Grof Nikolaj Tolstoj, zgodovinar, ki je tesno povezan s slovensko travmo

Od kod naklonjenost ljudem, ki so jih v njihovih domovinah označevali za izdajalce?

Izdajalec ni samoumevna zgodovinska kategorija. Ko je Nizozemec Viljem Oranski zasedel Anglijo in odstavil dinastijo Stuartov, so mnogi angleški in škotski plemiči emigrirali in služili v drugih vojskah ter sodelovali v vstajah proti novi angleški državi. Toda noben razumen človek danes nanje ne bo gledal kot na izdajalce. Kozaki so v drugi vojni resda sprejeli, da se bodo bojevali na nemški strani proti Sovjetski zvezi, toda to niso počeli, ker bi bili nacisti, ampak v naivni želji, da bi domovino osvobodili izpod komunizma.

O lordu Aldingtonu ste pred dvajsetimi leti pisali, da je zločinec, ker je, ko je bil general britanske vojske, v nasprotju z ženevsko konvencijo in dogovorom na Jalti izročil enote kozaških, slovenskih in hrvaških vojnih ujetnikov Titovim in Stalinovim odredom in ti so jih potem množično pobili. Aldington vas je tožil in sodišče mu je določilo najvišjo odškodnino v britanski zgodovini. Znano je, da ste bankrotirali. Kolikšno kazen ste nazadnje plačali?

Odškodnina je znašala poldrugi milijon funtov, to je trikrat več kot pri dotlej najvišji odškodninski sodbi. Vmes sem skoraj že pozabil na ta spor, ki se je vlekel 10 let. Imel sem sijajne odvetnike, branili pa so me brezplačno; zdelo se jim je očitno, da gre za travestijo sodstva. Leta 1990 so mi odvetniki svetovali, naj ohladimo tožečo stran: »Glejte, nekaj boste morali plačati, zdaj je tudi Aldington prišel do točke, ko je zapravil pravo premoženje za odvetnike.« Mislim, da naj bi mu v poravnavi plačal sto tisoč funtov, saj je bilo tudi v njegovem interesu, da se stvar utiša in proces konča. Toda nisem imel sto tisoč funtov, v tistem času sem se toliko ukvarjal s procesom, da nisem mogel delati nič drugega. Po nekakšnem čudežu je, žal, takrat umrla moja mama. Sploh nisem vedel, da mi je zapustila natančno sto tisoč funtov.

Kaj vam je pomenila sodba Evropskega sodišča, ki je čez nekaj let razsodilo zoper to sodbo in ji očitalo, da je bil s tako visoko odškodnino njen glavni namen predvsem zastraševanje z namenom omejitve svobode govora?

Slišalo se je zelo dobro, mnogi so poudarili, da me je podprla v zakonskih okvirih, toda praktično mi ni pomenila nič. Lahko bi se sicer pritožil na prizivno sodišče v Angliji, da bi znižalo odškodnino. Toda poznal sem angleške sodnike: kaj bi storili? Točno so vedeli, koliko je vredna moja hiša in kakšne dohodke imam, določili bi pač novo višino odškodnine, ki bi znašala petdeset tisoč funtov več, in me uničili. Hkrati bi s to tožbo koristil predvsem njim, saj bi jim omogočil, da bi določili bistveno nižjo odškodnino od prvotne in tako oprali prvotno sramotno sodbo. Rekel sem si: »Ne bom se pritožil, naj sodba kar za zmeraj ostane madež v pravni zgodovini.«

Kaj - poleg megalomanske finančne odškodnine - so bile druge posledice te sodbe?

Knjiga je bila prepovedana. Na to sem res ponosen, saj je to prva knjiga po dvesto letih, ki je bila prepovedana zaradi političnih razlogov. Zadnji, ki je doživel cenzuro, je bil Thomas Paine zaradi knjige »Človekove pravice«.

Kaj je to praktično pomenilo, so knjigo »Minister in pokoli« vzeli iz knjižnic?

