Nekdanji tožilci nimajo dvomov

Vsak tožilec v Sloveniji je po zakonu in ustavi samostojen in neodvisen pri sprejemanju odločitev o tem, ali bo preganjal domnevnega storilca ali ne in kako. Pravosodni nadzor na okrožnem državnem tožilstvu pa je odkril, da so tožilci najmanj samostojni prav, ko bi morali biti najbolj, pri reševanju t. i. posebej pomembnih zadev. Vodje okrožnih tožilstev, ne samo ljubljanskega, tožilce silijo v spreminjanje že sprejetih odločitev ali pa spise predodelijo voljnejšim tožilcem. Težava je v tem, ker je po mnenju generalne državne tožilke to zakonita pravica tožilskih šefov. Hkrati govori o političnem pritisku na tožilstvo, čeprav gre prav pri omenjeni tožilski praksi tudi ali predvsem za politično zanimive spise.
Spor glede interpretacije izsledkov pravosodnega nadzora med pravosodnim ministrom Alešem Zalarjem in generalno državno tožilko Barbaro Brezigar se iz ure v uro bolj politizira in s tem vedno bolj odmika od bistva vprašanja. To pa je, ali (kot pravi minister) vodje tožilstev s siljenjem tožilcev, naj spremenijo že sprejete odločitve, res lomijo njihove hrbtenice ali pa (kot pravi generalna državna tožilka) zakon tožilskim šefom takšno početje dopušča in je zato z njim vse v redu. Ker Zalar v takšnem ravnanju vidi protizakonitosti, Brezigarjeva pa zakonito stanje, lahko o tem vprašanju kakovostno presodijo samo tožilci sami. Le tožilci, ki se s tem srečujejo pri svojem delu, lahko povedo, kdo ima prav, kdo prav razume državnotožilski red, zakon o tožilstvu in ustavo. Ker so vodje okrožnih državnih tožilstev prostovoljno ali pod prisilo izrekli tiho podporo Bre-zigarjevi, ker državnotožilski svet in tožilsko društvo preudarno molčita, uradno pa nočejo govoriti niti vodje tožilstev, ki so se Brezigarjevi uprli, niti njena opozicija na vrhovnem državnem tožilstvu, smo o tem povprašali nekdanje tožilce in tožilske šefe. Govorili smo z bivšim članom skupine za pregon organiziranega kriminala, bivšim predsednikom tožilskega društva in bivšim članom državnotožilskega sveta.

Primer zakonite prakse

»Če imamo sistemski problem, da je napačno vzpostavljena relacija med avtonomnostjo državnotožilske funkcije in administrativnim vodenjem tožilstva, za katerega je odgovoren vodja posameznega tožilstva, potem ima Zalar prav. Praksa pa je napačno vzpostavljena, če lahko vodja tožilstva z odklanjanjem sopodpisa posega v neodvisnost funkcije državnega tožilca,« meni Boštjan Penko, nekdanji višji državni tožilec in član skupine za pregon organiziranega kriminala na vrhovnem državnem tožilstvu. Penko poudarja, da je takšno vplivanje na delo tožilcev v nasprotju z zakonom o tožilstvu in tudi z ustavno ureditvijo državnega tožilstva. Tožilstvo je po Evropi organizirano različno. V nekaterih državah je organizirano kot monokratski, hierarhični organ, na čelu katerega je ponekod celo pravosodni minister. Recimo v Angliji. Tam se tožilci strogo ločujejo po rangu in vsak višji tožilec lahko vpliva na odločitev nižjega tožilca. To je pač ena od možnih ureditev. Ampak stroka in politika sta se v Sloveniji pred petnajstimi leti odločili posameznemu državnemu tožilcu oziroma njegovi funkciji zagotoviti avtonomijo.
Penko je moral pred časom oditi s tožilstva prav zaradi posebej pomembne zadeve, v kateri je potreboval sopodpis vodje in ga tudi dobil. Tožilstvo je kmalu za tem zapustil še vodja. »V zadevi Orion sem se po opravljeni preiskavi odločil, da bom odstopil od pregona, za kar sem potreboval sopodpis takratnega vodje skupine za pregon organiziranega kriminala Harija Furlana. Sopodpisa takrat ni odklonil, čeprav je bil politični pritisk generalne državne tožilke izjemno močan. Želela je, da pregon nadaljujem, da vložim obtožnico.« Vodja torej sopodpisa ni pogojeval s spremembo tožilčeve odločitve, čeprav je tako želela kar generalna državna tožilka. Tudi sicer je postopek v zadevi Orion ves čas tekel zakonito. Penko je s končno odločitvijo čakal skoraj štiri mesece, v tem času pa se je posvetoval s številnimi tožilci na vrhovnem državnem tožilstvu, celo z generalno državno tožilko. Šlo je za veliko zadevo, zato je celo ponudil, naj jo prevzame kak nadrejeni tožilec, če se z njegovo odločitvijo ne strinja. Vse to se je zgodilo, preden se je dokončno odločil in odstopil od pregona, njegov vodja pa je njegovo odločitev potrdil s svojim podpisom. »Ko sem s Furlanom govoril o tem, mi je povedal, da se zaveda ustavnega in zakonskega položaja tožilca in mu zato ne pade na pamet, da bi odklanjal sopodpis v strokovno utemeljeni zadevi. V takšnem primeru se sopodpis ne sme odklanjati, tu se mora zadeva končati,« se tožilskih pravic zaveda tudi Penko, ki je moral zaradi vztrajanja pri svoji odločitvi zapustiti tožilstvo. Zakaj tožilci v Ljubljani niso bili tako odločni, zakaj niso vztrajali pri svojih odločitvah? Penko vidi različne razloge. Nekatere hrbtenice so recimo manj trdne, ker imajo tožilci doma otroke, družine in morajo preživeti. Kariernemu tožilcu naj ne bi bilo prav lahko najti druge službe, morda lahko postane kazenski sodnik ali specializiran odvetnik, kaj drugega po navadi ne. Potem so tu tožilci, ki so oportunisti in to pač sprejemajo kot del službe, tretjim spet morda ustreza, da sami niso odgovorni za nekatere odločitve, saj se tako breme odgovornosti nekako prerazporedi oziroma prenese še na vodjo. »Sicer pa glejte, če delaš v nekem kolektivu, kjer je takšen način dela prevladujoč, potem ne moreš delati drugače. Lahko le zapustiš kolektiv ali pa te eliminira kar sam. Pri meni se je recimo zgodilo slednje, ni bilo kaj.«

