Prvo leto kadrovanja

Kaj se dogaja? In kaj naj si mislimo? Tako se je leta 2006 spraševal dr. Tomaž Mastnak v svojem zadnjem, slavnem eseju, ki ga je objavil v Sobotni prilogi Dela. Pisal je o drugi etapi tako imenovanih kadrovskih čistk, ali po njegovem, »o pohodu ljudi skozi institucije«. V prvem letu vlade Janeza Janše je koalicija zamenjala večino funkcionarjev. Samo v prvih osmih mesecih so zamenjali okrog 300 vladnih predstavnikov v različnih javnih organizacijah, na novo so imenovali več kot 220 nadzornikov, članov skupščin, uprav, svetov ali direktorjev. Mnogo koalicijskih kandidatov, ki niso bili izvoljeni na volitvah leta 2004, je bilo brezsramno nagrajenih s funkcijami v gospodarstvu. To je bilo morda v tistem času še »normalno«. A potem, leta 2006, so prišla na vrsto še druga področja: raziskovalne in kulturne ustanove ter mediji. In tedaj so se že mnogi vprašali o morali novih oblastnikov. Se mar maščujejo?
Ne, je tedaj odgovoril Mastnak. Ti ljudje niso zlobni ali revanšistični. Ti ljudje, ki snujejo in izvršujejo pohode skozi institucije, so ljudje brez posebnosti. In ravno zato, ker so ljudje brez posebnosti, lahko uspejo in korakajo skozi institucije le, če so združeni v imenu politike. »Nekateri so malo bolj premeteni od drugih, nekateri malo bolj maščevalni, nekateri bolj grabežljivi, nekateri za spoznanje bolj pokvarjeni, nekateri nekoliko bolj malenkostni, nekateri malo bolj zagrenjeni, nekateri spet nasilnejši in bolj stremuški od povprečja, nekateri arogantnejši, nekateri imajo malenkost boljši spomin za nekatere reči od tistih okrog sebe, nekateri malo več vzdržljivosti, nekateri debelejšo kožo, močnejši želodec in krajšo pamet od drugih in tako naprej, ampak vse to je še vedno sivo povprečje ali še kaj manj,« je zapisal Mastnak.
Sedaj mineva prvo leto vladavine Boruta Pahorja, ki si je kot glavno politiko in kot enega najpomembnejših ciljev postavil prav depolitizacijo gospodarstva, kulture, izobraževanja, medijev. Njegovi citati so znani. »V prihodnje boste lahko sledili praksi, ki bo drugačna, to vam zagotavljam, ker je to stvar, na kateri stoji ali pade nova politika nove vlade, nova paradigma. Za njo stojim. Za njo stojijo tudi moje ministrice in ministri.« Pahor je celo obljubil, da ne bo zamenjal niti enega človeka na javni funkciji, »če ne bo utemeljenega suma, da ni dobro opravil svojega dela. Niti z eno besedo ga ne bom vprašal, kateremu svetovnemu nazoru ali politični opredelitvi pripada«. Sedaj je leto naokrog in s tem tudi enoletni moratorij, v katerem lahko vlada zaradi »politične kompatibilnosti« iz nekrivdnih razlogov zamenja tudi najvišje uradnike. Kako je Pahorju uspela njegova napoved kadrovskega anticunamija?

