Dr. Milan Brglez, predstojnik katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede

Včasih se je po nasvet, kako naprej, dobro odpraviti k Milanu Brglezu. Ne zato, ker je Brglez predstojnik katedre za mednarodne odnose, politolog in nasploh širok poznavalec diplomacije in družboslovja, temveč zato (kot vedo povedati njegovi študentje), ker je Brglez prebral verjetno vse najtežje knjige na tem svetu, preden je napisal svoj znani doktorat o teoriji teorije. Zaradi tega danes Brglez še ob tako velikem problemu, kot je slovensko-hrvaški spor, ostaja hladen in zbran. V skladu s staro filozofsko resnico, po kateri je v teoriji največ prakse, pa postaja Brglez tudi največji mednarodnopolitični praktik. Kako naprej? Prihodnja zunanjepolitična strategija Slovenije bo nemara v bistvenem celo njegovo avtorsko delo.

Najbolj energični komentarji aktualnega poskusa rešitve slovensko-hrvaškega spora pravijo, da »smo« hlapci.

Komu pa naj bi bili hlapci?

ZDA ali Evropi, ki imajo svoje interese na Balkanu. Želijo mir in imajo slovenskih težav enostavno dovolj, zato so Slovenijo prisilili k podpisu arbitražnega sporazuma s Hrvaško.

To je preveč poenostavljena interpretacija. Prej bi rekel, da smo v tem trenutku naš spor končno spravili v okvir mednarodnega prava. Podrejanja mednarodnemu pravu pa ne bi štel za neproduktivno, to je celo del naše ustave, je tudi dediščina, ki smo jo prevzeli od Jugoslavije; tudi Jugoslavija je imela takšen odnos do mednarodnega prava. Še pomembneje je, da nam je to mednarodno pravo omogočilo naše priznanje in pravice, ki jih imamo sedaj kot suverena država. Seveda pa s tem nismo dobili le pravic, imamo tudi dolžnosti, in ena izmed temeljnih dolžnosti je mirno reševanje sporov. Sedaj smo prišli do neke rešitve, ki bo, če se uresniči, dokazovala, da je spore med državami mogoče reševati v okviru določenih pravil.

Zadnja večja zunanjepolitična razprava je bila v Sloveniji ob vstopu Slovenije v Nato. Če se spomnimo, ste tudi vi tedaj vstopu nasprotovali, predvsem pa ste kritizirali podpis vilenske izjave, s katero si je Slovenija kupila vstopnico v to organizacijo po želji ZDA. Tedaj ste bili proti takšni, bomo rekli hlapčevski drži. Lahko pojasnite, kje je sedaj razlika?

Tokrat se je zgodilo, da so interesi ZDA tudi interesi mednarodnega prava. Pri vilenski izjavi pa so bili interesi ZDA absolutno v nasprotju z interesi mednarodnega prava. Morate razumeti, da obstaja neki splošnejši interes v mednarodnih odnosih, ki ga lahko pripišemo majhnim in malim državam, kar oboje Slovenija tudi je. Ta nacionalni interes je obstoj in upoštevanje mednarodnopravnega reda, ki zagotavlja majhnim državam določen položaj znotraj mednarodne skupnosti. Napredek in razvoj mednarodnega prava in njegovo spoštovanje so glavno jamstvo, ki ga imamo za v prihodnje. Zato ne mislim, da je tukaj kakšno nasprotje. Takrat so bile ZDA izven okvirjev sistema, sistem so hotele celo rušiti. Sedaj so znotraj sistema in to nam bi moralo načeloma ustrezati.

Mimogrede, ste svoje stališče do Nata na podlagi izkušenj spremenili? Se je splačalo?

Zdaj ko je Slovenija članica Nata, je stališče do vprašanja vstopa brezpredmetno. Velja pa, da Slovenija na Nato ni prenesla niti koščka izvajanja svojih suverenih pravic, kakor jih je na Evropsko unijo (EU). Zato se mora znotraj njega obnašati v skladu s svojo ustavo in za sodelovanje v vojaških operacijah imeti ustrezni mandat varnostnega sveta Združenih narodov. Koristi od vstopa pa ima najbrž samo slovenska vojska, ker je prisiljena upoštevati Natove standarde.

