Dan ljubezni

Simon in Anže sta mladeniča, ki prideta v lokal na pivo. Debata takoj nanese na dekleta ali, bolje rečeno, na smolo z dekleti, a Simon že po nekaj minutah ne posluša več, saj pri sosednji mizi zagleda dekle svojega življenja. Ogovoriti si je ne upa in menda ne brez razloga. »Izven tvoje lige je, stari moj,« ga opozori natakar. »Katera pa je moja liga?« vpraša Simon. »Šolska košarkarska,« ga v huronskem smehu zabije natakar. Anže medtem pri drugi mizi opazi neznanko v podobi posebne gostje Ane Dolinar. Drugače od prijatelja gre takoj v akcijo. »Anže mi je ime. Fotr je Drago, mama Katarina. Saj veš ...« se predstavi, a še preden konča stavek, dobi v obraz toliko pijače, kolikor je je mogoče iz slamice izpljuniti v enem šusu. Incidenta seveda ne prizna, in ko se prehitro vrne k mizi, se izgovori: »Nič, nič, grda je od blizu.«
Približno takole se je začela nova slovenska komična nadaljevanka Dan ljubezni, ki je premiero doživela v začetku novembra. Če zanjo po naključju še niste slišali, jo boste zaman iskali v TV-vodnikih, ki ponujajo pregled sporedov naših televizij, saj nadaljevanka Dan ljubezni ni še ena od številnih nadaljevank domače produkcije, ki si jih lahko ogledamo na televiziji. Sploh ne. Dan ljubezni je nadaljevanka, ki jo je mogoče spremljati samo in izključno na spletu. Ima svojo spletno stran www.danljubezni.com, na ogled pa je tudi na spletnih videoportalih YouTube in Vimeo. Prvi del nadaljevanke je imel na portalu YouTube za zdaj okoli 12.300 ogledov, drugi okoli 9600 ogledov, čisto sveži tretji del pa okoli 6300 ogledov.
Dan ljubezni sodi v žanr spletnih nadaljevank, ki je v tujini že tako uveljavljen, da takšne serije snemajo po cele sezone in da imajo posamezni deli celo po 20 milijonov ogledov, pri nas pa šele orje ledino, čeprav povsem nov vendarle ni. Prve domače spletne nadaljevanke so se že pred časom lotili fantje iz ekipe Zkotzelo, res pa je, da njihovemu izdelku Mesto petelinov preboj ni uspel, deloma tudi zato, ker ni imel enakomerne periode pojavljanja. Projekt Dan ljubezni je vsaj za zdaj zastavljen resneje. Nov del nadaljevanke je zunaj vsako drugo soboto zvečer. Ker je v načrtu dvanajst delov, bo nadaljevanka pri takšnem tempu trajala do pomladi. Vnaprej je določena tudi dolžina posameznih delov nadaljevanke. Kot je značilno za ta žanr, bodo vsi deli dolgi le od pet do deset minut. »Ko dobivaš različne fore po mejlih, tistih, ki so daljše od petih minut, niti ne pogledaš. Kratki deli so torej v tem žanru učinkovitejši,« pojasnjujejo ustvarjalci nadaljevanke.
Pri tem je treba poudariti, da se nadaljevanka Dan ljubezni od televizijskih tekmic razlikuje po še eni bistveni lastnosti. Televizijske nadaljevanke so ne glede na to, koliko časa zdržijo na ekranih, praviloma zelo dragi projekti. RTV Slovenija je denimo za svojo najnovejšo humoristično serijo Danes dol, jutri gor namenila 800.000 evrov razvojnih sredstev. Spletna nadaljevanka Dan ljubezni pa je izrazito low budget ali, bolje rečeno, no budget projekt, pri katerem se honorarji merijo kvečjemu v velikosti sendviča. Kljub nizkemu proračunu ima nadaljevanka dodelano celostno podobo, ki sta jo zasnovala Andraž Sedmak (Felicijan/Sedmak) in Žiga Aljaž (ZEK Crew), promovira pa se izključno prek spleta in zlasti njegovih socialnih omrežij, kot sta Twitter in Facebook. In prav tam se očitno zadržuje njena ciljna publika. V skupino, ki jo ima nadaljevanka na Facebooku, se je že mesec, preden so predvajali prvi del, včlanilo 350 oboževalcev. Na dan, ko so ga prikazali, jih je bilo 500, po prikazanem drugem in tretjem delu pa že skoraj 1200.

Jajca in kripl

Spletne nadaljevanke Dan ljubezni sta se lotili mladi produkcijski ekipi DSJ.Crew in KNPro. Za nenavadnimi kraticami se skrivata še nenavadnejši imeni, saj je neokrnjeno ime prve ekipe Desna stran jajca, podaljšano ime druge pa Kripl Nipl Production. Prvo ekipo sestavljajo trije Brežičani, Luka Marčetič, Niko Zagode in Miha Rainer, drugo dva Ljubljančana, Črt Kocjančič in Marko Ružič. Člani prve ekipe so tudi cimri. »Tako da zdaj čakamo, da se še midva vseliva,« se pošali Črt. Peterica je približno istih let. Tam nekje okrog letnika 1985. Vsi razen Nika, ki bo zobozdravnik, se v poklicni prihodnosti vidijo v multimediji, videu in filmu.