Celoten proces je bil temačno početje, moja knjiga ni bila subjekt sojenja, sodnik se je trudil, da me je ločil od knjige. Sicer bi morala porota prebrati celo knjigo! Rezultat sojenja je bil, da so obsodili mene, ne pa moje knjige. Toda Aldingtonovi odvetniki so ponaredili sodno odločitev in jo poslali vsem univerzitetnim in javnim knjižnicami v Britaniji rekoč, da je vsebina knjige doživela sodbo zaradi klevet, in zahtevali, da jo umaknejo s knjižnih polic. Nekatere knjižnice so zavrnile zahtevo, večina pa jo je upoštevala. Ko sem imel predavanje na univerzi v Edinburgu, se je z vprašanji oglasil študent, ki je knjigo prebral, za njim pa profesor ruščine, tako da so nazadnje knjižničarji rekli: »Pretihotapimo knjigo nazaj na police in se pretvarjajmo, kot da je že ves čas tam.«

Izrek sodbe vam je tudi prepovedal govoriti in pisati, da je lord Aldington odgovoren za množične poboje v Kočevskem rogu in na Hrvaškem. Ste se držali te prepovedi?

Ko sem izdal knjigo v hrvaškem prevodu, bi me lahko kaznovali, toda niso si upali ponovno odpreti vprašanja britanske soodgovornosti za te poboje. Čeprav je vrhovni poveljnik Alexander izdal jasen ukaz, da nobeden izmed vojnih ujetnikov ne sme biti na silo izročen Stalinovim in Titovim enotam, so britanski generali na Koroškem 70 tisoč ljudi izročili s prevaro. Sam sem po obsodbi namerno odšel na svetovno turnejo in na njej predaval, da je lord Aldington vojni zločinec. Vse skupaj sem dal na medmrežje, toda sodniki si niso upali reagirati. Pravno bi me lahko kaznovali in zaprli, a so se bali, da bi ponovno odpiranje primera sprožilo vihar. Je pa zanimivo, da je neki mož, ki je bil v sporu z Aldingtonom, poslal zasebno pismo njegovim odvetnikom, v njem pa omenjal Aldingtonovo vlogo pri vračanju Kozakov in Jugoslovanov. Njega so zaprli za 18 mesecev, čeprav njegovega pisma razen odvetnikov sploh ni nihče bral. Mene pa so za ostrejše stvari pustili pri miru, kar kaže najmanj na smešnost angleškega sodstva.

Reševala sta vas grofovski naslov in ime Tolstoj?

Ja, nekoliko res.

Vi ste, kot Rusi rečejo, nečak Leva Nikolajeviča Tolstoja, morda največjega svetovnega romanopisca vseh časov. Katera vrata vam je odprl vaš priimek?

Ko je Jelcin prišel na oblast v Rusiji, je izdal dekret, ki mi je dal pravico vpogleda v vse tajne državne arhive. Potem sem šel v Moskvo, se srečal z znamenitim zgodovinarjem generalom Volkogonovom, ki je pisal Stalinovo biografijo in je imel dostop do vseh dokumentov. Razložil mi je proceduro, mi povedal, da me zunaj čaka limuzina, me pozorno pogledal, se zasmejal in dejal: »Vidite, vaše ime ima v Rusiji še vedno nekaj teže.«

Kaj ste našli v ruskih arhivih?

Vse, kar sem v preganjani knjigi trdil o sovjetskih dogovorih z britanskimi poveljniki na Koroškem o izročitvi Kozakov. To, kar sem trdil brez sodno zadostnih materialnih dokazov, se je z ruskimi arhivskimi dokumenti potrdilo kot resnično. Ko sem na primer pisal, da Britanci v skladu z jaltsko pogodbo niso izročili Sovjetom samo Kozakov, ki so leta 1939 živeli v Sovjetski zvezi, ampak tudi emigrante, pripadnike nekdanje Bele garde, so me nasprotniki obtoževali izmišljij. Potem pa sem imel v rokah dokument sovjetske armade, ki je bila stacionirana na Češkoslovaškem, v katerem je pisalo, da so se maja 1945 ravno dogovorili z Britanci, da jim poleg Kozakov izročijo tudi vso zajeto politično emigracijo, ki se je po Evropi naselila takoj po revoluciji.
Ko ste obiskali domovino Tolstojev, vam je nova ruska oblast vrnila med revolucijo zaplenjena posestva?
Ne, nihče v Rusiji ni dobil premoženja iz carske dobe. Moj ded je imel dve veliki hiši: eno v Peterburgu, drugo v Moskvi. Ko sem ju videl, sem si rekel, da četudi bi mi zakon dovoljeval, ju ne bi mogel zahtevati nazaj, saj tam že vse življenje živijo drugi ljudje. Ne bi bilo pravično.