Če smo prav slišali, ste prispevali svoj delež k zunanjepolitični strategiji Slovenije, ki sedaj nastaja v MZZ. Bo po njej slovenska zunanja politika drugačna?

Res sem prispeval strokovna izhodišča zanjo na podlagi realističnega vpogleda v zmožnosti MZZ. Ker se še vedno usklajuje na ravni MZZ in strokovne javnosti, ne vem, koliko bo ta strategija drugačna in širše politično sprejemljiva v parlamentu. Če razumemo pojem državništva v dobrem in slabem, zunanja politika niti ne more biti odvisna od vsakokratne oblastne garniture in mora upoštevati vse, kar so v imenu Slovenije mednarodno storili dosedanji organi države in njihovi predstavniki. Z upoštevanjem tega so seveda možni drugačni poudarki in še zlasti strateške usmeritve za proaktivnejšo zunanjo politiko znotraj mednarodnih organizacij, v katere smo se po prejšnji deklaraciji o zunanji politiki želeli le včlaniti. Ne nazadnje pa je od same strategije pomembnejše njeno udejanjanje.

Kakšna bo torej ta strategija?

Upam, da bo blaginji in zaščiti interesov državljanov, ki ju je mogoče optimizirati, strateško dala prednost pred varnostjo države, ki je nikoli ni mogoče povsem zagotoviti, ter da bo samostojno in skozi EU tvorno prispevala h graditvi takšne mednarodne skupnosti, ki bo poleg suverenosti držav vse bolj upoštevala tudi človekovo dostojanstvo, človekovo varnost in globalno pravičnost v zagotavljanju okoljsko sprejemljivega trajnostnega razvoja.

Ste zadovoljni s slovenskim stališčem do preiskave zločinov, storjenih v času zadnje izraelske ofenzive v Gazi? Je bila slovenska podpora tej resoluciji OZN, pri kateri se je večina ostalih EU držav vzdržala, plemenito dejanje?

Nisem bil zadovoljen s stališčem, s podporo resoluciji pa sem. Če slovenska diplomacija vsaj enkrat vzame svojo ustavo in njeno poudarjanje človekovih pravic zares, potem se mora zaradi načelnih stališč mednarodno tudi izpostaviti. To razumem kot prispevek k samostojnejši slovenski zunanji politiki.

Med drugim ste tudi natančen poznavalec diplomatskih in konzularnih odnosov. Bi morala Slovenija zavrniti predlog Rusije, da za veleposlanika tukaj imenuje Dokuja Zavgajeva, ki je izvrševal sporno politiko Rusije v napadu na Čečenijo? Na MZZ pravijo, da uradno razlogov za kaj takšnega ni bilo, ker je Zavgajev pač nedolžen.

Iz načelnih razlogov sem najprej menil, da bi lahko bil postopek odobritve na naši strani počasnejši. Vendar, če je ena od prioritet slovenske zunanje politike krepitev bilateralne gospodarske diplomacije, dobi takšno imenovanje, ki skoraj sovpada s sklenitvijo sporazuma o Južnem toku, povsem drugačen pomen. Različna načela in prioritete v zunanji politiki je preprosto treba uskladiti. Na MZZ so očitno presodili, da so interesi gospodarske diplomacije v sedanjih mednarodnih okoliščinah oprijemljivejši kot simbolno dejanje v smeri načelnosti glede človekovih pravic, ki bi obenem močno poslabšalo vse ravni odnosov z Rusko federacijo.

Vrniva se sedaj k arbitražnemu sporazumu. O njem bomo očitno odločali na referendumu. Kaj boste vi obkrožili, da ali ne?

Če bo prišlo do referenduma, bom obkrožil da. To je sedaj že bolj ali manj jasno. Upam samo, da bo referendumsko vprašanje tako jasno, da se bodo ljudje o njem lahko izrekli.

Zakaj pa?