DSJ.Crew je tisti del ekipe, ki ga v nadaljevanki vidimo, saj Luka in Niko igrata glavna junaka, Miha pa njunega prijatelja natakarja. A fantom tudi delo na drugi strani kamere ni tuje. Luka je scenarist in režiser in torej pravzaprav mastermind nadaljevanke, Miha pa med drugim sodeluje pri postprodukciji. Edini, ki vztraja »samo« pri igranju, je Niko. Z igro se je ukvarjal že v srednješolskih letih, ko je odrske deske delil tudi denimo z leto mlajšim Klemenom Slakonjo. Čeprav se sam, drugače od njega, ni odločil za AGRFT, ima izkušnje s sprejemci za akademijo, saj je v vrstničinem sprejemnem filmčku odigral vaškega posebneža, ki mu nihče ne verjame, da vidi vile izpod Gorjancev. »Snemali smo v kostanjeviški jami in to je bilo res nepozabno, saj so turisti prišli na ogled jame, sam pa sem ležal na tleh in imel okoli sebe kup deklet. Nikomur ni bilo nič jasno,« se spomni. Druga dva člana ekipe je že od nekdaj bolj kot nastopanje zanimala tehnika. »Recimo to, kako se posname film,« pravi Miha. »Ja, pa režija in scenarij,« doda Luka. Sam je sprva snemal sebe. Tudi zato, ker nihče drug ni želel sodelovati pri njegovih projektih.
Prvič so sodelovali, ko je brežiško Športno društvo Muha iskalo ekipo, ki bi bila pripravljena narediti amatersko grozljivko. Nekaj let pozneje, ko so bili že vsi študentje v Ljubljani, so začeli snemati kratke filmčke. Njihov skupni naslov je bil Desna stran jajca in od tod tudi ime njihove ekipe. V filmčkih so eksperimentirali s posebnimi učinki, nad katerimi se navdušuje zlasti Miha, sicer pa so temeljili na improvizaciji in parodiji. Ko so denimo na podstrešju hiše snemali filmček Ordinacija dr. Kosma Tine, so imeli le zdravniško haljo, luč in kamero, zgodba ali, bolje rečeno, ne-zgodba pa je nastajala sproti. Filmček Na zločinu kraja je medtem parodija na ameriško nadaljevanko Na kraju zločina (CSI), v kateri detektiva pri preiskovanju umora najdeta poln prtljažnik koke ... no, kokic. Nekateri od teh projektov so pozneje na manjših festivalih dobili nekaj nagrad. Luka pa je medtem zaslovel tudi s spletnim videodnevnikom, v katerem analizira vse živo, od pretirane uporabe znakovnih smeškotov pri spletnem komuniciranju do tega, zakaj dekleta skrivajo svojo starost in kakšni so v resnici fotografi. »Internetni videodnevniki ali vlogi znajo biti zelo dolgočasni, zato sem se odločil, da bom sam delal takšne, ki bodo v resnici igrani filmi. Moji vlogi so torej režirani in posneti po scenariju. In čeprav je vse, kar se v njih zgodi, to, da govorim v kamero, so postali zelo dobro gledani. Morda tudi zato, ker takšnih dnevnikov pri nas še ni veliko. Poleg Jonasovih in svojih doslej kakšnih drugih še nisem opazil,« pravi Luka.
Črt in Marko iz KNProja sestavljata drugi, bolj tehnični del ekipe. Začela sta z videospoti. »Oba imava pač rada glasbo,« pojasnjuje Marko. »Ja, rada imava glasbo. Ker z denarjem je pri tem poslu bolj tako ... Večina želi, da bi v videospotu letele rakete in da bi šlo pol mesta v zrak, obenem pa želijo, da bi vse skupaj čim manj stalo,« ugotavlja Črt. Pri enem od teh projektov, pri snemanju videospota za Flamieja, sta spoznala DSJ-jevce. »Flamie me je takrat poklical za snemalca in takoj smo se dobro poštekali, predvsem pa smo se veliko nasmejali,« se spomni Marko. Ker sta imela s Črtom boljšo opremo in sta se dobro spoznala na tehnikalije, so sodelovanje nadaljevali. Posneli so recimo videospote za Trkaja in Zlatka, pa tudi nekaj filmčkov.
