Domačijski način dela na ljubljanskem tožilstvu

Pravosodni nadzor, ki ga je na ljubljanskem okrožnem tožilstvu odredil pravosodni minister Aleš Zalar, je razkril, da tožilci vendarle niso tako samostojni, kot trdi generalna državna tožilka Barbara Brezigar. Minister zagotavlja, da bo z obveznimi navodili in novelo tožilske zakonodaje tožilcem vrnil samostojnost, ki jim jo zagotavlja ustava. Morebitna menjava na čelu tožilstva bo zgolj bonus.

Ko ste napovedali pravosodni nadzor, so se začele špekulacije, da bo odnesel ali Brezigarjevo ali vas. Brezigarjeva za zdaj ostaja, vam pa grozi interpelacija ...

> Nisem prepričan, da bom interpeliran, je pa interpelacija legitimna pravica opozicije. Nikoli ni bil moj namen doseči razrešitve generalne državne tožilke, hotel sem le zagotoviti, da tožilstvo posluje skladno s predpisi in da samostojnost tožilcev ni žrtvovana, čeprav se zatrjuje, da se prav ta samostojnost brani.

Ugotovitev nadzora v Ljubljani je, da se vodja tožilstva s tožilci o njihovi odločitvi ne pogovarja, preden je ta dokončna, ampak jih šele po tem pregovarja, naj svojo odločitev spremenijo.

> Mene je ta ugotovitev zelo presenetila. Najprej zato, ker se je izkazalo, da je takšna praksa na ljubljanskem okrožnem tožilstvu splošno razširjena. Potem pa tudi zato, ker sta takšno prakso zelo prostodušno priznali obe, vodja tožilstva in generalna državna tožilka. Nič ni narobe s strokovnimi posvetovanji in usklajevanji strokovnih stališč med tožilcem, ki rešuje konkretno zadevo, in vodjo tožilstva. Vendar le do trenutka, ko se tožilec odloči. Ko se odloči, odločitev podpiše in predloži vodji tožilstva v sopodpis, takrat pa vodja tožilstva nima nobene zakonske podlage, da bi tožilca silil v ponoven premislek o njegovi odločitvi in v spremembo te odločitve. Še manj ima vodja tožilstva pravico, da od tega tožilca terja pisno pojasnilo, zakaj se z njim ne strinja. Zakon o državnem tožilstvu v prvem odstavku 66. člena zelo jasno določa, da vodja tožilstva v nekaterih primerih lahko prevzame zadevo od tožilca in jo dodeli sebi ali drugemu tožilcu, toda ta odredba mora biti pisna in obrazložena. Vodja mora pojasniti, zakaj se ne strinja s tožilcem, ne pa nasprotno, da tožilec pojasnjuje vodji, zakaj ne bo upošteval njegovih stališč. Gre za to, da breme odgovornosti za spremembo tožilčeve odločitve nosi vodja.

Vodja ljubljanskega tožilstva in generalna državna tožilka vztrajata, da jima zakon to dovoljuje.

> Po naši ustavi so tožilci samostojni pri odločanju in so vezani samo na ustavo in zakon. Za to, da nihče, ne od zunaj ne od znotraj, ne bi vplival na tožilca, ali bo koga preganjal ali ne, ima tožilec trajni mandat. Ta tožilce, podobno kot sodnike, varuje pred vsakršnimi nedovoljenimi pritiski, spodbudami in vmešavanjem v postopek njihovega odločanja. Da so tožilci lahko samostojni, imajo enake pravice in dolžnosti kot sodniki. Res pa je, da tožilci nimajo tolikšne stopnje notranje neodvisnosti kot sodniki. Predsednik sodišča ne more vabiti sodnika na strokovni pogovor in mu odvzeti zadeve, v kateri je že odločil. Zakon o tožilstvu to dopušča in s to pristojnostjo vodje tožilstva ni nič narobe, če se izvaja na način, kot ga zakon predpisuje. Bistvo je, da mora biti prevzem zadeve izpeljan transparentno, to, kar so delali v Ljubljani, pa je bilo daleč od transparentnosti. Nikjer se ne vidi, da je potekal pogovor med vodjo in tožilcem in prepričevanje, naj tožilec odločitev spremeni, in nikjer se ne vidi, zakaj je vodja tožilstva odvzela zadevo. Prakticirali so neobrazložene odredbe o predodelitvah, podlage zanje pa v zakonu o tožilstvu in v državnotožilskem redu ni.

Čemu je sploh namenjena možnost prevzemanja in predodeljevanja zadev, gre za to, da je tožilčeva odločitev dokončna in poti nazaj ni?

