Za radikalno spremembo sistema

Dr. Luka Omladič je asistent na ljubljanski Filozofski fakulteti. Prepričan je, da za uspešen boj proti podnebnim spremembam v prvi vrsti ne potrebujemo ekonomsko-finančnih zavez, na katerih sta utemeljena tako zdaj veljavni Kjotski protokol kot najverjetnejši prihodnji dogovor iz Koebenhavna, temveč trdno moralno zavezo. Odgovor vidi v temeljiti spremembi produkcijskega načina industrijskega kapitalizma in spoznanju, da sedanji inštrumenti mednarodne politike in mednarodnega prava enostavno niso primerna oblika za reševanje globalne okoljske krize.

Kako lahko filozofija pripomore k boju proti podnebnim spremembam?

> K filozofiji so ljudje ponavadi hodili po ideologijo, češ, dajte neki smisel našemu boju. In dejansko je v rojstnih letih zelenega gibanja radikalna ekološka filozofija opravila pomembno nalogo, predvsem s kritiko koncepta antropocentrizma, ki pravi, da v okoljskem gibanju ne more priti do nekega preboja, če ne zamenjamo perspektive koristi. Da se ne gremo okoljevarstva zato, ker umazano okolje škodi človeku, temveč zato, ker v nečloveški stvarnosti prepoznamo njeno notranjo vrednost. To je velika zgodba Deep ecology filozofije 70. in 80. let. Danes pa je problem v tem, da je ideologije celo preveč in je ekološka filozofija stopila v drugo fazo, kjer se vnovič postavlja v svojo razsvetljensko funkcijo, ki je na eni strani kritika samoumevnosti, da se »narava sama celi«, na drugi strani pa prepričanje, da je človek s pomočjo razuma sposoben izboljšati stanje stvari.

Kako iz te perspektive gledate na bližajoči se podnebni vrh v Koebenhavnu?

> Neka neprijetna resnica je pri tej stvari, ki je morda še manj prijetna od Gorove. Neprijetna resnica je v tem, da bomo morali dejansko radikalno spremeniti svoj način življenja, če bomo resno skušali zmanjšati izpuste toplogrednih plinov. Če želimo ocenjevati Koebenhavn, je morda najbolje pogledati, kaj se dogaja s Kjotskim protokolom. Sporazum v Koebenhavnu naj bi namreč bil nekakšen Kjoto 2. In kaj se dogaja s Kjotom v državah, kot je Slovenija, ki si vsaj glede na izjave politikov močno prizadevajo za nov sporazum? Kjotsko zavezo bomo seveda izpolnili - a z dokupom pravice do izpustov, ne pa z njihovim zmanjšanjem. Smo glede na realni učinek dejansko ravnali kaj bolje kot neka država, ki sporazuma sploh ni podpisala? To je ta zla sreča tako Kjota kot verjetno tudi Koebenhavna. Če bodo države sporazum podpisale, bo to sicer uspeh. A pomembno je tudi, kaj se bo zgodilo v naslednji fazi. Bomo ustvarili le odlično delujoč trg izpustov ali tisto, za kar v resnici gre, njihovo bruto zmanjšanje? Vprašanje je, ali lahko dandanašnja forma mednarodnih sporazumov spreminja svet. Rekel bi, da ne. Sem skeptik. Ne skeptik glede prepričanja o podnebnih spremembah, temveč skeptik glede oblike sporazumov za njihovo preprečevanje.

Nasploh se zdi, da vsi poskusi boja proti podnebnim spremembam temeljijo na isti ideologiji - kapitalizmu, ki naj bi te podnebne spremembe tudi povzročila.

> Nihče ni pripravljen iti v strukturno, globinsko spremembo. Vem, lahko je to reči, vendar moramo vztrajati, da je to mogoče. Primer enostavno formuliranega, a radikalnega načrta je izdelal britanski novinar in aktivist George Monbiot v knjigi Heat (Vročina) - namreč, kaj bi bilo treba storiti za 90-odstotno zmanjšanje emisij CO2 do leta 2030 v Veliki Britaniji. Preusmeritev sredstev, potrebnih za vzdrževanje vojaškega arzenala, ali obvezno gradnjo energetsko učinkovitih hiš je lažje sprejeti. Tudi konec ogrevanja zimskih vrtov lokalov, podražitev elektrike in avtomobilskega goriva. Opustitev programov gradnje in obnove cest, redukcija letalskega prometa, temeljita preusmeritev v učinkovit javni transport in opustitev energetsko strahotno potratnega sistema preskrbe prek hipermarketov pa za naše samorazumevanje že veljajo za fanatičen eko radikalizem. A bistvo Monbiotovega poskusa je, da si je življenje z bistveno manjšim izpustom CO2 mogoče zamisliti, čeprav terja bistveno spremembo politik in načina življenja. To je dimenzija, ki močno manjka mednarodnim klimatskim sporazumom, a je ključna.

