Christian Wehrschutz, dopisnik avstrijske ORF z Balkana

Vas je že kdo opozoril, da se Slovenija nerada vidi v balkanskem kontekstu? Sprašujem vas, ker ste kot dopisnik avstrijske televizije in radia z Balkana med drugim pristojni tudi za Slovenijo.

Dejansko sem eden izmed redkih Avstrijcev, ki se intenzivno ukvarjajo s Slovenijo. To je dobro za Slovenijo, ne glede na to, od kod novinar prihaja in kaj počne. In drugič, Slovenija se seveda ne vidi kot balkanska država in je zato tudi izstopila iz zgodovine nekdanje Jugoslavije. Vendar pa je treba hkrati reči, da je Balkan zanjo zelo pomemben. Zato poskuša vedno igrati tudi v tej vlogi. Gospodarsko je Slovenija eden izmed največjih investitorjev na Hrvaškem, je izredno velik investitor v Srbiji in v Bosni. Konec koncev, če želite, da sem malce ironičen, za nekoga iz Hamburga se Balkan začne že v Münchnu. Kot veste, pa Metternichu pripisujejo izjavo, da se Balkan začne v tretjem okrožju Dunaja, v Rennwegu. Če se vrnem k vašemu vprašanju: Slovenci mi nikoli niso očitali, da če poročam z Balkana, ne bi smel poročati še iz Slovenije. V tem pogledu ste dejansko veliko bolj pragmatični od na primer Hrvatov. Njim pa vedno rečem malce ironično: če se Balkan začne na Dunaju, pomeni vaš vstop v EU tudi vašo vrnitev na Balkan.

Kako pravzaprav vidite razlike, ko se danes gibate po ozemlju nekdanje Jugoslavije, iz Slovenije v Srbijo, Makedonijo, na Kosovo in nazaj? Še drži tisti rek Što južnije, to tužnije?

V tem stavku je veliko resnice, predvsem kar zadeva predsodke. V Avstriji Slovence dojemamo kot del Evrope, a že pri Hrvatih je malce drugače, še posebej, če govoriš z gospodarstveniki, za katere je Hrvaška dežela z neštetimi birokratskimi ovirami, kjer je ogromno korupcije. Če sedaj pogledate ljudstva nekdanje Jugoslavije, potem vsak, ki je na severu in je bolj razvit, te stereotipe prenaša proti jugu. Za Slovence so Hrvati bližje Balkanu, so podrejeni in manj razviti. Za Hrvate so Srbi tisti, ki predstavljajo Balkan, za Srbe pa so to Albanci. Kulturna gradacija reka Što južnije, to tužnije torej vsekakor drži, drži pa tudi v smislu razvoja: južneje ko greš, bolj nerazvito je območje. Pri tem, zaradi znanih razlogov, še posebej izstopa Bosna. Če letiš z letalom iz Prištine v Ljubljano, traja let uro in pol, zdi pa se ti, da s tem opraviš 20-letno potovanje v času. Ta izkušnja velikih razlik ostaja torej izredno močna.

Kaj pa je mogoče, ko spoznaš Balkan, ugotoviti o Avstriji? Kako balkanska je Avstrija?

V knjigo, ki sem jo nedavno napisal, sem uvrstil tudi poglavje o pojmu Balkan. Poglavje sem končal s citatom Alexandra Vodopivca, nekdanjega odgovornega urednika avstrijskega dnevnika Die Presse, ki je v 60. letih napisal knjigo o balkanizaciji Avstrije. Ko sem nastopal na različnih predavanjih, so me pogosto spraševali, ali je korupcija na Balkanu problem. Vedno sem rekel, da je korupcija na Balkanu stalen in velik problem. Češ, poglejte samo dunajsko policijo, krizo naše banke Bawag, neprestane zaplete na dunajskem letališču, sedaj imamo krizo s Hypobanko. Morda ironično, ampak v zadnjih 60 letih so se meje Balkana premaknile proti severu. Zdi se, da se danes Evropska unija balkanizira hitreje, kot se Balkan evropeizira. Med tem svojim seznanjanjem z Balkanom sem torej postal tudi malce bolj kritičen do Avstrije. Kajti mi smo, kot tudi druge zahodne države, v zadnjih 60 letih imeli drugačno zgodbo, ali bi jo vsaj morali imeti, kot pa države, ki so sedaj nastale na območju nekdanje Jugoslavije. Ampak v bistvu zelo pogosto naletiš na iste ali podobne strukturne probleme, afere, težave, sicer na različnih razvojnih ravneh, a pravzaprav gre za iste stvari. Za korupcijo, za sivo ekonomijo. Veste, da je vrednost sive ekonomije v Avstriji večja od celotnega srbskega bruto domačega proizvoda?

