Uspeh ali smrt

»Čang šlang!« zažari v pozdrav mladenka na drugi strani linije - in to je dovolj, da v meni sproži cunami spominov. Preplavi me vonj, dejanski vonj tistih neponovljivih časov, tik preden je staro državo pogoltnilo srce teme.
Da, tu so za vedno doma Nadrealisti, tanki, Sir Oliver in Ante Marković. Da, tu ima častno ložo tudi genialno bizarni Džirlo s svojimi legendarnimi v med pomočenimi kondomi King Kong. Mister Džirlo, ki je hodil po planetu in kupoval najboljše za VAS! Mister Džirlo, ki vam je omogočil izbiro med preparatom za ponovno rast las Herbopil in losjonom za eliminacijo sivine Gigiricci. Z lahkoto ste dobili tudi svojo bojda pri Nasi razvito folijo, s katero ste si zagotovili, da vam skozi okno nihče ni mogel vreči opeke. Če pa nič od tega, potem ste lahko naročili vsaj kak magični kristal, osvežilec čevljev ali shujševalne spodnje hlačke! Saj veste, da si jih zaslužite!
Večina teh objektov je danes sicer krivično obsojena na pozabo, Čang šlang pa se po vseh teh letih še vedno kuha in pošilja vztrepetalim gospodinjam. To bi bilo lahko jasno pričevanje o tem, da gre za kvalitetno in učinkovito blagovno znamko ... Lahko pa tudi samo o našem večnem hrepenenju, da bi brez vsake muje postali nekoliko manjši pujsi.

Dialoški ring

Gospoda Džirla trenutno sicer ni v pisarni, žari naprej mladenka, me bo pa v kratkem poklical.
In to deset minut pozneje tudi stori. To je tisti isti Džirlo, ki je svojčas za uvodne spote kampanje Džirlo djevojka namenoma izbiral ne ravno najlepša dekleta, zato da se je potem po vsej Jugi prijavilo okrog 70.000 kandidatk. Res je, mi pove po telefonu, pred desetimi leti je Mladini obljubil, da bo imela prva dostop do njegovega naslednjega velikega podviga. Vmes je moral porihtati par reči, zdaj je vse to ''kompletirao'' in evo ga na voljo tu za nas!
Magister I. B. Džirlo je prejšnji teden 34 različnim vladam, tudi slovenski, poslal svojo ponudbo za naslednji paradigmatski kvantni preskok gospodarstva. Projekt nosi uradni naslov »Z Mister Džirlom do vodilnega položaja v svetovni ekonomiji«. Vsi vladni predstavniki bodo morali pred predstavitvijo podpisati zavezo molčečnosti. Za predstavitev ali proti njej se bo treba izjasniti v petnajstih dneh.
»Kakav je ratni plan?« me vpraša legenda po telefonu. A ko mu predlagam, da bi se dobila kar v njegovi pisarni, ni za to. »Nima smisla, tam naju bodo kar naprej motili. Kaj bi zdaj da jaz tam sedim na fotelju kot neki debeli džomba i pušim kubu, povsod oko naju pakirajo Čang šlang, a meni na mizi vsakih pet minut zvoni telefon?«
Zmenila sva se v nekem mirnem lokalu, s tem, da mi je dal Mister Džirlo že vnaprej vedeti, da ga bo bolj kot preteklost zanimala prihodnost. »Jaz nisem za intervju! Niti me zanima še ena moja biografija. Ne gre za to, da ta ne bi bila zanimiva - ravno nasprotno! Nisem jaz brez svojih oboževalcev, nisem jaz tudi v svetu brez lobijev - obstajajo celo iniciative, da bi se meni podelilo Nobelovo nagrado za ekonomijo ... Ampak midva se bova dobila, da bova popričala o projektu! Mi se bavimo suštinom! Ja sam za to, da se tučemo argumentima! Ja sam za tuču!«
Že kar po telefonu mi je namignil, kako računa celo, da bo Mladina, ki je eden izmed nosilcev prosvetljenosti v teh logih, skupaj z njim organizirala serijo prezentacij po slovenskih univerzah. Glavni namen bi bil, da bi »u tom dialoškom ringu« za svojo novo miselnost lahko rekrutiral čim več mladih jurišnikov in novinarjev.
»Makroekonomski sistem više ne važi, tudi njegovi instrumenti više ne važe!« mi je po telefonu za konec nakazal smer svoje zadnje modrosti. »Ko neko genialno idejo destiliraš na banalnost formule - e, potem ima to šele svoj pravi smisel! Nije bitno da li je mačka crna ili bijela, bitno je da hvata miševe - Mao Ce Tung, HA HA HA HA! Prezentacija, ki jo imam pripravljeno za svetovne vlade, traja sedem ur - čeprav obljubim, da vas ne bom tako dolgo gnjavil. Ponavljam: naju bo zanimala suština. Veste, nisem jaz vaša tipična bosanska zvezda, ki se hodi prodajat sem gor v Slovenijo, srednješkolac - a nisam ja ni Barack Obama! Ker kaj je Obama? On je marketinški konstrukt - on je u bistvu fotokopirao Tita, ki je vse to delal že štirideset let pred njim! Okéj, vidiva se v torek!«

