Dekada brez imena

Za nami je dekada, v kateri nam ni uspelo ničesar preprečiti - terorističnega napada na Svetovni trgovinski center, invazije na Afganistan, invazije na Irak, vojne proti terorju, samorazstrelitev, bušizacije in berluskonizacije sveta, Katrine, cunamija, klimatskih sprememb, tajkunizacije, slumizacije, finančnih balonov, povampirjenosti prostega trga, gospodarske krize. Za nami je torej dekada, v kateri se je zgodilo vse, kar se je lahko zgodilo. Ničemur nismo bili v napoto. Kar je seveda ironično: ničesar nismo mogli preprečiti, pa četudi smo bili ves čas kot eno.
Vsa ta čudežna, magična, neverjetno sofisticirana tehnologija, od Facebooka - poganjka TV-serije Prijatelji - do pametnih telefonov, od blogov, splogov in flogov do forumov, nam je namreč omogočila, da smo bili stalno skupaj. Da smo bili stalno povezani. Stalno skonektani. Stalno vabljeni. Stalno dobrodošli. Stalno hyperlinkani. Stalno združeni. Stalno objeti. Stalno pri stvari. Stalno »izravnani«, kot bi rekel Thomas Friedman. In rezultat? Na YouTubu je največ ogledov zbral video Charlie Bit My Finger - dojenček bratca ugrizne v prst. Niti odgrizne mu ga ne. Tresla se je gora, rodil se je spam. Ne, tip v zajčjem kostumu in one plešoče nagačene opice so bili hit že nekaj let prej.
Bili smo stalno povezani, toda s poti. V resnici nismo bili nikoli bolj razbiti. Nikoli bolj razpršeni. Nikoli bolj odmaknjeni. Nikoli bolj pasivni. Hej, le zakaj bi šel na ulico - saj sem že kliknil na spletno peticijo in Busha pozval, naj odstopi!? Šur. Le zakaj bi v realnosti storili to, kar smo storili že virtualno? Realnosti nam ni treba več doživeti, ker jo je doživel že naš računalnik. Ne delajte si utvar: če je hotel kdo kdaj uničiti svet, je v tej dekadi zamudil sijajno priložnost. Še več: enkratno priložnost. Če naj bom malce bolj razumljiv: ta dekada je bila idealna za »povojne poboje«. Internet bi sicer vreščal, da je to svinjarija, toda to ne bi ničesar spremenilo. Bush je to dojel, ne. In tajkuni tudi. Če naj omenim le nekatere. In res, ko vse seštejete in to potem zmnožite z našim inteligenčnim kvocientom, se zdi, da smo v tej dekadi zamudili le konec sveta. To je bil naš največji neuspeh. In natanko v tem smislu moramo dojeti misel Ulricha Be-cka, da se ne trudimo več, da bi naredili kaj dobrega, ampak skušamo le še preprečiti najhuje.
A po drugi strani: če obstaja še kak drug svet in če bi se mu slučajno v nekaj letih zgodilo vse to, kar se je v tej dekadi zgodilo našemu, ga že ne bi bilo več. Razpadel bi, sprhnel, izginil. The End. In vendar, nekaj mazohistično fatalističnega je bilo v tej naši stalni povezanosti, združenosti, skonektanosti: izgledala je kot tisti morbidni »zadnji objem« pred koncem sveta, pred sodnim dnem. Saj veste: primimo se za roke - prihaja apokaliptični meteor! Bali smo se najhujšega in spregledali, da se je najhujše že zgodilo. Zato nimamo nobenega moralnega kapitala, da bi se zmrdovali in zgražali nad »peklom« te dekade - nad vojnami, invazijami in okupacijami, nad ekološkimi katastrofami, nad bušizacijo in berluskonizacijo, nad destruktivnostjo prostega trga in tajkunizacijo, nad krizo in brezposelnostjo. Glede na to, kaj vse se nam je zgodilo v tej dekadi, bi pričakovali, da bomo za »stvar« - za boljši svet - prelivali kri. Pa je nismo. Ali bolje rečeno: prelivali so jo le džihadisti, islamski fundamentalisti. Če v boju za »stvar« ne tvegaš katastrofe, izgubiš. Je kdo na Zahodu prelil kri za »stvar«? Ne. Le v Žagah, Krvavih hostlih, torture pornu, vampirskih romanih Stephenie Meyer in TV-seriji Prava kri. Antiglobalisti in protivojni protestniki, ki so bili nekaj časa obraz upora, so začeli vreščati, če so se jih robocopi le dotaknili. Rekel bom le to: če bi partizani začeli vreščati ob prvem stiku z naciji, jih danes ne bi slavili. Če hočeš narediti palačinko, moraš pač razbiti nekaj jajc. Okej, ne rečem, v tej dekadi se je razbilo veliko jajc. Moje vprašanje je: kje je palačinka?