Če pogledate regijo nekdanje Jugoslavije, se strinjate, da je najkritičnejša točka Bosna?

Bosna je po mojem res največji problem nekdanje Jugoslavije. In sicer zato, ker imate v Bosni tri igralce, ki se med seboj ne razumejo, na Kosovu pa sta le dva. Z daytonskim mirovnim sporazumom se je vojna v Bosni sicer končala, s tem pa je bila vzpostavljena država, ki ne more zaživeti. Sedaj, 15 let po vojni, imamo prej vtis, da je Bosna bližje razpadu, kot pa da se razvija. To leto bo še posebej težko, ker so jeseni parlamentarne volitve, ko reforme tudi v urejenih državah skorajda niso mogoče. V Bosni so doslej vsi poskusi ustavne reforme in krepitve centralne države propadli. Pri tem ne gre le za vprašanje odnosa med Republiko srbsko in federacijo, ampak tudi za položaj Hrvatov. Ne smemo pozabiti, da so, demografsko gledano, imeli Hrvati v Bosni največje izgube. Pred vojno naj bi bilo v Bosni okrog 800 tisoč Hrvatov, po njej pa se je po nekaterih neuradnih podatkih, predvsem hrvaške cerkve, njihovo število zmanjšalo na 400 tisoč. Celoten spor v zvezi z izvolitvijo župana Mostarja, ko Mostar leto dni ni imel župana, je globoko povezan z samorazumevanjem Hrvatov v Bosni. Tam poleg tega tudi ni ničesar, kar bi lahko označili za ustavni patriotizem: ni niti skupne težnje po skupni državi. Ko Bosanci na tekmi igrajo s Srbi, navijajo Srbi iz Republike srbske za Srbijo. Ko z Bosanci igrajo Hrvati, navijajo bosanski Hrvati za Hrvaško. In ko je Hrvaška na evropskem nogometnem prvenstvu v Avstriji igrala s Turčijo, so Bošnjaki navijali bolj za Turčijo kot za Hrvaško.

Koliko pa je regijo destabiliziral spor med Slovenijo in Hrvaško? Predsednik slovenske vlade Borut Pahor je, denimo, pred mesecem poudarjal negativne vplive tega spora na vso regijo.

