Slovenska delavka

Leto 2009 je pokazalo, da sta delo in kapital sprta kot že dolgo ne in da zaposlitev ni več zaposlitev, ampak izsiljevanje, toda pokazalo je tudi, da so delavke, ki držijo pokonci večino slovenske proizvodnje, povsem razvrednotene. Odpreš vrata tovarne - in zagledaš ženske, ki jih nihče ne spoštuje toliko, da bi jim omogočil dostojno življenje. Če so ženske motor - in zadnji okop - slovenske proizvodnje, kako to, da jih je potem toliko s tveganimi pogodbami in da so tako slabo plačane? Tako ponižane? Tako podcenjene? Odgovoril je Jože Zagožen, prvi nadzornik Gorenja, ko se mu je zareklo, da naj bi stavkale ženske, ki imajo tudi veliko posojil za cunje. Ženske nimajo kaj govoriti, ker so ženske. Ženske morajo molčati. In v tem je bil problem: ker so se oglasile. Ker so spregovorile. Ker so si vzele besedo. Ker so se uprle moškim, patriarhalnemu redu, mačističnemu, šovinističnemu, seksističnemu vodenju gospodarstva, korporativno-neoliberalnim slavilcem tradicije in patriarhalnih vrednot, ki so jih stisnili v socialno podpalubje. Delavke je bilo treba čim prej poslati na »svoje mesto«. Vse se bomo dogovorili znotraj družine Gorenje, je dahnil Bobinac. Tipično, ne. Podjetje je »družina«, v kateri mora ženska molčati. Idealno je, če je brezposelna - potem se lahko posveča svoji »stvariteljski vlogi«, kot bi rekel nadškof Uran.
Delavke so se letos zasvetile kot novi proletariat, kot novi subjekt revolucije, kot novi subjekt družbenih sprememb, kot tiste, ki bi lahko spremenile Slovenijo. Da so delavci - moški potemtakem - ob tem le statirali, ne preseneča. Niso namreč plačani tako slabo kot ženske, zaradi česar se ne čutijo tako ponižane in razvrednotene, hkrati pa so ob ženski revoluciji, kot kaže, čutili rahlo nelagodje. Ženska, ki ne molči, je nevarna tudi zanje in za njihovo malo svetišče patriarhalnih fantazij. No, ameriška feministka Susan Faludi, avtorica knjige Stiffed, bi njihovo tapetno, evnuhovsko statiranje pripisala dejstvu, da je sodobni moški izgubil besedo, kontrolo, samozavest in socialno moč, da ni več tako samoumeven in avtomatično zaposljiv, kot je bil, da ni več sposoben dominirati, da se je pomehkužil, da ni več »pravi moški«, da ni več nad družbo in da ni več kreator zgodovine - trg in kapitalizem sta tudi njega javno izdala, ponižala in osamila ter ga, polnega recesijskih brazgotin, poslala nekam med paniko, zrcalo, agonijo, pasivnost, štetje spermijev, viagro, steroide, ritalin, infantilnost, parfume, odvisnost in tišino. Nekoč je bil upornik brez razloga - danes obstaja razlog, toda upornika ni na spregled. V Sloveniji so ga letos zamenjale delavke, ki so prišle do točke, ko nimajo več česa izgubiti - razen okov. In prezira, ki jih obdaja. Slovenijo so dvignile na noge - in se zavedle, da imajo moč. S to močjo bi lahko delale čudeže. Problem je bil le v tem, da so se prehitro ustavile.

Kavelj 22

Če ste kdaj brali knjigo Položaj delavskega razreda v Angliji, ki jo je Friedrich Engels objavil leta 1845, potem veste, kako je živel industrijski proletariat v prvi polovici 19. stoletja: bedne mezde, onečaščujoč položaj, revščina, kričeče slabe razmere, eksistenčna negotovost, lakota, bolezni, zadušljivo ozračje, razpadajoča enosobna stanovanja in vlažne kleti, degradiranost, razčlovečenost. »Delavec ve, da danes nekaj ima in da ni od njega odvisno, ali bo jutri tudi še kaj imel.« Ob tem seveda umira »na tih in miren način, ki ne bo žalil buržoazije«. Engels je sicer leta 1892, v predgovoru k nemški izdaji svoje knjige, zapisal, da »opisano stanje spada danes večidel v zgodovino«, ker sta odiranje in sleparjenje z razvojem kapitalizma izgubila svojo moč, tako da so se gospodarske razmere vsaj za silo izravnale, toda ko smo letos gledali, kako delodajalci, direktorji, menedžerji, nadzorniki in politika ravnajo s slovenskim proletariatom, se je zdelo, da v njem vidijo industrijski proletariat 19. stoletja. Leto 2009 je bilo leto, ko so slovenski delodajalci, direktorji, menedžerji, nadzorniki in politika zgrešili stoletje.
