26. 11. 2009 | Mladina 47 | Kultura | Plošča
Moby: Wait For Me
2009, Little Idiot/Dallas
Če v svetu popularne glasbe obstaja izvajalec, ki mu je uspelo spretno mešati različne glasbene žanre, pri tem uspeti in ostati prepoznaven, je to zagotovo Richard Melville Hall, svetovni javnosti bolj znan pod umetniškim vzdevkom Moby. Vsestranski glasbenik, ki se je z glasbo začel ukvarjati že v otroštvu, je nase opozoril na začetku devetdesetih let s premišljeno uporabo sempla iz prepoznavne teme priljubljene nadaljevanke Davida Lyncha Twin Peaks. Skladba Go je bila za Mobyja nekakšna odskočna deska v svet komercialne elektronske glasbe, že naslednji projekti pa so ga odpeljali v popolnoma drugačne glasbene vode. Sočasna obsedenost z rockom in njegovimi različnimi pojavnimi oblikami ter elektroniko ga je kmalu usmerila na pot, na kateri se je ukvarjal z najrazličnejšimi usmeritvami v sodobni popularni glasbi, vrhunec pa mu je uspelo najvidneje realizirati na zdaj že epohalnem ploščku Play (1999), saj ga je ta katapultiral v vrh svetovne glasbene produkcije. Z izrazitim eklektičnim pristopom, ki je združeval pop, elektroniko, blues in celo gospel, je plošček požel neverjeten uspeh, po katerem je Moby še danes najprepoznavnejši. Tisto, kar je dosegel s ploščkom Play, mu je deloma uspelo ponoviti z albumom 18, naslednje stvaritve pa so v primerjavi z omenjenima ploščama delovale precej bledo in neizvirno. Ponavljanje obrazcev, ki jih od takrat uporablja, je očitno tudi na lanskem albumu Last Night, rezultatu njegovih DJ nastopov. Wait For Me pomeni odmik od tistega, kar je Moby počel doslej, a kljub temu ohranja vse, po čemer je najprepoznavnejši. Drugače kot na prejšnjem albumu, ki je bil veliko bolj ritmičen in živ, se Moby na tem ploščku poglablja vase, posledica tega pa je izrazito umirjeno, ambientalno razpoloženje. Že otvoritvena skladba Division popelje po otožnih glasbenih pokrajinah, kakršnih se ne bi sramoval niti Brian Eno, album pa se v enakomernem ritmu nadaljuje z umirjenimi skladbami, v katerih gostujejo različne vokalistke. Mobyjevo koketiranje s postpunkovskim zvokom v skladbi Mistake bi bilo lahko uspešno, če njegov vokalni prispevek (edini na plošči) ne bi toliko spominjal na Joy Division in Davida Bowiea, tega pa si izvajalec njegovega slovesa ne bi smel privoščiti. Album, na katerem je Moby odigral vse instrumente in ga tudi produciral, ima močno izraženo rdečo nit, to pomeni, da bo najverjetneje ostal brez večjih hitov, zagotovo pa gre za njegovo najintimnejšo stvaritev doslej. To je razvidno iz precej melanholičnega, temačnega in intimnega razpoloženja, ki se skozi plošček vleče brez večjih pretresov. Ob vsem tem je treba pripomniti, da se Mobyjevo navdušenje nad Davidom Lynchem tokrat ponovi, saj je ravno Lynch režiser videospota za skladbo Shot in the Back of the Head. Tendenciozno, a brez želenega učinka.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.