Blef in puf

»Kakšen bo tvoj pristop?« me je dan prej vprašal prijatelj. Oh, sem mu odgovoril, preprosto bom skočil v reko in pustil, naj me nosi, kamor hoče.
Mister Džirlo je bil potem v torek točen, naporno žuboreč in zelo prijazen: kolos komunikacije, šampion afirmacije, kralj hitrih komplimentov. Kasneje sem pomislil, da bi se veljalo od njega kaj naučiti glede tega, kako težko ga je sprovocirati v nespoštljivo izjavo do kogarkoli ali česarkoli - celo do trgovcev.
»V roke vam bom dal atomsko bombo,« je bila ena prvih reči, ki jih je rekel. »Na koncu koncev sem jaz človek, ki je v življenju zavrnil 5000 intervjujev! Ne pozabite, da sem bil ideolog vsem svetovnim sarajevskim superzvezdam - kar vprašajte jih, vsakega posebej! JAZ sem bil tista siva moždana masa, ki je stala praktično izza vseh velikih idejnih sunkov iz Sarajeva. To vam povem zdaj, zato da vas bom lahko po koncu prezentacije vprašal: ali sem imel prav? Ali sem vam v roke dal atomsko bombo ali ne?«
O njegovi biografiji sva v petih urah, kolikor sva presedela skupaj, spregovorila komajda kakšno besedo. Mister Džirlo namreč s celim bitjem pripada Projektu, ki mu je posvetil zadnjih štirinajst let svojega življenja. Alternativi sta zanj točno dve: »Uspjeh ili smrt!« Osnovni cilj Projekta je premagati krizo: ta v svojem bistvu seveda ni kriza, temveč permanentno obdobje, ki bo, prepuščeno sebi, trajalo najmanj petdeset let.
Da bi lahko bolje razumel njegov načrt, mi je najprej kanil razložiti osnovne vzroke krize. V ta namen je na mizo položil debelo zeleno mapo, polno na roko popisanih papirjev in skic. Dva temeljna razloga za krizo sta po njegovem:
a) razkroj suverenosti nacionalne države kot ekonomskega subjekta,
b) totalna dominacija kanalov distribucije, torej absolutna nadmoč trgovca nad proizvajalcem.
Lepo po vrsti. Že nobelovec Samuelson je dokazal, da so uspešne samo tiste države, ki se obnašajo kot podjetja. A ta podjetja danes de facto ne obstajajo več. V razvitem svetu mnoga izmed njih niso več daleč od dneva, ko lahko s pročelja skinejo celo tablo s prejšnjim imenom. V procesu globalizacije so menedžerji, torej vlade, svoje kompletne makroekonomske ingerence prenesli na neke nove megastrukture, bodisi politične bodisi ekonomske. Te pa niso še niti približno učinkovito strukturirane, saj je to proces svojih stotih ali dvestotih let.
Čeprav sindikati in drugi manjši subjekti svoje živčne oči glede rešitve še vedno upirajo v nacionalne vlade, je to totalna lakrdija. Te vlade nimajo več na voljo nobenih makroekonomskih inštrumentov za krojenje svoje usode. Nacionalna država je včasih lahko storila marsikaj - lahko je stimulirala izvoz, lahko je žonglirala z valuto, lahko je spreminjala davke. Makroekonomija je danes v tem smislu mrtva - in vlade so zmedene. Pravzaprav nimajo pojma, kaj se dogaja. Politika v večernih poročilih je tako že lep čas nekaj na pol poti med estrado in pornografijo. In večji del državnih upravnih struktur je danes samo še debel in povsem nepotreben strošek za delavce. Prva in najpomembnejša preokupacija vlad je postala umetno ustvarjanje vtisa lastne smiselnosti.
Potem imamo tu pod b) dejstvo, da proizvajalec danes kontrolira do največ 25 odstotkov celotne vrednosti svojega produkta. Pogosto je ta odstotek celo občutno manjši. Produkcija je postala suženj megamarketov - megabeštij, ki diktirajo svoje pogoje in obenem na produkte nabijajo megamarže, proizvajalcem pa puščajo čedalje manj prostora za kultivacijo svojih znamk. V javnosti se še danes pojavi zmotno prepričanje, da gre to izžemanje proizvodnje v korist kupca - a to je grotesken blef! Razblini se v trenutku, ko primerjamo ceno proizvodnje kile paradižnika z njeno dejansko ceno v megabeštiji.
Ker je distribucija - danes dejavnost s precej kilavo dodano vrednostjo - na proizvode nabila tako groteskne dodatne stroške, ni nič čudnega, da je skoraj kompletna planetarna ekonomija v deficitu. Zapufani so vsi, razen velikih trgovcev - na daljši rok pa so v krizi tudi oni, saj jim zmanjkuje kupcev.
»Danes na svetu obstajata samo dve vrsti držav,« mi je na koncu te analize položil na srce Mister Džirlo. »Tiste, ki za svoje proizvode imajo kupce, in tiste, ki jih nimajo. In vidite, vse, kar jaz zdaj rabim, je ena država, ki si res res želi imeti kupce.«