Vse trdno in stalno se razblinja

Na vse skupaj lahko pogledamo tudi drugače: krvi nismo prelili zato, ker se nam ni nič zgodilo. Dekado smo preživeli v zabaviščnem parku, polnem sofisticiranih, ringelšpilskih, nenadjebljivih gadgetov: hej, počnite z nami, kar hočete, samo da se nam nič ne zgodi! V zabaviščnem parku se ti nikoli nič ne zgodi. V resnici so se le izpolnile prerokbe starih filozofov, ki so svarili pred pretirano tehnologizacijo sveta in opozarjali, da bo visoka tehnologija prišla s katastrofami. Tako kot bi bil nemogoč Ahil s smodnikom, bi bil nemogoč Auschwitz brez smodnika - brez tehnologije, ki je ubijanje industrializirala. Visoka tehnologija in »grozodejstva« (vojne, teror, samorazstrelitve, kriza ipd.), ki smo jih videli v tej dekadi, se ne izključujejo. Steve Jobs se je dobro rimal z Osamo bin Ladnom, iPod z Al Kaido, iPhone s Haliburtonom, ShareReactor s shoe bomberjem, Facebook z daisy cutterjem, MySpace s Patriot Actom, LinkedIn z Abu Grajbom, Wii z »malopridnimi deželami«, Bebo z antraksom, GPS s sezuvanjem na letališčih, Wikipedia s sloganom »Mission Accomplished«, ringtones pa so se dobro rimali s shockom & awom. Ko so rekli, da so Sadama Huseina našli v neki luknji, se je zdelo, da so to rekli le zato, da bi ga čim bolj ponižali in dehumanizirali. Ne bi smel biti tako analogen. V nasprotju s Tigerjem Woodsom, za katerega bi bilo bolje, če bi bil analogen. Podcenil je sentimentalnost svojega pametnega telefona, ki si je zapomnil vse njegove ljubice.
In če že ravno hočete: teroristični napad na Svetovni trgovinski center je bil tehnološko čudo. Plus: tisti, ki so ga organizirali, so ga lahko gledali v neposrednem prenosu. Zaradi tehnologije. In seveda: tudi Bush in bušiji so lahko napad na Irak gledali v neposrednem prenosu. Zaradi tehnologije. Simetrija med obema stranema, med obema fundamentalizmoma, je bila srhljiva: terorističnemu napadu na Ameriko, »ki je globalizirala svet in pozabila globalizirati sebe«, kot pravi Fareed Zakaria, je sledila vojna proti terorju (invazija na Afganistan), medtem ko je mitu o koncu sveta - Sadam Husein ima orožje za množično uničevanje! - sledila invazija na Irak, ki pa je bila le Bushev rimejk Sadamove invazije na Kuvajt. Bushu je bilo jasno: če hoče uspeti, potem mora početi to, kar počne Hollywood - rimejkirati. In reciklirati.
Gotovo se še spomnite famozne znanstvene napovedi, ki so jo izrekli bušiji: da bo napad na Irak zaradi precizne, čudežne, nenadjebljive tehnologije le sprehod, le kirurška operacija, le cakewalk: ni bil. Bil je klavnica, kalvarija, apokalipsa. So precenili tehnologijo ali podcenili dejstvo, da naredi tehnologija katastrofe bolj kreativne? Vseeno: nedolžni, zbasani v posthumno kategorijo »kolateralna škoda«, pred tehnologijo niso bili varni. Na klavnico, ki jo je prinesla ta dekada, je Zahod odgovoril le s prepovedjo kajenja: saj veste, da se z dimom ne bomo več pobijali med sabo. A po drugi strani: tako kot je bil internet stranski produkt vojaške tehnologije in postal »skupno dobro«, bo tudi vojaška tehnologija, s katero so Američani razmesarili Afganistan in Irak, naplavila kak čudežni stranski produkt, ki bo postal »skupno dobro«. Tehnologije ustvarjajo vojne - vojne ustvarjajo gadgete, s katerimi se potem igramo. Še toliko bolj v tej dekadi, ki nas je dokončno navlekla na tehnologijo. Če nas odklopijo, umremo. Že vidim »gibanje«, ki državnike in ljudi poziva k uporabi računalnikov v miroljubne namene. Le.
