17. 12. 2009 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Devendra Banhart: What Will We Be
2009, Warner Bros
Devendra Banhart iz albuma v album ponuja sveže in razburljive vsebine.
© flickr.com
Potem ko je pred dvema letoma objavil tako rekoč popoln album Smokey Rolls Down Thunder Canyon, bi bilo od trenutno najvidnejšega sodobnega folkerja že kar grešno pričakovati ponoven presežek. Toda ko je pred nekaj meseci izšla mala plošča, s katero je Devendra napovedal svoj novi album, se je zazdelo, da se vrača še zanimivejši. No, sedaj se je izkazalo, da preostale nove skladbe le ne padejo tako hitro v uho kot tiste z male plošče, vendar to še zdaleč ne zmanjša vrednosti ploščka What Will We Be. Ostaja sicer v senci svojega predhodnika, a Banhart se z njim še enkrat potrdi kot ta čas eden najuspešnejših piscev pesmi. Zvezdniški status ga je pripeljal k Warner Bros, kar je poteza, zaradi katere se privzdiguje prenekatera čistunska obrv, a dokler bo na prvem mestu glasba, je pravzaprav povsem vseeno, kdo si z njo polni žepe. Še najmanj se s tem obremenjuje Banhart, ki se pred tovrstnimi povsem irelevantnimi, banalnimi mnenji in ugibanji javnosti pogosto skriva za cinizmom. Ta cinizem je seveda treba razumeti le v kontekstu varovanja glasbe. Že Michael Gira, Banhartov »odkritelj«, je zanj dejal, da ne pozna glasbenika, ki bi bil v svoji glasbi tako zelo iskren, pa čeprav so besedila polna bizarnih metafor in dvoumnih besednih zvez. A to je le odsev njegove ekscentrične, ezoterične govorice (in pojavnosti), s katero pa neobremenjen poslušalec ne bo imel nobenih težav. What Will We Be ne bo potolažil Banhartovih fenov, ki še vedno objokujejo njegovo zgodnjo, sentimentalno fazo in kar nočejo doumeti, da je trenutno pač našel svoj mir in zadovoljstvo. Bržkone mu ne bi bilo težko še naprej vztrajati v izraznosti, s katero si je utrl pot med najvidnejše neofolkerje, toda zlagano napihovanje čustev se vse prevečkrat konča s patosom. To pa seveda ne pomeni, da Banhart po novem veseljači. Skladbe so na površju resda lahkotnejše, v podstati pa oporo še vedno iščejo v melanholičnem, ravnodušnem razpoloženju. Zdi se, da se je kot morski konjiček preprosto sprijaznil z življenjem, dasiravno razpoloženje na drugi polovici albuma ponovno zaide v nekoliko težavnejše vsebine. Nadaljuje raziskovanje mnogoterih vplivov, česar se je naravnost izvrstno lotil že s predhodnikom, in čeprav se je takrat zdelo, da je z enim zamahom obdelal tako rekoč celotno žanrsko paleto, je to sedaj še razširil. Vse te polpretekle reference pa spretno vpne v povsem sodoben, njemu lasten kontekst in se tako še enkrat oddalji od terminov freak folk in New Weird America. To, da se nikoli ni počutil kot del te medijsko inscenirane scene, je sedaj, retrospektivno, videti kakor povsem logično in najbrž tudi dobro premišljeno početje. Scena, ki se je ujela v stereotipe, je že nekaj časa v zatonu, Banhart pa iz albuma v album ponuja sveže in razburljive vsebine, ob tem pa se več kot očitno še zabava. Fraza What Will We Be zato navdaja le z optimizmom.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.