> Gre za primere, v katerih se tožilec odloči, da ne bo vložil pritožbe zoper sodbo ali da jo bo umaknil ali zavrgel kazensko ovadbo ali odstopil od pregona. Torej vedno, ko gre za dokončno negativno odločitev in je sodišče praktično ne more več preizkusiti. Zato je zakonodajalec uvedel še eno strokovno varovalko, vendar je to občutljivo poseganje v tožilčevo odločitev natančno urejeno tako, da ne bi bilo zlorab. Zame kot ministra je bilo zato šokantno spoznanje, da se zakon o tožilstvu in državnotožilski red v tem delu ne izvajata pravilno, ampak gre za zelo domačijski način dela na tožilstvu v Ljubljani. Prav državni tožilci pa so prvi varuhi zakonitosti in bi morali biti za zgled vsem, ki jih preganjajo. Nikakršnega zaupanja javnosti v svoje delo ne bodo imeli, če se izkaže, da pri tem ne spoštujejo predpisov. Praksa z ljubljanskega tožilstva sili tožilca v položaj državnega uradnika, ki se odloči tako, kot mu sugerira njegov nadrejeni, to pa ni v skladu s tem, kar predvidevata zakon in ustava.

Upravičeno bi pričakovali proteste okrožnih državnih tožilcev. Namesto tega Brezigarjeva pravi, da ima pri tem vprašanju vodja v Ljubljani brezpogojno podporo kolektiva, sama pa enako podporo vrhovnih državnih tožilcev in vseh enajstih vodij okrožnih tožilstev.

> Ne vem, kako je gospa Brezigarjeva preverjala podporo tožilcev, vodij tožilstev in vrhovnih državnih tožilcev. Močno dvomim, da ima podporo tožilcev, saj je navsezadnje informacija, da se tožilcem pri odločanju lomi hrbtenica, prišla iz tožilskih vrst. Če te informacije ne bi bilo, verjetno ne bi bilo niti pravosodnega nadzora. Imate pa prav, tožilci sami so tisti, ki bi bili prvi poklicani, da se uprejo takšni nepravilni praksi. Zdaj bodo imeli podlago za to, saj bom odpravil vsakršne nejasnosti pri interpretaciji zakona in državnotožilskega reda. Z izdajo obveznih navodil za uporabo državnotožilskega reda bodo vsa državna tožilstva morala vzpostaviti zakonito prakso. Pričakujem, da se bo to zgodilo nemudoma po izdaji navodil.

Najlažje bi ugotovili, kdo ima v tej bitki za interpretacijo prav, če bi se izrekli tožilci sami. Imamo tožilsko društvo pa državnotožilski svet ...

> Prvi odzivi tožilcev s posameznih tožilstev glede naših ugotovitev gredo v smeri, da so zelo zadovoljni, da bomo s tem nadzorom in ukrepi na podlagi ugotovitev nadzora postavili jasna pravila igre. Tožilci sami so nam povedali, da jim pravila niso bila povsem jasna in da so se na različnih državnih tožilstvih izvajale različne prakse. Če upoštevamo še to, da je vrhovno državno tožilstvo pokrilo stališče ljubljanskega tožilstva, potem se ni mogoče znebiti vtisa, da se je verjetno kaj podobnega dogajalo še kje. Minister za pravosodje je po zakonu dolžan zagotoviti zakonit okvir za delo tožilstva, in to zdaj počnem. Navodila, ki jih izdajam, so pravno zavezujoča in nihče ne sme odkloniti rabe teh navodil. Smo pa na razpotju in treba se bo odločiti, kakšno tožilstvo želimo imeti. Ali naj bo tožilstvo neodvisen člen v okviru organov, ki preganjajo storilce kaznivih dejanj, ali pa bodo tožilci samo državni uradniki, ki delajo tako, kot se jim naroči v tistih primerih, ki so občutljivi ali širše javno pomembni. Prepričan sem, da tožilcem ta druga vloga ni všeč in se zanjo ne bodo odločili.

Kako boste po tridesetih dneh preverili, ali se vaša navodila spoštujejo?

> Najprej se bom moral zanesti na pisna zagotovila, ki jih bodo morali poslati vodje tožilstev in generalna državna tožilka, da so vzpostavili prakso v skladu z navodili, poročati bodo tudi morali, katere ukrepe so izpeljali v zvezi s tem. V nadaljevanju pa bom zelo pozoren na kakršnokoli informacijo kogarkoli, če se to v praksi še ne izvaja. Če bi bilo tako, bi se nemudoma odločil za ponoven izredni pravosodni nadzor.

Če vas prav razumem, pričakujete pozitiven odziv tožilstva? Kaj pa če se to ne zgodi?

> Predstavljajte si, da bi kdorkoli v tej državi javno rekel, da ne bo spoštoval zakona, ker mu ni všeč. Kaj šele, da bi to rekel državni tožilec. Zato ne pričakujem, da se bo zgodilo kaj takega. Vodje tožilstev sem tudi povabil na delovni posvet o besedilu obveznih navodil, da bi še pred izdajo teh navodil pridobil njihova mnenja in predloge.

Čeprav vztrajajo, da je vse v redu, pa so vam z vrhovnega tožilstva poslali predloge za spremembe državnotožilskega reda.