Vaš oče je v Anglijo emigriral v dvajsetih letih. Ste doma govorili rusko?

Z očetom vseskozi, mati Angležinja se je kmalu ločila in odšla, jaz pa sem bil dodeljen očetu. Ta se je na novo poročil z Rusinjo. Živeli smo na podeželju, z ruskim vrtnarjem in gospodinjo, ki angleško sploh nista znala. Doma se je tako govorilo samo rusko.

Potem ste bolj kot ob Grimmovih pravljicah odraščali ob basnih Krilova?

Ja, še zdaj se živo spomnim risb, ki jih je zraven narisal slikar Bilibin, ki sem ga vseskozi oboževal. Odrasel sem natančno kot napol Anglež in napol Rus. Ko sem bral angleško zgodovino, sem jo čutil kot Anglež, ko sem bral Rusko, sem se počutil Rus.

Potni list imate britanski?

Britanskega in tudi ruskega, tega mi je podelil Jelcin. Bil sem zelo ponosen, zlasti ker ima novi ruski potni list podobo imperialnega orla. Ruski vpliv je name prehajal tudi prek ruske pravoslavne cerkve, katere član sem.

Teme vaših knjig so izjemno široke: pišete o Stalinu, Jalti, Keltih, ruski književnosti, Noči dolgih nožev v Hitlerjevi Nemčiji. Od kod vaše zanimanje za usodo pobitih slovenskih domobrancev?

Sočustvoval sem z ruskimi emigranti, ki sem jih srečeval v cerkvi. Bili so razmeroma revni, tako da sem se zavedal svojega privilegiranega položaja. Od njih sem izvedel, kako so po vojni Britanci ruske emigrante vračali Sovjetom. Najprej sem mislil, da je šlo za nekaj sto ljudi. Ker britanski arhivi niso bili odprti, sem začel sam raziskovati in prišel do tega, da so zavezniki vrnili dva milijona in četrt ljudi in Stalin je vse poslal v gulage. To me je zelo razjezilo. To je bil moj moralni vzgib, obenem pa sem se zanimal za srednji vek in sem bil navdušen nad skoraj detektivskim proučevanjem preteklosti. Ko brskaš globoko in ugotoviš, da se je pod površjem skrivala povsem drugačna resnica.

Kot detektiv ste preživeli skoraj desetletje in proučevali usodo vojnih ujetnikov na Koroškem?

Pet let sem porabil za proučevanje žrtev jaltske konference in naslednjih pet let za usodo ustašev, domobrancev in Kozakov. Takrat niti nisem vedel, kaj in koga iščem. Ena oseba me je napotila na drugo in tako sem izvedel za tri preživele iz Kočevskega roga. Vesel sem bil, ko mi je danes nekdo povedal, da sta dva še vedno živa. Živeli so v Ohiu in Torontu.

In vi ste šli v Ohio? Na svoje stroške?

Ja, bilo je denarno težko. Toda žena me je podpirala, ni mi očitala, zakaj denarja raje ne uporabim zanjo in za otroke. Noben inštitut, nobena univerza me ni podpirala, le od založnikov sem dobil predujem, a sem ga hitro porabil.

Kateri dokument, ki ste ga našli v zvezi z odločitvijo generalov Macmillana in Lowa, kasneje imenovanega lord Aldington, je bil najbolj krucialen?

Takrat je bil najbolj obremenjujoč dokument, ki potrjuje, da je poveljnik 5. britanske armade Keightley prejel ustni ukaz ministra Macmillana, naj izroči zajete vojake Stalinovim in Titovim enotam.

Kot detektiv ste se obrnili na Aldingtona in Macmillana. Sta sodelovala?

Macmillan, ki je bil v šestdesetih letih britanski premier, je bil zvit in je v pismu odklonil pogovor. Z Aldingtonom pa sva se po nekaj letih poskusov naposled le dobila, postavil sem mu šest vprašanj, on pa se je vsem odgovorom neprepričljivo izmaknil.

