Janševa amnezija

Usoda Pahorjevega arbitražnega sporazuma, v zvezi s katerim bomo v bližnji prihodnosti imeli enega, če ne kar dva referenduma, je sedaj skorajda izključno v rokah slovenske opozicije. Na Hrvaškem se je dejansko že odločilo; opozicija se je tam po nekaj nujno kritičnih izjavah uklonila predsednici vlade Jadranki Kosor in tudi referendumska pobuda Morje je kopno zaradi zakonskih ovir nima realnih možnosti za spremembo razpoloženja. Razmere v Sloveniji, kjer se je sedaj tudi vlada zavzela za posvetovalni referendum, pa so popolnoma drugačne. Tukaj v prihajajočem pred-referendumskem ozračju skrajneži iz manjših opozicijskih strank, kot sta Radovan Žerjav in Zmago Jelinčič, sicer nimajo odločilnega vpliva na javno mnenje, ima pa realne možnosti za torpediranje sporazuma Pahor-Kosorjeva Janez Janša. Njegov bistveni argument je, da arbitražni sporazum od sodnikov pri določanju meje med Slovenijo in Hrvaško ne zahteva uporabe načela zunanje pravičnosti, tako kot sta se opozicija in vlada dogovorili leta 2007. Sporazum naj bi bil zaradi tega slab za Slovenijo. A kot dokazujemo v nadaljevanju, se Janša pri tem tudi spreneveda.

Opozicijska kampanja

SDS se v zadnjih sporočilih in izjavah za javnost sicer spretno izogiba bistvenemu vprašanju, to je, ali bo na referendumu svoje volivce kljub vsem pomislekom le pozvala, naj glasujejo za Pahorjev arbitražni sporazum. Namesto tega SDS raje poudarja nekatera proceduralna vprašanja, denimo, ali si vlada »nad sporazumom umiva roke in odgovornost prelaga na ustavno sodišče« in zakaj koalicija sporazuma ne ratificira z dvotretjinsko večino. Izmikanje SDS je razumljivo. Stranka je članica Evropske ljudske stranke (EPP), evropske desnice, ki se najbolj goreče, tudi zaradi katoliških vezi, zavzema za vstop Hrvaške v EU. Na drugi strani je »njihova« SDS največja ovira uveljavitvi dogovora Pahor-Kosorjeva. Kljub zamegljevanju je stališče SDS slovenskim volivcem jasno razumljivo. Ko je še pred podpisom sporazuma v Stockholmu Borut Pahor šel v parlament po »zaupnico«, mu je Janša na seji odbora za zunanjo politiko povedal, da je sporazum slab, »v 90 odstotkih pisan na kožo Hrvaški«. Pahorju je predlagal, naj ustavi konje, saj se Sloveniji menda nikamor ne mudi, in naj državi pripravita nov sporazum.
Po Janši naj bi bila največja slabost sporazuma ta, da v njem ni predvideno, naj bi arbitri morsko in kopensko mejo določali po načelu zunanje pravičnosti. Pri tem je Janša poudaril tudi svoj poskus dogovora s Sanaderjem, kjer naj bi bilo »sprejeto stališče, da lahko Slovenija pristane na mednarodno presojo tega vprašanja, arbitražo, haaško sodišče, karkoli, samo pod pogojem, če se upošteva načelo zunanje pravičnosti, ex aequo et bono, kar je določilo v statutu haaškega sodišča, eksplicitno navedeno. Obstaja nekaj pravnih analiz domačih in tujih pravnikov o tem, kaj to pomeni. In kakorkoli se stvari obračajo, neko pravično mejo je možno doseči samo v tem okviru, kakorkoli je res, da je bilo to načelo doslej v mednarodni praksi uporabljeno samo dvakrat in da se pač arbitri tega otepajo, ker jim to nalaga večjo odgovornost,« je dejal Janša ta mesec na zasedanju zunanjepolitičnega parlamentarnega odbora.
To stališče opozicijskega prvaka je seveda dobro znano. Že poleti, ko je evropski komisar Olli Rehn Sloveniji in Hrvaški poslal svoj drugi predlog, je Janša napovedal, da sporazuma ne bo podprl, če v njem ne bo jasno zapisan latinski izraz za zunanjo pravičnost, ki nastopa tudi v drugem odstavku 38. člena statuta haaškega sodišča: ex aequo et bono. Pri tem ni osamljen. Isto ponavlja prvak SLS Radovan Žerjav ali pa bivši zunanji minister Dimitrij Rupel. Ta je v zadnjem intervjuju za Večer ravno tako omenjal blejski dogovor med Janšo in Sanaderjem, kjer naj bi bila Slovenija v to, da gre pred haaško sodišče, privolila pod določenim, bistvenim pogojem, »... da se upošteva določilo statuta sodišča, da sodi po načelu ex aequo et bono. Tukaj ne gre za pravičnost, ki je značilnost pravnega pristopa nasploh, ampak gre za tako imenovano zunanjo pravičnost,« je poudaril Rupel. Rupel je pred štirinajstimi dnevi na tiskovni konferenci spet ponovil, da je bil dogovor Janša-Sanader boljši od sedanjega arbitražnega sporazuma, saj je takrat »možnost arbitraže obsegala pogoj zunanje pravičnosti«.

