Pri magu magov

Ko prvič vidiš, kako kak Domančičev učenec z dveh metrov pacienta z močjo misli 'ukrivi' na mestu in ga potem maltene upravlja kot marioneto, si itak rečeš: bah. To je pač samo še ena namještaljka, kajne? Samo še en nateg v od nategov izcuzanem svetu. A potem se zadevi malce posvetiš in v naslednjih par mesecih vidiš, kako Domančićevi fantje ukrivijo vsaj sto ljudi, nakar mirno in brez naporov ukrivijo še tebe ... In ko se ti to v nekaj tednih zgodi desetkrat, ti pač ne preostane drugega, kot da verjameš. Tridesetič komajda sploh še kaj razmišljaš o tem.

Da se razumemo: v zadnjih desetih letih sem dal skozi več kot svoj delež zdraviteljskih bizarnosti.
Med drugim sem bil:
- pri šamanu, ki je metal kosti ob brisačko in mi svetoval, naj nesem liter ruma na vrh Triglava,
- pri mladi čarovnici, ki mi je vklapljala in izklapljala čakre z nekakšnim magnetom, mi prepovedala žito in naročila, naj vdihavam belo svetlobo v bolečino, ki mi jo pravkar povzroča,
- pri simpatičnem in zelo priporočenem primorskem stričeku, ki mi je razložil, da niti ena sama celica v meni ni primerna za življenje na tem planetu, saj so mi jih z bolnimi zamenjali zlobni alieni, ki so na Človeka ljubosumni zaradi posebne ljubezni, ki mu jo izkazuje Bog. »Pravkar kličem sedemsto milijonov angelov, da vam bodo obnovili celice,« mi je razložil v svojem strašljivo racionalnem tonu. »Ampak nikar se ne ustrašite - sedemsto milijonov, to ni nič! Enkrat sem se bil poklican boriti z devetimi milijardami hudičev!«
Nenavadni objemi
Na tovrstnih odisejadah sem vsako leto seveda vse prej kot osamljen. Da smo se kot ponosni dediči Descartesa in Nietzscheja prisiljeni zatekati v tako, em, nenavadne objeme, se je morala seveda zgoditi cela vrsta katastrof ... A konec koncev je tudi precej logično. Na eni strani imamo čedalje bolj bolno populacijo metodično zastrupljenih ljudi na metodično zastrupljenem planetu; na drugi imamo zločinsko omejenost naših zdravnikov, ki postajajo čedalje bolj zreducirani na hodeče in govoreče farmacevtske kioske.
Anton Komat mi je ondan razlagal, kako je Človeku danes skoraj nemogoče najti živeči model za ideal v medicinskih učbenikih, ko je pa vendar v tej pohabljeni civilizaciji z vsakim od nas kaj narobe. A vse je lahko za kaj dobro ... In tudi globina zajemalke, s katero sem zajel absurdnost slovenskega ezoteričnega zverinjaka, je bila koristna za to, da znam danes toliko bolj ceniti tistih nekaj svetilnikov, za katere se mi zdi vsake toliko vredno tvegati novinarski ugled.
Kot ključno merilo za oceno smiselnosti takega tveganja sem vzel število pacientov, ki jim je Domančićeva metoda izpričano pomagala. Na lastne oči sem jih videl par brigad - in to ne samo takih z minljivimi boljkami, temveč tudi kar nekaj grozljivo zveriženih invalidov. Termini za masovne skupinske terapije so že desetletja nabito polni. Zaradi strašne preobremenjenosti je treba včasih začasno odsloviti tudi ljudi s skrajno resnimi problemi.
V zadnjega pol leta sem slišal pričevanja ljudi z redkimi sindromi, ki zdaj zaradi Domančićevih terapij živijo že par let nad maksimumom, ki jim ga je odmerila zahodna medicina. Slišal sem hvaležne besede nekoga, ki mu je Domančić pozdravil gangreno - kar je, mimogrede, 'nemogoče'. Preživel sem maj z dekletom, ki je imelo vse življenje najhujše možne pomladne alergije, po parmesečni terapiji pri Domančićevem učencu pa je lahko po cvetočih livadah ves čas skakljalo brez enega samega claritina. Na ljubljanskih žurih sem poslušal šokirane besede človeka, katerega soseda je obiskala Domančićev seminar in ga potem ondan takole mimogrede ukrivila kar v lastni kuhinji. In konec koncev: v dobrem letu intenzivnih terapij so znali v Domančićevi fascinantni šoli pomagati tudi meni. Če sem prej s svojim bizarnim prekletstvom deset let zaman blodil med sedemsto milijoni primorskih angelov in napol srednjeveško kliko ljubljanskih belih angelov, mi je zdaj končno za kakih štirideset odstotkov bolje.