Da, tudi sam mislim, da je mejni spor med Slovenijo in Hrvaško otežil proces stabilizacije na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Vendar tukaj krivde ali vloge ne more prevzeti le Slovenija. Od severa do juga imate vsaj tri problematična območja, kjer politika EU oziroma držav EU deluje destabilizirajoče. Če izhajamo iz teze, da se bo regija stabilizirala šele s priključitvijo EU, potem je vsako zavlačevanje pristopnih pogajanj destruktivno. Vlogo igra tukaj tudi slovensko-hrvaški spor, toda enako vlogo igra spor zaradi imena med Grčijo in Makedonijo, zaradi katerega, kot veste, Makedonija ni mogla vstopiti v Nato. V Makedoniji je spor pomemben tudi zato, ker je vprašanje veliko manj pomembno za albansko manjšino znotraj Makedonije oziroma je za Albance integracija v EU veliko bolj pomembna, zato ima spor tudi notranjepolitične učinke. Na tretjem mestu je seveda Kosovo. Ker pet držav EU ni priznalo neodvisnosti Kosova, se podaljšuje, prvič, sprijaznjenje Srbije z izgubo Kosova in tudi celoten proces integracije Kosova v EU. Pridružitveni mehanizmi se seveda lahko zaženejo šele, ko bodo Kosovo priznale vse države EU. Za zdaj je položaj absurden. Zato, da so dobili privolitev Srbije in s tem Rusije za postavitev evropskih sil Eulex, so morale države EU privoliti ne le v nevtralnost statusa Eulexa, ampak tudi v nevtralnost organizacije OVSE, zaradi česar med volitvami opazovalci te organizacije niso smeli opravljati svoje naloge. Mednarodni sodniki zaradi tega tudi ne morejo uporabljati zakonov, ki so jih na Kosovu sprejeli po razglasitvi neodvisnosti. Zunanja politika posameznih evropskih držav torej spodkopava stabilizacijsko funkcijo procesa širitve EU.

Slovenija meni, da je rešitev slovensko-hrvaškega spora začetek stabilizacije, Pahor in Kosorjeva začenjata celo z neke vrste stabilizacijsko strategijo. O mejnem sporu ste poročali tudi vi. Kako ga razumete? So vas slovenski politiki prepričali?

Slovenski politiki - pri tem bi rad izpustil predsednika vaše države - niso prepričali niti mene niti, kolikor mi je znano, drugih avstrijskih ali zahodnih novinarjev, ker tega sploh niso poskusili storiti. Če bi bil jaz slovenski zunanji minister ali predsednik vlade, bi vse novinarje, ki so se kakorkoli ukvarjali s Slovenijo ali z območjem nekdanje Jugoslavije, povabil na pogovor o ozadju, o tem, zakaj je slovensko pravno stališče takšno, kot je. To se ni nikoli zgodilo. Ne vem sicer, ali so prepričali druge politike, toda mednarodni javnosti slovenska politika svojih argumentov ni poskušala pojasniti in vse, kar smo tuji novinarji počeli, kar sem tudi sam počel, je bilo na lastno pobudo. Tako smo naredili intervju z zunanjim ministrom, pogovarjali smo se s predsednikom države, z vašimi pravnimi strokovnjaki.

Kaj pa Hrvaška?

Hrvaški politiki ravno tako ne. Hrvaška ni bila nič boljša od Slovenije, toda težava slovenskega pravnega stališča je, da ste začeli spor zaradi meje, ki bo, kot to razume mednarodna javnost, izgubila ves pomen s tem, ko se bo Hrvaška priključila EU. Če ima povprečni Avstrijec sploh kaj pojma o slovensko-hrvaškem mejnem sporu, potem ga vidi kot absurdnega. Ravno tako se mu zdi absurdno, da se državi prerekata o vprašanju z argumenti svete, domovinske zemlje. Ni mogoče razumeti, zakaj je v ta spor vloženega toliko čustvenega naboja. Ker seveda povprečni Avstrijec ne razume slovensko-hrvaške zgodovine med II. svetovno vojno in po njej.

Kaj pa Koroška? Kako avstrijska javnost gleda na slovenske želje po zagotovitvi pravic slovenske manjšine? Razumejo Slovenijo ali imajo vtis, da so težnje nacionalistične?

