Proti stopicanju na mestu

Pričakala sta me, oba oblečena povsem v črno. Namenoma? »Ne, ne. Ko sem zjutraj prišel in zagledal Roberta, nisem mogel verjeti,« je zagotovil Jernej Stritar, temnolasa polovica ekipe. Njen drugi član, svetlolasi Robert Ilovar, je prikimal in skomignil z rameni, češ - se zgodi. Poslovne prostore imata v starem meščanskem stanovanju v bližini ljubljanskega Bavarskega dvora. Delita jih še z dvema »cimroma«, z odvetnico in upokojenim odvetnikom. Občasno kakšna stranka, ki išče odvetniško pomoč, pomotoma pozvoni tudi na njun zvonec.
Napis poleg njunega zvonca je sicer najvidnejši od vseh v stavbi in najbolj premišljeno oblikovan. To ni naključje, saj sta Robert in Jernej grafična oblikovalca, ki delujeta pod imenom IlovarStritar. IlovarStritar pa je studio za vizualne komunikacije, ki je v zadnjem času pobral kar nekaj uglednih nagrad. Jeseni je denimo prejel prestižno mednarodno nagrado Red Dot Design Award, ki si jo je prislužil na komunikacijskem področju, in sicer za celostno grafično podobo Festivala slovanskega filma. Njuna rdeča pika je bila edina lanska za slovensko oblikovanje in hkrati naša prva na področju oblikovanja celostnih grafičnih podob.
Za isti projekt sta pozneje dobila tudi zlato medaljo na mednarodnem oblikovalskem tekmovanju na Tajvanu. In na istem tekmovanju sta pravzaprav v žep spravila še eno zlato medaljo; dobila sta jo za celostno podobo podjetja Neolab. Še zdaj skoraj ne moreta verjeti, da sta, čeprav sta na natečaj prijavila le dve deli, v obeh kategorijah, v kateri sta tekmovala, pometla s svetovno konkurenco. »Slovenski oblikovalci sicer pogosto dobivamo nagrade in glede na majhno populacijo je konkurenca pri nas kar huda. A če bi šel v igralnico s takšno srečo, kot sva jo imela midva na Tajvanu, bi bil zdaj silno bogat človek,« pravi Jernej.

