22. 12. 2009 | Mladina 51
Slovenska delavka
Delavke so se letos zasvetile kot novi proletariat, kot novi subjekt revolucije, kot tiste, ki bi lahko spremenile Slovenijo. Da so delavci - moški potemtakem - ob tem le statirali, ne preseneča.
Protest delavk Mure pred poslopjem vlade, 23. julij
© Borut Krajnc
Leto 2009 je pokazalo, da sta delo in kapital sprta kot že dolgo ne in da zaposlitev ni več zaposlitev, ampak izsiljevanje, toda pokazalo je tudi, da so delavke, ki držijo pokonci večino slovenske proizvodnje, povsem razvrednotene. Odpreš vrata tovarne - in zagledaš ženske, ki jih nihče ne spoštuje toliko, da bi jim omogočil dostojno življenje. Če so ženske motor - in zadnji okop - slovenske proizvodnje, kako to, da jih je potem toliko s tveganimi pogodbami in da so tako slabo plačane? Tako ponižane? Tako podcenjene? Odgovoril je Jože Zagožen, prvi nadzornik Gorenja, ko se mu je zareklo, da naj bi stavkale ženske, ki imajo tudi veliko posojil za cunje. Ženske nimajo kaj govoriti, ker so ženske. Ženske morajo molčati. In v tem je bil problem: ker so se oglasile. Ker so spregovorile. Ker so si vzele besedo. Ker so se uprle moškim, patriarhalnemu redu, mačističnemu, šovinističnemu, seksističnemu vodenju gospodarstva, korporativno-neoliberalnim slavilcem tradicije in patriarhalnih vrednot, ki so jih stisnili v socialno podpalubje. Delavke je bilo treba čim prej poslati na »svoje mesto«. Vse se bomo dogovorili znotraj družine Gorenje, je dahnil Bobinac. Tipično, ne. Podjetje je »družina«, v kateri mora ženska molčati. Idealno je, če je brezposelna - potem se lahko posveča svoji »stvariteljski vlogi«, kot bi rekel nadškof Uran.
Delavke so se letos zasvetile kot novi proletariat, kot novi subjekt revolucije, kot novi subjekt družbenih sprememb, kot tiste, ki bi lahko spremenile Slovenijo. Da so delavci - moški potemtakem - ob tem le statirali, ne preseneča. Niso namreč plačani tako slabo kot ženske, zaradi česar se ne čutijo tako ponižane in razvrednotene, hkrati pa so ob ženski revoluciji, kot kaže, čutili rahlo nelagodje. Ženska, ki ne molči, je nevarna tudi zanje in za njihovo malo svetišče patriarhalnih fantazij. No, ameriška feministka Susan Faludi, avtorica knjige Stiffed, bi njihovo tapetno, evnuhovsko statiranje pripisala dejstvu, da je sodobni moški izgubil besedo, kontrolo, samozavest in socialno moč, da ni več tako samoumeven in avtomatično zaposljiv, kot je bil, da ni več sposoben dominirati, da se je pomehkužil, da ni več »pravi moški«, da ni več nad družbo in da ni več kreator zgodovine - trg in kapitalizem sta tudi njega javno izdala, ponižala in osamila ter ga, polnega recesijskih brazgotin, poslala nekam med paniko, zrcalo, agonijo, pasivnost, štetje spermijev, viagro, steroide, ritalin, infantilnost, parfume, odvisnost in tišino. Nekoč je bil upornik brez razloga - danes obstaja razlog, toda upornika ni na spregled. V Sloveniji so ga letos zamenjale delavke, ki so prišle do točke, ko nimajo več česa izgubiti - razen okov. In prezira, ki jih obdaja. Slovenijo so dvignile na noge - in se zavedle, da imajo moč. S to močjo bi lahko delale čudeže. Problem je bil le v tem, da so se prehitro ustavile.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.