Krvno maščevanje v 21. stoletju

Je mogoče, da se mora v državi članici Nata nekaj tisoč moških, mladih fantov in celo dečkov zaradi tradicije, ki izhaja iz srednjeveških zakonikov domačega in običajnega prava, če nočejo umreti, vse življenje skrivati doma? Je mogoče, da ti moški z obzidanih vrtov in dvorišč svojih hiš nikoli ne stopijo na polja, ulice, ne gredo v službo in da jih morajo preživljati matere, žene in hčere? Ne le da je to mogoče, lokalne oblasti celo nimajo nobene učinkovite strategije, kako izkoreniniti smrtonosno prakso krvnega maščevanja, za katerega so mnogi, tudi mladi Albanci še dandanes prepričani, da je temeljni kamen njihove nacionalne identitete. Izraz kanun, ki izvira iz srednjeveškega Zakonika Leke Dukagjinija (Kanuni i Lekë Dukagjinit), je, čeprav je ta skupek do 19. stoletja nenapisanih zapovedi od 15. stoletja meril na vsa področja človekovega življenja, urejal je razmerja v družini, zakonu, pri vzreji živine, delu, lastnini in verovanju ter razsojal pri oškodovanju in časti, danes le še pretveza za licenco za ubijanje vsakomur, komur je član druge, pogosto mejakove družine v preteklosti namerno ali po nesreči umoril enega ali več sorodnikov. Po tem arhaičnem, skoraj pet stoletij in pol starem dokumentu je še danes vsakomur dovoljeno, da vzame pravico v svoje roke, da svojega prednika prej ali slej maščuje tako, da ubije enega moških potomcev njegovega morilca. Ker naj bi veljalo, da »dolžnika« (razen v redkih primerih njegove izrazite arogance) ni častno umoriti za zidovi njegove hiše, kjer se sme, kot zapoveduje kanun, skrivati vse življenje, so potomci na maščevanje navadno pripravljeni čakati tudi desetletja in šele čez šestdeset ali sedemdeset let z vrstniki poračunajo spore, v katere so se zapletli njihovi pradedje. Seveda prav nič ne šteje, kateri od prednikov je takrat imel prav, šteje le, kdo je koga ubil. In čeravno naj bi bil kanun v bistvu povsem moška stvar in je bil pod enim najzloglasnejših komunističnih režimov v zgodovini, ki ga je zaznamovalo skoraj pol stoletja vladavine šefa albanske partije Enverja Hoxhe, torej v obdobju skoraj cele generacije, v katerem ženske niso smele niti dedovati, celo izrecno prepovedan, pa ženski del družine v udejanjanju teh pravil zelo dejavno sodeluje. Menda naj ne bi smel miniti dan, da žena moža ne bi opomnila, naj sorodnika maščuje.

