Sveža energija

Minuli teden ste sporočili, da so pogajanja o plinovodu Južni tok končana, da bo tekel čez Slovenijo in da boste sporazum z rusko stranjo podpisali to soboto v Moskvi. Pogajanja so bila, glede na dolgotrajnost, očitno trda. Ste na koncu slavili vi?

> Pogajanja vedno pripeljejo do kompromisa, dosegli pa smo vse ključne rešitve, ki so bile za nas zelo pomembne, pri manj pomembnih pa smo lahko bolj popustili. Pomembna je bila naša zaveza o spoštovanju evropskega pravnega reda, tako kar se tiče davčnega položaja skupnega podjetja kot v primeru pridobitve statusa sistemskega operaterja prenosnega omrežja. Skupno podjetje namreč predvidoma bo tovrsten operater, kar pomeni, da bo dodeljevalo prenosne kapacitete in da bo določalo tarife. Vse to je v evropskem pravnem redu regulirano tako, da je infrastruktura dostopna komurkoli po transparentnih cenah, ki jih določi neodvisni regulator. Ruska stran je v to privolila in tega dogovora smo bili najbolj veseli.

Ali to pomeni, da ni nujno, da bo po ceveh Južnega toka tekel ruski plin?

> Evropski pravni red omogoča izjeme, vendar morajo biti te izjeme certificirane. Severni tok in Nabucco imata to izjemo že certificirano. Če bodo v Bruslju izjemo potrdili tudi pri Južnem toku, se bo investitor odločil za gradnjo, v nasprotnem primeru pa verjetno ne. Pomembno pa je, da izjema ne velja zgolj zato, ker je zapisana v meddržavnem sporazumu, temveč bo odobrena po postopku, ki je v skladu z evropskim pravnim redom.

Kje ste najbolj popustili vi in kje so najbolj popustili Rusi?

> Popustili smo pri določitvi natančne trase plinovoda. Ruska stran išče optimalno traso glede na strukturo končnih kupcev. Ta hip še ne vemo, ali bo plinovod k nam vstopil iz Madžarske ali iz Hrvaške, zato trase še ne poznamo. Pomembno je sicer, da smo se dogovorili, da se za Južni tok lahko štejejo tudi že obstoječi Geoplinovi plinovodi. V tem primeru Rusi ne bi bili lastniki, ampak samo zakupniki zmogljivosti. Vse to bo pokazala študija izvedljivosti, ki naj bi bila izdelana do sredine leta 2011. Skratka, nimamo tako natančne slike, kot smo si jo želeli na začetku pogajanj. Največji uspeh pa je prav gotovo skladnost z evropskim pravnim redom, kar ni uspelo ne Madžarski, ne Bolgariji in ne Grčiji. Prepričan sem, da jih bo zato še bolela glava.

Bi lahko vsaj okvirno napovedali, kolikšen delež infrastrukture bo treba zgraditi na novo?

> Ta hip je prezgodaj govoriti o tem.

Kakšna pogajalska izhodišča vam je sploh zapustila prejšnja vlada?

> Izhodišča so bila v redu, težko je bilo doseči dogovor v njihovem okviru. To nam je uspelo, prejšnji vladi pa glede na besedilo sporazuma, ki so ga skoraj že podpisali, ni. Vendar ne vemo, kaj bi bilo, če bi bilo.

Kako blizu je bila med pogajanji možnost, da Rusi od njih odstopijo in plinovod speljejo mimo nas?

> Ta možnost je bila realna. Resno so razmišljali o možnostih, da plinovod speljejo čez Avstrijo ali Hrvaško, vendar je trasa prek Slovenije v resnici za njih najprimernejša.

Kaj so sploh glavne pridobitve Slovenije zaradi poteka Južnega toka čez njeno ozemlje?

> Slovenija se bo dodatno geostrateško pozicionirala, prav tako pa partnerstvo z Rusijo v takem strateškem projektu odpira mnoga vrata slovenskim podjetjem, in to ne samo tistim, ki imajo kakšno zvezo s plinovodom. S sporazumom dobimo tudi zagotovilo za dodatne količine ruskega plina po obstoječem plinovodu, če zaradi kakršnegakoli razloga Južnega toka ne bi zgradili.

Lahko zagotovite, da ta projekt ne bo oviral drugih plinovodnih povezav, kot je na primer povezava med načrtovanim terminalom na Krku in Avstrijo?

> To nista konkurenčna projekta, zato to lahko zagotovim.

Novi plinovod naj bi pomenil zanesljivejšo oskrbo s plinom, vendar pa ne bo rešil problema energetske odvisnosti od Rusije.