Luka je takrat že pripravljal scenarij za komično nadaljevanko, in ker se je zdel vsem smešen, so se lani odločili, da posnamejo desetminutno pilotno epizodo z naslovom Dan lubezni (z namerno slovnično napako). A na dan, ko so jo posneli, so čisto mimogrede zakrivili enega večjih spletnih hitov minulega leta: skeč oziroma nekajminutni igrani filmček Požigalec - The Movie, v katerem so uprizorili prijetje znanega velenjskega požigalca. Saj veste: neka mladeniča sta novinarki 24 ur v mikrofon pripovedovala, da sta nameravala fantu najprej vzeti kolo, potem ko sta ugotovila, da ima v torbi nekaj trdega in da je to še celo bencin, pa sta namero opustila, poklicala policiste in ga pridržala do njihovega prihoda. S tem sta čez noč postala zvezdi, ki se jima je smejala vsa Slovenija.
Ker je bil televizijski prispevek na spletu takrat velik hit, so se tudi fantje med snemanjem pilotne epizode nadaljevanke kar naprej zafrkavali na račun njegovih danes že ponarodelih fraz, kot sta »Zašvicu ful!« in »Kaj ti bo torba, če si kupil kolo?«. Potem so ugotovili, da kljub številnim rimejkom tega prispevka še nihče ni prikazal, kako je potekal izvirni dogodek - prijetje požigalca. »Še isti dan smo se odločili, da posnamemo ta dogodek, in sicer tako, da bomo dobesedno sledili tistemu, kar sta na tako smešen način povedala fanta v televizijskem prispevku,« se spomni Marko. Tako je nastal film, v katerem je avtentično vse, razen lokacije. »Ma ne, snemali smo u Fužinama. Home town,« pravi Marko. Povezava do filmčka je nato zakrožila po e-pošti in čez noč je, čeprav tega niso niti približno pričakovali, postal velik spletni hit. Samo prvi mesec so zabeležili 100.000 ogledov, filmček pa je doslej na portalu YouTube doživel več kot 257.000 ogledov.
Po objavi filmčka so se razširile govorice, da Velenjčana nista bila prav nič navdušena nad svojo upodobitvijo in da naj bi jim bila celo grozila, a fantje to kategorično zanikajo. Niko in Luka sta kasneje, ko sta v Velenju sodelovala pri filmskem projektu Andraža Jeriča, po naključju osebno spoznala enega od junakov in pravita, da je čisto fajn fant in da je vse skupaj zelo dobro sprejel. Pač kot šalo.
Sprostitev in zabava
Požigalec - The Movie je torej postal hit, z nadaljevanko pa sprva niso prišli nikamor. Želeli so se prebiti na televizijo, a so jih hitro postavili na realna tla. »Z režiserjem Mitjo Okornom sva že več let super kolega in on je pristojnim na Pop TV predstavil našega pilota. Odziv, ki smo ga dobili, je bil tak, da izdelek menda ni bil dovolj kultiviran, menda zaradi uporabe vulgarizmov, in tudi ne dovolj profesionalen,« pravi Luka. Fantje si sicer ne delajo nikakršnih utvar - zavedajo se, da so v tem poslu šele na začetku in da se bodo morali še marsičesa naučiti. A danes so presrečni, da se je takrat izteklo tako, kot se je. Če bi obstali in vztrajali pri tem, da bi se prebili na televizijo, najverjetneje nikoli ne bi snemali nadaljevanke. Ali pa še vsaj zelo dolgo ne. Zdaj, ko so se zavestno odločili za splet, jo snemajo in se sproti učijo, pri tem pa nihče ne cenzurira njihovega neposrednega načina izražanja. Vulgarizmom se namreč ne izogibajo. »Pa še serija ne bi bila takšen bum, kot je, če bi bila na televiziji. Če gledam skozi svoje oči, se mi zdi, da vse manj ljudi, sploh mladih, gleda televizijo in da vsebine vse bolj spremljajo prek interneta,« pravi Črt in dodaja, da pri nas to morda še ne velja toliko, v ZDA pa so dokaz za to številne spletne zvezde.
In zakaj se je peterica fantov lotila ravno nadaljevanke, v kateri glavna junaka lovita punce? Luka pravi, da je večina slovenskih filmov zelo depresivna in da sam ne razume, zakaj se nekdo končno ne loti kakšne prave slovenske romantične komedije: »Ciljna publika za takšne izdelke nedvomno obstaja. Mladi si želijo komedije in prav v ljubezenski tematiki je neskončno veliko materiala za humor in za fore. V teh scenah se lahko bolj ali manj najdemo vsi in prav zato se takšne teme, sploh če so karikirane, ljudem zdijo toliko bolj smešne.« Sam pravi, da so mu všeč nadaljevanke, kot sta Mladi zdravniki (Scrubs) in Malcolm in the Middle, ali pa filmi, kot sta Superhudo in Ameriška pita, čeprav priznava, da je humor slednje danes že nekoliko zastarel. Z nadaljevanko Dan ljubezni je želel torej gledalcem ponuditi nekaj, ob čemer bi se lahko malce sprostili in nasmejali. In gledalci so projektu, vsaj po njihovih dosedanjih odzivih sodeč, naklonjeni.