V rekonstrukciji zgodovine ste prišli do dokazov, da je ukaz o izročitvi vojnih ujetnikov Stalinu in Titu podpisal general Low, njemu je to naročil nadrejeni minister Macmillan. Ko se je razvedelo za poboje, je vrhovni poveljnik Alexander izdal ukaz o prepovedi kakršnegakoli izročanja vojnih ujetnikov. Tu nekaj manjka: če je bila odločitev o izročitvi sprejeta zoper direktive britanskega vrha, zakaj potem Lowa in Macmillana niso degradirali?

Bilo je zapleteno, ker so bile julija v Britaniji splošne volitve. Ko je general Alexander ugotovil, kaj sta storila, sta bila oba že na poti v Anglijo, kjer sta kandidirala za parlament. Lahko bi ugovarjali, da bi seveda vseeno lahko šel k Churchillu in napravil hrup, toda po mojih izkušnjah angleški generali tega ne delajo radi. Lahko so interno zelo jezni na kolege, toda tega ne bodo povedali v javnosti. Ko sem sam govoril z generali, so mi odkrito pripovedovali, toda ko je izšla moja knjiga, so se potegnili nazaj. Verjetno pod vplivom kolegov, ki jim ni bilo všeč, kar je napisal Tolstoj. Niso sicer zanikali svojih besed, pa vendar ...

Niste posumili, da je bil zadaj morda Churchill?

Sem, vendar tega ne potrjuje noben dokument, noben indic.

Vztrajam, ker ste sami navedli dogovor med generalom Lowom in Titovim polkovnikom Ivanovićem na Koroškem 19. maja 1945, po katerem bodo Britanci izročili vojne ujetnike, Titova vojska pa se bo umaknila iz avstrijske Koroške.

Sliši se morda res tako. Toda če vzamete celoten kontekst, ni razlogov, da bi drugi del dogovora izhajal iz prvega. Ni možnosti za obstoj morebitnega tihega dogovora o zamenjavi domobrancev za Koroško. Najpreprostejši odgovor je v tem, da so v dneh po tem dogovoru Britanci in Američani začeli organizirati velike vojaške priprave za spopad s Titovimi silami, če se te ne bi same umaknile. Če bi obstajal tak dogovor, bi ne imeli tako resnih priprav. V ta namen so bili v Avstrijo prepeljani številne enote in močno letalstvo. Tito je vedel za besede ameriškega generala Pattona, ki je prihajal na to nemirno območje z ukazom svojim enotam: »Če Tito izpelje umik, OK, če ne, ga brcnite ven!« In Patton je bil tip človeka, ki bi to vsekakor naredil.

V devetdesetih letih ste se v Ljubljani srečali z generalom Francem Hočevarjem, ki se je pogajal z generalom Lowom. Kaj je on povedal o tem?

Najprej nisem povsem razumel, zakaj je privolil v pogovor z menoj. Vsekakor je moral vedeti, kaj sem pisal v knjigah, ki so bile nedvomno sovražne do režima, ki mu je pripadal. Po mojem občutku je hotel popraviti sliko o sebi. Med pogovorom sem ga vprašal, ali je vedel, kakšna bo usoda izročenih domobrancev. Rekel je, da je mislil, da jih bodo poslali domov. Tega mu nisem verjel, to je moral vedeti. Sovražni kritiki bodo seveda ugovarjali, da sem izbiral tisto, kar mi je bilo v pogovorih všeč. Toda v nekem obsegu mora zgodovinar delati prav to: izbirati med izrečenimi besedami. Mi je pa potrdil, da se je z Lowom res pogodil, s čimer sem dokazal, da je lord Aldington lagal, ko je trdil, da se s partizanskimi oficirji ni dogovarjal o izročitvi ujetnikov.

V Beogradu ste govorili z Milanom Basto, Titovim oficirjem, ki je od Angležev prevzel vojne ujetnike. Je pogovor z njim kaj bolj razjasnil vprašanje izročitve?