Od Janše do Pahorja

Poskušajmo za začetek primerjati kadrovsko zgodbo Janše in Pahorja. Medtem ko smo se v prvem letu Janševe vlade zgražali nad »pohodom ljudi« v kulturne, izobraževalne ustanove in medije in ko je vlada brezsramno po demokratičnem ključu na odprtih parlamentarnih sejah postavljala strankarske predstavnike v svete nadzornih svetov, je danes na tem področju slika precej drugačna. Ekonomist dr. Bogomir Kovač, vodja kadrovsko-akreditacijskega sveta (KAS), ki je v prvih sedmih mesecih delovanja obravnaval 73 podjetij ter ocenil in ministrom v imenovanje predlagal več kot 1150 kandidatov, pravi, da sta dejansko ostali le še dve odprti težavi pri imenovanju ljudi v nadzorne svete v družbah, kjer ima država svoje lastniške deleže.
Prvič, vlada Boruta Pahorja je v nekaterih primerih, mimo priporočil OECD, imenovala uslužbence ministrstev v nadzorne svete podjetij v državni lasti. Takšna praksa naj bi bila zgrešena, »saj taki nadzorniki nujno prihajajo v konflikt interesov pri obravnavi določenih problematik«. O tem, pravi Kovač, so se z vlado in s predstavniki ministrstev precej prerekali. Ne torej, ali smejo v nadzornih svetih sedeti ministri, državni sekretarji ali direktorji direktoratov, kot nekoč. Ta praksa je že preživeta. Sedaj se postavlja vprašanje, ali pri nadzoru smejo sodelovati njihovi podrejeni. V KAS-u so se odločili, da v vseh teh primerih dajo mnenje z zadržki. Toda takšnih primerov, kot pravi Kovač, je bilo zgolj »nekaj«. Drug problem, na katerega so naleteli, je bilo »politično« kadrovanje prek obeh paradržavnih skladov, Kada in Soda. A tudi teh primerov, ko sta Kad in Sod imenovala izrazito neprimerne kandidate po oceni kadrovsko-akreditacijskega sveta, naj bi bilo okrog pet, pa še ti naj bi bili imenovani v nekatere manjše, manj pomembne družbe.
Če je Janševa vlada na tem področju dobila oceno nezadostno, lahko Pahorja ocenimo za začetek z dobro (3). Kaj pa pri imenovanju predsednikov uprav? Do menjav na vrhu je v preteklem letu prišlo v skoraj vseh največjih »državnih« podjetjih. Pregled kakšnih 10 najbolj razvpitih zgodb pokaže na dva sporna primera: novogoriški Hit in Luko Koper. Zaradi imenovanja Draga Podobnika na vrh Hita je odstopil prvi nadzornik, eden največjih strokovnjakov za igralništvo v Sloveniji, dr. Marko Jaklič, prepričan, da je bila posredi politika. Vendar ta primer v javnosti ni postal tako razvpit, kajti v Novi Gorici tvorita koalicijo stranki SD in SDS, ki sta se očitno dogovorili za Podobnika. Na vrh enega najpomembnejših podjetij v Sloveniji, Luke Koper, pa je pred meseci nadzorni svet presenetljivo izbral 34-letnega Gregorja Veselka, ki je bil doslej v javnosti popolnoma neznano ime. A očitno bolj na željo politike kot na podlagi strokovnih kriterijev. Veselko je bil namreč sprva mišljen za kandidata za člana uprave Intereurope. In samo nekaj dni prej, preden je postal predsednik uprave Luke Koper, je nadzorni svet Intereurope, ob svojem kadrovskem vrtiljaku, Veselka ocenil kot premalo izkušenega. Tako je odločil tudi dolgoletni direktor Luke Koper in predsednik nadzornega sveta Intereurope Bruno Korelič. Težko je najti logiko, zakaj je bil Veselko nato po nekih drugih strokovnih kriterijih primeren za Luko.
A ta dva primera ne kažeta na neko splošno prakso, še sploh pa nista primerljiva z imenovanji iz časa Janeza Janše, ko so bili za predsednike uprav imenovani kar člani vodstvenih organov stranke. Glavni očitek, da Pahorjeva vlada kljub temu kadruje politično, prihaja seveda ravno iz SDS. Dr. Boris Vezjak poudarja, da je Gregor Virant, ta »dvojni igralec« Zbora za republiko in človek izza Janše in stranke SDS, Pahorju večkrat izrecno očital, da njegova težava ni v tem, da kadrira. Celo, da je to legitimno in normalno. Ampak da je njegova glavna težava v tem, ker je obljubil drugačno prakso. »To je res zanimiv obrat, na katerega večina ni bila pozorna. Torej, ni težava kadriranje, temveč lažnivi predsednik vlade!« Virantova »iskrenost« naj bi še razkrila, da Janševo kadriranje ni bilo grešno, da pa so prej bili boljši zato, ker se glede tega vsaj niso lagali.
To je tudi laž, pravi Vezjak, saj Janša, ki je kadriral brutalno in obsežno, tega nikoli ni priznal, ampak je zamenjave nenehno zanikal. In drugič, »če so nas oblastniki v prejšnjem mandatu prepričevali, da se nam zgolj dozdeva, da obsežno kadrirajo, nam zdaj ponujajo videz, da kadrira Pahor. Temu namenu najbolj paradigmatsko služi famozni števec kadrovskih menjav na spletni strani SDS, ki se je danes ustavil na številki 176 in obsesivno prešteva vse nič hudega sluteče nosilce javnih funkcij, ki so bili predčasno zamenjani, in jih s tem dela za žrtve političnih čistk, največkrat proti njihovi volji. To je, mimogrede, tudi perfiden način interpelacije ljudi in novačenja za svoja politična prepričanja. Skratka: treba je bilo ustvariti vtis, da mi nismo kadrirali, zdaj pa je treba ustvariti vtis, da je vse skadrirano. Važen je videz in manipulativen učinek,« ugotavlja Vezjak.