V zadnjih trenutkih prejšnje dekade, prejšnjega stoletja in prejšnjega milenija smo se panično ustrašili prav tega - da nas bodo odklopili! Svet je preplavila velika milenijska histerija: strah pred milenijskim hroščem (Y2K), ki naj bi ob časovnem prehodu v novi milenij onesposobil računalnike in povzročil konec sveta. Če nas odklopijo, umremo! Ljudje so si delali zaloge in zaklonišča, dvigovali denar, molili, se držali za roke ter se mentalno pripravljali na apokalipso. Ali pa vsaj na vrnitev v kameno dobo. To je bil že čas, ko smo verjeli, da je tehnologija naša prihodnost, da bo mogoče s tehnologijo obvladovati svet in da smo varni. Potem pa je bila tehnologija nenadoma na tem, da nas pokoplje - in da uniči svet, kot smo ga poznali. To je bilo še toliko huje, ker smo se tedaj že dobro zavedali, da na samotni otok ne moremo več pobegniti - tehnologija se tako hitro, tako divje, tako čudežno razvija, da po vrnitvi ne bi mogli več normalno funkcionirati. Ali bolje rečeno: po vrnitvi s samotnega otoka samega sveta ne bi več prepoznali. Friedrich Engels je nekoč zapisal, da se človek, ki bi se v času industrijske revolucije za eno leto preselil na samotni otok (à la Robinson Crusoe), ne bi mogel več vrniti v družbo: industrijska revolucija je bila tako hitra, tako divja in tako skokovita, da družbe po vrnitvi ne bi več prepoznal ali pa v njej ne bi imel več kaj početi. Vse trdno in stalno se pač sproti razblinja, če naj parafraziram Karla Marxa, ki je bil velik hit zadnjega leta. Če samotni otok že v času industrijske revolucije ni prišel v poštev, kaj šele danes! Ironija je seveda v tem, da smo lahko zdaj del tega stalnega, nenehnega, permanentnega revolucioniranja tehnologije tudi na samotnem otoku. Tehnologija je dosegla, da med družbo in samotnim otokom ni več nobene razlike. Še več: tehnologija je vse ljudi poslala na samotne otoke. Prvo vprašanje po mobilnem telefonu ni več »Kako si?«, ampak »Kje si?«.

Dobrodošli v prihodnosti

Tehnologija nas je razbila, fragmentirala, razpršila. Specifično: tako nas je razbila, da nismo bili več nevarni. Tako nas je razpršila, da nismo mogli ničesar preprečiti. Jasno, ko so potem ure pokazale novi milenij, se ni nič zgodilo - konca sveta ni bilo. Milenijski hrošč nam ni nič mogel. Ni nas ustavil niti pokončal niti odklopil, ampak smo mi ustavili njega, ali bolje rečeno - naša čudežna tehnologija je bila močnejša od milenijskega hrošča, ki se je nad našo čudežno tehnologijo spravil z lokom in puščicami in gladko izgubil. Občutek smo imeli, da smo varni. Da je tehnologija na naši strani. Da lahko s tehnologijo obvladujemo svet in zgodovino. Še več, zdelo se je, da je obračun z milenijskim hroščem le potrdil ono razvpito prerokbo Francisa Fukuyame: da je po padcu berlinskega zidu dokončno zmagal neoliberalni kapitalizem, najboljši izmed vseh svetov, optimalni način življenja, ki je brez alternative. Svet se je izravnal! Zgodovine je konec! Zdaj naj bi živeli srečno do konca svojih dni - in slavili neoliberalni ekonomski sistem, pa četudi je, kot pravi Paul Krugman, »proti ekonomskim interesom večine«.
In medtem ko je bila tehnologija na naši strani, je začel svet, kot smo ga poznali, srdito razpadati. Vse se je začelo z napadom na Svetovni trgovinski center, nadaljevalo s shock & awe jurišem nad Afganistan in Irak, končalo pa z brutalno kritiko kapitalističnega statusa quo (finančna in gospodarska kriza) in nezaupnico tehnologiji (Avatar, Paranormalno). In po drugi strani: vse se je začelo z iluzijo, da je internet najbolj množična in najbolj mavrična skupnost na svetu, ultimativna ljudska množica, ki bo pametnejša od egoističnih, pohlepnih, elitističnih gospodarjev sveta, in končalo z deziluzijo - ultimativna ljudska množica je ugotovila, da je internet le še ena televizija več. Le da ima neskončno kanalov, tako da smo najbolj informirana generacija v zgodovini človeštva. In rezultat? Še vedno ne vemo, kaj je Marco Materazzi na tisti tekmi siknil Zinedinu Zidanu.