Placebo efekt

Jasno je, da bo dežurna inteligenca po blogih tudi po tem članku tako kot lani pametovala, kako da sem jo razočaral - češ: »Kaj je Aleksič res prvič slišal za placebo efekt ali kaj?!« Ampak jaz žal ne morem drugega, kot da povem, kaj sem videl in doživel.
Poleg tega mi tudi ni najbolj jasno, kaj točno naj bi imel 'placebo efekt' zveze s tem, da te nekdo z dveh metrov razdalje z močjo misli najprej nagne v predklon, nakar te vzravna in ukrivi globoko nazaj na pete, nakar tleskne s prsti in se ti sam od sebe vrneš v prvotni položaj. Samo verovanje v ozdravitev, opažam, ima pri Domančićevih terapijah nasploh zelo malo teže. »Verovanje je pomembno v cerkvi,« dalmatinski mag magov rad razloži svojim učencem na seminarju. »In če pridete iz cerkve še vedno bolni, no, potem lahko pridete k meni.«
Ukrivljanju ljudi z mislimi se strokovno reče psihokineza in je seveda najbolj spektakularno orožje v arzenalu, a v resnici je s terapevtskega vidika kar nekako sekundarnega pomena. Glavna cilja psihokineze sta dva:
a) zlomiti mentalne spone novih pacientov (torej preko 'čudeža' pridobiti njihovo zaupanje),
b) diagnosticirati splošno stanje pacientovega imunskega sistema: hitreje in lažje kot je pacienta ukriviti, bolj načeta je njegova avra, ki je v resnici naš periferni imunski sistem.
Vsake toliko pride med samimi terapijami do resnično komičnih situacij. Spomnim se mlajšega purgerskega dvometraša, ki se je rigidno vkopal na pete in se zelo očitno odločil, da se ne bo premaknil niti za ped. »E, moj junače, pa ti si se semkaj prišel borit!« je zapredel Zdenko Domančić v sebi lastnem slogu, torej miksu dobronamernega očeta in z vsemi žavbami namazanega lasvegaškega zabavljača. »Ampak veš, nimaš sreče. Naletel si na starega gladiatorja.« In potem je še malo hodil okrog njega ter izvajal svoje gibe, purger se je še malo bolj vkopal na pete, glavo in najbrž vse telo mu je zalil znoj, in čez pol minute se je brez vidnega razloga na petah zibal kot klas v vetru.