V danih okoliščinah je to najbolj modra odločitev, tudi v primerjavi s tistim, kar smo enkrat že imeli, tj. sporazumom Drnovšek-Račan. Aktualni arbitražni sporazum je po moji oceni druga takšna najboljša rešitev, obstaja namreč realna možnost, da ta spor rešimo in se posvetimo pomembnejšim zadevam. Torej, da se prenehamo ukvarjati z vprašanjem, ki ima predvsem simbolno naravo, in da lahko zunanjo politiko usmerimo v reševanje vprašanj, ki so bolj povezana z blaginjo državljanov.

Toda slovenska politika se s tem ukvarja že 20 let. Težko je reči, da je ta spor zgolj simboličen.

Ne trdim, da je nepomemben. So pa politiki iz njega naredili tako velik problem, da so z njim onemogočili ukvarjanje z drugimi, strateškimi dilemami. Vprašajmo se: Ali je za nas bolje, če je Hrvaška v Evropski uniji ali ne? Jasno, če je Hrvaška del EU, se nam odprejo številne gospodarske priložnosti, ki so bile v preteklosti tudi zaradi reševanja spora potisnjene v ozadje.

Ste za politiko popuščanja?

Ne, ne gre zgolj za popuščanje. Gre tudi za upoštevanje veljavnih pravil v mednarodni skupnosti. Slovenija ne bi smela zahtevati nekaj, kar je v nasprotju z mednarodnim pravom. Legitimno pa je zahtevati nekaj, kar je znotraj teh pravil. V preteklosti je bila največja težava slovenske politike v odnosu do Hrvaške, da je zahtevala unikatno rešitev. Celo trdili smo, da jo že imamo. Ampak če ti takšne pravice nihče v mednarodni skupnosti ne prizna, je enostavno nimaš.

Govorite o izhodu na odprto morje, mar ne?

Da. Praktično nihče nam tega izhoda ne priznava. Takšno pravico bi Slovenija morda lahko dobila, če bi se s Hrvaško dogovorili bilateralno. Če pa to ni možno, obstajata le še dve alternativi. Ali si jo priboriš s silo, kar je tako ali tako prepovedano. Ali pa poskusiš do nje priti prek tretjega.

Kako ste bili vi sami vključeni v te odločitve?

Pred blokado Hrvaške pri njenem vstopanju v EU je bil v sprejemanje odločitev vključen razmeroma ozek krog ljudi, po blokadi pa smo postopoma začeli skupaj iskati nekakšne izhodne strategije. Grožnja z blokado, zato da bi odpadli tako imenovani prejudici, po mojem ni bila napaka, njeno uveljavljanje brez hkratne ratifikacije hrvaškega članstva v Natu pa bi že štel za napako. Problem je nastal, ker je Slovenija v dogovarjanju glede blokade zahtevala preveč. Eno je, če zahtevaš, da vse hrvaške enostranske poteze ali dokumenti po 25. 6. 1991 nimajo mednarodnopravnega učinka za Republiko Slovenijo in na določitev meje. Drugo pa je, če zahtevaš, da mora Hrvaška spreminjati svojo nacionalno zakonodajo. Skratka, po tem se je zunanje ministrstvo, v primerjavi s tistim, česar smo bili vajeni v zadnjih 20 letih, relativno precej odprlo in začelo vsaj poslušati argumente in mnenja stroke.

Dejali ste, da je Slovenija želela nekaj, kar nam nihče ni želel priznati. Ali potem menite, da tudi na podlagi arbitraže ne bomo dobili tistega, kar obljublja Pahor?

Seveda ni zagotovila, da bomo dobili tako imenovani teritorialni izhod na odprto morje. V obstoječem sporazumu so navedena tri vprašanja, ki so medsebojno povezana. Vprašanje številka ena je kopenska in morska meja, vprašanje številka dve je stik Slovenije z odprtim morjem in vprašanje številka tri je režim plovbe. Arbitražni sodniki morajo argumentirano odgovoriti na vsako od teh točk.

Kako velika je po vaši oceni verjetnost, da bo dobila Slovenija Piranski zaliv in koridor do odprtega morja?