Presenečenje!?

»Bil sem presenečen, ker gre v vseh teh primerih za t. i. posebno pomembne zadeve. Pri teh pa se je vsaj po mojih izkušnjah vedno dosledno držalo predpisov. Ne samo zato, ker gre za pomembne zadeve, ampak zato, ker je takrat samostojnost najpomembnejša. Bil sem tožilec na okrožnem državnem tožilstvu v Krškem, kjer takih situacij sploh ni bilo, saj smo sporna strokovna vprašanja razčiščevali pred sprejetjem dokončne odločitve,« pojasnjuje Boštjan Škrlec, nekdanji tožilec in predsednik tožilskega društva, zdaj državni sekretar na ministrstvu za pravosodje. Nato dodaja: »Sam nisem imel izkušenj, da bi moral sprejeto in dokončno odločitev zagovarjati pred vodjo ali spreminjati, kot se je to dogajalo v Ljubljani. Zato sem bil toliko bolj presenečen.« Tudi drugim kolegom na krškem tožilstvu naj se to ne bi dogajalo. Je pa to zagotovo tema, o kateri nihče ne govori prav rad in zelo na glas. Ko enkrat skloniš glavo, se s tem verjetno ne hvališ naokoli? »Zna biti, da je težava tudi v tem,« priznava Škrlec in dodaja, da je »hkrati udobno, da se zaneseš na to, da če kaj narediš narobe, te vodja opozori in napako popraviš«. Poleg tega ljudje pri svojem vsakdanjem delu o takih konceptualnih vprašanjih navadno ne razmišljajo.
Lepo, da so na okrožnem državnem tožilstvu v Krškem spoštovali zakon, ampak Škrlec je bil donedavna predsednik tožilskega društva, ki deluje tudi kot nekakšen neuradni sindikat tožilcev. Se ta vprašanja v društvu niso postavljala? »Ne, niso se. Morda tudi zato ne, ker gre za očitno globlje zasidrano prakso, ki se je nekako vlekla in se ni poudarjala kot problem, oziroma tisti, ki so to prepoznali kot problem, tega niso na glas povedali.« Ampak samostojnost tožilca je bistvo njegove funkcije. Je sploh mogoče, da se tožilci doslej niso zadosti ukvarjali z vprašanjem svoje samostojnosti? »Mislim, da je tu velik deficit. Vedno se je poudarjala samostojnost navzven, do drugih, s tem smo se veliko ukvarjali. Notranja samostojnost pa se, nasprotno, ni poudarjala. Ni je poudarjalo vodstvo, člani tožilskega društva pa tega tudi niso problematizirali.« Notranja samostojnost tožilca je torej institut, ki niti po petnajstih letih od uzakonitve v praksi očitno ni zaživel, kot je bilo mišljeno v zakonu. Očitno je prevladala mentaliteta, da vodja odgovarja za vsako odločitev, za vsako konkretno zadevo. Izsledki pravosodnega nadzora kažejo, da tudi vodje posameznih tožilstev in oddelkov svoje delo očitno razumejo tako. To odgovornost, čeprav to ni skladno z zakonom, pa vsaj sedanja generalna državna tožilka od vodij celo terja.