Ukrivljeni Vjekoslav

Delavnica, kjer se morajo udeleženci seminarja prvič sami poskusiti v vlogi terapevta-psihokinetika, je gotovo najbolj adrenalinska izmed delavnic na vseh treh stopnjah Domančićevih seminarjev. Evo, ko so me v roku petnajstih minut zapored od zadaj ukrivile vse tri hrvaške babice, ki so se to namerile storiti, je padla še zadnja mentalna spona tudi pri meni.
»MOGU MOGU MOGU!!!!!« je med poskakovanjem in ploskanjem vriskala najstarejša med babicami, ki je bila še maloprej naravnost sovražno mrka - kar pa je bil očitno samo obrambni mehanizem. V krivljenju sem se malo zatem preizkusil tudi sam in pohvalim se lahko, da sem z velikimi napori ukrivil simpatično klenega Vjekoslava iz Zadra ... Je pa res, da sem bil potem tako izčrpan, da sem šel lahko samo za uro in pol ležat na kavč v avli, da so me malo čudno gledali celo drugače neskončno taktni uslužbenci blejskega hotela.
Prvo in osnovno pravilo Domančićevega univerzuma je namreč: Energija vedno teče od močnejšega potenciala proti šibkejšemu. Kvalitetno lahko zdravi samo zdravi: bolni lahko teoretično pomaga le bolj bolnemu od sebe, in Vjekoslav iz Zadra je bil že kar malo nesramno zdrav.
Po tej logiki je mogoče z Domančićevo metodo pomagati marsikomu, le sebi ne: vsaj direktno ne. Terapevt lahko sam sebi pomaga predvsem s t. i. mentalno higieno - torej z železno disciplino miselnega nadzora nad lastnimi celicami, da nikoli resneje ne zbolijo. Domančić mi je na to temo razložil, da ga kdaj sicer boli kak zob, drugače je pa že štirideset let zdrav kot dren, njegovi fantje pa tudi ('njegovi fantje' - to bi bil dream-team šestih vrhunskih terapevtov, ki vsak teden skupaj z njim zdravijo horde bolnikov iz vse Slovenije in Hrvaške).
Kolikor sem sam še vedno besen na uradno medicino, ki se trudi toliko ohole impotence skriti za besedami, kot je 'psihosomatsko', samo zato, da bi se krivda prenesla na pacienta, mi je čedalje bolj jasno, da je veliko teh naših modernih bolezni prav res ogledalo psihe. »Vsaka bolezen je rezultanta našega celokupnega duševnega življenja,« razloži Domančić svojim učencem prvo uro prvega dneva prve stopnje seminarja. »Predvsem pa rezultanta razlik med našimi željami in resničnostjo. Ego hoče vedno več, kot lahko dobi.«
Osnove Domančićeve metode so tako preproste, da se jih je dejansko mogoče naučiti v štirih dneh. Terapevt sam itak stori bore malo: namesto njega dela informirana energija, ki je vsepovsod okoli nas - ki je pravzaprav vse, kar je. Ta energija je pametnejša od nas in točno ve, kaj mora v telesu postoriti, da bo šlo na bolje - terapevt ji mora s pravimi tehnikami samo omogočiti pretok v pacientovo telo.
Domančić pravi, da je njegovi šoli načeloma precej vseeno, ali ima bolnik raka ali drisko. Sčasoma je mogoče pozdraviti tako rekoč vse, pri čemer se ne zdravi konkretna bolezen, temveč se s terapijami predvsem reprogramira ta čudež v nas, ki mu pravimo imunski sistem. Domančićevi terapevti so v resnici nič več in nič manj kot to - mehaniki imunskega sistema, tega univerzalnega doktorja v nas, ki je sposoben pozdraviti karkoli.