Legendarni sindikalist Harry Bridges je nekoč rekel, da bi ameriški delavci zlahka prišli do univerzalnega zdravstvenega zavarovanja - samo vsi skupaj nekaj dni ne bi prišli na delo. To je vse. No, velikega zgodovinskega štrajka letos ni bilo, pa četudi je bil v zraku. Gospodarska kriza bi morala naelektriti delavsko gibanje, pa ga ni. Slovenske ulice so bile presenetljivo mirne. Delavci niso zavzeli tovarn. Lahko bi jih. In če se je že kdaj zazdelo, da so na tem, da jih bodo, niso vztrajali do konca. Slovenski sindikati so pač preveč razpršeni, bolj interesna združenja kot kaj drugega, v prehudi krizi identitete, večni ujetniki čakanja na »pravi trenutek«, utopljeni v inflaciji groženj, ki jih nihče ne jemlje več resno, drug drugemu konkurenca, tako da jih je lažje izigravati - niso se zganili. Tu in tam se je celo zdelo, da je njihova naloga le še ta, da skrbijo, da je odpuščanje delavcev humano. Ni čudno, da so jih delavke v Gorenju in Muri odganjale. In seveda, nihče ni ustanovil delavske stranke, ki bi morala biti povsem logična poteza - logični odgovor na kalvarijo delavcev, na njihov strah, na njihovo depresivnost, na njihovo izčrpanost, na njihovo uničeno samozavest, na njihovo pozabljenost. Ko bo krize konec, bodo delavke in delavci le še bolj pozabljeni.
Letos so doživeli popolni catch 22. Ker je Slovenijo udarila kriza, so zahtevali dvig plač, toda delodajalci so jih zavrnili: Ni šans - kriza je! Zahteva po dvigu plač je bila prikazana kot nekaj norega, iracionalnega, nelogičnega. Kdo to pravi? Ravno nasprotno: zahteva po dvigu plač je bila nekaj povsem racionalnega in logičnega. A so jim plače v času visoke, celo rekordne gospodarske rasti dvignili? Ne. Tedaj so jim rekli: To bi le upočasnilo razvoj podjetij in ogrozilo gospodarsko rast! In delavke so si rekle: Hej, če nam plač niso zvišali v času rekordne gospodarske rasti, potem nam jih bodo zvišali v času gospodarske krize! Mislile so, da je v tem neka logika. Vsaj morala bi biti. Problem je v tem, da je res: nikoli ni pravi čas za dvig delavskih plač. To je vsa logika. Ergo: čas za dvig plač ni niti sredi največje gospodarske rasti niti sredi najhujše gospodarske krize. Kar je kakopak paradoks. In ko bo krize konec, ne bo nič bolje - plače se ne bodo zvišale. Le zakaj bi se? Če se niso, ko je bila gospodarska rast visoka, ni nobenega upanja, da bi se, ko bo konec krize. Pa četudi bo gospodarska rast spet visoka.
Oh, in seveda - sredi največje gospodarske rasti so delodajalci rekli, da bi dvig minimalne plače povzročil množično odpuščanje delavcev. In kaj so rekli sredi najhujše krize? Točno: da bi dvig minimalne plače povzročil množično odpuščanje delavcev. Argument za vse čase. Zakaj niso sindikati bistveno višjih minimalnih plač izborili v času gospodarskega razcveta, je popoln misterij - in hkrati dokaz, da so sindikati izgubili občutek za pravi trenutek. Najbolj komično in absurdno pa je bilo, ko so predstavniki kapitala delavkam zagrozili, da bodo njihovi direktorji in menedžerji raje odšli v tujino. Razumete, ne: beg možganov! Prvič: kdo jih pa sploh kje hoče? Kot da se v tujini tepejo za slovenske menedžerje. Nobenega povpraševanja po slovenskih rešiteljih nemškega, ameriškega ali pa francoskega gospodarstva ni bilo zaznati. In drugič: to, da imaš možgane, najlažje dokažeš tako, da tistim, ki delajo zate, omogočiš dostojno življenje - če tega nisi sposoben, potem je beg tvojih možganov dobrodošel.

