Zdravstvo na intenzivni negi

Upravni odbor Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) je nedavno v sporočilu za javnost zapisal, da zahaja zdravstvena blagajna v »resne likvidnostne težave«. Finančno zdravje slovenskega zdravstva se ne slabša zgolj zaradi krize, torej manjših vplačil v blagajno zaradi naraščanja števila brezposelnih, ampak predvsem zaradi plačne reforme Gregorja Viranta. Masa za plače v zdravstvu, so sporočili iz ZZZS, naj bi se zaradi omenjene reforme povečala za kar 40 odstotkov in ne denimo za približno 20 odstotkov, kot so doslej napovedovali na ministrstvu za javno upravo. Skupaj na leto ZZZS pobere okrog 2,238 milijarde evrov, omenjeno dodatno zvišanje plač pa pomeni dodatnih 309 milijonov evrov odhodkov, zaradi česar se bo ZZZS v prihodnjem letu tudi zadolžila za okrog 73 milijonov evrov.
Zdravstvena reforma, s katero naj bi ta problem rešili, je za zdaj v defenzivi. Potem ko jo je vlada pompozno v sklopu reformnih projektov napovedala že pred letom dni, je bil prvi izmed serije zakonov, zakon o zdravstveni dejavnosti, minuli teden umaknjen z dnevnega reda zasedanja Ekonomsko socialnega sveta. Glasno mu nasprotujejo predvsem zdravniki. Toda največje trenje med različnimi interesnimi skupinami utegne povzročiti drug zakon, zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki bo veliko bolj konkretno posegel v zdravstvene pravice in obveznosti. Konec koncev želi vlada na njegovi podlagi najti nove finančne vire za zdravstvo ali pa »racionalizirati« določene pravice, kot je denimo pravica do bolniškega nadomestila. Ukrepi, o katerih bo verjetno več znanega v začetku prihodnjega leta, naj bi »prizadeli« do 60 tisoč ljudi.

Sveži denar

Koalicija je že pred letom objavila namero, da bi zdravstveno blagajno napolnili tako, da bi bolj obremenili obrtnike, samostojne podjetnike oziroma lastnike d.o.o.-jev, ki si sedaj obračunavajo minimalno plačo in plačujejo za to minimalne prispevke, »čeprav je jasno, da imajo bistveno višje prihodke«, kot je tedaj razlagal Anton Rop. Ideja je tako prišla tudi v koalicijsko pogodbo. Glavni, sicer že kar nekaj časa znan problem je naslednji: v povprečju na leto za zdravstvene storitve potrošimo nekaj več kot 1000 evrov na prebivalca, za zavarovanje pa plačamo različno, po posameznih kategorijah ljudi oziroma vrstah dela. Po projekciji Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) naj bi denimo v letu 2010 v zdravstveno blagajno največ plačali zaposleni pri pravnih osebah, najmanj pa kmetje, upokojenci ter tisti, zaposleni v d.o.o.-jih, samostojni podjetniki ter »pogodbeniki« ali »honorarci«.
Razlike med temi kategorijami so v resnici tako velike, da je minister Mitja Gaspari v zadnjem intervjuju za Mladino dejal, da so celo nedopustne, da je zdravstveni sistem »izjemno nesolidaren«, saj »solidarnost« zapoveduje le nekaterim. Povprečen zaposleni denimo v zdravstveno blagajno po obstoječi ureditvi plača 2300 evrov na leto, povprečen samostojni podjetnik pa zgolj 1120 evrov, brezposelni okrog 1000 evrov, upokojenec 667 evrov, kmet 401 evro. Nekatere od teh razlik je sicer mogoče utemeljiti. Upokojenci denimo ne tvegajo poškodb pri delu, saj niso zaposleni, brezposelni ali pa zaporniki si osnovnega zdravstvenega zavarovanja ne plačujejo sami. Pri vseh ostalih razlikah pa gre večinoma za politične kompromise zadnjih 20 let, ko so vladajoči npr. pomagali enkrat kmetijstvu, drugič razvoju podjetniške iniciative.
»V sistemu solidarnosti in socialne varnosti velja načelo enakosti pravic. Osnovno načelo je, da imamo vsi enake pravice, a imamo tudi vsi sorazmerno enake obveznosti glede na svoje dohodkovne sposobnosti. A to načelo pri nas še zdaleč ni uveljavljeno,« ponavlja Martin Toth, svetovalec zdravstvenega ministra Boruta Miklavčiča, eden izmed snovalcev novega zakona o zdravstvenem zavarovanju. »Imamo skupino ljudi, obrtnikov, podjetnikov, samozaposlenih in tudi zaposlenih z relativno visokimi dohodki, ki ne plačujejo prispevkov od vseh dohodkov. Nekateri imajo možnost, da sami sebi določijo minimalno plačo, od te minimalne plače plačajo prispevek, ostalo pa je njihov dobiček. Podobno velja za kmete, ki prav tako ne plačujejo prispevkov od dejanskih dohodkov. Njihova vplačila v zdravstveno blagajno niso odraz dejanske ekonomske moči skupin,« pravi Toth.
Največje želje ima seveda zdravstvena zavarovalnica. Marca letos so na ministrstvo poslali svoj pogled na problematiko, »nevzdržen« slovenski sistem so primerjali z nemškim, kjer je prispevna stopnja za zdravstvo - 13,25 odstotka - enaka za vse, od brezposelnih do upokojencev. V Sloveniji, kot je znano, pa redno zaposleni za zdravstvo plačujejo 13,45 odstotka od bruto plače, upokojenci 5,96 odstotka, samostojni podjetniki 12,92 odstotka ... Zaradi tega so v ZZZS predlagali izenačitev in povišanje prispevka za vojake, pripornike, odvisnike, uživalce invalidnin in republiških priznavalnin, brezposelne, celo za upokojence: »Upokojenci so deležni vseh pravic (razen nadomestila plače med bolniškim dopustom - ob zmanjšani prispevni stopnji 5,96 % v primerjavi s splošno prispevno stopnjo za zaposlene v delovnem razmerju - 13,45 %), zato je prav, da se zanje poravnava prispevek v enaki višini, kot jo za zdravljenje namenja delovno aktivna populacija (zmanjšano za nadomestila plače med bolniškim dopustom - ok. 10 %). Konkretno to pomeni, da mora država oz. ZPIZ dodati še manjkajočih 50 % (5,96 %) - da bo prispevna stopnja za upokojence pravičnejša in bi skupno torej znašala 11,92 %,« pišejo v ZZZS. Poleg tega predlagajo, da bi v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja vključili tudi honorarje, bonitete, dividende in zneske po podjemnih pogodbah in še, da bi imeli možnost ostrejših ukrepov proti neplačnikom: direktorju (ali drugemu poslovodnemu delavcu) bi lahko začasno prekinili zavarovanje, če ta za svoje zaposlene ne bi redno plačeval računov.