Demonkracija

Večina ljudi, ki pridejo na prvo stopnjo seminarja, je takih, ki so prišli po znanje, da bodo lahko pomagali hudemu bolniku v družini. Po štirih dneh postanejo za to polno usposobljeni. Predznanja pravzaprav ne potrebujejo, razen tistega osnovnega poznavanja anatomije - da nekomu, ki stopi prednje z obolelo hipofizo, pač ne položijo rok na rit ali kaj podobnega.
Kvaliteten terapevt se bo s pacientom seveda tudi pogovarjal in sčasoma ugotovil, kaj ga je pripeljalo tja. Končni cilj Domančićevih terapij je namreč skrajno ambiciozen: nič manj kot korenito spremeniti človeka! Če je pacient prišel z resno boleznijo, to skoraj vedno pomeni, da je bilo nekaj resno narobe z njegovim načinom življenja. In dream-team je v svojih dolgoletnih raziskovanjih skoraj vedno proniknil do istega skupnega imenovalca: stresa. Med vsemi pastmi modernega sveta je ta daleč najbolj smrtonosna, hujša celo od moderne prehrane in bolj uničujoča od cigaret.
»Obravnavajo nas kot alternativo, vendar mi v resnici to nismo!« pravi Domančićev sijajni sin Stipe, tudi sam vrhunski terapevt. »V resnici je alternativa uradna medicina. Oni imajo tradicijo morda nekje dvesto let, naša metoda pa par tisoč. Naša informirana energija je tisto, čemur se je v cerkvi včasih reklo sveti duh. Uradna medicina ima danes odlično diagnostiko in zelo malo res učinkovitih terapij. Njen domet čedalje bolj počiva na masovni zlorabi antibiotikov, razen tega se pa dela skoraj samo še na supresiji simptomov - torej prepričevanju možganov, da ne čutijo bolečine. Namesto da bi gradili našo imunskost, so celo razvili bogato paleto imunosupresivnih 'zdravil', kar je čisti zločin! Seveda ima moderna medicina tudi določene dosežke - konec koncev smo se vsi varno rodili v porodnišnicah, pa tudi kirurgi že desetletja počnejo naravnost fantastične reči. Če boste pred nas pripeljali nekoga, ki ga je pravkar zbil avtobus, lahko še tako mahamo z rokami, pa ga ne bomo mogli več sestaviti skupaj. A problem uradne medicine - in s tem eden največjih problemov človeštva - je v tem, da jo je v hrbet že zdavnaj zaštihala farmacija. Ta pa ne pozna nobenega sramu.«
Levji delež seminarja vodi Stipe, njegov oče je praviloma na voljo samo na začetku vsake lekcije za vprašanja in kak zmagovit monolog.
Natanko tako kot pri terapijah je tudi na seminarju zdravljenje le del osnovne enačbe. Domančić si je zastavil cilj, da bo svoje paciente obenem naučiti razmišljati. Res je, da je možak tako karizmatičen, da je to na trenutke celo malce kontraproduktivno, a pod vsebino njegovega učenja se lahko moderni kritični um podpiše v celoti. Res je tudi, da je njegova diagnostika trenutnega stanja naše civilizacije - korporativna demonkracija, ki je pokupila svet in zdaj kot v Matrixu zažira milijarde zastrupljenih sužnjev - tako brutalna, da bi človek mislil, da pretirava ... Če seveda ne bi zadnja leta tudi sam raziskoval v to smer in videl, kje točno smo.
Če obstaja eno pravilo, ki ga skuša Domančić vedno znova posredovati vsem, ki so pripravljeni prisluhniti, bi bilo to: ne bodite ovce. Ker ovce so na svetu zato, da jih strižejo. Imate razum, zato od nikogar - tudi od mene, Zdenka Domančića, ne! - ne sprejemajte vnaprej pripravljenih mnenj. Vaša osnovna dolžnost človeškega bitja je, da poznate svoje pravice in da jih tudi znate zahtevati. Biti ignorant je hujše kot biti sokrivec.
Vedno znova razmišljajte in se sprašujte o najbolj 'normalnih' rečeh, predvsem o davkih: »Kot simbol vsega pošastnega in nepravičnega v fevdalnem redu se je do danes ohranil izraz 'desetina'. Ampak čakajte: mi danes Državi skupaj z vsemi skritimi davki in dajatvami dajemo nekje od 60 do 70 procentov vsega, kar ustvarimo ... In ob tem se pričakuje, da bomo še srečni in zadovoljni, ker živimo v tako napredni ureditvi! Če bi se vi enkrat samkrat spravili podrobno pogledat, kolikokrat je obdavčen vsak korenček na poti iz zemlje do vaše mize, bi vam na oči padel mrak. In potem Države v t. i. razvitem svetu mirno vržejo desetletnega otroka na cesto, ker je njegov oče izgubil službo in ni več zmogel plačevati oderuškega kredita. Temu, gospodje, pa jaz ne morem več reči država - to je parazitski mastodont, ki je samemu sebi namen.«
Nič bolj optimistične niso njegove besede, ko ga kateri od seminarcev vpraša po njegovi geopolitični viziji prihodnosti: »Zahodna civilizacija v neizogibnem spopadu, ki se bliža, nima nobenih realnih možnosti. To je zato, ker so jo vodili norci in manijaki - pohlepni idioti, ki so jo pripeljali na rob prepada. Nobene pravice nima pričakovati milosti, ko bo šlo na nož. Spopad ne bo nujno vojaški, ker bo drugi strani bolj ustrezalo, da nas pregazi z ekonomijo. Čedalje manj konkurenčni smo in kmalu nas ne bo nihče več hranil. Trenutna kriza je samo tranzicija v naslednjo fazo razkroja in je bila povsem umetno povzročena - tako kot tudi vse vojne, najsibo prva svetovna ali jugoslovanska. Kdo to vlada svetu, me vprašate? Kapital in njegovi plačani sluge, ki jih vsak večer vidite v poročilih. Kaj? Vi, gospa, pravite, da polagate vero v znanost? Ampak prvi in osnovni interes znanosti je danes služenje Kapitalu - spremljati, kaj se dogaja, in vsako novost in veliko resnico pokupiti ter jo vreči v dobro zaklenjen sef.«