Narobe svet

Še večji paradoks: na oblasti je leva vlada, ki pa je raje kot delavkam prisluhnila delodajalcem. »Kaže, da je minister postal piarovec delodajalcev,« pravi sindikalist Boris Mazalin. Ne, vlada res ni dajala vtisa, da je na strani delavk in delavcev, da je z njimi pripravljena iti do konca ali pa da obžaluje množično odpuščanje. Pahor ni hodil med zapuščene, opuščene, odpuščene delavke. Verjetno zato, da ne bi kdo rekel, da se politika vmešava v gospodarstvo. Višje plače? Nemogoče! Ni pravi čas! Zakaj ne? Vlada bi se lahko odpovedala patriam in falconu. Lahko bi izterjala denar od množice podjetij, ki delavcem ne plačujejo prispevkov za socialno zavarovanje - in s tem denarjem poplačala neizplačane plače v najbolj kritičnih podjetjih. Brezposelne bi lahko zaposlila v svojih podjetjih - saj kontrolira kopico gigantov, ki imajo velike profite. Lahko bi jih zaposlila pri »velikopoteznih javnih delih«, kot je leta 1933 - sredi velike gospodarske krize - tedanji slovenski vladi predlagal inženir A. Štebi. Lahko bi tajkunske naložbe iz davčnih oaz potegnila nazaj v Slovenijo, magari na silo - zdaj je priložnost. Lahko bi slovensko gospodarstvo strukturno preorientirala na tiste sektorje in poklice, ki so varni pred recesijo. Laurence Shatkin, specialist za načrtovanje karier, je objavil seznam poklicev, preverjeno varnih pred recesijo: analitik računalniških sistemov, mrežni analitik, mrežni administrator, medicinska sestra, univerzitetni profesor, zdravstveni terapevt, zdravnik in kirurg, zobni higienik, farmacevt, vodja zdravstvene službe. Pomeni, da bi lahko vlada Slovenijo prelevila v računalniško-zdravstveni kompleks. Okej, in v živilsko-energetski kompleks, kajti Dušan Mramor je opozoril, da je kriza najmanj ogrozila prav živilski in energetski sektor. Pozabite na staro ekonomijo.
Lahko bi, kot je predlagal Jože Mencinger, obdavčila bogataše (uvedba progresivne, stopničaste krizne dohodnine z mejno davčno stopnjo) in dobiček (zvišanje davčne stopnje na dobiček podjetij), uvedla davek na finančne transakcije (alias »Tobinov davek«) in temeljni državljanski dohodek (vsi dobimo) ter odpravila večino finančnih skladov in finančnih instrumentov pa križno in verižno lastništvo, te temelje balonskega, virtualnega finančnega sistema, ki spodbuja neenakost, ki ogroža življenja mnogih državljanov in ki nas je pripeljal v krizo, potemtakem temelje sveta, v katerem je bila realna ekonomija povsem podrejena finančnemu sektorju, ki le mešetari in denar prelaga z enega kupa na drugega, pri čemer denar »skrivnostno« izginja, država pa mora potem to luknjo krpati, ker gre za podjetja, ki so prevelika, da bi smela propasti. Zakaj je država sploh pustila, da so postala prevelika, da bi smela propasti? In zakaj je pustila, da je finančna elita - elita, ki stalno kroži in se obnavlja, ki se ščiti, ki sama nikoli ničesar ne tvega in ki se igra z usodami tisočev delavk in delavcev - postala prevelika, da bi smela propasti? Trik je kakopak v tem, da finančni sektor podrediš realni ekonomiji. Svet stoji na glavi - čas je, da ga postavimo na noge.