Toda ironično: tako kot so Svetovni trgovinski center zrušili loki in puščice (v obliki potniških letal), so Američane v Afganistanu in Iraku paralizirali loki in puščice (v obliki samomorilskih bombašev). Loki in puščice jih sestrelijo tudi v Avatarju, največjem sci-fi filmu, ki pa je videti tako, kot da je posnet po resničnih dogodkih. Kaj drugega pa bi lahko pričakovali, navsezadnje, ko smo stopili v novi milenij, smo stopili v čas, v katerem se ponavadi dogajajo sci-fi filmi. Saj veste, antiutopije, v katerih svet izgleda postapokaliptično, mračno, svinčeno, opustošeno, razpadlo - in represivno, napol totalitarno. Na eni strani je torej somračni svet, na drugi pa visoka, čudežna, nenadjebljiva tehnologija, ob kateri nam je jemalo sapo: vau! Spomnite se le Iztrebljevalca ali pa Popolnega spomina. Oh, ali pa filma 2001 - Odiseja v vesolju. Dekado, ki je za nami, smo preživeli v prihodnosti, ki so jo opevali sci-fiji. Prav tehnologija v teh filmih pa se nam je vedno zdela čisti sci-fi, popolna izmišljotina. To je nemogoče!
Toda dekada, ki je za nami, je bila nemogoča dekada ... ee, dekada nemogočega, pa ne le zato, ker so na Luni in Marsu odkrili vodo, ker se je slovenska reprezentanca uvrstila na svetovno nogometno prvenstvo ali pa ker je Amerika dobila prvega temnopoltega predsednika v zgodovini, in to le pičla tri leta zatem, ko je Busheva administracija črnce, ki jih je v New Orleansu udaril hurikan Katrina, obravnavala tako, kot da še vedno nimajo državljanskih svoboščin, potemtakem tako, kot da so še vedno brez volilne pravice. Poglejte le, kakšen telefon imate danes - in potem se spomnite, kakšnega ste imeli pred desetimi leti. Poglejte si, kako izgleda BitTorrent - in potem se spomnite, kako je izgledal Napster. Poglejte si Google - in potem se spomnite AltaViste. Še uporabljate zemljevide? Če jih, potem ste zgrešili dekado. Kakor ste jo tudi zgrešili, če še vedno dajate razvijati filme, če še vedno snemate na kasete ali pa če še vedno sprašujete: Imate morda faks? To zadošča, tako da sploh ne bom drezal v YouTube, iPod Touch, World of Warcraft, Facebook, HDTV, Netflix, MySpace, Yelp, WII, TiVo in Playstation 2, pa tudi ne v Second Life in druge fantazijske igre. Računalnika nismo več ugasnili. Počutili smo se, kot da so nas teleportirali v Zvezdne steze. Za nami je pač dekada, ki se je zgodila najprej v filmih in šele potem v realnosti. Najprej se je zgodila kot farsa in se potem ponovila kot tragedija.

Strah pred zgodovino

Spomnite se, kako zelo se je zloma kapitalizma ustrašila desnica, ali bolje rečeno - kako zelo se je ustrašila, da bo zdaj kdo kapitalizem preprosto odstranil ter ga zamenjal s socializmom ali komunizmom. Najbolj histerično reakcijo smo videli v Ameriki, najbolj kapitalistični deželi, kjer je začela desnica Baracka Obamo obtoževati, da je komunist in da Ameriko pelje v komunizem. No, nekateri, tisti najbolj patetični, so trdili, da je Amerika že v komunizmu - in da je konec Amerike, kakršno smo poznali. Ob tem so kakopak panično vreščali: Kapitalizem je treba rešiti! Kar je bilo trapasto - natanko to so namreč vsi počeli. Reševali so kapitalizem. Status quo ante. In konsevartivci hočejo prav status quo ante, kot pravi Thom Hartman: oznanjajo, da se je demokracija izpela in da bi jo morali zamenjati z »aristokracijo velikih korporacij«, saj se bojijo, da so ljudje tako leni, da si bodo raje »izglasovali neomejene socialne beneficije«, s čimer bodo zrušili finančno arhitekturo kapitalizma. Ironija je bila v tem, da je bil prav socializem ta, s katerim so reševali kapitalizem. Kaj pa so bili vsi tisti bailouti, vse tiste gromozanske finančne injekcije, s katerimi so po vsem svetu reševali banke in korporacije, če ne prav doze socializma? Države so z denarjem davkoplačevalcev - z javnim, socialnim, socializiranim denarjem, z »zlatimi padali« - reševale privatni sektor, stari družbeni red, kapitalistični status quo. Toda premalo je reči, da so kapitalizem reševali s socializmom, ampak je treba reči: da bi rešili kapitalizem, so ga morali odpeljati v socializem. Ergo: ni razloga, da bi se tresli pred socializmom - kapitalizem ne more brez socializma! Toda dober je le tisti socializem, opozarja Slavoj Žižek, ki stabilizira kapitalizem in ki pomaga bogatim.