Kljub temu pa vsi našteti ukrepi nekako ostajajo v okviru trenutne ureditve. Kaj si predstavljate kot temeljito spremembo produkcijskega sistema, ki je po vašem mnenju edina pot do učinkovitega boja proti podnebnim spremembam?

> Verjetno je vseeno treba realno ugotoviti, da industrijski kapitalizem enostavno ni zmožen resno zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida brez temeljitega zmanjšanja industrijske produkcije. A kakšen bi bil svet, v katerem bi raven industrijske produkcije zmanjšali za recimo 90 odstotkov? Ali bi to nujno pomenilo vrnitev v srednji vek, kot pravijo nasprotniki, ali pa vendarle obstajajo tehnologije za prehod v neko postindustrijsko, postogljično družbo? Mislim, da. Recimo. Internet je sicer precej energetsko potratna zadeva, pa vendar strahotno manj od potovanja z letalom. Poglejte, kako deluje državna uprava neke članice Evropske unije, kot je Slovenija. Številni uradniki nekajkrat na leto z letalom potujejo v Bruselj na enodnevni sestanek, ki bi ga bilo mogoče brez težav izvesti prek videokonference. Seveda, računalniki so industrijski produkt, a v tem primeru bi lahko delno nadomestili letalsko industrijo. Že racionalnejša uporaba obstoječih tehnologij je možna ob bistveno manjši produkciji. A problem je v tem, da je v naši ideološki matrici vsakršno zmanjšanje produkcije vedno označeno kot recesija, nazadovanje, nekaj slabega.

Kot alternativo trenutnemu sistemu mednarodnih sporazumov omenjate koncept ekološkega transnacionalizma. Lahko razložite?

> Zadnje čase se znotraj ekološke filozofije postavlja vprašanje, ali bi bilo mogoče mednarodno okoljsko pravo zasnovati na drugačnih načelih od sistema, ki temelji na suverenih državah, ki sklepajo sporazume. Mednarodno pravo okoljske spore običajno obravnava iz izhodišča Sic utere tuo ut alienum non laedas: svoje uporabljaj tako, da ne škoduješ drugemu. A kaj je leta 2009 še mogoče storiti na enem koncu planeta, da ne bi imelo vpliva na drugem koncu? Proces globalizacije je dovršen, onesnaženje je globalni državljan. In če obstaja interes rešiti problem onesnaževanja, ali ni to dober razlog za vzpostavitev novega, transnacionalnega organa, ki bi se s tem problemom spoprijel?

Zametek svetovne vlade?

> Ne bojim se izreči ideje svetovnega ekološkega suverena, ki pa bi ga absolutno morala legitimirati tudi neka svetovna obča volja. Ta bi izhajala iz ugotovitve, da so nekateri akutni globalni okoljski problemi tako veliki, da jih je mogoče operativno rešiti le na tak način. Po drugi strani znotraj ekološke politične filozofije poteka dokaj ostra debata, ali transnacionalni projekt ni veliko preveč ambiciozen; kot da bi nekoga, ki šepa, učili teči maraton. Alternativni koncept izhaja iz transformacije tistih obstoječih nacionalnih držav, ki razumejo problem, v »zelene države«, ki bi po sistemu lokomotive prenesle ta načela v mednarodno ureditev.

Kako naj bi bila videti »zelena država«?

> Črna gora je menda prva v svojo ustavo zapisala, da je ekološka država. Vprašanje, če to deluje, a vseeno so morda naleteli na neko racionalno idejo. Ideja ekološke, zelene države je namreč, da bi v samo ustavno zasnovo države vključili načela ekologije. Ta teorija tako predlaga koncept ekološkega državljanstva. Definicija državljanstva praktično vedno določa neke pravice in obveznosti. Ekološko državljanstvo - to je dediščina deep ecology, radikalne ekološke filozofije - širi subjekt pravic od človeka tudi na nečloveška bitja. Živali, rastline, navsezadnje tudi kamni ali ekosistemi kot celota, postanejo subjekti na novo opredeljenih državljanskih pravic. Na strani obveznosti pa nekatera človekova ravnanja v razmerju do okolja postanejo bistveni element njegovih pravnih in moralnih zavez - lahko bi rekli, da se liberalistično načelo oškodovanja razširi tudi na nečloveška bitja. Tvoja pravica je omejena le s pravico drugega - vendar sedaj ta drugi ni le človek.