To je v Avstriji zelo različno v različnih regijah. Na Dunaju in v zahodni Avstriji ni prav veliko razumevanja za uradna stališča avstrijske Koroške, hkrati so tam veliko bolj naklonjeni koroškim Slovencem. Tako kot pri vas se veliko ljudi sprašuje, zakaj na Koroškem že enkrat ne postavijo tistih 50 dvojezičnih napisov. Na Koroškem in morda tudi na avstrijskem Štajerskem pa je perspektiva popolnoma drugačna, saj tam vprašanje krajevnih napisov povezujejo še z drugimi vprašanji. Predvsem starejše prebivalstvo še ni pozabilo, da so se partizani borili za priključitev avstrijske Koroške h komunistični Jugoslaviji in da je bila Udba v tistih krajih dejavna še v 70. letih prejšnjega stoletja. Poleg tega mnogi rečejo, da Kočevarji, Staroavstrijci v Sloveniji nimajo nobenih manjšinskih pravic, slovenska manjšina na Koroškem pa je, razen glede vprašanja krajevnih napisov, v zelo dobrem položaju. Tako menijo tudi v drugih delih Avstrije. Vsi, ki imajo malo pojma o položaju slovenske manjšine, poudarjajo, da dobi manjšina na Koroškem samo iz zveznega proračuna na leto več kot tri milijone evrov. Obstajajo slovenski vrtci, slovenska gimnazija, slovenska trgovska akademija, območje je dvojezično. Kar torej Avstrijo, če posplošimo, moti, je vtis, da se v Sloveniji položaj Slovencev na Koroškem sodi le na podlagi dvojezičnih tabel.

Kljub temu je marsikdo v Sloveniji presenečen, kako hitri so asimilacijski procesi na avstrijskem Koroškem.

Ta asimilacija ni le posledica zgodovinskih dogodkov v 20. stoletju. Ne smemo spregledati, da je bila avstrijska Koroška zelo dolgo in je deloma še vedno gospodarsko manj razvita pokrajina. Tudi to je pripomoglo k emigraciji. Asimilacija je seveda tudi, če se koroški Slovenec preseli na Dunaj, se tam poroči in ustali. A ta proces nikakor ni omejen le na avstrijsko Koroško. Tudi v Sloveniji se številni pripadniki italijanske manjšine pritožujejo nad podobnimi težavami, kot mi je znano iz novinarskega dela.

Zelo verjetno potem menite, da je slovenska zunanjepolitična namera, da bi na Avstrijo pritisnili z grožnjami z notifikacijo nasledstva avstrijske državne pogodbe (ADP), kontraproduktivna?

Vse avstrijske zvezne vlade, ne glede na barvo, nasprotujejo slovenskemu poskusu notifikacije nasledstva ADP. Avstrija meni, da takšna notifikacija ni v skladu z mednarodnim pravom. V tem smislu bi se morala Slovenija vprašati, kakšno korist bi od tega imela. Vprašanje dvojezičnih napisov s tem ne bi bilo lažje rešljivo, ker bi ta poskus otežil dvostranske odnose. Seveda pa ne tako hudo, kot lahko odnose obremeni krška jedrska elektrarna. Gradnja drugega bloka, denimo.

V kakšnem smislu?

Najmočnejši časopis v Avstriji vodi obsežno protijedrsko politiko. In če obstaja kakšen konsenz med avstrijskimi političnimi strankami, potem je to »ne« jedrski energiji. Poskus, da bi jedrski elektrarni Krško ponovno podaljšali rok delovanja, ali pa odločitev Slovenije za gradnjo drugega bloka bi brez dvoma poenotila vse avstrijske stranke in temu bi nasprotovale z velikim odporom. To bi imelo popolnoma drugačne razsežnosti kot karkoli v zvezi z dvojezičnimi napisi. Velika večina Avstrijcev namreč nima pojma, kaj pomeni notifikacija nasledstva ADP, strah pred jedrsko energijo pa v Avstriji hitro zaseješ.

Toda ali ni od 80. let avstrijsko nasprotovanje jedrski energiji že razvodenelo? Poleg tega je razlika med krško elektrarno in češkimi ter slovaškimi reaktorji ruskega izvora očitna.

Prvič, Avstrijci ne poznajo razlik. In drugič, Avstrijci so poučeni, da Krško leži na potresnem območju. Skratka, karkoli, kar je povezano s Krškim, ne bi povzročilo le upora na avstrijskem Koroškem, ampak tudi na Štajerskem in v vsej Avstriji. Brez dvoma bi kaj takšnega združilo vse deželne glavarje.