Prvi protesti

Kaj od tega bo ministrstvo upoštevalo, ni znano, kajti predlog zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju še ni objavljen, so pa nam na zdravstvenem ministrstvu potrdili, da bodo po vsej verjetnosti predlagali večino od omenjenih idej. Predlagali bodo, na primer, da bi po novem v zdravstveno blagajno plačevali tudi t. i. honorarci, torej prejemniki zneskov od avtorskih in podjemnih pogodb. Potem bi z zdravstvenim prispevkom obremenili še študentsko delo, dežurstva, nočno delo in podobno. Seveda, tudi samostojne podjetnike in lastnike d.o.o.-jev, ki naj bi se sedaj izogibali plačevanju prispevkov s tem, da si izplačujejo minimalno plačo. Pri njih bi prispevke določili tako, kot da imajo povprečno plačo ali pa del povprečne plače, denimo v javnem sektorju. Kakšna je razsežnost takšnega izigravanja zakonov, je sicer nemogoče oceniti. V letu 2009, ko je Davčna uprava drugič sprožila postopek preiskave, je pri zgolj 18 davčnoinšpekcijskih pregledih dodatno zaračunala 2,3 milijona evrov. Bolj znan je primer zdravnikov, koncesionarjev, ki v dohodnini prijavljajo bistveno nižje plače, kot jih njim prizna ZZZS. Z dvigovanjem materialnih stroškov, ki so manj obdavčeni, je tako za svoj prispevek prikrajšana tudi zdravstvena blagajna.
Jasno pa seveda je, da bodo prizadeti tej reformi nasprotovali. V Obrtni zbornici Slovenije (OZS) reforme še ne želijo komentirati, saj uradnega predloga še niso videli, nam pa je podpredsednik skupščine OZS Viktor Barlič dejal, da so načeloma proti, da bi jim politika kar počez zviševala prispevke za zdravstveno zavarovanje. Mnogi namreč, ki si izplačujejo minimalno plačo, naj tudi ne bi imeli za kaj več. Jasno je, da pa bodo predvsem prizadeti tudi tisti, ki pretežni del svojega zaslužka dobijo od honorarjev ali s podjemnimi pogodbami. Pred približno mesecem se je tako z odprtim pismom javilo 16 članov obrtne zbornice za vizualno umetnosti, s prvo podpisano Vesno Bukovec iz Zavoda Kolektiva. Zapisali so, da uradniki ob snovanju takšnih načrtov pogosto pozabljajo »na ljudi, ki so v celoti odvisni od avtorskih ali podjemnih pogodb. Pozablja se, da avtorske in podjemne pogodbe niso vedno zgolj priboljšek k dohodku zaposlenega, ampak so za določen del aktivnega prebivalstva edini vir zaslužka. Najmanj, kar bi bilo treba storiti, je ločevati med samozaposlenimi, ki nimajo drugega prihodka kot honorarno delo, in zaposlenimi, ki ob redni službi delajo še honorarno«. Zaradi tega pričakujejo, da bo ministrstvo za zdravje naredilo izjemo za tiste samozaposlene, ki jim honorarji pomenijo edino obliko dohodka - to so samozaposleni v kulturi in samozaposleni novinarji.