On ni bil v tako težavnem položaju kot general Hočevar. Sicer sem osebno prepričan, da so njegove enote sodelovale pri pobijanju ujetnikov, vendar nimam močnih dokazov, da bi ga obtožil vojnih zločinov. Drugače je bilo s častnikom Simo Dubajićem, ki je bil povsem odkrit. Vse, kar mi je povedal o pobijanju v Kočevskem rogu, je delovalo kot resnica. Opisi so bili grozljivi, pobijanje je bilo pošastno. Ne vem, ali je bil že takrat duševno neuravnovešen; mnogi, ki so sodelovali pri pobojih, so kasneje zapadli v norost. Sam mi je povedal, da so nekateri njegovi sodelavci kasneje zblazneli, eden je v zblojenosti ubil celo svojega sina in potem ustrelil še sebe. Dubajić je govoril odkrito, najbrž je to priznanje pobijanja zmogel, ker je bil kot osebnost ekscentrik.

V eksjugoslovanskih časnikih so se pojavljala številna mnenja, da je Dubajićevo pričevanje neverodostojno, da je bil v stanju blaznosti.

Ljudje lahko govorijo, toda dejstvo je, da je partizanski oficir natančno opisoval dogodke, o katerih so pripovedovale preživele žrtve. Dubajić je natančno opisal dogodek, ki se je npr. dogodil na trgu v Kočevju, isti dogodek, o katerem so mi pred tem pripovedovali številni intervjuvanci, ki so pravili, da so videli Dubajića, kako je tam sedel.

Zakaj niste odpotovali v Jugoslavijo v začetku osemdesetih let, ko ste knjigo pripravljali?

Kot zahodni turist bi seveda lahko šel, toda takrat sem bil že znan po preliminarnih člankih o tragediji v Kočevskem rogu. Zato nisem niti poskušal, saj nisem verjel, da bi imel dostop do vpletenih oficirjev, a četudi bi ga imel, nisem hotel, da bi sami zaradi tega imeli težave z oblastjo. Po koncu sojenja leta 1989 in takrat, ko je Jugoslavija začela razpadati, sem prvič pomislil, da je to moja priložnost, da grem v Jugoslavijo.

Kdaj ste obiskali Kočevski rog?

Bilo je enkrat februarja 1990, pomagali so mi duhovniki, ko sem hodil od vasi do vasi; za območje je še vedno veljala prepoved gibanja. Nazadnje me je do grobišča pripeljal zelo prijazen mlad gozdar.

Kakšen je bil občutek?

Bil je kraj, kakršnega sem si predstavljal, toda veliko bolj grozovit, ko sem se spustil v jamo. Še vedno so iz zemlje gledale človeške kosti. To je bil takrat še prepovedan kraj, ki ga razen gozdarja in še nekaterih ni videl nihče drug. Vesel sem bil, da sem bil tam tedaj, saj sem videl še primarno prizorišče, atmosfera grobišča je bila še živa, v ušesih so mi odzvanjale besede Milana Zajca, Franca Dejaka in Franca Kozine, ki so mi opisovali, kako so se izvlekli izpod grmade trupel in počasi plezali iz te jame smrti.

Jutri greste v Hudo Jamo. Zakaj?

Ker sem zgodovinar, moram videti te kraje. Ne gre za nove evidence, ampak za zgodovino, ki jo zgodovinarji rekonstruiramo v enotno sliko. Zgodovinar si mora tudi z lastnim občutkom predstaviti, kaj se je zgodilo. Ta stik z realnostjo je fascinanten. Nekoč sem gledal dokument, ki je potrjeval, da sta se britanski in jugoslovanski častnik dogovarjala o izročitvi ujetnikov, potem pa imam enega izmed teh dveh, generala Hočevarja, pred seboj in se z njim pogovarjam ...

Po vojni je bila razmejitev med angleškimi in ruskimi okupacijskimi ozemlji jasna, pa vendar so sovjetski vojaški agenti delovali tudi na avstrijskem Koroškem. Je o tem obstajal dogovor?

To je bilo zelo čudno, saj sem zaznal primere Kozakov, ki so pobegnili iz taborišča in se skrivali v gozdovih, sovjetskim agentom pa je bilo dovoljeno, da so jih iskali in postrelili. To je misterij, saj so vsi britanski častniki, s katerimi sem govoril, kaj takega zanikali. Bilo bi tudi nenavadno, da bi zavezniki dopustili drugemu zavezniku, da se njegovi vohuni na njihovem območju prosto gibljejo. Ne bi pa bil presenečen, če bi general Low dovolil sovjetskim in jugoslovanskim enotam, da na njegovo ozemlje pošljejo nadzornike, ki bi nadzorovali, ali izročanje vojnih ujetnikov poteka v popolnosti.