Nič, vlada očitno misli, da ljudje nasprotujejo temu, da se bogati obdavčijo - kdo ve, ali pa ni hotela zveneti populistično. Sporočilo je bilo slej ko prej neoliberalno: Ljudje, bodite solidarni z bogatimi! Je pa stalno mahala z varčevalnimi ukrepi: Glejte, ni več ikeban - varčujemo! Glejte, sam sem si plačal kavo - varčujemo! In prav to je bilo sporočilo: Varčujte! Ikeban ni več. Ergo, smo na pravi poti! Glorificiranje varčevalnih ukrepov je bila resnica te vlade: gospodarska reforma, o kateri je predla vlada, je bila le blef - dejansko je šlo samo za stabilizacijske ukrepe. Stara zgodba. Komur spomin še nese v Jugoslavijo, se te zgodbe dobro spomni: stalno smo čakali na gospodarsko reformo, stalno so jo napovedovali, že sredi šestdesetih, pa takoj zatem, ko je ob koncu šestdesetih predsednik slovenskega izvršnega sveta postal Stane Kavčič, eden izmed očetov naše nacionalne ekonomije, kot pravi Božo Repe, toda reforme ni in ni bilo - odsotnost reforme so potem vedno kompenzirali s stabilizacijskimi ukrepi. Zamrznjene plače, blokiran uvoz, boni za bencin, plačilo za prestop državne meje, parni in neparni dnevi. To je bila edina reforma, ki smo se je lahko nadejali. In zdaj ni nič drugače. Ker pa je večina industrijskih delavcev delo združevala že v Jugoslaviji, ne ponorijo, ko jim namesto reforme pripelješ stabilizacijske ukrepe. Le zakaj? Tega so že vajeni.

Prihodnost preteklosti

Od leve vlade bi pač v času radikalne gospodarske krize pričakovali več radikalnosti. Specifično, od slovenske vlade bi pričakovali, da bo ustvarila sistem, prvič, ki bo zmanjšal socialno tveganje, drugič, ki bo delavce in delavke varoval pred podobnimi socialnimi stresi, tretjič, ki bo sposoben integrirati brezposelne, in četrtič, ki bo omogočil dvig plač tistim, ki zdaj na mesec zaslužijo 400 ali pa 500 evrov. Od leve vlade bi torej pričakovali, da bo ustvarila gospodarsko-finančno-socialni sistem, ki bo služil ljudem, ne pa obratno. A to se ni zgodilo, prej narobe: zdelo se je, kot da vlada le čaka, da se bo trg sam korigiral. Da bo Slovenijo uredila nevidna roka trga. Da se bodo pokazali znaki »okrevanja tujih trgov«. Z eno besedo: vlada je reševala le prejšnji sistem - tisti sistem, ki nas je, grobo rečeno, pripeljal v krizo. Dramatični krizi bi morala slediti dramatična družbena sprememba, recimo vsaj kak New Deal. Divji, agresivni, asocialni kapitalizem je le še ideološki preostanek preteklosti - z njim so v preteklosti pretiravali, da bi pokazali, da je socializem slab. Zdaj, ko socializma ni več, pretiravanje ni več potrebno.
Mar ni Borut Pahor dobil mandata za spremembo? Toda imeli smo občutek, da se sam spremembe najbolj boji. Ko je minister Franci Križanič napovedal zvišanje minimalne plače na 1000 evrov, ga je to spravilo le v slabo voljo. In ta kriza je dovolj dramatična, da bi ji morala slediti dramatična družbena sprememba. Problem ni toliko v samem kapitalu kot v sistemu, ki pusti, da ljudje služijo kapitalu, ne pa obratno. Še huje: če se sistem ni spremenil, če je potemtakem ostal tak, kot je bil, pomeni, da lahko tej krizi povsem verjetno sledi nova kriza. Toda rekli so: kriza je za ene priložnost, za druge pa katastrofa. Kako to, da smo to logiko tako zlahka sprejeli? Če je kriza že ravno priložnost: mar ne bi morala država poskrbeti, da bi bila kriza priložnost za vse državljane? Vsi so se raje obnašali tako, kot da je odpuščanje delavcev edina možnost, ali bolje rečeno, vlada se je obnašala kot novi direktor, ki prevzame razštelano podjetje in potem vizionarsko dahne: Zmanjšajmo stroške! Ni čudno, da so bili obsceno dobro nagrajevani prav stečajni upravitelji. Naj jim pošljemo čestitke?
