14. 1. 2010 | Mladina 2
Zaostali duh tehnične zavesti
Kako gledajo na Slovenijo v ekološko “zglednih” Nemčiji in Avstriji?
Prva zelena stranka, tako imenovana Stranka vrednot, je bila sicer ustanovljena v Avstraliji že leta 1972, leto pozneje ji je sledila angleška Ekološka stranka, toda zgodovina zelenih strank se dejansko začne v Nemčiji, kjer so bili Die Grünen leta 1980 prvič izvoljeni v parlament. Marieluise Beck, ena izmed ustanoviteljic nemških Zelenih, pravi, da je bil njihov prodor v institucionalno politiko tudi posledica naključij. Nemška levica je bila zbita zaradi razprav o nameščanju ameriških raket pershing, v Nemčiji je vzniknilo protiblokovsko mirovniško gibanje proti jedrskemu orožju in jedrski energiji, ki se je hkrati zavzemalo za pravice
žensk, homoseksualcev. »Pomembna je bila tudi podpora kmetov, zaradi česar nam nihče ni mogel očitati, da se gremo revolucijo,« se spominja Beckova. Tako jim je potem uspelo.
Resda so sočasno podobne ideje vzniknile tudi v Sloveniji. Toda pri nas, kakor je znano, so zelene stranke, podobno kot tudi v drugih postsocialističnih državah, kmalu izginile iz resne, parlamentarne politike, v Nemčiji ali Avstriji pa so ne samo ostale, temveč so se vsa osemdeseta in devetdeseta leta ter kasneje še krepile. V Sloveniji je s strankarsko kuhinjo ob primeru Erjavec varstvo okolja doseglo svojevrstno politično dno, Zeleni v Nemčiji z več kot 10-odstotno politično podporo pa danes slavijo zgodovinski vrhunec. Podobno tudi v Avstriji, kjer so Zelenim ob zadnjih volitvah nekaj volivcev odvzeli skrajni nacionalisti s kampanjo proti češki jedrski elektrarni Temelin. Vprašanje tako ostaja: zakaj v postsocializmu zelene stranke niso mogoče?
Morda so v desetletjih zelene vrednote prevzele večje stranke. A to ni edini, niti najpomembnejši razlog, meni Marieluise Beck. Tudi nemški Zeleni so imeli po združitvi Nemčije precejšnje težave s pridobivanjem podpornikov v nekdanji Vzhodni Nemčiji. »Zdi se mi, da so v tranzicijskih državah in verjetno tudi pri vas, v Sloveniji, po padcu Berlinskega zidu prevladale kratkoročne, vsakodnevne teme in skrbi, povezane s procesi preoblikovanja. Tudi mi smo na vzhodu države opazili, da ljudi zelena politika ne zanima, in šele sedaj počasi pridobivamo podporo v vzhodni Nemčiji. Ekološka vprašanja so pač zmeraj nekaj, kar lahko potisnemo ob stran, za katera se zdi, da lahko počakajo,« pravi Beckova. Čeprav so nemški Zeleni dosegli zgodovinski vrhunec tudi zaradi zgodovinskega poraza nemške socialdemokracije, naj bi bila dolgoročna usmeritev jasna: »Podpora nam počasi raste v večjih mestih, med osveščenimi državljani, med najbolj izobraženimi, med intelektualci, med najvplivnejšimi.«
Teza je, da tranzicijske države, ki še zmeraj niso presegle zgodovinskih razprav, ne zmorejo »duhovnega preskoka« naprej. Vodilna avstrijska klimatologinja in bivša ministrica v zvezni vladi Helga Kromp - Kolp razlog za manjšo priljubljenost zelene politike v tranzicijskih državah povezuje s t. i. tehnološko miselnostjo, z nekakšno postsocialistično industrijsko usmeritvijo. »Vi verjamete v tehnologijo. Še zmeraj marsikdo v tako imenovanih tranzicijskih državah, kot opažam tudi sama, meni, da bo z modernizacijo mogoče rešiti vse. Vendar ni tako. Deloma je to seveda mogoče, a nazadnje je nujno treba spremeniti življenjski slog, ta pa je pri vas, seveda pa tudi pri nas, nevzdržen. Vsi porabimo preveč energije in preveč virov. S tem uničujemo zemljo in biološko raznovrstnost,« pravi Helga Kromp - Kolp.
Ne glede na ideologijo se bomo vsi kmalu znašli pred velikimi spremembami. Predvideva, da bo začelo zmanjkovati energije in da bodo podnebne spremembe vse očitnejše. Na tej točki naj bi bili možni dve poti: »Ljudje se lahko odločijo za več okoljske politike. In če se velike stranke tega ne bodo šle, bo narasla podpora zelenim strankam. Lahko pa se tudi zgodi, da bodo ljudje sklenili, da je že prepozno in da bodo uživali, kolikor se bo še dalo.« Težava je v tem, da vsaj v Avstriji, ki je doslej veljala za zgledno državo z razvito ekološko zavestjo in z velikim deležem energije, pridobljene iz obnovljivih virov, zmaguje druga možnost. »V osemdesetih letih je bila zelena politika izredno uspešna. Tedaj smo dobili tudi zakonodajo, s katero so se rešila številna okoljska vprašanja. Toda žal zadnjih deset let napredka ne vidimo več. In to čeprav vsi govorijo o ekologiji. Razlog za to je po mojem močna gospodarska usmeritev, ki bi jo lahko imenovala neoliberalizem. Nesrečno naključje je bilo, da je neoliberalizem prišel prav v času, ko smo s prvimi pravimi okoljskimi vprašanji že opravili. Okolje je bilo v veliko boljšem stanju, zato se zanj nismo več brigali,« pravi Helga Krom - Kolp.
»Avstrijska ekološka politika ima zelo dober imidž. Ljudje v Avstriji menijo, da so avstrijski politiki glede tega odlični. Zato so zadnja leta gledali stran, dovoljevali čezmeren razvoj železarstva, OMV-jeve rafinerije, gradbeno industrijo,« pravi Herwig Schoster iz avstrijskega Greenpeacea. Zadnja leta se zato celo v Avstriji delež energije, pridobljene iz obnovljivih virov, zmanjšuje. »Ljudje so res okoljsko zavedni in pripravljeni narediti več. Za nas je okolje še vedno ena izmed najpomembnejših tem, poleg tega se zavedamo nujnosti, da je treba kaj narediti. Toda okoljska politika je danes v bistvu težja, kot je bila v osemdesetih letih, ko je šlo za velike elektrarne, za očitno umazane reke. To so bila dejstva, ki jih je vsak videl. Sedaj pa so aktualna vprašanja, ki zadevajo stvari, katerih vplivov na okolje ni videti.« Posledica tega je, pravi Christina Brüner, poslanka avstrijskih Zelenih, da lahko vlade govorijo o zeleni politiki, v ozadju pa - tudi v Avstriji - gradijo termoelektrarne. Ironično, dodaja Brünerjeva, so v Avstriji mislili, da jih EU s svojimi nizkimi okoljskimi standardi ogroža, sedaj pa se politiki odločijo za kakšno potezo le še, če pride opozorilo iz Bruslja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.