Pravi Dedek Mraz

Pred tremi tedni je sredi Ljubljane, v ozki uličici, ki povezuje Križanke in Ljubljanico, vrata odprlo povsem novo gledališče. Ker stara meščanska stavba ne premore ravno največje kvadrature, je svojevrsten dosežek, da je v njej dovolj prostora za dvorano, ki sprejme od 80 do 100 obiskovalcev, pisarne in tudi apartmaje, v katerih bodo lahko prespali gostujoči umetniki.
Še večji dosežek je, da je Mini Teater po desetletju obstoja sploh dobil svoje prostore. Doslej je gostoval na Ljubljanskem gradu. Temu se njegovi ustvarjalci tudi zdaj ne bodo povsem odpovedali, a zaradi vztrajnosti Roberta Waltla, ustanovitelja in direktorja tega zasebnega gledališča, ki deluje v javnem interesu, bodo lahko po novem vsaj ambicioznejši. Pravkar so pripravili načrt za prihodnja štiri leta, s katerim naj bi dosedanji program, ki vključuje gledališke in lutkovne predstave za otroke ter gledališke predstave za odrasle, razširili še na plesne predstave, koncerte, delavnice za otroke, branje romanov in nadgradnjo galerije vizualnih umetnosti. Prostora za vse te projekte bo zdaj verjetno dovolj. Kaj pa denarja? »S tem so vedno težave. A upajmo, da nam bo večino projektov kljub temu uspelo izpeljati,« je optimističen Robert.
Tudi ko se je lotil bitke za Mini Teater, so se mnogi spraševali, ali mu bo ta finančno in organizacijsko zajetni projekt uspel. Nekateri so mu celo očitali, da je nor. »Nekateri? Mislim, da so to govorili kar vsi. Celo najbližji sodelavci so bili zelo skeptični,« se spomni. Čeprav številni projekti, o katerih se veliko govori, dejansko ostanejo na papirju, je sam vztrajal pri pogovorih z ljubljansko občino, tudi ko ta ni bila prepričana o njegovem projektu, pri iskanju sponzorjev, ki že pred krizo niso imeli veliko posluha za kulturo, in prav tako pri prijavah na mednarodne razpise, tako da mu je uspelo prepričati Norveški finančni mehanizem v financiranje 51 odstotkov vrednosti celotnega projekta. Če jim uradniki, ki so se takrat šele učili črpanja sredstev, ne bi napačno svetovali, bi lahko dobili do 90-odstotno finančno pomoč. A zaradi učenja na tej napaki se je Mini Teater pozneje tako vrgel v razpise, da bi se lahko danes teh veščin od njega učile bistveno večje kulturne ustanove.
Nazadnje se je vse kar nekako poklopilo. »Na pomoč je priskočila država. Tudi sponzorji so postali v zadnjem času bolj odzivni. Ljubljanski župan, ki je ugotovil, da gre za res dober projekt, od katerega ima mesto lahko veliko, pa nam je obljubil, da nam bo pomagal sanirati še zadnji velik račun za gradbena dela,« pravi Robert. Prepričan je, da se je tako dobro izteklo tudi zato, ker je za gledališčem dobra sezona, saj so bili letos nagrajeni na vseh treh nacionalnih festivalih. Na Bienalu lutkovnih ustvarjalcev je bila nagrajena predstava Grdi raček, nato so dobili dve nagradi na bienalu igranih predstav za otroke in mlade Zlata paličica, nazadnje pa je njihova zadnja uspešnica »za odrasle« Macbeth po Shakespearu prejela še najvišje nacionalno strokovno priznanje, veliko Borštnikovo nagrado.

