Zbogom, orožje!

10 razlogov za ukinitev slovenske vojske

Janez Janša in Karl Erjavec, takrat še kot predsednik vlade in obrambni minister, med obiskom slovenskih vojakov v Iraku leta 2007

Janez Janša in Karl Erjavec, takrat še kot predsednik vlade in obrambni minister, med obiskom slovenskih vojakov v Iraku leta 2007
© bobo

1. Ko kdo reče, ukinimo slovensko vojsko, vsi takoj panično vprašajo: kaj bo pa rekel Nato? Kaj si bo mislil? Iskreno rečeno: vas res zanima, kaj o Sloveniji misli Nato? Vas res zanima, kaj bo rekel Nato? A vendarle: kaj pa mislite, da bi rekel? Se spomnite, ko so nam rekli, da moramo za vojsko namenjati tak in tak delež BDP-ja, ker tako zahteva Nato? No, vidite, ta delež smo pred časom zmanjšali. In Nato - kaj je rekel? Nič. Se spomnite, ko so rekli, da moramo nujno nabaviti patrie, ker tako zahteva Nato? Saj veste, nujno jih potrebujemo na vojaških misijah. Toda teh patrij potem ni bilo od nikoder. In Nato - kaj je rekel? Nič. Kaj bi rekel, če bi ukinili slovensko vojsko? Verjetno nič. In če bi že ravno težil, bi lahko simbolično obdržali enega vojaka - neznanega vojaka. Da bi pokazali, da mislimo resno, bi lahko celo praznovali dan neznanega junaka.
2. Tisti, ki nasprotujejo odpravi slovenske vojske, vedno radi poudarijo, da Slovenija vojsko potrebuje izključno v obrambne namene. Kar je seveda le navadno sprenevedanje - le način legitimiranja slovenske vojske. Če je slovenska vojska namenjena obrambi Slovenije, kaj potem počne v Afganistanu? In kaj je potem počela v Iraku? Hočete reči, da slovenska vojska Slovenijo brani v Afganistanu in Iraku? Vidite: če imaš vojsko, si hitro v vojni. In to po možnosti v najhujši, pa še sporni in ilegalni po vrhu. Plus: podpora tem slovenskim vojaškim misijam je v Sloveniji tako nizka, da sploh niso legitimne. In vendar jih ne more ustaviti niti to, da v očeh Slovencev nimajo nobene legitimnosti. Kot rečeno: če imaš vojsko, si hitro v vojni. Ali bolje rečeno: če imaš vojsko, ni več pomembno, kaj misli Slovenija, ampak kaj misli Nato. Brez vojske ni suverenosti, pravijo. Mika me, da bi rekel: če imaš vojsko, izgubiš suverenost!
3. Vprašanju, zakaj ne ukinemo vojske, po navadi kontrirajo z vprašanjem: ja, kaj pa če nas bo kdo napadel? Kar je popolna demagogija. Prvič: kdo nas bo napadel? Drugič: kaj če nas ne bo nihče napadel? Tretjič: kaj če nas še stoletja ne bo nihče napadel? Hočete reči, da moramo biti pripravljeni na vojno leta 3010? Zakaj bi imeli vojsko, če nas ne bo nihče napadel? In če nas že ravno napadejo: res mislite, da bi lahko slovenska vojska konkurirala mogočni zavojevalski vojski? Saj ne mislite, da bo Slovenijo napadla Samoa? Ali pa Islandija? Slovenijo lahko pred shock & awe okupatorjem še vedno reši le gverilski, partizanski boj. Poglejte v Irak. Ali pa Afganistan. Redna vojska se je takoj po invaziji razbežala. Kostarika je vojsko razpustila leta 1948 - takoj po kratki, toda krvavi državljanski vojni, v kateri je umrlo 2000 ljudi. José María Hipólito Figueres Ferrer, zmagovalec te vojne in novi kostariški predsednik, je famozno stopil pred ljudstvo in oznanil: »Vojska Kostarike danes izroča ključe svojega vojaškega oporišča šolam. Vlada s tem sporoča, da je nacionalna vojska uradno ukinjena.« Denar, prej namenjen vojski, so prelili v infrastrukturo, izobraževanje, kulturo. In kdo vse jih je napadel po letu 1948? Nihče. Koliko invazij so doživeli? Nobene. Koliko državljanskih vojn so imeli? Niti ene. In ne pozabite: Kostarika leži med deželami, ki se stalno vojskujejo.