> Dejansko 55 odstotkov vsega plina dobimo iz Rusije, 35 odstotkov iz Alžirije, preostanek pa kupimo na prostem trgu. Z Južnim tokom se res ne znebimo velike odvisnosti od ruskega plina, moram pa povedati, da ta hip končujemo kompresorsko postajo v Ajdovščini, ki je tako zmogljiva, da bi teoretično iz italijanskega plinovodnega omrežja lahko posrkala dovolj plina, da bi zadostili vsem slovenskim potrebam in bi bili lahko povsem neodvisni od ruskega plina. Seveda trenutno čez Italijo ne dobimo tolikšnih kapacitet, ampak teoretično bi bilo to možno. Resno tudi načrtujemo dodatno plinovodno povezavo z Madžarsko, prek katere bi lahko izrabljali tudi njihova podzemna skladišča plina, na meji, na območju opuščenega naftnega polja Dolina, pa si želimo tudi svojega podzemnega skladišča, o katerem pa bi se morali dogovoriti z Madžarsko. Konec meseca je predvidena skupna seja obeh vlad in neki okviren dogovor bi lahko sklenili že takrat. Gre pa za dolgoročne projekte, ki v mandatu te vlade zagotovo ne bodo dokončani.

Kakšen je sploh pogled ministrstva za gospodarstvo na načrtovani plinski terminal v Žavljah? Se vam zdi, da bi nam ob morebitnih težavah z rusko dobavo lahko prišel prav?

> Vladno stališče do terminala je znano, lahko pa rečem, da plinski terminali, predvsem obalni, zagotavljajo dodatno energetsko varnost, zato si tudi mi prizadevamo za njih. Vendar je naša prioriteta plinski terminal na Krku, kjer je tudi Geoplin udeležen z enoodstotnim deležem v konzorciju. Tako da že načrtujemo plinovodno povezavo prek Slovenije za potrebe tega terminala.

Italijani naj bi bili zelo zainteresirani za vlaganje v načrtovani drugi blok krške nuklearke. Ali so vam že predstavili kakšen predlog ali za zdaj vse ostaja na načelni ravni? Vemo, da je bila ta teden na obisku italijanska delegacija z zunanjim ministrom Frattinijem na čelu.

> Na tem sestanku o tem ni bilo govora, so se pa pri nas že oglasili predstavniki italijanske družbe Enel, ki so izrazili interes za vlaganje. Povedali smo jim, da je to stvar, o kateri se bomo pogovarjali takrat, ko bo treba sprejeti investicijsko odločitev, to pa bo verjetno šele leta 2014. Vsekakor gre za tako velik projekt, da ga združena slovenska energetika ne bo zmogla sama. Veseli bomo lahko, če ga bo sama zmogla v 51-odstotnem deležu, za kar si prizadevamo.

Kako realna je možnost, da zaradi gradnje šestega bloka termoelektrarne Šoštanj zmanjka denarja za financiranje drugega bloka JEK?

> Ta projekta, kar se zagotavljanja finančnih sredstev tiče, nikakor nista konkurenčna. Za blok 6 pravzaprav pripravljalna dela že potekajo in bo predvidoma do konca leta 2014 že končan. Takrat se bo o drugem bloku JEK šele začelo resno odločati, in preden bodo potrebni prvi milijoni evrov za pripravljalna dela, bo preteklo še kar nekaj časa. Tako da sta oba objekta na časovnici zelo primerno uvrščena eden za drugim.

Dr. Lučka Kajfež Bogataj je ta teden za Finance dejala, da s stališča okolja ne more najti v gradnji novega bloka šoštanjske termoelektrarne nič pozitivnega. Lahko vi kaj najdete?

> Seveda. Pri teh vprašanjih je treba pred očmi vedno imeti vse tri vidike energetske politike. Trajnostnost, stabilnost oskrbe in pa konkurenčnost oskrbe z električno energijo. Obstoječi bloki TEŠ so zastareli, vendar pa omogočajo stabilnost oskrbe. To stabilnost potrebujemo tudi v prihodnje. Če bi obstoječe bloke zadržali v uporabi, bi to zaradi emisij pomenilo hud okoljski problem, tako zaradi ogljikovega dioksida kot dušikovih oksidov. Blok 6 prvi problem bistveno zmanjšuje, drugega pa skoraj odpravlja. Okoljsko gledano bi bilo seveda res boljše opustiti proizvodnjo s pomočjo premoga, z vidika stabilnosti oskrbe pa si situacije v Sloveniji brez bloka 6 ne znam predstavljati.