> Res je, generalna državna tožilka je nekaj dni po odgovoru na poročilo o nadzoru poslala še predlog za nekatere spremembe državnotožilskega reda, ki se nanašajo na nekatere od ugotovljenih nepravilnosti.

Lahko bi rekli, da se vsaj delno vendarle strinja z izsledki pravosodnega nadzora?

> Očitno, da se strinja. Sicer pa v svojih prvih odzivih ni zanikala ugotovljenih nepravilnosti, poskušala je samo zmanjšati njihovo težo. Ko pa smo na ministrstvu pojasnili, da gre po našem za hujše nepravilnosti, in jih tudi posebej navedli, je spremenila svoje mnenje in začela zatrjevati, da nepravilnosti sploh ni bilo. Vendar je hkrati ministrstvu poslala nekaj predlogov za spremembe državnotožilskega reda, ki se neposredno navezujejo na izsledke nadzora. Stvari so zgovorne same po sebi. Čeprav je zanimivo, da eden izmed njenih predlogov vsebuje celo spremembo, ki bi še okrepila pristojnosti vodij tožilstev v zvezi s sopodpisom tožilčeve odločitve.

Pred dnevi ste generalno državno tožilko pozvali, naj se neha vesti kot politik in naj ravna kot tožilec. V katerem njenem ravnanju ste prepoznali politično ravnanje namesto strokovnega, tožilskega?

> Predvsem v tistem, ko je zelo vehementno zatrjevala, da niso odločitev o izvedbi nadzora niti sami izsledki nadzora nič drugega kot vmešavanje politike v delo tožilstva. Glede na to, da sem jaz minister in torej politik, je tako zatrjevanje lahko zelo priročen argument za poskus prikaza, da se politika vmešava v nepolitično tožilstvo. Strinjam se sicer z generalno državno tožilko, da je vedno treba biti pozoren na zatrjevanje, da obstajajo poskusi političnega vmešavanja v tožilstvo. Hkrati menim, da ni treba biti nič manj pozoren na zatrjevanje, da so se vmešavali tožilci sami in da je bila zaradi tega žrtvovana samostojnost tožilcev. Še zlasti, ko se izkaže, da se tako zatrjevanje nanaša na konkretne primere in da so ti resnični.

Ampak doslej so bili še vsi generalni državni tožilci politično jasno profilirani, tudi izhajali so iz politike in tožilstvo kdaj celo izkoristili v politične namene ...

> Državni zbor je tisti, ki podeli mandat generalnemu državnemu tožilcu, in državni zbor odloča politično. To pa ne pomeni, da se s tem generalnemu državnemu tožilcu omogoča, da dopusti prodiranje politike v tožilske odločitve. Ravno nasprotno, dolžan je storiti vse, da se to prepreči in da opozori, če se kaj takega dogaja.

Je veljavna tožilska zakonodaja premalo odporna proti političnemu ravnanju vodje tožilstva, preveč odvisna od vsakokratnega človeka na položaju generalnega državnega tožilca?

> Po mojem je tožilski zakon izredno slab zakon. Praktično v njem ni določbe, med tistimi, ki smo jih doslej na ministrstvu tako ali drugače obravnavali, ki je ne bi bilo mogoče interpretirati vsaj na dva različna načina ali pa je tako nejasna, da je sploh ni mogoče uporabiti. Na tem področju napovedujem korenito reformo delovanja in regulacije državnih tožilstev, skupaj z odpravo možnosti, da se državnotožilski red spreminja zgolj, kadar to predlaga generalni državni tožilec, sicer pa sploh ne.

Brezigarjeva vam med drugim očita, da jo napadate prek medijev, namesto da bi težave reševali dogovorno, skrito pred očmi javnosti.

> Generalna državna tožilka je bila tista, ki je prva sporočila javnosti, da je nadzor ugotovil manjše pomanjkljivosti. Na to sporočilo Brezigarjeve smo se pač morali odzvati. Ministrstvo ni želelo javnosti posredovati nikakršne informacije, dokler ne bi dobilo pojasnil vodje tožilstva in generalne državne tožilke. Tudi iz obeh odgovorov, vodje in generalne državne tožilke, izhaja, da oporekata pravilnosti ugotovitev nadzorne skupine, čeprav to ni v njuni pristojnosti. Njuna dolžnost je, da pojasnita, kako bosta odpravili ugotovljene napake, ne da polemizirata z ministrstvom.

Pregledali ste tudi zadevo Berglund. Veste kaj o tem, da naj bi bila tožilka v tej zadevi izpostavljena odnosu, ki bi mu z lahkoto rekli mobing?

> Podatkov o mobingu nimam, imam pa zelo dobre podatke o tem, katere nepravilnosti so se dogajale v zvezi s predodeljevanjem te zadeve, in tu je poročilo o nadzoru zelo jasno. Štiri vrste nepravilnosti pri poslovanju so se zgodile samo v tej zadevi. Vse pa so povezane z osnovnim problemom, z napačno prakso glede vprašanja, kje se začne ali konča samostojnost državnega tožilca, ki odloča o zadevi.