Leva in desna roka

Potem je nekaj časa zelo na splošno govoril o svoji novi tržni paradigmi. Povedal je, da gre za sistem, ki mu zagotavlja absolutno kontrolo nad vsemi distribucijskimi stroški: »Eto, vidite, tu gre za novico: čovek je ujeo psa! Prisežem vam, da ta sistem imam in da je operativno vse razrađeno do najmanjih detalja. Vi vložite noht, jaz bom vložil glavo! Vse, kar potrebujem, je en resen državni partner.«
Da so časi kruti, priča dejstvo, da je Mister Džirlo storniral svojo klasično metodo, s katero je konec osemdesetih in vsa devetdeseta tako učinkovito plenil po Vzhodni Evropi. Klasična metoda je imela štiri faze: pripravljalna faza, poskusna faza, faza agresije in faza monopola. A čas je za nove paradigme, in tale zadnja se bo začela s fazo provokacije in nadaljevala v fazo kanalizacije, kjer se bo vsa ta ogromna izprovocirana energija dovedla na točno določen mali prostor. »In kaj se bo zgodilo? Eksplozija! Ker kaj je v bistvu bomba? Ogromno energije na malom prostoru!«
S prvima dvema fazama se ukvarja vaša leva roka. Desna pa obenem ves čas ustvarja teren, na katerem boste lahko stoodstotno kontrolirali stroške prodaje. Kako, je za zdaj še skrivnost - »A obljubim vam, da zadeva funkcionira! Mi smo to testirali na 34 megacentrih, to je ludilo! Ne ne ne, nemojte se trudit, NIKAD nećete provalit moju ideju!«
Strateški cilj bo, da si od 1,6 milijarde svetovnih gospodinjstev zasiguraš 200 milijonov, od katerih boš vsak teden za začetek dobival po 10 evrov - ob tem pa ves čas širil ponudbo ter na trg dovajal nove in nove produkte.
Mister Džirlo tisti vladi, ki bo dovolj pogumna, da z njim podpiše pogodbo, osebno garantira dve stvari. Ena je, da bo v šestih mesecih država, ki jo ta vlada vodi, postala najbolj prepoznavna država na svetu z imidžem svetovnega ekonomskega liderja: »Njujork kao svetska metropola ispada, nula bodova! Njujork, to će biti selo!« Druga garantirana stvar je, da bo ta država v teh šestih mesecih pokasirala svetovno povpraševanje v znesku stotih milijard evrov, v naslednjih dvanajstih mesecih pa kar tisoč milijard evrov.
Govorila sva že dve uri. Nekje na tej točki se je Mister Džirlo naslonil nazaj na stol in z vražičkastim sijem v očeh vprašal: »No, zdaj mi pa povejte - ali sam vam dal atomsko bombo ali ne?«
Na kar sem seveda lahko odgovoril samo: lepo vas prosim. Kakšno atomsko bombo neki? V vaši analizi krize je sicer marsikaj zelo pronicljivega, a danes ima že skoraj vsak svojo žepno teorijo krize in tudi vaša je samo delna: niti z besedo recimo ne omenite bankirskega goveda in še česa drugega. Kar se tiče vaše čudežne rešitve, vam pa tudi ne morem ravno čestitati, SAJ MI JE KONEC KONCEV SPLOH NISTE POVEDALI!!! Nadalje bi poudaril, da se mi zdi malček čudno, da ste prvo polovico prezentacije nizali dokaze za absolutno irelevantnost in nemoč nacionalnih vlad, potem pa se za pomoč obračate točno nanje.
»Na državo se obračam ravno zato, ker je šibka,« mi je odgovoril. »Ker je zato moja pogajalska pozicija toliko močnejša. Državo rabim zato, da mi posodi svojo iluzijo legitimnosti in da ustvari ambient, v katerem lahko učinkovito komuniciram s top gospodarstveniki. Birokracija ima svojo logiko, ki je v osnovi strašno arogantna. Zato so si tudi izmislili koncept šalterja, kjer se moraš potiti in moledovati skozi tisto drobno okence ... Ampak če vas birokracija rabi, takrat je lahko pa bolj medena kot moji kondomi. In stvar je v tem, da tisti tam gori v nacionalnih vladah čisto res NIMAJO POJMA, kaj bi se dalo storiti. Tiste njihove sive strokovne glave - mislim, saj to je smešno, ti ljudje niso v življenju prodali ene same stvari! Jaz, po drugi strani, sem pa v tem že štirideset let. Bil sem najmlajši magister marketinga v bivši Jugoslaviji, obenem pa me je naredila ulica. Jaz imam obe vrsti znanja. To je moja prednost.«