Čarobni svet lutk

Robert ima gledališče očitno v genih, saj se je z režijo v amaterskem gledališču ukvarjal že njegov stari oče. Kljub temu ga je za igro navdušila šele profesorica slovenščine, ki je na gimnaziji v Slovenj Gradcu vodila dramski krožek. Pridružil se je amaterski gledališki skupini iz Pameč in nastopanje ga je tako potegnilo, da se je želel po gimnaziji vpisati na AGRFT. Ker pa je bil oče proti, se je vpisal na mariborsko pravno fakulteto. Z igro je kljub temu ostal v stiku prek gledališkega studia mariborske Drame, ki ga je vodil Peter Ternovšek, in tam so ga prepričali, naj se vendarle udeleži še sprejemnih izpitov za akademijo. Poslušal jih je in izpite res opravil. Potem je skušal nekaj časa kombinirati pravo in igro, a je bila že razpetost med Mariborom in Ljubljano prenaporna. Seveda je nazadnje izbral gledališče.
Želel je postati igralec velikega odra, a po spletu okoliščin so njegova strast postale in ostale lutke. Zato ne preseneča, da danes med drugim vodi Društvo slovenskih lutkovnih umetnikov in prijateljev lutk Unima Slovenija. »Začelo se je tako, da smo imeli pogovor, na katerem je sodelovala tudi ekipa iz Lutkovnega gledališča. Tam sem povedal, da se ne spomnim, da bi v otroštvu videl kakšno lutkovno predstavo, razen Kljukca na televiziji, in tako so me povabili, naj jih obiščem,« se spomni. Prve lutkovne predstave ga sicer niso navdušile. Zdele so se mu celo grozne. Šele po tem, ko je videl Doktorja Fausta nestorja slovenskega lutkarstva Milana Klemenčiča, je spoznal, kako fascinantni so lahko podaljški igralčevih rok. »Lutke, ki so jih uporabljali v tej predstavi, so bile zelo majhne. Velike so bile le kakšnih deset centimetrov. In ko si gledal predstavo, to niso bile več lutke, to ni bilo več gledališče, to je bil film. Tudi Nace Simončič, ki je nastopal v predstavi, je bil fenomenalen, izredno duhovit. To je bila definitivno prelomnica.« Pozneje se je izkazalo, da ima sam prav tako talent za lutke. Keč naj ne bi bil toliko v perfektni animaciji kot v občutku za predmet, torej za lutko. Robert gibanje marionet, svojih najljubših lutk, recimo doživlja kot nekakšen ples.
Tudi sicer je človek gibanja, akcije. Prepričan je, da mora ves čas iskati nove izzive in da se ne sme nikoli zadovoljiti s tistim, kar je že naredil. Tako je razmišljal že kot »mlad in prepotenten igralec« in zato si je drznil vodstvu Lutkovnega gledališča predlagati, da bi morali v tem gledališču režirati režiserji, kot so Pograjc, Taufer in Živadinov, in da bi morali v Slovenijo pripeljati tudi znana tuja imena, kot sta denimo brata Forman, ki trenutno sodita v vrh lutkarstva. Ker je sam končal AGRFT, kjer o lutkah ni niti slišal, je zastavil še program lutkovne akademije, kjer bi lahko učili najboljši profesorji z vsega sveta. »Seveda so me tako glede programa kot glede predlagane akademije povsem sesuli,« se spomni. Leta 1997 se je zato odpovedal službi v Lutkovnem gledališču in odšel med svobodnjake.

Eksperiment in reakcija

Dve leti pozneje sta z režiserjem Ivico Buljanom ustanovila svoj teater, Mini Teater. Takrat sta bila že dobro utečen tim. Spoznala sta se pri Tauferjevi predstavi v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je Ivica, ki je bil takrat še novinar in kritik hrvaškega Starta, sodeloval kot dramaturg. Režirati je začel šele kasneje in sam pravi, da se ima za to zahvaliti prav Robertu. »Ko sem gledal predstave, pri katerih je sodeloval kot dramaturg, se mi je že tako ali tako zdelo, da jih režira on,« pravi Robert. Prva predstava, ki sta se je lotila skupaj, je bil Quignardov hibrid med esejem, pravljico in intimno izpovedjo. Sčasoma se je iz skupne etike izoblikovala še skupna estetika. »Še zdaj se mi zdi, da mi včasih sploh ni treba govoriti, ker vem, da bo on povedal povsem isto kot jaz,« pravi Robert. Potem pa doda: »Oziroma bo to povedal še veliko bolj izbrano, ker je vseeno bolj načitan.« Ivica ob tem v smehu samo skomigne z rameni in zavije z očmi.
Njuna gledališka vizija že od vsega začetka temelji na programu za dve ciljni publiki, za otroke in odrasle. Program za odrasle, ki mu pravita postdramsko gledališče, je zlasti v domeni Ivice. Stavita na kakovostna besedila, ki gledalca silijo k razmišljanju, pa tudi na rešitve, na katere drugi še niso pomislili. Dokaz za to je tudi predstava Macbeth po Shakespearu. »Če bi našega Macbetha delali v Drami ali v katerem drugem klasičnem gledališču, glavne vloge zagotovo ne bi dobil Marko Mandić in vloge njegove lady ne nekaj desetletij starejša Milena Zupančič. Prav tako ene glavnih moških vlog ne bi dobila ženska, Polona Vetrih. Ker pa smo si sami vzeli svobodo pri izbiri, smo odkrili fenomenalno igralsko kombinacijo,« je prepričan Robert. Tudi sicer je velik zagovornik eksperimentiranja v teatru. Ta mora po njegovem mnenju v gledalcu spodbuditi reakcijo, pa kakršnakoli že je.
Sam še posebno uživa, kadar se njihovim predstavam uspe dotakniti otrok. Ti mu dajo včasih toliko energije, da bi lahko vriskal še tri dni po predstavi. »Na Danskem je recimo k meni prišel fantek, ki je po mojem videl prvo predstavo v življenju, a kot so mi prevedli, mi je želel povedati, da je bila to najboljša predstava njegovega življenja. Pazi, štiriletni otrok je uporabil prav te besede. To so res lepe stvari.« Pomenljivo je, da je bila prva predstava Mini Teatra prav predstava za otroke. Robert je v Dogodivščinah vajenca Hlapiča nastopil v kar 16 vlogah in predstavo, ki se je uprla predsodku, da je treba za otroke delati zelo tradicionalne predstave, da bi jih ti sploh razumeli, so doslej uprizorili že okoli 400-krat. Otroci jih danes poznajo po številnih klasikah, kot so Puškinova Pravljica o Carju Saltanu in Obuti maček bratov Grimm, pa tudi po novejših zalogajih, kakršna sta Pipi in Melkijad ter prva virtualna gledališka predstava Paličica. Ta je pobrala vrsto nagrad, s stoječimi ovacijami pa so jo nagradili celo v Teheranu, čeprav je bila predstava, v kateri junakinja odganja snubce, za iranske razmere sila revolucionarna.

