12. 11. 2009 | Mladina 45 | Kultura | Plošča
Brian Harnetty & Bonnie Prince Billy: Silent City
2009, Atavistic
Mladi ameriški skladatelj sodobne glasbe Brian Harnetty, ki živi in ustvarja v Ohiu, z ustvarjanjem v polju glasbe večkrat ponudi melanholično zveneč komentar okolja, ki ga obdaja, zato ne zbuja začudenja, da je Harnetty tudi politični in okoljevarstveni aktivist. Za tvarino svojega snovanja večkrat posega po predelovanju zvokov iz okolja ali s prašnih pričevalcev preteklosti, z arhivskih zvočnih posnetkov in iz zbrane dokumentacije etnomuzikološke folkloristike kot na plošči Silent City, pred katero je pri založbi Atavistic leta 2007 izšla plošča American Winter. Z njo je Harnetty brskal po arhivskih posnetkih apalaške godbene dediščine na kolidžu Berea v Kentuckyju in jih tenkočutno, brez muzikoloških pretenzij, z izrednim posluhom, dojemanjem in človeško toplino spojil s svojim mehkim glasbenim izrazom. Mehka rekontekstualizacija ameriških godbenih korenin, prepleta evropske in afriške glasbene dediščine, angleških, škotskih in irskih balad, napitnic ter goslarske tradicije z afroameriškim bluesom in s cerkvenimi duhovnimi pesmimi, je potekala prek subtilnega zlitja glasov pričevalcev, obledelih spominov, raskavih pokov in prasketanj nosilcev zvoka, radijskih reklam ter jinglov z mehko spremljavo milo zvenečih, nežnih glasbil. Harnetty je tako obudil duhove preteklosti, jih pripojil sedanjosti in s tem vrnil aktualnost pričujočim (z)godbam, na plošči Silent City pa je šel še dlje. Že sam naslov aludira na nekaj zamolčanega, na neko tiho podstat, na odmev trde ruralnosti, ki nemo zveni izpod gore cementa in kovine sodobnega urbanega okolja. Harnetty pretanjeno poudari to podstat, fundacijo, na kateri temelji celotna ameriška kultura. Ko v dvanajstih skladbah do nas prihajajo (z)godbe pričevalcev, oddaljenih ali mesenih glasov, kot je glas njegovega očeta v skladbi Well, There Are A Lot Of Stories ali fragmenti besedil starih pesmi v glasu Willa Oldhama, jo slišimo, razbiramo, ne da bi bila eksplicitno navzoča. Will Oldham se pojavi v treh pesmih. Njegova izbira je ključna, saj umesti glas preteklosti, ki veje iz njegovega lastnega dela in ki ga je Harnetty slišal že ob prvi plošči, a žal takrat sodelovanja nista izpeljala. Hkrati njegovo sodelovanje na plošči vnaša še en razmislek, ki izhaja iz kratkega posnetka dečka, ki poje tradicionalni napev in na koncu pripomni Papa Made This Last Verse Up. Gre za moč ustnega izročila v folk glasbi, izročila, ki je nenehno gnetlo izvirne napeve, za nezmožnost te izvirnosti in iskanja korenin, za imaginarno naturo folkloristike, ki je v svojem jedru vedno predelana in v sozvočju s sodobnostjo. Zato je vloga Willa Oldhama ključna in hkrati povzema glavno sporočilno jedro plošče, namreč da odmev tradicije v nas vedno je, pa čeprav le tiho tli. Na tem gradi Brian Harnetty, ki s to ploščo ponudi izjemno močno izpoved neke tradicije, v malem morju plošč, ki obujajo dediščino ameriškega folka, pa mu je uspelo posneti folk ploščo, ki to ni.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.