Tisti, ki so kričali, da je kapitalizem brez alternative, so imeli v nekem perverznem smislu prav: socializem ni alternativa kapitalizmu. Socializem je le koristni idiot: ta, ki rešuje kapitalizem. Ta, ki le ustvari razmere za kapitalizem. Ne pozabite: socializem, ki je po II. svetovni vojni preplavil vzhodno Evropo, je slabega pol stoletja pripravljal le teren za kapitalizem v teh deželah. Še več, kot se je izkazalo po padcu berlinskega zidu, je pripravljal teren prav za najbolj čisto, najbolj divjo, najbolj ekstremno, najbolj deregulirano obliko kapitalizma, hja, za takšno, kakršne si ne upajo prakticirati niti v zahodnih, kapitalističnih državah. Socializem je bil le uvod v kapitalizem, le njegov koristni idiot. Levičar nima nobenega razloga, da bi navijal za socializem, ali bolje rečeno: z odločnostjo, s katero zavrača kapitalizem, mora zavrniti socializem. Socializem očitno ni rešitev, na katero v času krize računa levičar, ampak rešitev, na katero v času krize računa desničar.
Tragedija - in slepota - velikega dela sodobne levice je, da v socializmu še vedno vidi alternativo kapitalizmu in da se obenem »sramuje« svoje radikalne preteklosti. In tu korenini nemoč levice: v času velike finančne in gospodarske krize je odpovedala prav zato, ker ni vedela, kaj naj počne s socializmom - ker je torej rešitev še vedno videla v socializmu, ni pa ga znala artikulirati. Po malem iz sramu, po malem iz strahu: saj veste, socializem je preveč »kompromitiran«, velja za nekaj »preživetega«, za »minulo iluzijo«, povezan je s »terorjem«, »diktaturo« in »partijskim enoumjem«. A po drugi strani: levici socializma - alternative! - ni bilo treba artikulirati, ker ga je artikuliral sam kapitalizem. Kapitalizem ni le prehitel levice, ampak ji je ukradel show - socializem ji je odnesel izpred nosu. Tako kot se je zloma kapitalizma - gospodarske krize, velike recesije - ustrašila desnica, se ga je ustrašila le še levica: ustrašila se je, da bodo zdaj vsi pričakovali, da bo kaj ukrenila - da bo »spremenila« svet. Ustrašila se je, da bo morala »spremeniti« svet. Dekada, ki je za nami, je lepo pokazala, da je levico, nekoč agentko sprememb, po novem strah prav spremembe, s čimer se je lepo ujela v splošno politiko strahu, ki je, kot pravi Frank Furedi, simptom izčrpanosti, apatičnosti in pasivnosti javnega življenja, fatalističnega umika ljudi iz javnega življenja v privatno sfero, in ki svari: spremembe so tvegane! Nekoč so ljudje v trenutkih krize zamenjali politike ali pa skušali spremeniti svet - zdaj le mizantropsko zamenjajo kanal. Participirajo le še na internetu. Organska hrana je njihov edini prispevek k revoluciji.