Falirana ilustrator in stripar

Skupaj ustvarjata šele kakšni dve leti, a poznata se že od prej, saj sta oba študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Jernej, ki je začel študirati leto pozneje, pravi, da je za Roberta slišal, še preden ga je osebno spoznal. »Opazil sem hudičevo dobre plakate in hudičevo dobre celostne podobe, pod katerimi je bil podpisan neki Ilovar. Vedno sem si predstavljal, da bo to nek blazno pomemben človek, na koncu pa se je izkazalo, da je to tisti tip, ki je ves čas sedel tam poleg, na čiku v kadilnici,« se spomni. Sam se je že pred akademijo ukvarjal z oblikovanjem, zanimali so ga tipografija in prelomi, a v resnici je želel postati ilustrator. Potem je na akademiji srečal ljudi, ki so menda risali bistveno bolje od njega, in tako je ugotovil, da je njegova prihodnost kljub vsemu oblikovanje. Med študijem se je z naslovko prebil v ugledno ameriško oblikovalsko revijo Print. Ta je nekaj let pozneje celostno podobo za projekt Tricikel, ki sta ga ustvarjala skupaj z ilustratorjem Urhom Sobočanom, uvrstila v izbor najboljšega evropskega oblikovanja. Lotil se je tudi časopisnega dizajna. »Bil sem študent Ranka Novaka in znano je, da je ata in mama na področju časopisnega oblikovanja v Sloveniji. Konec 4. letnika, ko sem nameraval za kakšno leto nekam zelo daleč na morje, me je poklical in povedal, da na Delu pripravljajo projekt, ki bi ta časopis povezal z drugimi že obstoječimi lokalnimi časopisi. Vprašal me je, ali bi se lotil celostne grafične podobe in iz tega diplomiral. Seveda sem morje odpovedal.« Delov projekt je potem padel v vodo, ker pa je medtem že navezal stik z Gorenjskim glasom, so mu tam predlagali, naj po večdesetletni stagnaciji prenovi vsaj njihov časopis. Pozneje je poskrbel tudi za novo podobo Nedeljskega dnevnika.
»Tako, priznal sem, da sem v bistvu falirani ilustrator,« svoj življenjepis skromno povzame Jernej in se obrne k Robertu, »zdaj pa še ti povej, da si v bistvu falirani stripar.« »No, strip je bil le vmesna faza,« ga kljub vsemu popravi Robert. Že v osnovni šoli je veliko bral, in ko je v knjižnici odkril oddelek s knjigami o oblikovanju in arhitekturi, je vedel, da bo delal na enem od teh dveh področij. Prav zato se je vpisal na srednjo oblikovno šolo in nekje po poti ugotovil, da mu oblikovanje bolj ustreza, ker ima manj tehničnih elementov od arhitekture. O tem, da se je odločil prav, najverjetneje pričata dve študentski Prešernovi nagradi, zanimivo pa je, da je eno izmed njiju prejel za novo celostno grafično podobo Ekonomske fakultete v Ljubljani. Zakaj se je največja slovenska fakulteta takrat odločila, da bo ta obsežni zalogaj zaupala študentu? Robert pravi, da je že prej delal posamezna gradiva zanje in tako od blizu spoznal, da je njihova celostna podoba na grozljivi stopnji. »Tako smo začeli skupaj s kolegi razmišljati, kako bi jo bilo mogoče izboljšati, in enostavno sem se lotil projekta. Na srečo je bil sprejet, potrjen in se še vedno izvaja. Največji dosežek pa je to, da mi je dekan povedal, da začnejo kolegi, potem ko jim na tujih konferencah pokaže brošure Ekonomske fakultete, z mize umikati gradivo svojih fakultet.«
Po nekaj letih freelancerstva ter sodelovanja z različnimi studii in agencijami sta začela vsak po svoje iskati somišljenike, s katerimi bi lahko ustanovila lastni studio. Ne le zato, ker je lažje nastopati v skupini, temveč tudi zato, ker sta bila oba nezadovoljna s stanjem vidnih sporočil pri nas. Ugotovila sta, da razmišljata podobno, in tako je nastal studio IlovarStritar. »Gotovo bi nama bilo lažje delati neko udobnejšo kariero v oglaševanju, ampak na neki točki ugotoviš, da bi, če imaš ta poklic rad in ti veliko pomeni, tam stopal na mestu. Ne želim jamrati, a kakovost vizualnih komunikacij v Sloveniji je slaba in pada. Poglejmo samo te obupne jumbo plakate, ki so prva stvar, ki jo vidimo, ko se peljemo v službo. Ko se je začela tranzicija, smo upali, da bo šlo na boljše, a zgodil se je prelom in vse skupaj je padlo. Takšne stvari me motijo in bolijo, zato ne bi zdržal v delu, kjer bi podpiral ta način stopicanja na mestu,« pravi Jernej. Tudi Robert je prepričan, da bi moralo biti danes osnovno poslanstvo oblikovalcev skrb za kakovost njihovega dela. »Zato se tudi sama pri vsakem projektu trudiva držati neko kakovostno raven in obenem oblikovanje umestiti v družbeni ali ekonomski kontekst. Vizualne komunikacije imajo namreč velik vpliv na vse nas. Ne smemo denimo pozabiti, da so prav slabe vizualne komunikacije - slabo oblikovani volilni listki - Bushu takrat pomagale do zmage na Floridi.«