Vrnimo se sedaj k dvojezični Koroški. Kako bi Slovenija in Avstrija lahko rešili to vprašanje? Kaj bi državi zbližalo?

Za začetek bi bila za to potrebna politična volja na vseh straneh, ne pa, da se vprašanje zlorablja za strankarsko-politične namene. Kar se tiče položaja na avstrijskem Koroškem, ne smete pozabiti, da je tam še vedno zelo pomembno vprašanje t. i. »ugrabljenih« (Verschleppten) po II. svetovni vojni. Obstaja, denimo, 128 ljudi, za katere nihče ne ve, kam so jih odpeljali, kje so pokopani in kaj se je z njimi zgodilo. Na Koroškem je to pomembna tema, to pa pomeni, da bi k izboljšanju odnosov pripomogla nekakšna skupna pobuda Slovenije in Avstrije. Pobuda, s katero bi poskušali razjasniti to vprašanje, bi gotovo morala priti iz avstrijske zvezne vlade. Konkretno, v vasi Leše pri Prevaljah, takoj za mejo v Sloveniji, je množično grobišče, v katerem ležijo številni Korošci. Drugič, zelo smiselna je tudi t. i. konsenzualna skupina, ki jo vodita Marjan Šturm in Josef Feldner, prvi mož Heimatdiensta. To skupino bi bilo treba še močneje podpreti, ker deluje med obema skupnostma zelo spravno. Sam poleg tega menim, da bi bila letos, ko mineva 90 let od koroškega plebiscita, potrebna neka skupna prireditev Slovenije in Avstrije; tudi za to bi bila potrebna pobuda Avstrije in avstrijske Koroške. In končno, Slovenija bi lahko posvetila malce več pozornosti urejanju statusa Staroavstrijcev oziroma Kočevarjev. Ne gre toliko za priznanje manjšine, ampak enostavno za močnejšo finančno podporo. Jasno mi je, da bi te pobude lahko bile razumljene napačno. Toda prepričan sem, da iz Avstrije v tem smislu ne prihaja nikakršen iredentizem. In ker tudi v Avstriji danes ne bi smeli več gledati na slovenske zahteve v smislu iredentizma, se sprašujem, zakaj torej ne bi spodbujali takšnih projektov. Še posebej, če bi šlo za paketno rešitev. K temu dodajam tole: seveda sploh ni vprašanje, ali je odločbe avstrijskega ustavnega sodišča treba uresničiti, toda moramo se zavedati, da uresničenje takšnih odločb po svojem smislu ni zgolj pravno vprašanje, ampak tudi politično. Kje bodo stali ali ostali dvojezični napisi, ko se bo demografija spreminjala? In končno bi morali državi začeti še tesneje regionalno sodelovati. Tukaj pa je težava v Sloveniji, ki ima takšno državno strukturo, da otežuje čezmejno regionalno sodelovanje. Ko pride avstrijski deželni glavar v Slovenijo, nima pravzaprav nobenega primernega sogovornika. Župan Ljubljane je po rangu nižji in manj pristojen, predsednik vlade pa je nad njim. Torej bi bilo priporočljivo, da bi se v Sloveniji čim prej ustanovile pokrajine, ki bi morale imeti tudi primerne pristojnosti.

Zakaj naj bi bile za sodelovanje pomembne prav regije? Prepričan sem, če obstaja želja, da je sodelovanje, npr. med mesti, občinami ravno tako mogoče.

Zato ker imajo v Avstriji deželni glavarji glavne pristojnosti glede posameznih projektov na vseh področjih. Za čezmejno sodelovanje lahko poleg tega dobiš tudi denar EU, to pa sedaj ni tako enostavno, ker v Sloveniji ni pravih regionalnih partnerjev. Lažje je sodelovanje na ravni mest, tako je med Gradcem in Mariborom sodelovanje zelo intenzivno.

Iredentizem morda res ni problem, bi pa problem pobud, kakršne omenjate, lahko bila politična interpretacija. V Sloveniji bi lahko marsikdo dejal: poglejte, Avstrija, v kateri po II. svetovni vojni niso naredili domače naloge tako kot v Nemčiji, želi ponovno obrniti zgodovino.