Levica, ki se loči od svoje radikalne preteklosti, se boji zgodovine. Levica, ki se boji zgodovine, se boji prihodnosti. Levica, ki se boji prihodnosti, ni več sposobna misliti kolektivne akcije, spremembe ali revolucije. Levica, ki ni več sposobna misliti revolucije, pa se boji krize - tistih zgodovinskih trenutkov, ki človeštvu dajejo možnost izbire, tistih trenutkov, ki človeštvo silijo v svobodo. V odločanje, izbiranje, alternative. Če je brezosebni prosti trg, ki je onstran človeške kontrole, brez alternative, pravi Furedi, potem politika, prihodnost, zgodovina, modernost in razsvetljenski ideali, na katerih temelji Zahod, nimajo več nobenega smisla. In potem tudi svoboda nima več nobenega smisla. Kaj ti bo svoboda, če ni alternative? Izraz »svobodna izbira« pomeni le še odsotnost alternativ. Spomnite se le, kako zelo so se v tej dekadi trudili, da bi ustvarili iluzijo svobode: vzemite le iPod. Playliste ste lahko povsem personalizirali: poslušate svojo glasbo, gledate svoje filme, pišete svoje bloge! Zdaj ste svobodni, neodvisni! No, s tem so skušali le prikriti temeljno resnico: ko stopiš v kapitalizem, izgubiš svobodo. Če lahko izbereš le kapitalizem, če torej ne moreš več svobodno odločati o temeljnih stvareh, ampak le še o trivialnih (Apple iPhone ali BlackBerry?), potem je tvoja svoboda, kot stalno poudarja Slavoj Žižek, avtor eposa In Defense of Lost Causes (najboljša knjiga dekade!), le še v tem, da izbereš to, kar moraš izbrati, ob tem pa se pretvarjaš, da si to izbral svobodno. Tako si prisiljen, da stalno glasuješ proti svojim interesom. Ali kot pravi John Gray: »Prisiljeni smo, da živimo tako, kot da smo svobodni.« Še toliko bolj, ker je največji paradoks kapitalizma v tem, da iz njega ne moreš izključiti finančnih špekulacij, mešetarjenja, balonov, kreativnega računovodstva, piramidnih shem, veriženja in drugih »ekscesov«, ki so nas pripeljali v krizo - prav ti »ekscesi« so namreč srce kapitalizma. Brez njih ni kapitalizma. V kapitalizmu raj ni nikoli obstajal, zato tudi vrnitev v kak rajski, idealni, benigni kapitalizem ni mogoča.
Levica, ki se boji zgodovine in ki ni več sposobna misliti revolucije, se dobro zaveda, da kriza ne bo priložnost zanjo, ampak za kapitalizem, ki ga bo kriza le še okrepila. Da bo torej po krizi še močnejši, kot je bil pred njo. Ni kaj, milenijska dekada je za levico res izgubljena. Levica, ki bi morala, kot pravi William Davies, ljudi oskrbeti (vsaj) z emocionalno in metafizično tolažbo, pa četudi vanjo ne verjame, jo je zamudila. In to dobesedno: toda trik ni v tem, da je zamudila krizo, ki je bila priložnost, ampak v tem, da je zamudila dekado, ki je bila priložnost. Točno, cela dekada je bila ena sama zgodovinska priložnost. Da alternativa obstaja in da je zgodovina na »naši« strani, je lepo pokazal file-sharing, alias downloading, alias piratiziranje intelektualne, »kognitivne« lastnine (filmov, glasbe, igric, softvera, TV-programov ipd.), ki je pojem privatne lastnine nove dobe. Kaj je že sveti temelj kapitalizma? Točno: privatna lastnina. Kaj so počeli Napster, Gnutella, OpenNap, iMesh, FastTrack, eDonkey, Razorback2, SuprNova, eMule, ED2K, eXeem in BitTorrent, je na dlani: zamajali so temelj kapitalizma. In kapitalizem je bil povsem nemočen. Nič jim ni mogel. Še celo John Perkins, sloviti »economic hit man«, ki je za Svetovno banko, Mednarodni denarni sklad in druge templje neoliberalnega evangelija opravljal najbolj umazane posle, se je v tej dekadi prelevil v aktivističnega, disidentskega rušilca prostega trga, globalizacije in neoliberalizma.