Križanci in črke

Kljub kritiki na račun obstoječih razmer sta prepričana, da veliko naročnikov stremi po presežkih. A le redki si upajo poseči po njih. Sama skušata zato čim tesneje sodelovati z naročniki in skupaj z njimi ugotoviti, kje so sploh možnosti za presežke in kako jih je mogoče doseči. Celostna podoba podjetja Neolab je denimo nastajala, vse odkar so se lastniki odločili, da bodo ustanovili podjetje. Postopoma so prišli do ugotovitve, da očitno ni stvari, ki je na spletu ne bi bilo mogoče narediti, in ker Neolab ustvarja nova spletna okolja, so se odločili, da njegovo celotno podobo ponazorita s posebnim ekosistemom, v katerem bodo štirje elementi (oblak, sonce, žival in drevo) tvorili neki naravni krogotok. »V središče smo postavili živali, ki pa so križanci, ki smo jih dobili tako, da smo zaposlene povprašali, kako se vidijo sami, kako jih vidijo drugi in katera žival jih dejansko predstavlja. Zdaj ima kljub poenoteni celostni podobi vsak svojo žival, ki že sama jasno pove, s čim se ukvarja. Na ovojnici se je denimo znašel križanec med golobom in gepardom, ki simbolizirata pošto in hitrost,« pravi Robert. Projekt, ki kar kliče po tem, da bi sličice živali kdaj zbrali v albumu po vzoru Životinjskega carstva, je poleg tajvanske mednarodne žirije opazila tudi žirija slovenskega bienala vidnih sporočil. Dobil je posebno pohvalo, ker »nabor prisrčnih ekscentričnih živalskih mešancev učinkovito predstavlja dejavnost podjetja«.
Čisto prvi projekt, ki sta se ga lotila skupaj, je bila zdaj prav tako nagrajevana celostna grafična podoba Festivala slovanskega filma. »Ta ima še tako fajn, ameriško zgodbo,« pravi Jernej. Del ekipe, ki je leta 2008 pripravljala ta festival v Bruslju, se je namreč obrnil na Roberta, drugi del pa na Jerneja. Na koncu so presenečeni ugotovili, da so prišli v isti studio, ki pa je bil takrat šele v ustanavljanju. Ko sta razmišljala, kakšna celostna podoba bi lahko najbolj pristajala festivalu, ki slavi slovanske kulture, sta ugotovila, da iztočnic, če sta se želela izogniti tradicionalnemu slovanskemu patosu ali simbolom, povezanimi s prejšnjimi režimi, ni ravno veliko. »Imamo ljudi, ki pišejo striktno v cirilici, in ljudi, ki pišejo striktno v latinici. Imamo katolike in pravoslavce. Nekih skupnih imenovalcev, razen jezikovnih posebnosti, torej ni. Zato sva se osredotočila na jezik. Vsak slovanski jezik ima le sebi lastne znake in na koncu sva te znake združila v tabelo, jih skuhala na filmski način in to je bilo to,« pravi Jernej. Sam je v preteklosti delal tudi za druge filmske festivale, najbolj nenavadno izkušnjo pa je imel s Festivalom slovenskega filma. »Leta 2007 se je na tem področju kuhalo in upiralo se mi je narediti plakat, ki bi slavil slovenski film. Zato je naredil takšnega z bolj sarkastično vsebino,« se spomni. Ali je naročnik razumel kritiko, ni povsem jasno, res pa je, da si je kaj takšnega privoščil le zato, ker je šlo za javno ustanovo in davkoplačevalski denar.

