22. 12. 2009 | Mladina 51
Pri magu magov
Mladina na seminarju pri legendarnem zdravilcu Zdenku Domančiću
Maestro v akciji.
© Borut Peterlin
Ko prvič vidiš, kako kak Domančičev učenec z dveh metrov pacienta z močjo misli 'ukrivi' na mestu in ga potem maltene upravlja kot marioneto, si itak rečeš: bah. To je pač samo še ena namještaljka, kajne? Samo še en nateg v od nategov izcuzanem svetu. A potem se zadevi malce posvetiš in v naslednjih par mesecih vidiš, kako Domančićevi fantje ukrivijo vsaj sto ljudi, nakar mirno in brez naporov ukrivijo še tebe ... In ko se ti to v nekaj tednih zgodi desetkrat, ti pač ne preostane drugega, kot da verjameš. Tridesetič komajda sploh še kaj razmišljaš o tem.
Da se razumemo: v zadnjih desetih letih sem dal skozi več kot svoj delež zdraviteljskih bizarnosti.
Med drugim sem bil:
- pri šamanu, ki je metal kosti ob brisačko in mi svetoval, naj nesem liter ruma na vrh Triglava,
- pri mladi čarovnici, ki mi je vklapljala in izklapljala čakre z nekakšnim magnetom, mi prepovedala žito in naročila, naj vdihavam belo svetlobo v bolečino, ki mi jo pravkar povzroča,
- pri simpatičnem in zelo priporočenem primorskem stričeku, ki mi je razložil, da niti ena sama celica v meni ni primerna za življenje na tem planetu, saj so mi jih z bolnimi zamenjali zlobni alieni, ki so na Človeka ljubosumni zaradi posebne ljubezni, ki mu jo izkazuje Bog. »Pravkar kličem sedemsto milijonov angelov, da vam bodo obnovili celice,« mi je razložil v svojem strašljivo racionalnem tonu. »Ampak nikar se ne ustrašite - sedemsto milijonov, to ni nič! Enkrat sem se bil poklican boriti z devetimi milijardami hudičev!«
Nenavadni objemi
Na tovrstnih odisejadah sem vsako leto seveda vse prej kot osamljen. Da smo se kot ponosni dediči Descartesa in Nietzscheja prisiljeni zatekati v tako, em, nenavadne objeme, se je morala seveda zgoditi cela vrsta katastrof ... A konec koncev je tudi precej logično. Na eni strani imamo čedalje bolj bolno populacijo metodično zastrupljenih ljudi na metodično zastrupljenem planetu; na drugi imamo zločinsko omejenost naših zdravnikov, ki postajajo čedalje bolj zreducirani na hodeče in govoreče farmacevtske kioske.
Anton Komat mi je ondan razlagal, kako je Človeku danes skoraj nemogoče najti živeči model za ideal v medicinskih učbenikih, ko je pa vendar v tej pohabljeni civilizaciji z vsakim od nas kaj narobe. A vse je lahko za kaj dobro ... In tudi globina zajemalke, s katero sem zajel absurdnost slovenskega ezoteričnega zverinjaka, je bila koristna za to, da znam danes toliko bolj ceniti tistih nekaj svetilnikov, za katere se mi zdi vsake toliko vredno tvegati novinarski ugled.
Kot ključno merilo za oceno smiselnosti takega tveganja sem vzel število pacientov, ki jim je Domančićeva metoda izpričano pomagala. Na lastne oči sem jih videl par brigad - in to ne samo takih z minljivimi boljkami, temveč tudi kar nekaj grozljivo zveriženih invalidov. Termini za masovne skupinske terapije so že desetletja nabito polni. Zaradi strašne preobremenjenosti je treba včasih začasno odsloviti tudi ljudi s skrajno resnimi problemi.
V zadnjega pol leta sem slišal pričevanja ljudi z redkimi sindromi, ki zdaj zaradi Domančićevih terapij živijo že par let nad maksimumom, ki jim ga je odmerila zahodna medicina. Slišal sem hvaležne besede nekoga, ki mu je Domančić pozdravil gangreno - kar je, mimogrede, 'nemogoče'. Preživel sem maj z dekletom, ki je imelo vse življenje najhujše možne pomladne alergije, po parmesečni terapiji pri Domančićevem učencu pa je lahko po cvetočih livadah ves čas skakljalo brez enega samega claritina. Na ljubljanskih žurih sem poslušal šokirane besede človeka, katerega soseda je obiskala Domančićev seminar in ga potem ondan takole mimogrede ukrivila kar v lastni kuhinji. In konec koncev: v dobrem letu intenzivnih terapij so znali v Domančićevi fascinantni šoli pomagati tudi meni. Če sem prej s svojim bizarnim prekletstvom deset let zaman blodil med sedemsto milijoni primorskih angelov in napol srednjeveško kliko ljubljanskih belih angelov, mi je zdaj končno za kakih štirideset odstotkov bolje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.