Dokument

To vprašanje se utegne očitno znajti v središču predreferendumskega dogajanja. A dokument, ki smo ga pridobili, dokazuje, da se v največji opozicijski stranki, z njenim predsednikom Janezom Janšo in bivšim zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom vred, sedaj hudo sprenevedajo, ko ponavljajo, da je »Pahorjev« arbitražni sporazum slab, ker v njem ni zapisano, da bodo morali arbitri pri določanju meje upoštevati načelo zunanje pravičnosti. Iz pogajalskih izhodišč Janševe vlade, ki so nastala po dogovoru Janša-Sanader, izhaja, da prejšnja vlada pri reševanju spora s Hrvaško leta 2007 in 2008 tega načela ni upoštevala v svojih pogajalskih izhodiščih. To dokazuje tudi podatek, da je v tajnih vladnih dokumentih iz tistega časa tako imenovana zunanja pravičnost omenjena zgolj, če bi Slovenija hotela pogajanja s Hrvaško zavestno zrušiti. Zahteva po upoštevanju načela zunanje pravičnosti je torej Janševi vladi pomenila neke vrste elegantno izhodno strategijo. Na to, da bi utegnili načelo vpisati v sporazum kot načelo, po katerem naj bi se določala meja, očitno niso nikoli resno računali.
Vladni dokument, o katerem pišemo, je nastal kot posledica t. i. blejskega srečanja med tedanjima predsednikoma slovenske in hrvaške vlade Janezom Janšo in Ivom Sanaderjem. Kot je znano, sta avgusta 2007 oba premiera po vrsti nepričakovanih snidenj, po t. i. »nogometni diplomaciji«, na Bledu napovedala, da so spori med državama na začetku konca. Ko je Slovenija sprva predlagala Badinterjevo arbitražno sodišče pri OVSE in ko je Hrvaška odgovorila s hamburškim pomorskim sodiščem, sta državi našli kompromis. Dosegli sta »neformalno načelno soglasje«, sta dejala Janša in Sanader, da bo vprašanje meje med državama na morju in spornih točk na kopenski meji reševalo meddržavno sodišče v Haagu.
Pri tem je Slovenija seveda popustila. Ni več vztrajala pri sporazumu Drnovšek-Račan, korak nazaj pa je naredila tudi pri zahtevi, da bi spor rešili po bilateralni poti oziroma s politično mediacijo. Slovenski strankarski veljaki iz vladnih in opozicijskih vrst (razen SNS) so se avgusta 2007 s to potezo strinjali. A pod tremi pogoji. Prvič, da bo sodišče presojalo o celotni kopenski in morski meji oziroma o vseh spornih točkah. Drugič, da bo izhodišče za presojo stanje na dan osamosvojitve obeh držav (25. junija 1991), in tretjič, da bo sodišče upoštevalo načelo pravičnosti. Končni datum za pripravo vseh formalnih podlag sporazuma Janša-Sanader je bil sicer napovedan že za december 2007, torej tik preden je Slovenija prevzela predsedovanje EU. A dejansko je trajalo kar osem mesecev, da sta se pogajalski skupini prvič sploh uradno sešli v polni sestavi. To se je zgodilo šele konec aprila 2008 na Reki.
Pred začetkom pogajanj za sklenitev arbitražnega sporazuma med Janšo in Sanaderjem je morala slovenska vlada za pogajalsko skupino pod vodstvom dr. Mihe Pogačnika pripraviti še »izhodišča za pogajanja za sklenitev Posebnega sporazuma o reševanju mejnega vprašanja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško pred tretjim«. Torej neke vrste usmeritve, mandat in omejitve pri pogajanjih. Takšna izhodišča, ki jih morajo pogajalci ob tako pomembnih srečanjih vedno imeti, so seveda dobro varovana državna skrivnost, katere razkritje bi izničilo ves proces. V njih so opisane različne strategije in možnosti doseganja sporazuma z drugo stranjo, kar bi danes v SDS lahko označili za »barantanje z nacionalnim interesom«. A jih je Mladina vendarle dobila na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja, saj so razlogi za njihovo tajnost po tem, ko je Pahor z Jadranko Kosor podpisal nov arbitražni sporazum, odpadli.