Cel Piranski zaliv bi dobili le v primeru, če bi imeli vso obalo. Najverjetneje se torej to ne bo zgodilo. Bo pa zelo verjetno slovenski pretežni del Piranskega zaliva. Veliko obsežnejše je vprašanje dostopa do odprtega morja, ki se bo zelo verjetno reševal prek nekega koridorja. Težje pa je napovedati, kakšen status bo imel tak koridor. Možno je vse. Od tistega, kar je definirano v sporazumu Drnovšek-Račan, kjer je imel koridor status odprtega morja, do kondominija ali kakšne tretje, inovativne rešitve, s katero bi Hrvaška obdržala še mejo z Italijo.

Nasprotniki arbitražnega sporazuma trdijo, da bodo sodniki določili mejo v Piranskem zalivu in Sloveniji prisodili zgolj neki režim plovbe skozi hrvaške vode. Kako verjeten se vam zdi ta scenarij?

Če bi se to res zgodilo, potem arbitražni sodniki ne bi odgovorili na eno izmed točk v arbitražnem sporazumu.

To je točka b?

Da. Tudi na to točko morajo odgovoriti. V prvi različici arbitražnega sporazuma, v tako imenovanem sporazumu Rehn I sta bila resda v enem odstavku povezana tako režim kot tudi stik Slovenije z odprtim morjem. Sedaj pa iz volje obeh držav jasno izhaja, da morajo sodniki režim in stik reševati ločeno.

Eden izmed poznavalcev problema, Mitja Grbec, opozarja, da v točki b piše, da morajo sodniki določiti stik »do« ne pa stik »z« odprtim morjem. Je lahko to težava?

Že sama beseda stik je diplomatska inovacija, ki ni del mednarodnega prava morja. Ampak če bi sporazum interpretirali s pomočjo besedne analize, bi lahko prišli do naslednjega sklepa: v njem piše, da je ta stik slovenski. Hkrati pa je Slovenija teritorialna država. Očitno gre za teritorialni stik. To ni tako nedolžno, sicer se hrvaški pravniki ne bi toliko razburjali.

Janez Janša in Dimitrij Rupel sedaj pravita, da bi bil postopek pred haaškim sodiščem, kot ga je hotela speljati bivša vlada, ugodnejši za Slovenijo.

Pod katerim pogojem?

Predvsem pod pogojem zunanje pravičnosti, v katero bi morala Hrvaška prej ali slej privoliti.

Haaško sodišče še nikoli ni na tak način sodilo in druge strani v to ne bi mogli prisiliti. In če bi Slovenija Hrvaško blokirala tako dolgo, dokler Hrvaška ne bi privolila v reševanje spora pred meddržavnim sodiščem pod pogojem ex aequo et bono, bi to celotna Evropa imela za hudo izsiljevanje. Takšna slovenska zahteva znotraj mednarodne skupnosti ne bi bila sprejeta kot legitimna.

Pa kaj?

Ali lahko ostaneš sam v celotni mednarodni skupnosti? Ali denimo lahko odtehtaš vse ekonomske interese, ki jih imamo s Hrvaško? Saj veste, naš izvoz glede na dodano vrednost ni tako strašno kvaliteten, da bi ga lahko plasirali le na zahod. Treba ga je usmerjati tudi na trge proti jugu. S takšnim ravnanjem bi si mi te trge zapirali, hkrati pa bi državam v regiji pošiljali signale, kaj njih čaka ob vstopanju v EU. Skratka, takšna politika bi se na koncu poznala pri sleherniku. Eno je simbolika, drugo pa je, če te udari po žepu.

Zakaj menite, da je že v tem arbitražnem sporazumu vseeno zaobjeta tako imenovana zunanja pravičnost?