Razen dveh, vsi avtokrati

»Prav ima Zalar. Duh zakona o tožilstvu je v tem, da gre v smeri čim večje samostojnosti in neodvisnosti tožilca. Celo do te mere, da se položaj tožilca glede odločanja v celoti izenači s položajem sodnika,« povsem nedvoumno zatrjuje Stane Boštjančič, upokojeni okrožni državni tožilec, nekdanji namestnik vodje kranjskega tožilstva in član državnotožilskega sveta. Potem pa nekoliko cinično dodaja, da je treba razumeti tudi stališče generalne državne tožilke, »ki meni, da je tožilstvo polvojaška organizacija, ki ima na vrhu generala in polkovnike v posameznih vodjih okrožnih tožilstev. Verjamem, da skozi njene oči omenjena praksa ni videti napačna.« Po izkušnjah upokojenega tožilca so v praksi postopki res tekli tako, kot razkriva pravosodni nadzor. Takšna je bila po Boštjančičevih besedah praksa večinoma na vseh okrožnih tožilstvih. Sopodpisniki so pogojevali sopodpis z drugačno odločitvijo tožilca ali pa so spis predodelili. To se je zgodilo tudi njemu, ko je zavrgel ovadbo, potem pa je bil spis brez njegove vednosti predodeljen drugemu tožilcu. Če se ta tožilec predodelitvi ne bi bil uprl, bi postopek naprej tekel brez kakršne koli obrazložitve ali utemeljitve predodelitve. Ker pa novi tožilec primera ni hotel rešiti drugače, kot ga je Boštjančič, je nazadnje obveljalo njegovo strokovno stališče, da se ovadba zavrže.
Boštjančič se še spominja časov, ko so se tožilci o posameznih težjih primerih redno posvetovali na kolegijih in sprejeli skupno strokovno stališče. Zdaj naj tega že dolgo ne bi bilo več ali pa ne dovolj. Odnosi so se skvarili in tožilci so prepuščeni sami sebi. »Polvojaška miselnost, o kateri govorim, je pač izrinila kolegialnost. Gre za odgovornost Barbare Brezigar in vodij okrožnih državnih tožilstev, ki pa so tudi večinoma njen kader,« dodaja Boštjančič. Po njegovih izkušnjah je pač tako, da se mora tožilec, ki si želi mirnega življenja na tožilstvu, podrediti volji vodje okrožnega tožilstva. Vodja namreč odloča, kdo dobi kak spis, na katere obravnave gre kateri tožilec, odreja dežurstva ... »Vodja ima vse vzvode, da, kakor se sedaj moderno reče, lomi hrbtenice posameznim tožilcem. Tisto, kar poslušam v medijih, kako je tožilka v zadevi Berglund nenadoma spoznala svojo zmoto in sama odstopila in ne vem kaj še, to so pravljice. Malo je ljudi, ki bi zdržali vse te pritiske, zato je tako zelo pomembno, kdo je vodja. Ali zna ustvariti ozračje in odnose ali ne. Le če je tega sposoben, je lahko dober vodja, ampak takih vodij, razen dveh, trenutno ni. Drugi so avtokrati.«
Dr. Zvonko Fišer, vrhovni državni tožilec in nekdanji ustavni sodnik, je večkrat in obširno pisal o vlogi, položaju in organiziranosti tožilstva, med drugim tudi v zborniku Preprečevanje kriminalitete - teorija, praksa in dileme leta 2004. O primerjavi med nekdanjim javnim tožilcem in sedanjo samostojnostjo okrožnih državnih tožilcev je zapisal: »Nekdanji javni tožilec (predstojnik organa) je bil nosilec funkcije pregona ter organizacijski in administrativni ter deloma celo disciplinski in politični vodja organa. Razlogi za razbitje takšne funkcije v demokratični družbi so na dlani; ne bi bilo prav, če bi se kaj podobnega skozi stranska vrata vrnilo v našo tožilsko organizacijo v sedanjem času.« O kritikah sedanjega sistema pa: »Takšna rešitev seveda objektivno otežuje oblikovanje enotne politike pregona. Po mnenju nekaterih gre za eno izmed slabših rešitev v veljavni tožilski zakonodaji. Pri tem pozabljajo, da je do nje prišlo prav zaradi tega, ker je prejšnja ureditev, poudarjeno monokratska in centralizirana, dušila iniciativnost in inovativnost tožilskih funkcionarjev, ki so bili pretirano podrejeni predstojniku.« Kako preroške se te besede in opozorila, ki se skrivajo v njih, zdijo zdaj, po opravljenem pravosodnem nadzoru na okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani in po odločitvi generalne državne tožilke, da brez pomisleka zavrne ministrova obvezna pravno zavezujoča navodila za uporabo državnotožilskega reda.