Zakaj tako različna usoda podobnih kolaboracionističnih enot. Kozake, domobrance in ustaše so Britanci izročili, ukrajinske SS-divizije pa niso?

Vem, ukrajinska divizija je bila še večji problem: enajst tisoč Ukrajincev, ki so se v SS-enotah borili na vzhodni fronti skupaj z Nemci proti Sovjetom. Razlog, da so z njimi ravnali drugače, je bil ta, da so bili večinoma poljske narodnosti. Bali so se reakcije poljskega generala Wladyslawa Andersa, ki je poveljeval drugemu poljskemu korpusu v Italiji in je osvojil Monte Cassino. Ta je bil globoko vznemirjen zaradi sovjetske zasedbe Poljske. Ko bi izvedel, da so Britanci izročili poljske državljane Sovjetom, bi lahko pobesnel. Dejstvo je, da je bila celotna divizija premeščena v Italijo, nikoli ni bil nobeden od njih izročen Sovjetski zvezi, dve leti po vojni pa so bili vsi osvobojeni: polovica jih je šla v Anglijo, polovica v Kanado. Če so v drugi polovici maja poslali v Italijo enajst tisoč Ukrajincev, bi lahko tudi osemnajst tisoč Slovencev. To je zgodba tipa Sherlocka Holmesa, ki je postal pozoren, če pes ponoči ni zalajal.

Kaj je rešilo četniškega komandanta Damjanovića, ki se je vdal Britancem?

Čista sreča, namesto da bi se umaknil prek Ljubelja, je šel v Italijo, kjer se ni vdal petemu, ampak trinajstemu korpusu, ki ga je vodil general Harding, ta pa je bil osebni prijatelj vrhovnega poveljnika Alexandra in zato se ne bi menil za napotke ministra Macmillana. To pojasnjuje, da vrnitev ujetih vojakov Titovi armadi ni bila samoumevna niti ne nujna. Hkrati posredno zanika možnost dogovora s Titom, da bi v zameno za umik njegovih enot sprejel vdajo četnikov, ustašev in domobrancev. Tudi Trst je osvojila njegova armada, a so jo iz njega pregnali, ne da bi mu zato izročili Damjanovićeve enote. Po vojni Macmillan tudi nikoli ni očital generalu Hardingu, zakaj ni izročil ujetih četnikov Titu. Hardinga sem osebno poznal, bil je velika persona, mož poštenja.

Zakaj je bila usoda vrnjenih Kozakov dramatično drugačna od domobranske?

Vrnjene Kozake so Sovjeti v velikem številu prepeljali v Sovjetsko zvezo, jim tam sodili in jih poslali v gulage, kozaške generale pa so po procesu pobesili. Nad njimi niso izvršili pokola, čeprav so mnogi pomrli zaradi težkih razmer. Zakaj? Stalin je hotel suženjske delavce, Tito je hotel žrtve. Tito je bil veliko bolj krut od Stalina, ne gre samo za pokol v Kočevskem rogu, ustaške ujetnike so vodili po Jugoslaviji na maršu smrti. Korakali so po vaseh in vaščani so jih pobijali z vilami in s sekirami.

Kako so domobranci sploh lahko nasedli prevari, da jih bodo s Koroškega z vlakom peljali v Italijo, ko pa je bila proga bombardirana?

To sem posebej preiskoval in ugotovil, da je prevoz ukrajinskih vojakov dejansko šel po nakazani poti, da so jih vmes prestavili na kamione in jih prepeljali do delujoče proge.

Od kod je izviral bolj spoštljiv in naklonjen britanski odnos do ujetih Kozakov kot do jugoslovanskih vojnih ujetnikov?