4. Liechtenstein je vojsko ukinil že leta 1868. Iz preprostega razloga: ker je predraga. Ker je predraga, je nimajo. Pika. Vojsko bi dobili le, če bi bila vojna. Če ni vojne, ne potrebuješ vojske. Kar se zdi logično. Slovenija bi lahko povsem mirno sledila temu zgledu in tej logiki: vojsko bi dobila le v vojni. Pika. Liechtenstein od leta 1868 vojske ni potreboval - ker ni doživel niti ene vojne. Če nimaš vojske, nimaš vojne.
5. Vatikan nima vojske. Vatikana nihče ne napade. Le zakaj bi potem kdo napadel Slovenijo?
6. Argument proti odpravi vojske se navadno glasi: brez vojske bi se čutili ogrožene. V resnici je ravno nasprotno: ker imaš vojsko, se čutiš ogroženega. Ali bolje rečeno: šele ko imaš vojsko, se začneš čutiti ogroženega. Ne brez razloga. Ko imaš vojsko, jo slej ko prej pošlješ na misijo v tujino, v vojne. Delaš se, da prihajaš v miru, toda v resnici le izzivaš - in po nepotrebnem siliš v nesrečo. Dobro veste, kaj se potem zgodi: slej ko prej ti v najvišji nebotičnik prileti kako potniško letalo - ali pa ti avtobus, poln ljudi, razstreli kak človek bomba, ki ima o tvojem izkrcanju v njegovi domovini ločeno mnenje.
7. To, da svojo vojsko pošiljaš na vojaške misije v tujino, ni brez patoloških posledic - niti pri vojakih, ki se vračajo iz klavnic, niti pri sami naciji. Vojaške misije v tujini te namreč silijo v večji ali manjši imperializem - še posebej mentalni imperializem. Pri naciji vse to potem ustvarja lažni, nevarni in škodljivi občutek vzvišenosti, izbranosti, poklicanosti in izjemnosti. Te umetne fontane šovinizma Slovenija ne potrebuje. Kakor tudi ne potrebuje samozavesti, pridobljene z vojnami, ki potekajo v Afganistanu in Iraku.
8. Kot veste, slovenska vojska porabi ogromno denarja. Ogromno denarja pa porabi zato, da kupuje novo, sodobno, moderno orožje. Kar je seveda največji možni blef: slovenska vojska novega, sodobnega, modernega orožja nikoli ne kupi zato, da bi ga uporabila, ampak le zato, da bi ga kupila - da bi zapravila budžet. Ali bolje rečeno: da bi upravičila ogromnost budžeta. Le Amerika kupuje novo, sodobno, moderno orožje zato, da bi ga uporabila. Slab zgled. Ki pa vleče: slovenska vojska je že prešla v fazo, ko si izmišlja vojaške misije v tujini, da bi upravičila nakupe novega, sodobnega, modernega orožja. Okej, morda bo Slovenijo kdo napadel čez 100, 200 ali pa 1000 let, toda brez panike: tedaj za vojskovanje ne boš več potreboval vojske, ampak le malce boljši računalnik.
9. Pred časom smo slišali za e-pošto, ki je potovala med enim izmed vojaških sindikatov in poveljstvom slovenske vojske oz. ministrico za obrambo. Sindikat je navajal tegobe, ki so jim izpostavljeni slovenski vojaki: verbalna poniževanja, žaljenja dostojanstva, grdo ravnanje, strah pred izgubo statusa, negativne službene ocene zaradi bolniškega staleža, izsiljevanje z letnimi dopusti, čudne prerazporeditve, zloraba osebnih podatkov, nezakoniti preizkusi alkoholiziranosti, čudne hospitalizacije, nezagotavljanje počitka in tako dalje. Z eno besedo: v vojski ni demokracije. Podrejanje drugih, izživljanje nadrejenih, trpinčenje, poniževanje in mobing so tu vgrajeni v sistem. Vojska je antidemokratična organizacija. Ali naj družba, ki slavi demokracijo, še naprej financira organizacijo, ki velja za pojem antidemokracije? To zveni že kar kot referendumsko vprašanje.
10. Ob koncu osemdesetih let, ko so se sprožili vsi tisti družbeni procesi, ki so pripeljali do osamosvojitve Slovenije, se je govorilo tudi o tem, da bo Slovenija v prihodnosti demilitarizirano območje - dežela brez vojske. Samo JLA se še znebimo! To se nam je zdelo povsem samoumevno. Vojske smo imeli dovolj. Ergo: osamosvojitvi in priznanju Slovenije bi morala logično in nujno slediti ukinitev slovenske vojske. Kar pa se ni zgodilo. Ukinitev slovenske vojske bi morala biti zadnje dejanje osamosvojitve. Šele to bi bila dokončna izpolnitev slovenskega sna.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.