Top search

In res, če na vse skupaj pogledate s strani, hitro ugotovite, da se je v tej dekadi nakopičila orjaška količina nezadovoljstva z dominantnim družbenim redom, s kapitalističnim statusom quo. Histerične simptome tega strukturnega nezadovoljstva - te želje po zrušitvi obstoječega, te želje po prekinitvi statusa quo - ste lahko odčitali na različnih ravneh. Na eni strani ste imeli vse tiste pogubne, pandemične, apokaliptične bolezni (nova gripa, ptičja gripa, nore krave ipd.), ki naj bi sklenile, da bodo pokončale svet. Sem lahko prištejete tudi antraks, ki je po 11. septembru 2001 povzročil tako hudo histerijo, da je segla celo v Slovenijo - iz pisarne New York Timesa v slovenski parlament! Na drugi strani ste imeli protiteroristično histerijo, ali bolje rečeno - svarila pred teroristi, ki da se skušajo dokopati do nuklearnega orožja, s katerim bodo uničili svet. Irak so napadli prav zato, ker naj bi imel orožje za množično uničevanje, s katerim je ogrožal Ameriko, regijo in svet. Na tretji strani ste imeli vse tiste krščanske in sekularne fantazije o koncu sveta, ki jih je pograbila tudi popkultura, recimo knjižne serije a la Left Behind in filmi a la 2012. Na četrti strani ste imeli zgodbe o »koncu človeka« (biogenetski eksperimenti, kloniranje, nanotehnologija, izvorne celice ipd.). Na peti strani pa ste imeli zgodbo o klimatskih spremembah in ekološki katastrofi, ki je svarila: če bomo še naprej živeli tako, kot smo živeli do sedaj, bo z nami konec. Kapitalizem je ogrozil naravo - narava bo uničila kapitalizem. Če hočemo preživeti, se moramo odreči kapitalizmu. To so bile rdeče niti dekade. To so bili simptomi razpršene, kaotične, amorfne, neartikulirane želje po prelomu, diskontinuiteti, revoluciji, utopiji.
Ni čudno, da so progresivne sile - žepi levice - vse stavile prav na internet: na ultimativno vizijo paralelnega, utopičnega, svobodnega sveta. V internetu so videle ready-made orodje za spremembo sveta - kraj, kjer se bo rodilo novo gibanje. Ja, vsekakor, na vsak način, absolutno: internet je delal čudeže - spletni žurnali so razkrili, da je umrl Michael Jackson, Twitter je razkrival, kaj se v resnici dogaja po predsedniških volitvah v Iranu, podcasti so kazali obglavitvi ameriškega novinarja Daniela Pearla in ameriškega podjetnika Nicholasa Berga, YouTube je vrtel iraško šicanje ameriških vojakov in eksekucijo Sadama Huseina, Facebook je ljudem našel prijatelje, ki jih niso nikoli imeli, downloading pa je mnogim omogočil, da so videli prvi fuk - in to nehote, zastonj. Pornografijo so v digitalni dekadi plačevali le še romantiki - oh, in oni, ki jim ne pride, če ne plačajo. No, ircanje je mnogim omogočilo, da so prišli do pravega fuka. Magari prvega. Ali pa vsaj do prvega po dolgem času. In ja, vsekakor, na vsak način, absolutno: internet je postal shajališče največje progresivne množice vseh časov, ki pa ni mogla preprečiti Busheve prve izvolitve. Vraga, preprečiti ni mogla niti Busheve druge izvolitve. Preprečiti ni mogla niti invazije na Afganistan niti invazije na Irak, ki bo Ameriko stala tri bilijone dolarjev, kot sta izračunala Joseph Stiglitz in Linda Bilmes, kakor tudi ni mogla preprečiti patriotske zakonodaje, vojne proti terorju, sezuvanja na letališčih, prepovedi kajenja, pedofilije in drugih spletnih predatorjev, zloma borze, finančne in gospodarske krize, velike recesije in ukinitve popularnih TV-serij, ki so se jih prej naveličali igralci kot pa gledalci.
To, kar je nekoč rekel Alan Wolfe, velja še posebej za to dekado: »Desnica je dobila ekonomsko vojno, levica je dobila kulturno vojno, center pa je dobil politično vojno.« Okej, internet je prispeval k izvolitvi Baracka Obame, prvega temnopoltega predsednika v zgodovini Amerike, toda Bush in republikanci so tja do konca dekade že vse tako zelo zamočili, da bi bil Obama verjetno izvoljen tudi brez interneta, ki Busha ni mogel zrušiti. Je pa res, da je internet veliko obetal: če je izvolil prvega ameriškega temnpoltega predsednika, bi lahko izvolil tudi revolucijo! Toda postal je le »šum stotih milijonov blogerjev, ki govorijo o sebi,« kot pravi Andrew Keen. Konspirologi so bili del tega šuma, toda v apatični boj proti »sistemu« so vnesli vsaj malce fantazije.