Koliko je možnosti, da bi v blok 6 vgradili tehnologijo zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida, t. i. carbon capture and storage?

> Nobenih možnosti ni. Ta tehnologija je izjemno draga in eksperimentalne projekte bodo po Evropi izvajali na tistih lokacijah, kjer je premoga dovolj in je zelo kvaliteten. Pri nas pa govorimo o lignitu in v tem primeru je taka naprava povsem neekonomična.

Kako ste zadovoljni z investicijami v obnovljive vire energije? Zdi se, da se v zadnjem času dogaja prava eksplozija naložb v fotonapetostne elektrarne.

> To je posledica subvencijske sheme, ki smo jo uvedli in je zelo stimulativna. Na drugi strani pa se moramo zavedati, da je treba ta denar zbrati in da to plačujejo porabniki električne energije, kjer pa slišimo rastoče nezadovoljstvo, ker seveda več elektrarn na obnovljive vire pomeni višji prispevek. Je pa vlaganje v obnovljive vire v resnici nezadostno, vendar imamo pri tem predvsem druge probleme, ne denarne. Gre za problem umeščanja v prostor.

Pa država zbere dovolj denarja za subvencioniranje odkupa električne energije iz obnovljivih virov? Kako realna je možnost povečanja prispevka za njihovo uvajanje?

> Za zdaj ga ni treba zvišati, na dolgi rok pa vsekakor. Pri obravnavi sprememb zakona o varstvu okolja sem predlagal, da bi od leta 2013 ta sredstva zagotavljali iz dela prihodkov, ki se bodo v proračun stekali iz prodaje dovoljenj za emisije ogljikovega dioksida. Prispevek, ki ga trenutno plačujemo vsi porabniki, pa bi odpravili. Ministrstvo za finance je vsaj v idejo že privolilo.

Obeta se nam tudi uvedba prispevka za učinkovito rabo energije, ki naj bi ga obračunavali pri vseh fosilnih gorivih, a z različno stopnjo. To naj bi med drugim pomenilo postopno izenačitev cene kurilnega olja z dizelskim gorivom. Nam lahko poveste več?

> V zvezi s kurilnim oljem so mediji mojo izjavo morda razumeli preveč burno. Dejal sem, da v EU že obstaja šest držav, kjer je cena kurilnega olja že enaka ceni nafte na bencinskih črpalkah in da je to trend, h kateremu bodo težile vse države EU, tudi Slovenija. In videl sem možnost, da k temu trendu prispevamo s tem prispevkom, ki ne gre v državni proračun, ampak je sestavni del tako imenovane zelene davčne reforme. Torej da pobiramo neko dajatev, ki jo usmerjamo v okoljske namene. Bolje je kurilno olje obremenjevati s takim prispevkom, ki se vrača k državljanom, kot pa na primer s trošarino, ki pristane v proračunu. To je bila moja poanta, razumljeno pa je bilo malo drugače. Letos sicer tega prispevka zagotovo ne bomo uvajali, prihodnje leto pa v majhni meri že mogoče.

V energetsko zakonodajo je uvrščena tudi možnost uvedbe prispevka za zagotavljanje zadostnih proizvodnih zmogljivosti v državi. V kakšnem primeru bi se odločili za njegovo uvedbo?

> V resnici ne vem, zakaj so ta prispevek sploh vključili v zakon. To je bil predlog prejšnje vlade. Morda bi kdaj prišel prav, vendar v tem trenutku o njem prav gotovo nihče ne razmišlja.

Nekateri špekulirajo, da bo prišel na vrsto, potem ko bo državi zmanjkalo sredstev za financiranje velikih elektroenergetskih projektov.

> Skorajda prepričan sem, da tega prispevka nikoli ne bo.

Kako velik problem so zaostanki pri graditvi daljnovodnega omrežja? Že zgrajena prečrpovalna hidroelektrarna Avče stoji, ker še vedno ni zgrajen daljnovod mimo Renč.

> Problemi so veliki. Tu je problem preteklo ravnanje Elesa, ki je s precejšnjo oholostjo vstopal v prostor kot nekdo, ki pravzaprav lahko mirno načrtuje svoje objekte brez ustreznih postopkov. Če bi v Renčah obstajal državni prostorski načrt, potem danes problemov ne bi imeli, ker je potem možna prisilna služnost na zemljiščih, v skrajnem primeru tudi razlastitev, in gradbena dovoljenja ne bi bila na tako trhlih nogah, kot so.

Je zaradi tega v skrajnem primeru ogrožena zanesljiva oskrba z elektriko?

> Seveda. Severna Primorska visi na eni sami nitki.