Strogo zaupno

Kaj torej preberemo v tem dokumentu? V pogajalskih izhodiščih na 27 straneh, ki zajemajo tudi osnutek sporazuma, je navedeno, da sta za strokovno pripravo sporazuma odgovorna tedanji zunanji minister Dimitrij Rupel in dr. Miha Pogačnik, ki je vodil slovenski del mešane skupine mednarodnopravnih strokovnjakov »za pripravo pravnega okvirja za reševanje meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško«. V dokumentu z oznako Z-ZKM-049/2008 iz 7. aprila 2008 je vlada potrdila pogajalska izhodišča, dr. Miho Pogačnika, ki je pred tem vodil slovenski del mešane, slovensko-hrvaške skupine mednarodnopravnih strokovnjakov, je določila za glavnega pogajalca, zunanjemu ministrstvu pa naložila, naj izpelje vse potrebne postopke za najem nekega tujega odvetnika, strokovnjaka za mednarodno pravo, specialista za spore, povezane z nafto in zemeljskim plinom, z izkušnjami pri mednarodni arbitraži in s področja trgovinskih sporov.
Omenjeni tuji odvetnik naj bi v sodelovanju s Pogačnikom pripravil prvi pisni memorandum, na podlagi katerega bi potem meddržavno sodišče v Haagu odločalo o sporu. Vlada je Pogačnika v dokumentu obvezala, da pri pogajanjih s hrvaško stranjo izhaja iz znanih stališč Slovenije, to so pravičnost, spoštovanje stanja na dan 25. junija 1991 in reševanje kopenskega in morskega dela meje hkrati. Naročila mu je, naj vprašanje sodišču oziroma arbitraži oblikuje široko, »naj sodišče ne odloča zgolj o poteku mejne črte teritorialnih morij, temveč naj odloča o statusu in mejah vseh morskih pasov (teritorialno morje, epikontinentalni pas, izključna ekonomska cona.)«. Mimogrede - v »Janševem« idealnem osnutku sporazuma med Slovenijo in Hrvaško iz leta 2008 ni nikjer zapisano, da bi moralo haaško sodišče Sloveniji prisoditi nekakšen stik z odprtim morjem. Piše, da sodišče pri meji na morju določi bočne meje morskih pasov in status voda Piranskega zaliva. Ob vsem tem pa se je Janševa vlada dobro zavedala vseh tveganj, ki jih je Slovenija prevzela z odločitvijo za Haag.
Zaradi tega so v pogajalskih izhodiščih zapisali, naj slovenska pogajalska delegacija v stikih s hrvaško sproti preverja možnost za vrnitev k bilateralnim pogajanjem o meji, saj naj bi bilo »vzdrževanje statusa quo in vrnitev k bilateralnim pogajanjem« eden izmed možnih in za Slovenijo primernih načinov lotevanja vprašanja. Nato je v nadaljevanju opisana strategija, s katero bi se Slovenija lahko »izmuznila« pogajalskemu procesu, če bi ta peljal v slepo ulico. Presenetljivo je tole navodilo: »Pogajalska delegacija lahko pogovore po svoji oceni kadarkoli prekine, posebej v primeru, če bi se s strani Hrvaške nadaljevale enostranske protipravne poteze, in v primeru, da bi se izkazalo, da Slovenija v besedilu posebnega sporazuma ne bi mogla uveljaviti zanjo ključnih elementov. Taktična poteza v ta namen je lahko npr. predlog za odločanje po načelu ex aequo et bono, predlog za sklenitev sporazuma o obvezni konciliaciji ipd.«
Navedeni odstavek iz uradnega pogajalskega dokumenta dokazuje, da Janševa vlada pri svojem poskusu, da bi dosegla kompromis s Hrvaško, ni nameravala resno vztrajati pri načelu zunanje pravičnosti. Drži, da so tedaj razni strokovnjaki, pa tudi politiki v javnosti neprestano ponavljali, češ da je to slovenski pogoj. A kot takega ga med glavnimi pogajalskimi izhodišči ni najti. Izraz pravičnost se v »Janševih« pogajalskih izhodiščih omenja na več mestih, latinski izraz ex aeque et bono pa se za tako imenovano zunanjo pravičnost pojavi v izhodiščih zgolj kot taktična poteza, če bi Hrvaška vztrajala pri enostranskih potezah, zaradi katerih bi se morala Slovenija iz pogajanj umakniti in ves proces prekiniti.