Pahorjeva oportunost

Pahorju v njegovem prvem letu vladavine torej ne moremo očitati političnega kadrovanja, še sploh ne v razsežnostih, ki smo jih poznali v preteklih letih. Lahko pa mu očitamo nekaj drugega: v minulih tednih smo bili priče dvema kadrovskima paradoksoma. V prvem primeru je vlada na čelo nadzorne institucije imenovala človeka, za katerega je upravno sodišče ugotovilo, da ne izpolnjuje pogojev. V drugem primeru pa je vlada uslužbenki, ki bi jo morali kvečjemu osumiti ponarejanja dokumentacije, poiskala službo v sekretariatu vlade. V obeh omenjenih primerih, ki še zdaleč nista osamljena, je namreč vlada ravnala tako, kot je, ker ni želela požeti očitkov opozicije, da kadruje politično. Gre za podobno prakso, ki jo je Pahor začel že prvi mesec svojega uradovanja, ko je na primer Dimitrija Rupla imenoval za svojega osebnega svetovalca ali ko se je šel osebno opravičit bivšemu, Janševemu direktorju vladnega urada za komuniciranje Anžetu Logarju, ki ga je generalni sekretar vlade Milan M. Cvikl v skladu z zakonom odslovil. Toda v zadnjih dveh primerih je vlada šla že tako daleč, da je zelo verjetno kršila zakonodajo. Kar pa je že politični oportunizem v skrajni obliki.
Zadnji in najbolj razvpit je primer Damjana Žuglja. Kot je znano, so Žuglja v SDS vseskozi dajali kot zgled dobrega operativca, takoj ko so ga nastavili na vrh agencije za trg vrednostnih papirjev. Morda je bil, morda ni bil. Njegov predhodnik, Neven Borak opozarja, da dva pomembna Žugljeva postopka (proti Igorju Bavčarju) nista zdržala preizkusa na sodišču. Postopek imenovanja Žuglja na čelo agencije pa je vodil generalni sekretar vlade Božo Predalič, ko je bil še nadzornik v »Bavčarjevem« Istrabenzu. A to sedaj ni tako pomembno. Upravno sodišče je namreč nedavno razsodilo, da Žugelj agencije ne more voditi, ker ni dokazal, da ima 10 let delovnih izkušenj. Kljub temu ga je vlada imenovala za vršilca dolžnosti. Zelo verjetno je Žugelj sedaj tam nezakonito, kar v vladi tudi vedo.
Drug, še svež primer pa je iz vladnega urada za enake možnosti, kjer sta dva inšpektorja naletela na hude kršitve in celo na sum ponarejanja dokumentacije. In vlada spet Majde Pučnik Rudl, sicer članice SDS in nečakinje Jožeta Pučnika, ni razrešila iz krivdnih razlogov, ampak zaradi »korektnosti« iz nekrivdnih. Zaradi tega so ji začasno morali najti mesto sekretarke v generalnem sekretariatu vlade, kot žrtvi politične čistke. Takšnih primerov je pravzaprav še več. Lahko omenimo tudi Dimitrija Rupla. Rupel, ki je zaposlen kot veleposlanik, ne bi smel biti po zakonu o zunanjih zadevah član organa stranke SDS. A to na zunanjem ministrstvu še vedno tolerirajo in ne odgovarjajo na vprašanja novinarjev, kaj bodo storili. Očitno zaradi tega, ker si ne želijo zaostritve s SDS. Še sploh, ker jih čaka potrditev arbitražnega sporazuma.
Zaradi teh primerov tudi dr. Bojan Bugarič s Pravne fakultete pravi, da je »sedanja vlada kriva za zmešnjave na tem področju«. Po enem letu smo prišli iz ene skrajnosti v drugo. Oblikovalo se je prepričanje, da je kakršnakoli kadrovska zamenjava »zločin in kriminal«. Če govorimo o univerzi, zdravstvu, kulturnih domovih, pravi Bugarič, se verjetno vsi strinjamo, da je treba tam ohraniti strokovnost kot glavno merilo. A toliko, kot bi morali v teh sferah zagovarjati strokovnosti, toliko se mora na drugi strani postaviti merilo odgovornosti. Tukaj, pravi Bugarič, pa vlada ne zamenjuje nekaterih, čeprav bi jih morala. »Depolitizacija je postala pavšalna vrednota. Imam občutek, da gre za posledico ideološke zmede na levici. Saj, konec koncev, Socialna demokracija zastopa neke vrednote in mora imeti ljudi, ki jih zastopajo. Sedaj pa je nepolitičnost povzdignjena tako visoko, da je zločin biti politik. Ta, tehnokratska usmeritev se mi zdi precej zgrešena,« dodaja. Isto omenja Kovač iz svoje, gospodarske perspektive: »Ta vlada je na kadrovskem področju skušala delovati politično naivno. Mislim, da je politično neodgovorno, če rečeš, da ne boš politično kadroval. Vsaka odločitev na kadrovskem področju je politična. A mora biti strokovno podprta, s čimer se odgovornost za odločitve povečuje. Pri nas pa je politična odločitev sedaj postala nekaj, kar ima slabšalni pomen.«