Pritisk na državo

Najverjetneje sta se prav zato, ker smo vsi »delničarji« javnih in državnih inštitucij, tako zelo angažirala tudi na področju oblikovanja za državo, kjer smo bili zadnja leta priča številnim spornim, če ne že celo katastrofalnim potezam. Spomnimo se samo, kako je bila leta 2006 sprejeta odločitev, da se bo Slovenija v tujini po novem postavljala z geslom I feel SLOVENIA. Ali pa, kako je bila leta 2007 sprejeta odločitev, da bo organe državne uprave po novem predstavljala takšna celostna grafična podoba, da se bo ministrstvo za zdravje poistovetilo z grafičnim prikazom bitja srca, ministrstvo za javno upravo z računalniškim znakom @ v rožici, služba vlade za razvoj pa s kalčkom ... Veliko kritik so bile deležne tudi vizualne rešitve, s pomočjo katerih je Slovenija leta 2008 predsedovala EU. Sama brez zadržkov priznavata, da ju je bilo, ko sta takrat obiskala Bruselj in opazovala tisti gromozanski znak, ki je plapolal čez več nadstropij evrosedeža, zelo sram. »To je bil teror domačijskega oblikovanja. Česa takšnega si tako majhna država ne bi smela privoščiti. Nasprotno, ravno tukaj bi morala graditi svojo prepoznavnost,« je ogorčen Robert. Jernej pa dodaja: »Saj ne, da bi imel kaj osebno proti Janševi vladi, ampak če so prej te stvari vseeno delali oblikovalci, je takrat prišlo do tega, da so kar od nekje potegnili neke rešitve in jih po vojaški logiki čez noč uzakonili, rezultati so bili pa obupni. In kar je najhuje, o teh stvareh se niso hoteli niti pogovarjati.«
Vse to ju je tako sprovociralo, da sta se predlani v sodelovanju s Fundacijo Brumen lotila raziskovanja dobrih tujih praks oblikovanja za državo. Ker se česa takšnega pred njima ni lotil še nihče, sta morala najprej naštudirati koncept, nato pa sta se iz oblikovalcev prelevila v raziskovalca ter po cele dneve hodila okrog in zbirala gradivo, pri čemer sta bila povsem odvisna od dobre volje osebja veleposlaništev. »Predstavljaj si, da greš na britansko veleposlaništvo in rečeš, da hočeš videti njihove dopise, ki so najverjetneje varovano gradivo. Za vse potrebuješ dovoljenja. Saj sploh nisva vedela, ali nama bo uspelo kaj zbrati,« pravi Jernej. Razstava je kljub vsemu uspela in, kar je še pomembnejše, zdi se, da se je država iz nje vsaj nekaj naučila. K takšnemu sklepanju napeljuje vsaj nedavni natečaj za novo, tokrat poenoteno celostno grafično podobo javne uprave, na kateri je zmagal Gigodesignov stilizirani Triglav, ključno besedo pri izboru pa je imela stroka. »Če se je javna uprava odločila, da bo imela poenoteno celostno podobo, in če je bila sposobna dojeti, da je mogoče s takšnim oblikovalskim pristopom celo prihraniti precej denarja, je to seveda korak naprej. A to, da narediš natečaj, izbereš pravega in rečeš, da boš zadevo uredil, je samo pet odstotkov vsega. Vse ostalo je implementacija,« opozarja Jernej.
Sama nista le oblikovalca in raziskovalca, sta tudi denimo pobudnika oblikovalske publikacije DMagazin, ki pa ni dočakala tiskane izdaje, vendar še vedno obstaja kot odprta platforma za oblikovalce v obliki bloga. Kot asistenta delata tudi na akademiji. Čeprav nista bistveno starejša od sedanjih generacij študentov grafičnega oblikovanja, pravita, da so mladi danes v veliko težji situaciji. »Taki časi so. Pa pri tem ne mislim toliko na krizo, kot na blazno hiter tehnološki razvoj, ki smo mu priča. Ko sva midva študirala, so se spremembe mogoče dogajale na pol leta, zdaj se dogajajo vsak mesec. Če se danes ukvarjaš z vizualno komunikacijo, te mora nujno zanimati tudi vsa druga komunikacija, saj je neločljivo povezana z vizualno. Facebook, Twitter, vsi ti fenomeni postavljajo stvari na glavo in sprožajo velika vprašanja. Kaj bomo namreč oblikovalci počeli v prihodnosti?« ugotavlja Jernej. Strinjata se, da je za mlade najpomembnejše, da bi se na akademiji naučili ne le oblikovalskega razmišljanja, temveč razmišljanja na splošno. Ali jim ob sedanjih programih to dovolj uspeva, je vprašanje. A kot pravita, je tudi oblikovanje pravzaprav način razmišljanja. Takšen, ki premika meje v glavah naročnikov tako, kot jih sami ne bi zmogli premakniti.