In izkupiček?

Da je obstoječi sistem pobiranja zdravstvenega prispevka nekonsistenten in diskriminatoren, meni tudi dr. Mitja Čok iz Ekonomske fakultete, ki je pred kratkim naredil analizo slovenskega zdravstvenega sistema. Problem naj bi bil predvsem pri lastnikih d.o.o.-jev, njihovih zaposlenih in samostojnih podjetnikih. Ti imajo namreč v Sloveniji celo edini prispevke omejene navzgor: »Tudi če ima neki samostojni podjetnik 100 tisoč evrov dobička, bo plačal zdravstvene prispevke le od prvih 41 tisoč evrov. S tega vidika je sistem nekonsistenten,« pravi Čok. Ker pa pri plačah vseh ostalih, zaposlenih pri pravnih osebah, prispevki za zdravstvo niso omejeni navzgor, slovenske plače v marsikaterih mednarodnih primerjavah izstopajo kot najbolj obremenjene s prispevki. Večina držav ima namreč osnovo za prispevke omejeno navzgor, pravi Čok.
Sam bi predlagal tako imenovani avstrijski sistem, kjer so prispevki za zdravstvo omejeni navzgor, toda s prispevki so obremenjeni vsi mogoči dohodki: plače, pogodbe, dobički d.o.o.- jev. A takšna rešitev, o kateri razmišlja tudi ministrstvo za zdravje, naj bi bila smiselna bolj z vidika solidarnosti ter dolgoročne vzdržnosti, manj pa bi bilo mogoče s tem hitro zapolniti zdravstveno blagajno. »Če je v Sloveniji obstajala teza, da bi lahko zdravstveno blagajno rešili zgolj z razširitvijo osnove za prispevke, mislim, da teza ne vzdrži preizkusa.« Čok je naredil tudi nekakšno grobo oceno, koliko dodatnega denarja bi s to reformo dobili v zdravstveno zavarovalnico. Ugotovil je, da bi z obremenitvijo avtorskih pogodb, honorarjev, sejnin, rent ipd. dobili dodatnih približno 30 milijonov evrov, z obremenitvijo dividend še okrog 10 milijonov. Kar pa je seveda pri celotnem znesku v zdravstveni blagajni - 2,2 milijarde - zgolj kozmetična korekcija. »Če gremo, takole bolj čez palec, skozi vse te možne rešitve, lahko ugotovimo, da je naša dohodninska osnova praktično obdavčena z različnimi prispevki, kolikor je to le mogoče. Skratka, moja teza je, da država ob tem nima več manevrskega prostora,« pravi Čok.
No, v bistvu obstaja še ena rešitev. Verjetno se javnost še spominja prvega Pahorjevega predvolilnega soočenja z Janšo na RTV Slovenija leta 2008, kjer je presenetil z izjavo, da bi bilo treba korenito povečati financiranje zdravstvenega varstva, s tedanjih 6,18 odstotka BDP na celih 9 odstotkov BDP. Na vprašanje »Od kod bi vzeli?«, je namreč Pahor izstrelil, da od vojske. Tisti, ki so izjavo tedaj vzeli zares, so hitro izračunali, da bi bilo mogoče takšno predvolilno obljubo izpolniti le z ukinitvijo obrambnega resorja. Sedaj, po enem letu različnih akrobacij dejansko ugotavljamo, da je imel Pahor prav: le vojska nas še lahko reši.