S tem se ne strinjam. Če bi obstajal iredentizem, šele potem bi imeli resnične težave. Veliko težje je namreč rešiti ozemeljske težnje kot pa politične nesporazume. Pomembna je pripravljenost razumeti drugo stran. Jasno mi je, da je za Slovenijo general Maister narodni junak; toda tudi Slovenija bi morala razumeti, da Maister za nekega avstrijskega Štajerca ne more biti junak, pa če so ozemeljske zahteve med Slovenijo in Avstrijo danes še tako brez pomena. Kar se tiče soočanja Avstrije s preteklostjo, pa bi odgovoril, da smo v Avstriji takoj po drugi svetovni vojni predstavnike nacionalsocialističnega režima, ki so zagrešili zločine, obsodili na smrt. Nato, v 60. letih, pa je hitro sledila kolektivna potlačitev. Ta pozaba je neločljivo povezana s teorijo Avstrije kot žrtve nacionalsocializma, kakor so jo sprejeli tudi zavezniki in ki je po mojem nevzdržna. Teorija Avstrije kot žrtve je vodila k odcepitvi od nemške nacije in k oblikovanju avstrijske nacionalne zavesti. S tem pa je bila, predvsem med hladno vojno, omogočena potlačitev avstrijske nacionalsocialistične preteklosti, ki se je končala šele z afero Waldheim leta 1986. Od tedaj je sicer Avstrija naredila že precej, kljub vsemu pa mislim, da se pri nas, predvsem na Štajerskem in Koroškem, premalo ukvarjamo z regionalno preteklostjo 19. in 20. stoletja. Zato mi je tudi žal, da je spodletel poskus skupne avstrijsko-slovenske zgodovinske komisije. Mislim, da bi bila tukaj potrebna nova pobuda. Kakorkoli, za vprašanjem dvojezičnih napisov se dejansko skrivajo številne še nepredelane zgodbe, ki zadevajo odnose med Slovenijo in Avstrijo. To je naloga za obe politični eliti in za zgodovinarje. Tudi v Avstriji, kot vam je verjetno znano, se znotraj države s tem politiki ne želijo ubadati, ker ne želijo odpirati ran. Toda to deloma prav tako velja za Slovenijo, to kažejo politična mnenja in razprava o Hudi Jami.

Avstrija je, razumljivo, v kulturnem smislu veliko bolj navezana na Nemčijo. Kako visok je informacijski zid med Avstrijo in Slovenijo, če ga primerjamo s tistim med Avstrijo in drugimi sosedami, Madžarsko, Slovaško, Češko?

Gospodarske vezi med Slovenijo in Avstrijo so izredno močne. Per capita so, denimo, Slovenci največji uvozniki avstrijskih izdelkov, Slovenija pa je v tem smislu tudi najpomembnejši avstrijski zunanjetrgovinski partner. Morda vas to preseneča, ampak Avstrija ima s Slovenijo večji volumen trgovanja kot s Kitajsko. Gospodarski odnosi so torej tesni, res pa je, da je poznavanje dežele izredno slabo. Ampak isto velja v odnosu s Češko, Slovaško ali z Madžarsko. Ironično je, da je na Koroškem ali v Gradcu vse več tistih, ki se učijo slovensko, kljub temu pa v Gradcu ali v Celovcu ne moreš kupiti nobenega slovenskega časopisa, na železniški postaji v Celovcu pa lahko, denimo, že dan po izidu kupiš albanski dnevnik s Kosova. Kaj naj rečem? Očitno je v Celovcu dovolj kosovskih Albancev, ki kupujejo dnevno časopisje. Isto velja za Gradec. Ampak, da ne bom poenostavljal, mislim, da gre za vprašanje splošne izobrazbe, pouka skupne zgodovine. V šolah na avstrijskem Koroškem tudi upor (Abwehrkampf) proti Jugoslaviji po prvi svetovni vojni, denimo, ni več pomembna tema. To je splošni problem vse večje kulturne plitkosti. Danes prihajajo gospodarstveniki na vse konce sveta, ne da bi sploh znali lokalni jezik. Zato sem v preteklih letih tudi sam poskušal iz Slovenije poročati še kako drugače kot zgolj o dvojezičnih napisih.