Anomalija v sistemu

Najboljši dokaz v podporo te zadnje trditve je Domančić sam.
Med drugim se lahko pohvali z uradnim mnenjem, ki ga je Inštitut za bioelektromagnetiko in novo biologijo izdelal za ministrstvo za šolstvo, znanost in šport. »Po subjektivnih ocenah pacientov in po naših objektivnih meritvah lahko zaključimo, da delo bioenergetika Zdenka Domančića v smislu pomoči bolnim je v interesu Republike Slovenije,« med drugim piše tam notri. Na podlagi tega dokumenta je človek, ki je moral ljubljeno Hrvaško zapustiti, ker ni hotel pomagati rakavemu tiranu, tudi dobil vizum za življenje in delo v Sloveniji.
Inštitut je svojemu mnenju priložil zamisli, kako bi bilo mogoče Domančićeva dognanja dodatno stestirati in nemara celo nadgraditi. A interesa iz centrov moči ni bilo nobenega. Pa saj je vendar logično: kateri kleptokrat pri zdravi pameti bi si želel pod sabo narod zdravih in vitalnih jurišnikov, ko pa je toliko lažje vladati atomizirani masi sključencev? Zdravstveni sistem v najbolj obdavčeni državi na svetu je že dolgo Potemkinova vas, in tako stanje marsikomu očitno zelo ustreza.
Zdenko Domančić tako ostaja anomalija v sistemu - anomalija, ki jo tolerirajo, ker je postala premočna in preveč opazna. Tako mu ni preostalo drugega, kot da je ljudi začel izobraževati sam. Do sedaj so se pri njem učile stotine skupin seminarcev z vsega sveta in njegovo metodo danes redno prakticira približno 12.000 ljudi po vsem svetu. »To je preveč, tega ni mogoče več vsega pokupiti in eliminirati iz družbe,« pravi Domančić. »Moja srčna želja je, da bi nekoč metodo znal prakticirati vsaj en član v vsaki družini.«
Kdor hoče dobiti diplomo, mora pri Domančiću opraviti tri stopnje seminarjev. Na prvi se nauči same metode, na drugi se izpopolni kot poklicni terapevt, tretja stopnja pa je izključno praktične narave. Novopečeni terapevt mora timu pomagati pri eni izmed rednih masovnih terapij - cilj pa je pri pacientih doseči konkretno izboljšanje. Ravno na dan, ko sem sam zaključil prvo stopnjo, se je v dvorani za tretjo stopnjo potil pevec nekega razpadlega zelo popularnega slovenskega pop benda. Ko je v roke na koncu dobil diplomo, je zažarel kot otrok.
Kolikor so terapije pri Domančiću in njegovih učencih komparativno poceni (za vse štiri dni fiksnih 30 evrov plus zaključna donacija v anonimni kuverti po pacientovih zmožnostih), seminarji na prvi pogled sploh niso. A metoda zdravljenja z informirano energijo se zdi tako zmagovita, da je strošek, če učenec metodo obvlada, več kot upravičen.
»To znanje, ki ga boš tam dobil, tega ti nihče ne bo mogel vzeti,« mi je Domančić hudomušno razložil pred pol leta, ko sva zaključila nek drug intervju. »V tem negotovem in brutalnem obdobju, ki se bliža, bodo naša znanja in talenti še toliko bolj šteli. Veš, kako jaz rad pravim: tudi če me neka nevidna roka vzame in brez vsega odvrže sredi Sahare, se bom že nekako znašel. Počakal bom, da pride mimo kaka karavana. V tej karavani bo gotovo kdo kaj bolan in bom okrog njega toliko časa mahal, da mu bo malo bolje. Ko jim bom s tem dokazal, da sem lahko koristen, me bodo posadili na kamelo in odpeljali v tabor, kjer bom še malo mahal, za kar bom v roke hitro dobil tudi svoj lasten suncokret, ha ha ha! Potem sem pa že itak zmagal!«

