26. 11. 2009 | Mladina 47 | Kultura
Dvojna merila
Tony Allen v Kinu Šiška
Boter afrobeata Tony Allen (levo) & co.
© Miha Fras
Premierni ljubljanski koncert Tonyja Allena se je prekril z izjemno zanimivim programom zadnjega dne festivala All Frontiers, a dileme, kateremu od obeh dogodkov dati prednost, pravzaprav ni bilo. Koncerta legendarnega glasbenika kova Tony Allen angažirani ljubitelj glasbe pač preprosto ne sme izpustiti. Nigerijski bobnar in skladatelj se je v zgodovino zapisal kot soustanovitelj ali pa kar boter afrobeata, glasbene prakse, ki jo je v šestdesetih letih minulega stoletja povil skupaj z enim najvplivnejših (pa tudi najkontroverznejših) glasbenikov Felo Kutijem. Samosvoj spoj afriških (nigerijskih) bobnarskih tradicij, severnoameriškega jazza in funka je močno zaznamoval številne evropske in ameriške glasbenike (Brian Eno, David Byrne), ki so v naslednjih letih tudi pod vplivom Allenove glasbe postavljali smernice večinskemu delu sodobne glasbene produkcije, to pa afrobeat postavlja med najzanimivejše, pa tudi prelomne glasbene trenutke. Zato ne preseneča Allenova priljubljenost pri številnih mlajših kreativcih, s katerimi redno sodeluje. Med aktualnimi je morda najbolj na očeh kot član zasedbe The Good, The Bad And The Queen, v kateri bobnarske palice vihti ob Damonu Albarnu, Simonu Tongu ter Paulu Simononu.
Afrobeat v primerjavi z nekaterimi drugimi praksami iz polpretekle zgodovine rešuje njegovo pojavljanje v mnogoterih sodobnih glasbenih odvodih, vsled česar ves čas ostaja aktualen. Izraz kljub letom ne kaže znakov iztrošenosti, pa čeprav nedeljski koncert denimo sploh ni ponudil kakšnega presežka. Znašli smo se v rutinskem, celo razmeroma anemičnem prerezu Allenove petinštiridesetletne glasbene kariere, v katerem najnovejše skladbe v ničemer niso presegle ali kako drugače nadgradile tistih najstarejših. A to ni zmotilo obiskovalcev, ki so vedeli, po kaj so prišli. Če je bil to preprosto stik z enim najlegendarnejših še živečih glasbenikov in okušanje mehkobnosti, elegantnosti in lahkotnosti njegovega pulzirajočega bobnanja, so s koncerta odšli zadovoljni. Seveda bi Allen z ekipo osmih glasbenikov lahko ponudil več energičnosti, morda kanček Kutijeve ekscesnosti, ali pa več postankov v subtilnem, hipnotičnem groovu, toda pričakovati kaj bistveno novega bi bilo vendarle precej neumestno.
Nedvomno bi v primernejšem, avtohtonem okolju, denimo v senci nigerijskih nasadov, izkušnja pustila še večji vtis, a prijetno vzdušje ni umanjkalo niti v dobro napolnjenem Kinu Šiška. Slednje pripišemo predvsem optimistični, dvigovanju razpoloženja naklonjeni glasbi, skozi to prizmo pa je seveda povsem razumljivo tudi Allenovo vztrajanje v izvornem izrazu. Le čemu bi namreč spreminjal glasbo, ob kateri je prijetno tako pozibavajočim se na odru kot tudi pod njim ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.