Od Uzbekistana do Avstralije

Iransko gostovanje je bilo le eno od 180, kolikor so jih v prvi desetletki pripravili sodelavci Mini Teatra. Prepotovali so že ves svet, od Rusije do Kitajske in od Uzbekistana do Avstralije. Gostovanj na Hrvaškem in v Bosni sploh ne štejejo več, saj so tam skoraj vsak mesec. Robert pravi, da so takšne poti koristne, da vidijo, kaj delajo drugi. Obenem pa sam vedno znova spoznava, zakaj je super delati teater: »Ko vidiš Isabellino sobo v izvedbi belgijskega gledališča Needcompany ali Stalingrajsko bitko gruzijskega Gabriadzejevega gledališča, si lahko samo rečeš, ja, to je to.« Nekateri festivali jih pritegnejo zaradi ustvarjalcev in eksotičnih lokacij, drugi so tako pomembni, da jih pač ne smejo zamuditi. Še več bi gostovali, če bi imel Mini Teater stalno igralsko ekipo. A ker pri njih nastopajo igralci iz drugih gledališč, doslej se jih je zvrstilo že več kot 130, je težko uskladiti termine. Z Ivico si tudi zato želita, da bi lahko redno zaposlila vsaj najožjo ekipo igralcev.
Ko so nedavno igrali Macbetha na Borštnikovem srečanju, je bila publika še v dvorani, ko je k Robertu prihitel direktor seulskega festivala in jih povabil na gostovanje. Takoj zatem so dobili povabilo v Berlin. Le nekaj ur po intervjuju pa so z isto predstavo odpotovali na Kubo. Pred tremi leti so tam s predstavo Medeja Material poskrbeli za popolno evforijo, tamkajšnji kritiki pa so jo celo izbrali za najboljšo predstavo, prikazano leta 2005. Nekaj dni po prihodu na Kubo je Robert na Facebooku zapisal: »Cuba. Havana - big success with Macbeth ;)« Tokratno gostovanje je torej prav tako uspelo. Tudi sicer radi gostujejo zunaj Evrope, saj se jim zdi, da se v drugih okoljih naučijo bistveno več kot v evropskem vsakdanjiku. S tem tudi sami postajajo drugačni: »Vedno delamo takšne predstave, da jih lahko odigraš na Kubi ali pa na največjih gledaliških festivalih v Evropi. Ko smo pred leti v Varšavi, na enem od teh velikih festivalov, gostovali s še eno našo uspešnico, s Schneewittchen After Party, smo tja prišli z le tremi kovčki. V konkurenčne predstave je bilo vloženih na milijone evrov, a ko vidiš, da se na odru enakovredno kosaš z njimi, si lahko zadovoljen.«
Zdaj sta pred njim prvi dve premieri v novi gledališki sezoni. In hkrati prvi dve v novi dvorani. V eni bo na odru nastopil tudi sam, in sicer v rimejku predstave Noč čisto na robu gozdov iz leta 2000, ki jo bodo uprizorili ob 20. obletnici smrti njihovega hišnega dramatika Bernarda-Marie Koltesa. Kmalu zatem se bo za dober mesec poglobil v vlogo Dedka Mraza. Upodablja ga že dve desetletji in mnogi so prepričani, da v tej vlogi tako briljira, da sploh nima konkurence. Pred leti so ga celo prosili, da bi organiziral tečaj, na katerem bi druge naučil skrivnosti svoje preobrazbe v tega decembrskega dobrotnika. »To se mi sploh ne zdi slaba ideja. Ker včasih vidiš kakšnega Dedka Mraza, ki je res beden. Ampak če delamo nekaj za otroke, se pa zanje vendar lahko potrudimo,« je odločen. Tudi njemu se je sicer že zgodilo, da mu je kakšen otrok naravnost povedal, da ne verjame, da je pravi Dedek Mraz. A nejevernežem se ne pusti. »Nazadnje mi je uspelo še vsakega prepričati, da sem pravi. Tudi takole zasebno sem že prepričal otroke, da sem Dedek Mraz, le da se čez leto brijem.«