Nekateri kozaški generali so bili oficirji ruskega carja, tekoče so govorili angleško, francosko in nemško. Vladala je tudi velika mistika v zvezi s carsko Rusijo, britanski in kozaški generali so se skupaj borili proti boljševikom. Kozaški general Krasnov se je leta 1919 boril skupaj z Alexandrom in sta se dobro poznala, konec druge vojne pa je bil maršal Alexander vrhovni angleški poveljnik v Sredozemlju. Spominjam se, da mi je neki angleški častnik, ki je bil navdušen nad kozaško spretnostjo jahanja, o Jugoslovanih rekel, da so nanje gledali kot na prostake. V knjigi o Jalti navajam primer angleškega polkovnika, ki je sprejel vdajo enote kozaškega polkovnika z nasmehom, rekoč: »Oh, spominjam se vas, ko ste prišli na srečanje v mojem klubu v Londonu leta 1938.«

Se je odnos ruskih oblasti do vas s Putinovim prihodom na oblast kaj spremenil?

Ne, na splošno me dobro sprejemajo. Pred meseci so izdali nov zgodovinski učbenik o zgodovini dvajsetega stoletja, prvič so povedali resnico o dogodkih pod boljševiki. Napisal sem tri poglavja in objavili so jih brez spreminjanja.

Ste se srečevali z rusko emigracijo: z Josifom Brodskim, z Nabokovom?

Z njima ne, sem pa bil v stikih s Solženicinom, ki mi je veliko pomagal, pošiljal mi je denarno pomoč ob sodnem procesu, mi uredil stike z založniki v Parizu, ki so mi objavili »Žrtve Jalte«. Toda osebno se nisem srečal z njim, vse dokler se ni vrnil v Rusijo. Z ženo sva ga obiskala v njegovi hiši zunaj Moskve. Bil sem zelo ganjen; ko sem vstopil v njegovo sobo, me je takoj objel in mi rekel: »Moj heroj!«

So v Rusiji izdajali vaše knjige?

Eden mojih ruskih prijateljev mi je na presenečenje pokazal knjigo »Žrtve Jalte«, ki jo je izdalo rusko ministrstvo za obrambo. »Si jo avtoriziral?« me je vprašal. Ko sem presenečen povedal, da sploh nisem vedel, da je izšla, me je vprašal, ali sem dobil kaj denarja. Ko sem zanikal, me je odpeljal naravnost na ministrstvo za obrambo, tam poiskal odgovornega za izdajo knjig in ta je takoj postal živčen, moj prijatelj pa mu je dejal: »To je grof Tolstoj. Zakaj ste natisnili njegovo knjigo, ne da bi mu plačali avtorske pravice?« Pogledal me je in odvrnil: »Mislili smo, da je že umrl.« Ha-ha-ha-ha-ha. A moj prijatelj je vztrajal, uradnik pa je protestiral, da sam že tri mesece ni dobil plače. »To se nas ne tiče. Kdaj boste zbrali denar?« je nadaljeval prijatelj. Uradnik je dejal, da če prideva naslednji ponedeljek, naju bo čakal honorar. Res, prišla sva, odprl je sef in mi izročil rubljev v vrednosti kakih 180 funtov. Vsota je bila majhna, 180 funtov, prigoda pa velika. To je bila v resnici skrajšana izdaja knjige, kasneje mi je Solženicin izdal popoln prevod knjige. Ko sem bil na otvoritvi muzeja emigracije, je k meni pristopil mož in se mi predstavil s činom polkovnika v ruskem glavnem štabu. »Morda bi vas zanimalo. Jaz sem polkovnik, ki je odredil, da mora vsak ruski štabni častnik v času šolanja prebrati vašo knjigo.«

V Kočevskem rogu so bili ubiti in zmetani v podzemne jame domobranci, ki so jih izročili Britanci. Zakaj britanska vlada od jugoslovanske ni nikoli zahtevala, da ji pojasni, kaj se je zgodilo z izročenimi vojaki?

Kmalu so izvedeli, kaj se je zgodilo. Najprej so bili v slabih odnosih s Titom, potem pa so raje pozabili, kaj je bilo, saj jim izročitev s prevaro ni bila v čast. Celo zdaj je podobno. Danes sem doživel prijetno spremembo, ko sem se srečal z novim angleškim veleposlanikom v Ljubljani. Ko sem bil zadnjič tu, prejšnji veleposlanik ni hotel biti niti v isti sobi z menoj.