Pred dobrim letom - v času parlamentarnih volitev - smo poslušali, da je usoda Slovenije odvisna od razpleta afere Patria. Zdaj, prav nedavno, so potekale burne preiskave v zvezi z afero Patria, toda kakšne velike pozornosti - še zlasti politike - niso pritegnile: afera Patria očitno ne zanima nikogar več. To pomeni, da usoda Slovenije ni odvisna od razpleta afere Patria. Verjetno se bo izkazalo, da prav tako ni odvisna od razpleta arbitraže in rešitve slovensko-hrvaškega mejnega spora. Če je usoda Slovenije odvisna od česa, potem je odvisna od reforme sistema, v katerem živimo. In če je bila kdaj priložnost za reformo sistema, potem je zdaj - če je kriza priložnost za neoliberalno »doktrino šoka« (za privatizacijo javnega, za deregulacijo trga, za odmiranje države ipd.), potem je lahko priložnost tudi za njeno nasprotje. Toda vlada nam daje v podtonu stalno vedeti, da kakih radikalnejših potez ne more potegniti, to pa zato, ker je Slovenija del EU. Aha. Če tega ne moremo storiti, pomeni, da nimamo več suverenosti - če pa smo suverenost izgubili, zakaj potem vreščimo, da gre pri meji s Hrvaško za vprašanje naše suverenosti? Kar seveda pojasni, zakaj je premier Pahor zobe kazal v bitki s Hrvati, ne pa tudi v bitki z delodajalci.
Tako se je potrdilo dvoje. Prvič: ko levičarji stopijo skupaj, vedno ugotovijo, da niso za skupaj, tako da potem le lovijo rep svoje večne krize identitete. In drugič: leva stranka je leva, dokler ne pride na oblast. Potem skrene v sredino. Pri nas je na oblasti prgišče levih strank, zato je bilo ne-izogibno vprašanje, na koliko strank bo morala razpasti levica, preden bo postala levica. In vse te levice, zbrane v koaliciji, se obnašajo tako, kot da smo že prišli do konca zgodovine, do idealnega družbeno-ekonomskega sistema, v katerem bomo lahko mirno živeli do konca svojih dni. Če malce pogledamo okrog, potem to, kar vidimo, ni ravno dobra reklama za idealno družbo. To, da imajo leve in desne stranke zelo podobne razvojno-ekonomske programe, vemo - in v tem so sredinske. Ločijo se le še v kulturnih vrednotah, le še v ideologiji. Tu so radikalne. V ekonomiji pa ni več nobene radikalnosti: na to je levica povsem pozabila. Pozabila je na ekonomsko politiko stare levice, med drugim tudi na to, da ekonomska baza v skrajni liniji določa nadgradnjo, s kulturnimi in ideološkimi vrednotami vred, to pa pomeni, da je pozabila, da njeno ideološko impotenco določa impotenca njene ekonomske politike. Zato tudi stalno izgublja referendume. Ergo: ker je levica pozabila na ekonomijo in ker je vse zvedla na kulturni boj, tvega, da bo bitko z desnico izgubila - ljudje, še zlasti v takih časih, kot so zdajšnji, raje poslušajo zgodbe o krepitvi avtoritete, tradiciji, družinskih vrednotah in patriotizmu.