Sporazum je vedno kompromis, ki ga je treba spraviti skozi oba parlamenta. Sam ocenjujem, da smo v naših pogajanjih prišli na sredino. Znašli smo se nekje na pol poti med notranjo pravičnostjo, ki je tako ali tako del mednarodnega prava, in zunanjo pravičnostjo ex aequo et bono. Prišli smo do točke, v kateri so arbitražni sodniki eksplicitno pooblaščeni, da najdejo bolj inovativne rešitve. Če bi šlo zgolj za notranjo pravičnost, potem te niti ne bi bilo treba v arbitražnem sporazumu posebej omenjati, ker je ta že del mednarodnega prava, denimo 15. člen konvencije OZN o pravu morja, ki vsebuje npr. institut sredinske črte in ki omenja druge, specifične okoliščine. Te so predvsem geografske, razen če se nanašajo na tako imenovani zgodovinski zaliv, kar v našem primeru, zaradi nastanka dveh novih držav ob njem, verjetno ni več relevantno. Toda arbitražni sporazum pravičnost na več mestih omenja. Kar pomeni, da bodo morali sodniki upoštevati še nekaj več od geografije, sredinske črte in podobno. Samo pred arbitražo bo dopustno Sloveniji utemeljevati tudi zgodovinske okoliščine, medtem ko bi bili takšni argumenti pred meddržavnim sodiščem že vnaprej obsojeni na neuspeh.

Vi kot strokovnjak trdite, da bo rešitev za Slovenijo zelo verjetno ugodna. Toda na drugi strani imamo spet strokovnjake, denimo Miho Pogačnika, Franceta Bučarja, Marka Pavliho, ki ostro nasprotujejo sporazumu in ki trdijo, da bo rešitev neugodna.

In kakšna je njihova alternativa? Da pustimo vse tako, kot je?

Da tega sporazuma ne sprejmemo in verjetno nadaljujemo pogajanja.

Pri kopenski meji je jasno razvidno, kako Slovenija v odnosu do Hrvaške neprestano popušča. Na neki način v toku časa ozemlje izgubljamo. Sedanje stanje gotovo ni takšno, kot je bilo 25. 6. 1991, in najverjetneje na našo škodo. Če sedaj pustimo zadeve takšne, kot so, bo tudi dejanska meja ostala tam, kjer je sedaj. Hrvaški je to prav in bi ji najbolj ustrezalo, če sporazuma o arbitraži na slovenski strani ne sprejmemo. Če pa hočemo dobiti kaj nazaj, je treba iti v postopek pred tretjim, ki nadomešča vojno. In to je arbitraža ali pa sodišče, ko pravni argumenti nadomestijo argumente moči.

Vseeno pa lahko na referendumu v Sloveniji sporazum pade. Napovedujete potem uporabo sile?

Nočem govoriti o vojni, ki jo še vedno jemljem kot literarno fikcijo. Trdim enostavno, da če želimo na vsak način in brez pomoči tretjega uresničiti zahteve slovenske politike, drugačen način ni več možen. Brez prisile potem ne gre. Kako lahko Slovenija Hrvaško prisili? Evropska unija ne bo dopustila novega pogojevanja. Hkrati pa naš izhod na odprto morje ni tako življenjsko pomembna zadeva, kot so številna druga zunanjepolitična vprašanja, ki jih ravno zaradi zaostritve ne moremo reševati.

Zunanji minister in predsednik vlade poudarjata, da so v igri pomembni vitalni interesi. Drugi poudarjajo, da je na kocki preživetje Luke Koper.

Zakaj bi lahko bila Luka Koper prizadeta?

Ker bi lahko Hrvaška na podlagi svojih fitosanitarnih, ekoloških ali varnostnih predpisov ustavljala ladje, namenjene v Luko Koper.

Ampak v tem primeru bi Hrvaška motila plovbo ne samo v koprsko pristanišče, ampak tudi v tržaško. Zaradi režima plovbe po Jadranskem morju gredo vse ladje po eni, hrvaški strani gor, dol pa po italijanski strani. Tudi pas, ki ga je Slovenija želela pri sporazumu Drnovšek-Račan, tega režima plovbe ni upošteval. Pravzaprav naš koridor sploh nima zveze z vprašanjem plovbe. Obenem naši organi oblasti ne izvajajo suverenosti nad našim stikom z odprtim morjem v točki T5. Končno pravo morja upoštevajo vse države, celo tiste, ki so v vojni ali pa so sovražne.

Ne bi si mislil.