Obstaja vtis, da v zadnjih 20 letih tudi pri večjih medijih ni več zanimanja za kakovostno dopisniško mrežo. Vsi so nekako sklenili, da po novem zadostujeta splet in sodobna komunikacija. Ali to poplitvitev opažate tudi pri svojih dopisniških kolegih iz drugih zahodnoevropskih držav?

Treba je seveda reči, da vsi trpimo, ker so medijske hiše pod ogromnim pritiskom zaradi racionalizacije. Zato postaja poročanje vse bolj površinsko. Včasih se mi zdi, da so sicer pregrešno dragi dopisniki še zadnji Mohikanci kakovostnega novinarstva v imenu javnega interesa. Sicer pa so razmere pri različnih medijih različne. Srečal sem zelo veliko dopisnikov iz anglosaških dežel, ki po dveh ali treh letih življenja v Beogradu niso znali prav nič srbohrvaško. Potem se lahko vprašaš, kako resno sploh lahko poročaš iz neke dežele, če si ne znaš naročiti niti taksija. In drugič, še hujši je problem kontinuiranega poročanja. Ta problem je večji pri televiziji kot pri radiu, kjer imaš lahko več oddaj in kjer je produkcija cenejša. Ne gre le za to, da poročaš o prelomnih dogodkih, ampak predvsem, da poročaš o razvoju med temi velikimi dogodki. To je postalo težje. V medijskih hišah obstaja seveda težnja po prevladi prepričanja, da zadostujeta že splet in telefon. Če pa se kaj zgodi, pošljejo posebnega poročevalca, ki drži v kamero mikrofon, na katerem je simbol medija. To je sicer dovolj za vtis, gotovo pa to ni resno novinarsko delo.

Poročali ste tudi o pritiskih na slovenske novinarje. Pa bi rad sedaj vprašanje obrnil: kakšni so politični pritiski na avstrijske novinarje pri ORF? Kakšen je torej politični vpliv na kadrovanje in kakšen je vpliv politike na konkretno poročanje, če primerjate vaše razmere z razmerami v Sloveniji ali drugih balkanskih deželah?

V moje delo se nihče ne vmešava, je pa seveda res, da mi je, ker sem dopisnik iz tujine z dolgoletnimi izkušnjami, veliko lažje kot drugim. Jasno je, da se splošna razmerja političnih sil v demokraciji odslikavajo tudi v razmerjih znotraj medijskih hiš. To je nujno in normalno, čeprav včasih postaja že absurdno. Poglejte samo situacijo v avstrijskem časopisu Kronenzeitung, kjer je medijska svoboda novinarjev v bistvu enaka svobodi lastnika. Lastnik časopisa je Hans Dichand, ki je med zadnjimi parlamentarnimi volitvami vodil očitno kampanjo proti konservativni ÖVP. Sam mislim, da je ORF v primerjavi s takšnimi primeri obdržal ali si priboril velik del novinarske svobode, ki je sicer v času krize na preizkušnji. Vseeno pa mislim, da ima Slovenija v primerjavi z Avstrijo prednost. Je mlada demokracija in zato jemlje te pravice veliko resneje, kot jih jemljemo pri nas. Seveda sem bil v Sloveniji tudi v času upora slovenskih novinarjev. Moram reči, da sem upor spremljal z veliko naklonjenostjo, saj so bili novinarji pripravljeni iti na barikade za svoje pravice. Ne vem, ali bi bili v Avstriji zmožni podpisati takšno peticijo, kot ste jo v Sloveniji. Vaš boj je torej veliko bolj angažiran kot pri nas.