Zadnji ostanek socializma

Ne, delavcev in delavk z »vračanjem istega« ne moreš več šokirati. Lahko jih spraviš le v smeh. Še bolj smešno pa je bilo, ko so direktorji podjetij delavke pozivali k potrpljenju, češ »vsi smo na istem«, »mi vsi smo družina«, »vsi trpimo«, »vsi se odrekamo«, »vsi delimo isto usodo«. To je bilo dvakrat smešno. Prvič, ko so jim rekli: Hej, potrpite!, je to zvenelo tako, kot da bi jim rekli: Počakajte, da premagamo krizo in da se gospodarska rast spet začne! Potem bomo dvignili plače! Šur - in božič je julija. In drugič, ko so delavke pozivali k potrpljenju, odrekanju in zategovanju pasu, niso v svoji slepi aroganci niti opazili, da k potrpljenju, odrekanju in zategovanju pasu pozivajo delavke, ki so prav s potrpljenjem, odrekanjem in zategovanjem pasu - oh, in stalnim čakanjem na »boljše« čase - ustvarile tovarne, v katerih zdaj delajo, kajti te tovarne, recimo Gorenje, niso produkt Slovenije, ampak Jugoslavije. Nastale so z minulim delom, odrekanjem, varčevanjem in potrpljenjem delavk, ki se še vedno odrekajo, ki še vedno trpijo in ki še vedno varčujejo. Prav ženske - delavke - pa je patriarhat vedno učil, naj potrpijo. Delodajalci so ta patriarhalni imperativ le implementirali. Pozivanje k potrpljenju in varčevanju ni tako za delavke nič novega. Še ena stara zgodba. Ostale so v Jugoslaviji. Nikoli niso prišle iz socializma, ali bolje rečeno: živijo v socializmu, delajo pa za kapitaliste. Hej, če v socializmu živijo delavke, zakaj ne bi v socializmu živeli še delodajalci, direktorji, menedžerji, tajkuni?
Še več: delavke delajo za kapitaliste, živijo pa v enopartijskem sistemu. Spomnite se le, kako so bili videti ti nenadni, nepričakovani delavski izbruhi: delavke so nenadoma ponorele, prekinile delo, napol zavzele tovarno, zahtevale višje plače, vodstvo besno pozivale k odstopu in obenem razkrivale, kaj vse se z njimi dogaja, potem pa so prav tako nenadoma utihnile - nobenih izjav več. Če si jih tedaj vprašal, zakaj zdaj molčijo, si dobil zelo jasno pojasnilo: rekli so, naj molčimo ... rekli so, naj pazimo, kaj govorimo ... in podobno. Celo delavke iz vrhniške tovarne IUV, ki so jo itak zaprli (!), so rekle, da ne bodo več govorile, ker so jim šefi rekli, da bi si s tem le zapirale možnost za zaposlitev drugje: Nikamor vas ne bodo vzeli, kajti nikjer nočejo zdraharjev! Puntarjev! Toliko o svobodi govora. Svobode imajo toliko, kot so je imeli v enopartijskem sistemu. Stara zgodba. Tudi tega so vajene. A po drugi strani, v socializmu ni smel nihče ničesar reči, ker bi se lahko v trenutku vse podrlo - danes lahko rečeš, kar hočeš, pa vse ostane tako, kot je. Farsa se ponavlja kot tragedija.
So pa šefi odpuščenim delavkam in delavcem pošiljali psihologe, psihiatre in druge terapevte - ja, prirejali so jim prave terapevtske seanse, na katerih so jih skušali mentalno pripraviti na stres brezposelnosti. Specifično: razložili so jim, kako naj se spoprimejo s posledicami krize in izgube službe, kaj morajo torej početi, da ne bodo zapadli v alkoholizem, samomorilnost in nasilje. S tem so povedali vse: brezposelnost vidijo kot bolezen. Brezposelni imajo status pacienta. Je kaj bolj ponižujočega? Mar ni dovolj že to, da so ostali brez službe? Ali lahko psihologi pomagajo takšni množici ljudi? Sploh pa: ko imaš na cesti 100.000 ljudi, to ne pomeni, da je problem v njihovi psihi, ampak v družbi, v kateri živijo, v sistemu, ki jim ne daje nobenih možnosti, v svetu, v katerem sta socialni in zdravstveni sistem tako oslabljena, da je bolje, da ne zboliš. Odpuščanje delavcev zelo slabo vpliva tudi na tiste, ki delo obdržijo, še toliko bolj, ker je Pahor, kot gre vic, službo zrihtal le enemu odpuščenemu delavcu - Dimitriju Ruplu. Ni čudno, da v Jugoslaviji - v enopartijskem sistemu - niso poznali brezposelnih, ampak le »iskalce nove zaposlitve«. V socializmu ni bilo brezposelnih - brezposelnost je bila bolezen kapitalizma. Točno, spet stara zgodba.