Doline severne Albanije

Za Albanijo se po bruto domačem proizvodu na prebivalca med evropskimi državami danes po statistikah CIE uvršča le še Kosovo, če ga štejemo za suvereno državo. Padec komunizma leta 1991 je v državi povzročil večjo travmo kot v drugih vzhodnoevropskih državah, saj se je z njim zlomilo tudi neverjetno globoko prepričanje ljudstva, ki ga je Hoxhi uspelo vzdrževati desetletja, da namreč živi v »najboljši« državi na svetu. Tako kot drugod se je zrušilo plansko gospodarstvo, z njim so propadla številna državna podjetja, država je nehala delovati, policija je izgubila verodostojnost, sodstvu je zavladala korupcija, obubožano ljudstvo pa je v novi realnosti ostalo prepuščeno samemu sebi in se oprijelo tradicij generacije svojih dedov - tudi kanuna. Albanski intelektualci so si seveda edini, da ostanki fevdalnega prava nimajo kaj iskati v sodobni državi, ki si jo želijo ustvariti, in zato ne razumejo, da se rojaki po letu 1991 spet tako množično zatekajo k mračnjaškim praksam iz preteklosti.
Doline severne Albanije, kjer med skoraj petdesetimi dvatisočaki ležijo le redke odročne vasi in kjer so možnosti za življenje med slabšimi v Evropi, naj bi bile rojstni kraj Zakonika Leke Dukagjinija, rojenega v bližnjem Lipljanu na današnjem Kosovu, albanskega princa, ki je leta 1468 nasledil umrlega Skenderbega v boju z Otomani. V dolini reke Valbone, gosteje poseljeni z medvedi, risi, šakali in gamsi kot z ljudmi, danes v skromnih, z visokimi ogradami obzidanih hišah, živi 64 družin. Na poljih gojijo žito in koruzo, na pašnikih redijo živino, na z bodečo žico ograjenih vrtovih v bližini hiš pridelujejo še nekaj zelenjave. Ti kraji so tako nedostopni, da je do njih laže kot po gorskih »cestah« priti s trajektom po reki Drim, a vseeno preseneča, da je na tem območju v popolni odsotnosti države v dobrih dveh desetletjih potekalo kar 1650 spopadov s smrtnim izidom. V nekaterih družinah tako že več let ni nobenega odraslega moškega, dečkov in fantov pa matere in sestre nikoli ne spustijo izza visokih ograd. V začetku devetdesetih let sta se v enega najhujših znanih meddružinskih spopadov po padcu komunizma zaradi političnih razprtij zapletli tudi družini Hoxha in Aklaj; vsi moški iz družine Hoxha, razen tistih, ki so pobegnili v tujino, iz hiše, po tem ko so jih Aklajevi napadli kar na dvorišču pred hišo, vse povprek in to s težko oborožitvijo, niso stopili celih deset let. Starki Fatimi Hoxha so tistega dne ubili enega od sinov. Ker zapovedi kanuna pravijo, da mora biti tisti, ki je moril, ubit, se močnejši maščuje, šibkejši pa mora odpustiti, umolkniti ali umreti; med družini se je sicer vrnil »mir«, saj pri Aklajevih ni več odraslih moških, ki bi mogli maščevati sorodnike, za katere brata Hoxha pravita, da ne vesta, kdo jih je pobil, »najbrž ljudje«. Morija se bo nedvomno nadaljevala, ko bodo fantje pri šestnajstih »postali možje«.
Po mnenju nekaterih naj bi se po vsej državi zaradi strahu pred maščevanjem skrivalo več deset tisoč moških in fantov, dečki naj ne bi bili v nevarnosti, zato jih starši do dopolnjenega desetega leta še pustijo v šolo. Samo zadnjih nekaj let naj bi tako v šolo nehalo hoditi približno tisoč dečkov, ki so poslej obsojeni na odraščanje brez prijateljev, na vsakodnevno samevanje v hiši, saj morajo matere in sestre preskrbeti družino, očetov in stricev pa pogosto ni več.