Gentlemanski dogovor

Kolikor že spoštovanja vredno, me tudi to ni moglo prepričati kar takole samo na sebi. Vprašal sem ga, kako si predstavlja, da se bo ''u dialoškom ringu'' tepel s študenti in z novinarji, če jim pa sploh ne bo hotel razkriti osnovnega modela, o katerem so prišli diskutirat. Novinarji bodo tja itak že v izhodišču pritopotali kot v cirkus - pa tudi bralci: zakaj bi verjeli neki sicer barviti in očarljivi, a po prevladujočih kriterijih gigabizarni in z vsemi žavbami namazani osebnosti? Kdo bo Mistru Džirlu verjel samo zato, ker nekaj garantira?
Kot bi šlo za partijo pokra, je moj sogovornik pametno popustil in mi pač razložil svojo novo paradigmo. Pozorno sem ga poslušal in mislim, da sem temelje tudi doumel. Moram priznati, da se mi je sistem zdel zanimiv. Okej, celo zelo zanimiv. Res je sicer, da se mi je obenem zdel tudi malce preprost - ampak čisto možno, da je preprost na način Kolumbovega jajca. Čisto možno, da je ravno tako preprost, da bi lahko vžgal.
Seveda sem moral dati besedo, da modela ne bom razkril nikomur, tudi družini in prijateljem ne ... Sem se pa izpogajal, da vam lahko povem tole:
a) gre za sistem, v katerem je proizvajalec kralj,
b) bistvo je v tem, da trgovec vaše izdelke MORA vzeti v prodajo, in to pod vašimi pogoji. Vi dejansko določate, kje kupci kupujejo, distributer pa vas moleduje, da je to prav pri njem,
c) kupci vsaj v teoriji niso več objekti, temveč vaši poslovni partnerji, ki tvorijo veliko globalno Mister Džirlo Family,
d) sistem je bil že mukotrpno stestiran, in to v najbolj peklenskih možnih razmerah - v nekem strašnem kraju, kjer stane kava 20 centov in kjer ljudje preprosto nimajo denarja, da bi trošili (»Pa vseeno funkcionira! Ludilo!«),
e) plan za globalno dominacijo bo jezdil na nezaslišani medijski kampanji, glede katere je že vse dogovorjeno. Naš nekoč najmlajši magister marketinga se je namreč zadnja leta dobival z največjimi bossi svetovnih medijev. V srcu ne čuti nobenega dvoma, da bo čez šest mesecev Mister Džirlo največja globalna medijska zvezda - večja od Madonne.
Ker sva že res dolgo govorila, me je ošeširjeni fantast potem peljal na kosilo in debata je stekla v precej bolj sproščeni in prijateljski atmosferi. Medtem ko sva zbijala rižoto, je na veliko citiral Majakovskega. V mladosti je bil njegov hobi učenje poezije na pamet - omeniti bi veljalo, da je (tudi po poročanju Mladine iz devetdesetih) na tekmovanju TV Sarajevo nekoč recitiral stihe neverjetnih 48 ur skupaj.
Iz torbe je potegnil star bosanski časopis, ki je poročal z neke druge prireditve: tam je mladi Džirlo zapored recitiral 25 ur ... Potegnil pa je tudi MM magazin iz leta 1994: ta je v razpredelnici z vsemi konkretnimi ciframi pričal, da je bilo v danem mesecu podjetje Džirlo po obsegu izplačanih sredstev za oglaševanje drugo v državi. Zaostajalo je samo za Loterijo Slovenije in krepko vodilo pred tretjeuvrščenim Henkel-Zlatorogom. Magister mi je prisegel, da je mesec kasneje v tej kategoriji celo zmagal - le da trenutno nima tistega MM magazina, ki bi to dokazoval, saj si ga je neki veliki svetovni medijski džomba med debato navdušeno spravil v predal.