Do katere mere izenačiti pravice ljudi z nečloveškimi subjekti?

> Običajni očitek se glasi, ali to pomeni, da bodo sedaj drevesa dobila volilno pravico. To ni nujno uničujoče za koncept ekološkega državljanstva. Otrok seveda je subjekt človekovih pravic, čeprav nima volilne pravice, ker ta pač zanj ni smiselna. Za drevo je smiselna pravica, da lahko nemoteno raste v svojem okolju.

Kdaj pa ima človek pravico, da to drevo poseka?

> Pravica je vedno v razmerju do drugih pravic. Recimo pravica do čistega zraka s pravico do vožnje z avtomobilom. V tem smislu po moje koncept pravice dreves ne pomeni, da je sekanje dreves absolutno prepovedano. Je le umeščeno v neki smiselni sistem, v katerem drevesa sekamo takrat, ko ni druge izbire. Ne izhaja pa ta pravica iz tega, da si lastnik drevesa, ali celo iz tega, da si človek. Mimogrede, vprašanje zveri v Sloveniji bi morali kdaj osvetliti iz te perspektive.

Torej samo lastništvo še ne daje pravice za popolnoma neodvisno razpolaganje z lastnino?

> Ja, to je bistvo ekološkega državljanstva. Razsvetljenska politična filozofija je dokazala absurdnost koncepta, da si lastnik drugega človeka, za ekološko filozofijo je absurden pojem lastništva narave.

Se vam zdi, da je gibanje za boj proti podnebnim spremembam preraslo svojo znanstveno podlago in se spremenilo v ideologijo, morda celo v religijo?

> Zelena ideologija je nevarna takrat, ko se uporablja za tako imenovani »greenwashing«, torej za zavijanje spornih praks v zeleni papir. Na primer oglaševanje ekoloških avtomobilov ali pa ukvarjanje naftnih družb z alternativnimi viri energije. Kar pa se tiče religije - nedavno je Al Gore izrazil mnenje, da je treba za boj proti podnebnim spremembam rekrutirati religije, ker imajo veliko moč vplivanja na ljudi. Po mojem mnenju je to taktična napaka. Tisto, kar gibanju proti podnebnim spremembam daje njegovo legitimacijo, je ravno to, da ne temelji na veri, na ideologiji, temveč na znanosti. S pozivanjem k rekrutiranju religij pa je ta legitimacija omajana.

Kakšno bi moralo biti razmerje odgovornosti razvitih in razvijajočih se držav pri spopadanju s podnebnimi spremembami? Je etično ustavljati razvoj slednjih?

> Iz zgodovine ekološke filozofije je znana kontroverzna izjava Arneja Naessa, da je za dobrobit planeta treba zmanjšanje števila ljudi. A katerih ljudi? Kar se mene tiče, je ključni element transnacionalizma radikalna redistribucija svetovnega bogastva. Podnebne spremembe so trenutno v ospredju. V resnici pa so zgolj en del kompleksa problemov, ki ga je proizvedel industrijski kapitalizem. Brez temeljite redistribucije bogastva se bo enostavno problem pojavil še na kakšni drugi ravni. Bodo pa revne množice iz Afrike pritisnile na »zelene« severne države. Ni zelene države niti ni zelenega transnacionalnega reda brez radikalne redistribucije bogastva.

Kako zelo utopično je vaše razmišljanje?

> Mogoče je utopično, vendar prevedljivo v politični program. Sploh pa, kaj je alternativa? Lahko se zadovoljimo s čakanjem na to, da se skuhamo.

In bo Zemlja sama izvedla potrebno depopulacijo ...

> Tukaj se pojavi staro vprašanje teorije revolucije. Je revolucija nekaj, kar sprožimo s svojo voljo, ali je nekaj, kar mora nastopiti imanentno, iz nekega zloma reda, ki sam ni več vzdržen? Če si je Marx lahko zamislil imanentni zlom kapitalizma, ki bi pripeljal do boljše družbe, pa bi bil v primeru, da bi do zloma kapitalizma prišlo na ravni ekološke krize, problem rekonstrukcije veliko večji, kot bi bil problem rekonstrukcije družbe po proletarski revoluciji.