Na lokaciji

Ko sem kolega Peterlina peljal fotografirat za potrebe te reportaže, je bil na poti informirano in brezprizivno gotov: to je hipnoza. To je hipnoza, če koncept hipnoze zastavimo zelo široko. Nobenega dvoma ni: to je hipnoza.
Na lokaciji je bil v sebi lastnem slogu potem skeptično prijeten, nakar je ob Domančićevi spektakularni zdraviteljski sambi pošteno priznal, da 'tole' - karkoli že 'tole' je - vsekakor je fenomen. Samba iz prejšnjega stavka je bila mišljena zelo dobesedno - zaplesana je bila takole med krivljenjem/zdravljenjem pacientov - po stisku v slovo pa se je kolega Peterlin potem skorajda drl po hotelski avli: »Jezus, kako ima tip vroče roke!« Na poti nazaj je kot razumen mož svoje stališče revidiral v: okej, morda je hipnoza, morda ni, najbrž je, ampak ne jaz ne ti nisva primerna, da bi ta odgovor znanstveno določila.
Kolega Peterlin je želel zadeve samo postaviti na malce bolj preverljivo bazo, in slava mu za to. Domančić se tega ne boji. Prav nasprotno: točno tega si želi. Dalmatinec namreč ni kolos samo zato, ker je sestavil metodo z nezaslišanim učinkom, temveč še zaradi vsaj dveh drugih reči: ker tudi na starejša leta še vedno par ur na dan direktno pomaga zelo bolnim ljudem in ker si ves ta čas zelo aktivno prizadeva, da bi svoje znanje delil z družbo.
Vsake toliko še vedno pošlje pismo na par vrhovnih instanc in mu priloži rezultate svojih zadnjih znanstvenih poskusov, a interesa ni tako rekoč nobenega. Večkrat je že javno izrazil pripravljenost, da svojo metodo 'podari' republiki Sloveniji, če bi se ta le polno angažirala pri znanstveni potrditvi in popularizaciji te metode, a spet: za znanje, od katerega bi državica na vseh področjih lahko enormno profitirala, ni zanimanja. Saj konec koncev res: zakaj bi bili davkoplačevalci poceni zdravi, če pa lahko ozek krog ljudi še naprej brezsramno bogati s parkratnim prezaračunavanjem že tako dragih strupov?
»Midva sva žal še vedno povsem Newtonova otroka,« mi je razlagal kolega Peterlin med vožnjo domov. »Kvantna fizika pa nas uči, da je to vesolje v resnici vse prej kot newtonovsko. Midva ga zaradi najine vzgoje najbrž sicer ne bova mogla nikoli doživeti takega, kot je, a jaz najdem neznansko veliko radosti v špeganju v tiste kotičke, ki so mojim newtonovskim možganom še dostopni.«
In res: ob dognanjih nekaterih bolj drznih vej znanosti v zadnjih desetih letih je velik del znanstvene fantastike prejšnjega stoletja videti kot tazadnja risanka. Samo za začetek: vsi atomi so energetsko povezani s čisto vsemi drugimi atomi v vesolju, z močjo misli je mogoče vplivati ne samo na rezultat poskusa, temveč celo na rezultat v preteklosti izvedenega poskusa, materija pa je v resnici samo en velik kup niča, ki se pretvarja, da je nekaj.
Bi bilo mogoče reči kaj kritičnega o sami metodologiji poskusov, ki so pripeljali do teh divjih ugotovitev? Seveda bi bilo mogoče. Bi bilo prav? Seveda bi bilo prav. Pogovarjajmo se torej o teh rečeh, čim več in čim bolj kritično. Bogato bo nagrajen vsakdo, ki bo prebral čudovito debelo knjigo Billa Brysona A Short History of Nearly Everything: v njej bo izvedel ne samo, česa vsega še ne vemo, ampak tudi, s kakšnim totalnim prezirom so bila cela desetletja od etablirane znanosti obravnavana številna dognanja, v katera smo danes brez sence dvoma naučeni verjeti že kot osnovnošolci.