Mastnakov epilog

Če je Pahor na začetku dejal, da bo njegova vlada »padla ali pa ne« na področju kadrovanja, potem ji ni spodletelo zaradi kadrovskega cunamija, temveč zaradi nenačelnosti. Toda končajmo raje z Mastnakom, ki je pred tremi leti tako slikovito opisoval pohod ljudi brez posebnosti skozi institucije. Kako bi Mastnak danes opisal stanje duha in dosežke Pahorjeve vladavine?
»Nekaj tistih oznak takrat je seveda letelo na prvega med povprečnimi, Janšo,« pravi Mastnak in nadaljuje: »Ampak zdi se mi, da ne bi bilo treba ničesar odvzeti. Morda bi lahko dodal, da si nekateri mislijo, da so lepši od drugih in morda tudi bolj uglajeni, zagotovo so nekateri samovšečnejši od povprečja, predvsem pa so bolj brez prepričanja, bolj brez idej (morda zato, ker nimajo toliko fiksnih idej), bolj brezbarvni, mlačnejši, brezhrbtenični, bolj nesposobni sprejemati odločitve in odgovornost, odgovorne odločitve, ter na žalost bolj blesavi, če ne kar neumnejši od političnih nasprotnikov.« Čeprav je v vladi kar nekaj spodobnih ljudi, je Pahor »klavrna« katastrofa. »Veliko o slovenskem političnem okolju in prostoru pove, da je minister za okolje Erjavec: tudi to je katastrofa, in to nadresorska katastrofa. Nesreča za državljane Slovenije ni, da imamo Janšo, prava nesreča je, da imamo Janšo in Pahorja,« ugotavlja Mastnak, razočaran nad koalicijo, ki torej še naprej ostaja »sivo povprečje«, nič izjemnega, zgolj povprečnost, ki se ji je uspelo na državne vrhove prebiti zaradi zvez in poznanstev ter strankarske lojalnosti. Če je torej Pahor obljubil in pred volitvami z »depolitizacijo« želel spremeniti sektaštvo v Sloveniji, mu po Mastnakovi oceni, po enem letu, ni uspelo.