Napravimo frko!

Predvsem ta marketinška razpredelnica je name napravila velik vtis. Vmes je bila sicer neka pavza in tudi zato ga je sprva neskončno lahko odpisati kot nekega totalnega eksota, a Mister Džirlo ni kar tako - on je na svojem področju dejansko bil velik maher. Ko sem ga vprašal, kaj je njegov osnovni strateški cilj pri tem globalnem jurišu, so se mu zasvetile oči: »Da napravimo frku! Da se nešto dešava! Da je zanimljivo - jebiga, dosadno je! Veste, jaz v osnovi nisem bil nikoli ekonomist, po duši sem umjetnik.«
Počastil me je še s par strastnimi rafali nekega drugega pesnika, katerega ime sem žal pozabil. Med torto me je vprašal, ali mislim, da je njegov model nekaj posebnega - če sem takole ''kao drugar'' začutil, da ima neko specifično težo, ki bi resnično lahko spremenila svet. Odgovoril sem mu, da o ekonomiji nimam pojma, zato preprosto ne vem.
To ga je kar malo užalostilo, zato je poskusil spet, a sem mu obljubil, da sem za te reči res tak lipe, da je moje mnenje popolnoma irelevantno. Ob tem sem polistal po beležnici in mu citiral njegov odlični stavek izpred dveh ur: »Gospodin Jure, vi vse stvari gledate iz vašeg intelektualnog stajališta - in vidite, to je vaša napaka!«
Vrhunski stavek, ki mu ni treba pravzaprav nič dodati. A ker je bil moj sogovornik še vedno nekam otožen in ker mi je do tedaj kar malo prirastel k srcu, sem mu razložil takole: če bi me leta ''86 vprašal isto stvar - torej ali se mi zdi, da ima kak smisel, da bo najel cel kup ne najlepših deklet, ki bodo v kamero govorile celo večje banalnosti kot po navadi, nakar bo s prodajo kitajskega čaja za hujšanje obogatel kot Krez ... No, potem bi mu takrat enako rekel kaj v stilu: tastar, pa daj ga ti no malo manj svirat!
A se je potem vseeno zgodilo točno to. Najprej je prišla Džirlo evforija, potem je prišla Džirlo histerija in na koncu je Džirlo postal milijarder. Po tej logiki je torej moj današnji bolj-ne-kot-ja, torej skepsa nekega zapečkarskega zmrde, lahko kvečjemu bajalica, ki kaže v smer, da ima tudi tokrat prav. In da ga od džirloizacije sveta loči samo še sklenitev pogodbe s pravim državnim partnerjem.
Ob tem je bil vidno pomirjen in je z dodatnim žarom napadel svojo solato. »Dve alternative: uspjeh ili smrt!« je še enkrat ponovil, ko si je po petih urah na glavo poveznil klobuk in oblekel plašč. Jaz pa sem razmišljal, da je bilo prav simpatično, kako je med debato vsakih dvajset minut vstal, se čez mizo nagnil vame in z obema kazalcema svoje stališče poentiral naravnost v moje prsi.
Med skupnim delom poti sem ga vprašal, ali še vedno trdi, da pleše bolje kot Michael Jackson v najboljših letih. Zelo resno je odgovoril, da brez sence dvoma. Kolega Štamcar in kolega Sever sta v devetdesetih zapisala, da Džirlo vsaj dvakrat na teden ob dveh zjutraj v diskoteki Babilon izvede svoj plesni spektakel. Vprašal sem ga, v katere diskoteke je zahajal zadnja leta, pa je rekel, da se je bolj posvečal drugim rečem. Se bo pa zdaj zopet aktiviral tudi plesno - pač v interesu prihajajoče medijske nevihte. S sabo bo vzel tudi svojo punco, letnik ''91. Globalizacija je individualizacija je džirloizacija. Čez šest mesecev bo večji kot Madonna.
Kaj reči na to drugega kot en skeptičen in zelo naklonjen: živi bili pa vidjeli!