Ne bi, a ne? Pravila, s katerimi je določena plovba trgovskih ladij, se denimo v vojni običajno spoštujejo. Pa tudi plovba vojaških ladij v slovenske teritorialne vode sedaj ni ovirana. Ob ratifikaciji Konvencije Združenih narodov o pravu morja je sicer Hrvaška pri Združenih narodih notificirala interpretativno izjavo, po kateri naj bi jo tuje vojaške ladje obveščale o svoji plovbi. Vendar velesile te hrvaške želje ne upoštevajo in svojih vojaških ladij ne prijavljajo.

Katere pravice Slovenija sploh izgubi, če arbitražno sodišče odloči, da nam tako imenovani izhod na odprto morje ne pripada. Kaj tvegamo?

No, teh je kar nekaj. Od tega, da naše podmornice, če/ko jih bomo kupili, ne bi smele pluti pod površjem, do tega, da ne bi smeli izkoriščati morskega dna. Ampak v bistvu to niso tako pomembne pravice.

Prej omenjeni pravniki se verjetno z vami ne bi strinjali.

Takole bi vam odgovoril: slovenska politika je doslej v tem konkretnem primeru stroko in strokovna mnenja pojmovala zelo široko. Zato smo morda lahko kdaj v preteklosti, in še danes, dobili vtis, da je slovenska stroka neenotna, na Hrvaškem pa je ta veliko bolj enotna in hkrati nacionalistična. Rad pa bi poudaril, da lahko o tem sodi predvsem mednarodnopravna stroka. Slovenska mednarodnopravna stroka svojo lojalnost državi dokazuje tudi s tem, da ne pritrjuje vsaki nacionalistični zahtevi politike. Dovolim si dvom, ali se res vsak pravnik spozna na slovensko-hrvaški spor. Že zaradi tega, ker je mednarodno pravo tako specifično in analogije z drugimi pravnimi panogami večinoma sploh niso uporabne.

Ampak del slovenske politike, ki sporazumu nasprotuje, razume spor popolnoma drugače. Tudi Janez Janša je večkrat poudaril, da je po drugi svetovni vojni v Italiji ostalo 100 tisoč Slovencev, na ta račun pa je Hrvaška dobila dele Istre. Zaradi česar naj bi bil neki koridor minimalna slovenska zahteva.

Takšni argumenti so predvsem politični in na njihovi podlagi bi bilo mogoče skleniti bilateralni sporazum s Hrvaško, če bi ta v to prostovoljno privolila. A v to je ne moremo prisiliti, ker bi s prisilo kršili mednarodno pravo. Mednarodnopravni argumenti, ki bi jih lahko pred meddržavnim sodiščem pri razmejitvi Piranskega zaliva uporabili, so predvsem geografski. Lahko pa Slovenija tudi tovrstne argumente predstavi v sklopu drugih relevantnih okoliščin, pravičnosti in načel dobrega sosedstva, ki so omenjena v sporazumu o arbitraži. Ko bi končno lahko imeli arbitražo kot nekoga, ki bi hotel poslušati in upoštevati tudi takšne argumente, ji ti politiki nasprotujejo. Ali je nekaj narobe z argumenti ali pa ne razumejo, da za argumentacijo potrebuješ tudi ustrezno publiko.

Kako pa vi gledate na takšne zgodovinske krivice? Kakšen odnos imeti do njih? Vemo, da se je zaradi njih začela marsikatera vojna.

Mislim, da vseh zgodovinskih krivic ni mogoče popraviti brez ustvarjanja novih, mogoče pa je kaj narediti na točki nadaljnjega mednarodnega sodelovanja in medsebojnega zaupanja. Tudi zato si želim čimprejšnjega članstva Hrvaške v EU, ki je med drugim tudi pluralistična varnostna skupnost, v kateri se spori rešujejo miroljubno.

Pred časom ste opozorili, da je najhuje, ko o tem sporu sodi zdrava pamet. Sedaj bomo o tem imeli referendum.