Nagajanje

Takšno pogajalsko izhodišče je seveda logično. Latinski izraz za zunanjo pravičnost ex aeque et bono je sicer resda zapisan v statutu haaškega sodišča, a ga sodišče še nikoli ni uporabilo v praksi. To je tudi povsem razumljivo. Izraz je bil v statut meddržavnega sodišča dejansko prepisan iz statuta njegovega predhodnika, stalnega meddržavnega sodišča, ki je delovalo v okviru Društva narodov. Kot dodajajo pisci zgodovinskih učbenikov, je bilo to načelo vpisano v statut v času pred II. svetovno vojno, ko je bilo mednarodno pravo nerazvito in polno vrzeli, z namenom, da se sodniki nanj naslonijo, kadar ni druge možnosti. Toda v zadnjih 60 letih so države v okviru OZN kodificirale skorajda vsa področja mednarodnega prava, ki jih je bilo mogoče spraviti v obliko konvencij, pri čemer je konvencija o pravu morja s svojimi 320 členi in devetimi aneksi eno od najnatančneje popisanih področij. Tako v bistvu ni prav jasno, kaj naj bi zunanja pravičnost danes sploh še pomenila.
Čeprav je razumljivo, da Janševa vlada v zakulisju ni tako zavzeto vztrajala pri latinskem izrazu za zunanjo pravičnost in je bila torej pripravljena na kompromis, pa se danes lahko čudimo, zakaj Janez Janša in celo Dimitrij Rupel, podpisnik tega sporazuma, ter drugi arbitražnemu sporazumu med Pahorjem in Kosorjevo očitajo, da v besedilu ni omenjenega latinskega izraza, za kar so celo pripravljeni vložiti pobudo za še en, zakonodajni referendum. Prav pogajalska izhodišča Janševe vlade iz leta 2008 dokazujejo, da gre pri vsem referendumskem vrenju ob sedanjem sporazumu za strankarsko tekmo za ugled, ne pa za resno kritiko. Pri tem so interesi države in njenih prebivalcev seveda ujetniki te politične igre. Spet.