In tu je največji absurd: ker ni bilo alternative, je svet urejal, preurejal, spreminjal in revolucioniral Bush. Toda Busheva vrhovna perverznost ni bila le v tem, da je spremenil zemljevid sveta, ampak v tem, da je ustvarjal samo realnost. Da je to počel z lažmi, fikcijami in fabrikacijami, vemo: volitve, ki so ga pripeljale v Belo hišo, so bile fabrikacija, reševanje vojakinje Jessice Lynch je bilo inscenirano, iraško orožje za množično uničevanje je bilo fikcija, trditvi, da je bil Irak povezan z napadom na Svetovni trgovinski center in da je Osama bin Laden Hitler, sta bili laž. In tako dalje. Vsi so vedeli, da to ni res, toda obnašali so se tako, kot da je to res. Ljudje so se pretvarjali, da je to res, pa čeprav tega niso verjeli. Bush je počel le to, kar je počel internet: zabrisal je razliko med faktom in fikcijo. Med realnostjo in simulacijo. Lonelygirl15 je bila le igralka. Ali kot gre slogan: »Na internetu nihče ne ve, da si pes.« In res, kamor je šel Bush, je šla tudi večina searchev na Googleu, tej »kolektivni inteligenci«. Če te je napadel, si postal top search. Z Bushem smo odkrivali nove kraje, nove dežele in nova ljudstva. Uspeh Busha in neoliberalizma je bil neuspeh levice.

Dekada, ki jo je nemogoče imenovati

Ob izteku dekade so bili mnogi presenečeni, da še vedno nimamo imena zanjo. In tako so skušali tej dekadi najti ime. Milenijska dekada: ker je prišla takoj po novem mileniju. Travmatična ali nepričakovana ali izgubljena ali peklenska ali prekleta dekada: ker je prišla s terorjem, invazijami, klavnicami, vojnami, vojno proti terorju in gospodarsko krizo, s predvidljivo nepričakovanimi rečmi. Digitalna dekada: ker je prišla z dokončno, totalno in absolutno, tako rekoč religiozno digitalizacijo vsega. Dekada iskanja: ker jo je zaznamoval Google, »real-time zgodovina postspletne kulture«, kot pravi John Battelle, »aleksandrijska knjižnica« tega, česar ne vemo, da ne vemo, največja podatkovna baza naših želj, potreb, preferenc in intenc (Google ve, kaj hočemo, ta, ki je kupil ta produkt, je kupil tudi ta produkt ipd.). Ničta dekada: ker nismo v njej ničesar dosegli, ker se ni v njej zgodilo nič dobrega, ker smo se le zadolževali, ker smo vse zamudili, ker smo vse zamočili in ker se nismo ničesar naučili. Busheva dekada: ker jo je intoniral George Bush, ki je vplival na cel svet, ne glede na to, kje živite. Multirasna dekada: ker je bil izvoljen Barack Obama. Kul dekada: ker so vsi skušali biti kul & šik & fensi. Dekada natega: ker smo nasedli »novi ekonomiji«, dot-comom, nepremičninskim balonom, finančnim inovacijam in »Potemkinovim korporacijam«, ker smo kapitalu puščali svobodo, kakršne si sami nismo mogli privoščiti, in ker smo vraževerno verjeli, da lahko svet vodi prosti trg in da so Enron, Worldcom in Arthur Andersen le eksces (in ob tem spregledali Galbraithovo knjigo The Great Crash 1929, ki je vse simptome te krize »napovedala« že leta 1954). Dekada novega ameriškega stoletja: ker so začeli neokonservativci z napadom na Afganistan in Irak izvrševati svoj projekt »Novo ameriško stoletje«. Eskapistična dekada: ker smo se skrili na samotne, postpolitične, amaterske, ekshibicionistične, narcistične 30-sekundne online otoke, kjer nas ni nihče slišal, tako da smo poslušali le sami sebe in si kimali, youtubicirani do neberljivosti in neposlušljivosti. Dekada spama: ker smo požrli ogromne količine spama, te nove mutacije industrijskih odpadkov.
Okej, nekateri tej dekadi sploh ne bi rekli dekada, ker da je sploh še ni konec in ker da se bo končala šele 31. decembra 2010, toda hej: dekada ni matematična abstrakcija, ampak zeitgeist. In zakaj ne bi te dekade-ki-jo-je-nemogoče-imenovati imenovali kar dekada, magari Dekada - ali pa dekada brez imena. Kar bi bilo logično. In ironično: kajti zelo verjetno je, da bo prav dekada brez imena ta, ki bo usodno definirala 21. stoletje. Dekada brez imena je očitno le časovna kapsula na poti v prihodnost brez imena. In če parafraziram Walterja Benjamina: v roke jo je treba vzeti tako ljubeznivo, kot si kanibal pripravi dojenčka.