Arbitražni sporazum seveda ni najboljši predmet ljudskega odločanja. Ker je bila vsa dosedanja razprava pretežno čustvena, se bodo ljudje le stežka odločali na podlagi argumentov. Odločali se bodo o marsičem, a pri tem bodo najbrž tudi bolj verjeli določenim politikom zaradi njihovega videza pokončnosti kot pa argumentom, ki dokazujejo, da alternative teh politikov niso realne in da ljudje zanje, če bi jim bile jasne, niso pripravljeni plačati cene. Morda pa imajo ljudje po vseh teh letih že vsega zadosti in bodo tudi zato arbitražno reševanje spora s Hrvaško podprli.

Kakšna pa je verjetnost, da Hrvaška rešitve ne bo hotela implementirati, tudi zato, ker bo že v Evropski uniji? Ali pa bo Slovenija na referendumu rezultat arbitraže zavrgla?

Mi na referendumu rezultata arbitraže ne moremo zavrniti, ko enkrat ratificiramo arbitražni sporazum. Če bomo sedaj imeli referendum o arbitražnem sporazumu, ki bo pozitiven, bo ta pogodba po ustavi nad preostalimi slovenskimi zakoni, s čimer bi bil referendum o rezultatih arbitraže protiustaven. Če pa Hrvaška rezultata arbitraže ne bi upoštevala, bi postalo popolnoma jasno, kdo krši mednarodno pravo, in bi iz tega izhajale določene posledice. Če bi Slovenija zahtevala nekaj, kar je mimo mednarodnega prava, tega nihče v mednarodni skupnosti ne bi jemal kot legitimne zahteve. Če pa problem spraviš v legitimen in legalen okvir in druga stran ne spoštuje dogovorjenega, je stvar jasna in lahko uporabiš mednarodnopravne in EU-vzvode, da se rezultati arbitraže implementirajo.

Ena izmed najbolj revolucionarnih predlogov, ki ravno tako kroži v s čustvi prežeti javnosti, je mirovna konferenca za območje Jugoslavije.

Kdo pa o tem govori med resnimi politiki?

V tej smeri je razmišljal celo France Bučar, ko se je zavzemal za referendume po mejnih občinah v Slovenski Istri.

Po sklepih Badinterjeve komisije in priznanju držav, ki so nastale na območju nekdanje Jugoslavije, takšne ideje nimajo več smisla. Mirovna konferenca za območje Jugoslavije bi bila smiselna pred davnimi leti, če bi s tem Slovenija želela rešiti jugoslovanske spore. Tedaj bi bilo za naš takratni mednarodni položaj povsem produktivno, če bi se tudi Slovenija malce več posvečala reševanju jugoslovanskega konflikta, ne pa, da je sebično bežala stran od njega. Te svoje drže ni bila sposobna niti diplomatsko prikriti, zato so si lahko na njeni podlagi drugi subjekti mednarodnega prava o nas ustvarili ustrezno mnenje. Sedaj je za takšno konferenco prepozno. Še sploh zato, ker so nekateri spori že rešeni. Če pa bi hoteli nekateri v Sloveniji na tak način do našega in/ali hrvaškega morja, pa je treba vedeti naslednje: v mednarodnem pravu morja nasledstvo ni rešeno tako kot v ostalih delih mednarodnega prava. Države naslednice denimo nasledijo arhive, mednarodne pogodbe, premoženje in dolgove. Ne pa morja. Morje se ne nasledi. Glavno načelo je v vsakem primeru, da posedovanje kopnega oziroma obale določa, čigavi so določeni pasovi morja. To je bolj podobno nepremičninam, ki pripadajo tisti državi naslednici, na ozemlju katere ležijo.

Avstrijski Der Standard je ta mesec komentiral, da postaja Slovenija največji »troublemaker« v regiji. Se s tem strinjate?

Se ne strinjam, ampak predvsem zaradi naše blokade hrvaških pristopnih pogajanj za članstvo v EU je takšno stališče morda laže razumeti. Slovensko-hrvaški spor je lahko za zgled ali v poduk drugim balkanskim kandidatkam za članstvo, in to tako v negativnem kot v pozitivnem pomenu. V negativnem, če se bodo, ko pride čas za to, takratne države članice zgledovale po našem izsiljevanju, pozitiven pa, če bo za zgled obveljalo reševanje mejnega spora z arbitražo znotraj mednarodnega prava in s hkratnim polnim upoštevanjem načel pravičnosti.