918 naprej.

Opozicija

Med tistimi, ki v zadnjem letu blokiranja Hrvaške vidijo priložnost za večje popravke in ki gojijo latentne teritorialne pretenzije tipa »velika Madžarska« ali »velika Slovaška« pa niso samo ekstremneži tipa Zmago Jelinčič in Marjan Podobnik ali Radovan Žerjav, ki v doglednem času ne morejo računati, da bi prevzeli odgovornost za vodenje države. Poleg Franceta Bučarja in Marka Pavlihe sedi v istem čolnu tudi Janez Janša, ki opozarja, da je Slovenija z mejo po drugi svetovni vojni izgubila 100 tisoč ljudi, ki so ostali v Italiji, v zameno za Istro, katere večji del je pripadel Hrvaški. Zaradi tega, kot je večkrat poudaril, se mu zdi arbitražni sporazum preveliko tveganje.
Sedaj je že znano, da bo Stockholmski romanci med Borutom Pahorjem in Jadranko Kosor v Sloveniji sledilo preverjanje sporazuma na ustavnem sodišču. Predvsem zaradi stališča bivšega ustavnega sodnika Janeza Čebulja, da bi morali arbitražni sporazum v parlamentu ratificirati z dvotretjinsko večino. Temu bo morda sledila interpelacija zoper zunanjega ministra Samuela Žbogarja in, bolj pomembno, referendumska pobuda. Tej je Janša že napovedal svojo podporo in podpise. A argumenti, ki jih ima, so na trhlih temeljih in prej razkrivajo politikantske motive kot željo, da bi se spor med državama resnično rešil.
Za Slovenijo bi bilo nedvomno veliko boljša pot, če bi se poskušali o teh, tako imenovanih »vitalnih interesih«, dogovoriti bilateralno ali pa s pomočjo politične mediacije. Ko je na začetku to zahtevala Slovenija, je Hrvaška zahtevala rešitev spora pred hamburškim pomorskim razsodiščem. Prav Janez Janša je bil tisti, ki je z blejskim dogovorom pristal na sodno reševanje spora pred haaškim meddržavnim sodiščem, na kar so kasneje opozarjali dokumenti Evropske komisije in parlamenta, ko se je v spor vmešala še EU.
Janez Janša danes zahteva, da bi morali sodniki na temelju zunanje pravičnosti, tako imenovanega ex aequo et bono, soditi o celi morski in kopenski meji. Toda zunanji minister Samuel Žbogar je na nedavnem zasedanju odbora za zunanjo politiko razkril, da Janševa vlada med pogajalskimi izhodišči tega sploh ni imela kot prioriteto, temveč zgolj kot nekakšno »taktično« možnost. Poleg tega je tudi sklicevanje na leto 1945 ali 1954 namenjeno bolj slovenski javnosti, kot arbitrom, saj je Slovenija že v svojih ustavnih listinah kot izhodiščni datum zapisala 25. 6. 1991. Drugače tudi ni mogla, saj jo je na tej podlagi priznala mednarodna skupnost.
Mojca Drčar Murko, ki se je pred meseci kot ena izmed redkih zoperstavila blokadi Hrvaške, pravi, da bo iz teh razlogov na morebitnem referendumu kljub vsemu glasovala »za.« Trdno je prepričana, da je to besedilo največ, kar je bilo mogoče doseči na pogajanjih s posredovanjem EU. »Dobro bi bilo, če bi se v Sloveniji zavedli, da kaj drugega kot pomoč tretje strani zdaj sploh ne pride več v poštev. Vse od avgusta 2007, ko sta na Bledu tedanja premiera Janša in Sanader razglasila, da bosta mejni spor zaupala Meddržavnemu sodišču v Haagu in najpozneje po Pahorjevi slabo premišljeni razglasitvi blokade hrvaških pristopnih pogajanj decembra 2008, ni bilo nobene možnosti več, da bi zadeve rešili po dvostranski, politični poti. Čas je za soočenje z dejstvom, da so bile v minulih letih narejene napake, ki so Sloveniji zožile manevrski prostor,« pravi. Enako pravi tudi Lojze Ude: »Bolje bi bilo, če bi poskušali doseči nek bilateralni dogovor. Toda mi smo se odpravili po poti arbitraže. In če smo se nanjo že podali, je treba sedaj ocenjevati ta, končni izdelek. Sam menim, da je za nas še kar ugoden, čeprav je jasno, da nimamo nobenih zagotovil.«

Balkan ali Evropa

Ne glede na to, ali je hrvaško - slovenski spor v naravi relativno nepomemben, bodisi zaradi samih kilometrov morskega prostora, bodisi zaradi pravic, ki jih Slovenija želi pridobiti s tako imenovanim teritorialnim stikom z odprtim morjem, je slovenska politika v zadnjih 20 letih od tega spora živela in od osamosvajanja naprej vzbujala v javnosti pričakovanja brez osnove. Sedaj sledi treznjenje. Streznitev pa bi morali pričakovati tudi od opozicije. Kdor je gledal zadnjo sejo hrvaškega sabora, je videl zaobljube njihove opozicije, od Zorana Milanoviča (SDP), do Vesne Pusić (HNS), ki so prisegali, da zaradi političnih točk - tako kot je to storila HDZ leta 2001 - sporazuma ne bodo minirali. Od Jelinčiča, Žerjava ali Podobnika kaj podobnega ne pričakujemo. Vsaka država ima takšne igralce. Bi pa to pričakovali od Janeza Janše. Sicer utegne Slovenija izpasti bolj balkanska od Balkana samega.