Izbrisani

Kar tudi pojasni enega izmed večjih misterijev. Ko so vse tiste delavke stopale pred kamere in razkrivale, da zaslužijo le 400 evrov na mesec, so se vsi začudeno spraševali, kako sploh preživijo s 400 evri. Odgovor je v resnici preprost: s 400 evri preživijo, ker so tega vajene - in to že dolgo. Že ves čas. Prej so bile na 400 markah, zdaj so na 400 evrih. Zanje se ni nič spremenilo. »Ker sva z mamo včasih tako živela, mi njihovih razmer ni težko razumeti,« je dahnil Borut Pahor. Vidite.
Zakaj bi jim dvigovali plače, če pa tega niso vajene? Toda odgovor na vprašanje, zakaj bi jim dvigovali plače, če pa tega niso vajene, je vprašanje: zakaj bi jih razvajali, če so pa odpisane? Ne pozabite, Jeremy Rifkin v knjigi Konec dela piše o zatonu delavske sile in ugotavlja, da produktivnost hitro raste, toda ob vsakem povečanju produktivnosti odpustijo več delavcev. Recimo: leta 2003 je bilo potrebnih le devet delavcev, da so proizvedli toliko, kot je dve leti prej proizvedlo deset delavcev. Ali pa če vzamemo daljše obdobje: med letoma 1982 in 2002 se je proizvodnja jekla v ZDA s 75 milijonov povečala na 102 milijona ton, toda v tem obdobju se je število jeklarjev v ZDA zmanjšalo z 289.000 na 74.000. Ergo: da bi korporacije proizvajale več, jim ni treba zviševati števila delavcev. Prej narobe: z dosti manj delavci proizvedejo dosti več blaga. Povsod je torej isto: povsod produktivnost povečujejo z vse manjšo delovno silo. Pomeni, da se bo »svetovna proizvodna zaposlenost skrčila le na nekaj milijonov delovnih mest in tako praktično končala svetovno obdobje množične tovarniške delovne sile«. Tudi nekoč so nove tehnologije odpravile kopico delovnih mest, toda obenem so ustvarile nova delovna mesta, ki so posrkala odvečno delovno silo - današnja tehnologija pa ne ustvarja več take količine novih delovnih mest. Zbogom, delavski razred! Dober dan, deindustrializacija! Ergo: industrijski delavci in delavke so bili že vnaprej odpisani. Nihče ne računa več nanje. Politika in kapital sta jih najlažje žrtvovala. Zato se ni nihče niti ozrl. In zato so jih vsi takoj pozabili. Kriza je bila le priložnost za obračun z njimi, priložnost, da izbrišejo tisto delovno silo, ki je sicer, v miru, ne bi mogli. Politika je kriva, ker jih je pustila v 19. stoletju. A po drugi strani - to pove, kje je ostala slovenska politika.
Slovenija je bila ob koncu 19. stoletja sredi državljanske vojne. Nasproti sta si stala konservativni in liberalni tabor. Liberalci so tedaj napisali serijo utopičnih zgodb, povesti in romanov, ki so popisovali, kakšna bi bila videti Slovenija, če bi bilo v njej vse tako, kot hoče konservativni blok - kakšna bi bila torej videti, če bi konservativnemu bloku uspelo realizirati svoj politični program. Janez Mencinger, danes bolj znan po Moji hoji na Triglav, je objavil roman Abadon, v katerem Samorada Veselina, vidno sfantaziranega študenta, slovensko verzijo Don Kihota, butne v neke sorte trans, ki ga butne v 24. stoletje, kjer ga čaka grozljivka: Slovencev ni več! In zakaj so propadli Slovenci? Ker so prezgodaj skočili na zgodovinsko prizorišče, ker so pozabili na svoj jezik, ker so bili nezreli za ustanovitev svoje države, ker so se preveč odtujili Hrvatom, ker so nasedali strankarskim zdraham, ker so na robu svojega propada še vedno mislili, da napredujejo, ker so se tako polarizirali, da sta nastali dve viziji Slovenije, ker so podlegli kapitalizmu in ker so jih konservativci prodali interesom kapitala. Zdaj smo v tej prihodnosti, toda na oblasti niso konservativci.