Kristi in Viktor

Tako ujetništvo preživljata tudi 17-letni Kristi in 19-letni Viktor, ki pa imata vsaj to srečo, da živita v bolj urbaniziranem okolju in lahko zato eno dopoldne na teden preživita v razvedrilnem centru, ki ga vodi nemška sestra misijonarka Kristine. Tam se družita z drugimi mladostniki iz deprivilegiranih družin, ki drugače od njiju poznajo vsaj svobodo. Kristijev oče je bil pred 15 leti zaradi uboja sicer obsojen na dosmrtno zaporno kazen, to pa družine ubitega ni odvrnilo od zaobljube o maščevanju. Če je Kristi hotel »živeti«, je moral pri desetih letih pustiti šolo, čeprav je bil dober učenec in bi si najbolj želel šolanje nadaljevati v srednji šoli in nato še na fakulteti. Oče je pred dvema letoma v zaporu umrl, sin, ki ni ničesar zagrešil, se zaradi njegovega dejanja že sedem let zaveda, da za človeka ni hujšega, kot da mora biti zaprt v hiši in vse dneve poležavati na postelji. Novinarjem je povedal, »da je svoboda vse, da je svoboda šola, družina, delo, svoboda je, da lahko živiš«. Vsega tega sam seveda ne pozna; po dopoldnevu v razvedrilnem centru ga ena od misijonark sklonjenega na zadnjem sedežu avtomobila skrivoma pelje domov, tam pred velikimi pločevinastimi vrati v avtomobilu počaka, da mu jih domači odprejo, nato pa za njimi v hipu za ves teden spet izgine čez dvorišče v hišo.
Viktorjeva zgodba ni dosti drugačna, le da se je začela drugače: enega njegovih so ubili pred 75 leti, družini pa ga je »uspelo« maščevati šele pred dvema letoma, zato so zdaj poleg njega na smrt obsojeni še brat, oče, strica in bratranca. Če bi družini »lovcev« uspelo ubiti enega od njegovih, bi se moral sam iz tarče preleviti v lovca. Tega, pravi, verjetno ne bi zmogel, sestra Kristine pa je prepričana, da je pritisk družine povečini prehud, fantje pa preslabo socializirani, da bi lahko sprejeli tako pomembno odločitev.
Velika večina tistih albanskih družin, ki so še vpletene v takšno brezkončno obračunavanje, razmišlja tako kot zakonca Zefi, ki sta v strelskem obračunu zaradi meje med posestmi izgubila tri člane širše družine. Storilci bodo za zapahi do smrti, a vendar zanje zahtevata smrtno kazen, čeprav je bila ta v Albaniji leta 2000 odpravljena. Zefijeva sta prepričana, da ne gre za vprašanje časti, pač pa za vprašanje pravne države in pravice, storilce naj bi bilo treba obsoditi na tisto, kar so zagrešili, torej na smrt. Strašljiva je pripoved matere, ki je nekoč že srečala sosedovega sina, vendar ga ni umorila, čeprav je imela pri sebi strelno orožje: »Otrok ni nič kriv, počakala bom, da bo odrasel. Tudi iskala ga ne bom, če pa se mi bo takrat prikazal pred oči, ne bom niti za hip omahovala, takoj bom streljala!« je še povedala. Tudi njen mož se strinja, da je tako dolžan ravnati vsak časten Albanec, ki mu kdo ubije »bližnjega«.
Sestra Kristine se proti kanunu bori, ker je začutila, da se mora fizično postaviti po robu tem nazadnjaškim običajem iz preteklosti. Tudi Gjin Marku, predsednik Sveta za vsenarodno spravo, se proti njim bori po svoje: najprej preganjanim poskuša urediti status begunca, da ti lahko svobodno zaživijo v tujini, pogosto v Kanadi. Ta hip naj bi ob pomoči Sveta na skrivnih naslovih v tujini živelo že kakih tri tisoč družin in od tam si prizadevajo za spravo s svojimi »lovci«. Marku se s pomočniki nato loti mediacije, a ta za zdaj le redko uspe, čeprav so »spravitelji« užaloščeno družino pripravljeni prepričevati leta. Naim Selimi je bil eden prvih uspehov prostovoljnega »spravitelja«, upokojenega učitelja Yllija Mexhija: Selimi je v prepiru pijan dvakrat ustrelil v glavo najboljšega prijatelja, katolika, odsedel dve leti in pol, nato pa se več kot deset let ni prikazal iz hiše. Umorjenčeve starše je Mexhi prepričeval več let, a ko mu je uspelo prepričati ostarelo mater, je bil uspeh zagotovljen: s spravo so se naposled strinjali tudi oče in štirje bratje, na božični dan leta 2003 so pred vso sosesko sedli skupaj, pili kavo in dokončno zakopali bojno sekiro.
Čeprav si albanske oblasti ob pomoči mednarodne skupnosti prizadevajo končati to nesmiselno morijo, nič ne kaže, da bi bile že blizu uspeha: spravitelj Mexhi je prepričan, da večina Albancev, ki se sklicuje na kanun, tega nikoli ni imela v rokah in ga ne razume. A tudi Kristiju, ki ga prebira vsak dan, še vedno ni jasno, zakaj bi moral umreti, če ni ničesar zagrešil. Mexhi rojake na terenu prepričuje, da so zapovedi v kanunu pisane za drugačen čas in da danes namesto njih obstaja država s svojimi institucijami. A zdi se, da boj države, ki si na moč želi v EU, misijonark, nevladnih organizacij in odločnih posameznikov za zdaj ostaja boj z mlini na veter.