Hir ai kam, hir ai go
Božična noč z Magnificom
Magnifico & Turbolentza na odru Cvetličarne
© Miha Fras
Potem ko se nam je po jesenskem koncertu Ali Ena pohvalno zapisalo, da je eden redkih domačih glasbenikov, ki mu je uspelo nagovoriti kar najširše občinstvo, lahko podoben fenomen sedaj pripišemo še Magnificu. Pravzaprav je hvala v njegovem primeru še bolj na mestu. Magnificov koncert je bržkone en tistih glasbenih dogodkov, kjer je velika verjetnost, da srečate kar najširši krog znancev. Ne glede na profil. Glasbeni entuziast, glasbeni indiferentnež, zaprisežen alternativec, ignorantski potrošnik, reper, metalec, zidar ali magister matematike - na Magnificovem koncertu srečaš vse. In vsi se imajo lepo.
Organizacija koncerta na najbolj družinski večer v letu je smela poteza, toda napolnjena Cvetličarna je dala vedeti, da nas ni malo tistih, ki se namesto v krogu družinskih članov spominu na rojstvo Jezusa raje poklonimo v družbi karizmatičnega zabavljača in njegove Turbolentze. Radi smo ga poslušali, ko je z U’redu prepeval na mali terasi, pa bil z zelenjem ovenčan Jure, ko se je spraševal, kdo je čefur in peder, krog svojih privržencev pa si je še opazneje razširil s svojo zadnjo inkarnacijo balkanskega kavboja, ki mu je prinesla (zasluženo) pozornost tudi zunaj meja evrovizijsko nepismene deželice. Z njegovim zadnjim albumom Grande Finale (2007) mu je uspelo prodreti celo na slovenskim glasbenikom tako zelo nedosegljivo zahodnjaško tržišče, kar ga nedvomno postavlja med najuspešnejše domače ustvarjalce. Ne vem sicer, kaj o uspehu, tej abstraktni kategoriji, meni Magnifico, toda na odru je še vedno preprost, neobremenjen Robert, kot ga poznamo že dvajset let. Spreminjata se le njegov imidž in kakopak glasba. Ta je tokrat slonela na estetiki z zadnjega albuma, na katerem je pop izvrstno prečil z izročili mehiških in balkanskih (folkovskih) tradicij, zato ni presenetljivo, da v živo najbolje funkcionirajo skladbe s poudarjenim trobilskim vložkom, pa čeprav so tudi naslovi starejšega datuma v ušesa romali posodobljeni. Med drugim tudi menda javnosti premierno predstavljen komad Ten Little Gipsy Boys in priložnosti na kožo pisan In ko enkrat bom umrl.
Svoje delo so glasbeniki opravili prepričljivo, še toliko bolj zato, ker prav nič ne skrivajo, da se na odru zabavajo, prijetno, sproščeno vzdušje pa stopnjujejo še Magnificovi dovtipi. Izvrstnemu koncertu se ne gleda v zobe, zato le manjša (subjektivna) opazka - lepo bi bilo slišati starejše uspešnice v še bolj domišljenih osveženih aranžmajih, pri čemer ciljam predvsem na morda večji angažma obeh trobentačev, ki suvereno dopolnjujeta že tako zanimivo zvočno podobo novejših skladb. Silvije v trubaški preobleki sicer najbrž ne bi pogoltnil, vendar pa Schatziju najbrž ne bi smelo biti (pre)težko poiskati kakšne ustreznejše reinterpretacije. Pustimo se presenetiti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.