Akademiki pokleknili pred politiko

Avtonomijo univerze, celo proti njeni volji, varuje protikorupcijska komisija

Situacija je absurdna. Na eni strani imamo univerzo, ki zatrjuje, da minister France Križanič s tem, ko je poklical dekana ekonomske univerze Dušana Mramorja in mu predlagal umik profesorja Jožeta P. Damijana iz komisije za zagovor doktorske disertacije Katje Božič, direktorice direktorata za finančni sistem ministrstva, ni posegel v njeno avtonomnost. Na drugi strani imamo protikorupcijsko komisijo, ki je v uradnem mnenju opozorila, da je Križanič s svojim dejanjem posegel v avtonomnost univerze. Kako je mogoče, da protikorupcijska komisija opozarja in ščiti avtonomnost univerze, celo v nasprotju z njeno lastno voljo, saj bi morala seveda univerza sama najbolje vedeti, ali kdo nanjo izvaja pritisk?
Seveda je mogoče skleniti, da je protikorupcijska komisija naredila napako in je primer ocenila enostransko, kot denimo meni Križanič, ki se namerava za zaščito »svojih ustavno varovanih osebnostnih pravic in predpostavke nedolžnosti« obrniti na varuhinjo človekovih pravic ter celo sprožiti civilno tožbo zoper Draga Kosa, vodjo protikorupcijske komisije. Nad ostrimi odzivi javnosti je presenečena tudi ekonomska fakulteta. Če se je Kos s svojo ekipo tokrat pač zmotil, smo lahko pomirjeni: Križanič je rešen in se lahko vrne k svoji nalogi - pripravi jamstvene sheme, Pahor po Erjavcu nima nove politične težave, akademsko delo na ekonomski fakulteti pa lahko nemoteno teče dalje.
Toda zamislimo si možnost, da se Kos ne moti in da ima protikorupcijska komisija prav, ko trdi, da je Križanič s telefonskim klicem posegel »v avtonomnost izobraževalne ustanove ter svobodo znanstvenega delovanja in ustvarjanja«. Ali ni potem obnašanje akademikov, od dekana Mramorja do novega rektorja Staneta Pejovnika, ki poskušajo zmanjšati pomen dogodka in pogovor med Križaničem in Mramorjem predstaviti kot svobodno čvekanje dveh »starih klobukov«, pravzaprav že samo po sebi dokaz, da se je univerza ustrašila posledic svojih odločitev in da je torej klonila pred vlado?
Takšna teza je skrajna, vendar ne tako neverjetna. Če bi šlo zgolj za pogovor dveh kolegov, potem Kosova komisija ne bi imela podlage za ukrepanje in lahko bi verjeli ministru Križaniču, da je vse skupaj paranoidni plod anonimke, ter da on, kot minister, ni »zahteval zamenjave članov fakultetne komisije«. Vendar sta znani vsaj dve nasprotni dejstvi, ki dokazujeta, da pogovor, po razumevanju visokih univerzitetnih predstavnikov, ni bil zasebne narave. Prvič: takoj po pogovoru s Križaničem je Mramor o tem »neprijetnem« klicu obvestil rektorja Pejovnika, kot je povzel slednji. In drugič, Mramor je o tem obvestil tudi Aljošo Valentinčiča, prodekana za doktorski študij, ki je o tem obvestil komisijo za znanstveno-raziskovalno delo in doktorski študij. Čez približno štiri dni je o tem dogodku razpravljal celo senat fakultete, sicer v okviru pisne pritožbe, ki jo je na sestavo komisije vložila Božičeva.
Ko je zadeva prišla v javnost, bi seveda pričakovali, da bosta fakulteta in univerza še javno obsodili Križaničev klic, o katerem so razpravljali njihovi organi. Pričakovali bi, da bi »neprijeten« razgovor obsodil dekan, prodekan za znanstveno-raziskovalno delo in konec koncev tudi rektor. A je Mramor sporočil, da ga izjemen medijski odziv na telefonski razgovor preseneča, še posebej, ker je »avtonomija ljubljanske univerze in Ekonomske fakultete v njenem okviru tako vtkana v naše delovanje, da morebitne zunanje intervencije nikakor ne bi mogle vplivati na kakovost našega dela in odločitev - zahteva pa transparentnost poslovanja s celovitim medsebojnim informiranjem«. Rektor Pejovnik je omenil, da je univerza več kot 90 let stara ustanova, ki se zna braniti, prodekan Valentinčič pa nam je pojasnil, češ da je, bolj ali manj mimogrede, v zgolj enem stavku o dogodku obvestil komisijo, saj naj bi bili takšni klici tako ali tako irelevantni.
A zakaj je bil potem o klicu obveščen sam rektor, če je bil res tako nedolžen? In ali je mogoče verjeti tezi univerze, da sicer oni morajo obveščati svoje organe o spornih klicih, ki pa potem niso več sporni? Preverili smo pri bivši rektorici, Andreji Kocijančič, ki nam je potrdila, da v času svojega rektorovanja ni prejela niti enega klica kakšnega dekana o poskusu vpliva politike na njihovo delo. »Ta zgodba je res hecna. Kaj pa je avtonomija univerze? Avtonomija univerze je avtonomija posameznikov, ki delajo na univerzi. In ti so tudi avtonomni pri svojih odločitvah,« pravi in dodaja, da je Mramor s tem, ko je klical rektorja, zanemaril svojo avtonomnost. Razen seveda, če ni videl druge možnosti.
Protikorupcijska komisija v svojem postopku resda ni »zaslišala« Mramorja in Križaniča, ker pa je bila zadeva po zahtevi Mramorja obravnavana pred znanstveno-raziskovalno komisijo in ker je Mramor o neprijetnem klicu obvestil rektorja, verjetno ni dvoma, da je bil razgovor vsej prej kot prijateljski. In ko je dogodek v okviru univerze postal »uraden«, to ni bila več zgolj zasebna zadeva, tako da je Kosova komisija dobila podlago za ukrepanje na podlagi prijave.
Marsikdo na ekonomski fakulteti je seveda osupel, presenečen, celo užaljen - kot denimo dr. Janez Prašnikar -, da se je fakulteta, očitno s pomočjo nekaterih notranjih članov, spustila v takšne politične igrice, ki škodijo ustanovi. Jasno je, da je Križanič na izjemno odgovornem položaju, na katerem se križajo močni interesi, in tudi v preteklosti je bilo precej poskusov, da se odstrani s položaja. Konec koncev je bil Križanič skorajda edini v tej vladi, ki se je zavzemal za nekatere značilno socialdemokratske ideje, zaradi česar se je potem znašel na tnalu. »Če želijo pospraviti Križaniča, potem naj ga zaradi njegovega dela,« dodaja Prašnikar.
Na koncu ostaja vprašanje, ali bi Križanič moral oditi. Odgovor na to, kot je znano, je dal Borut Pahor, ki ga je zaščitil in izrekel nezaupnico Kosovi protikorupcijski komisiji. Vprašal se je, kako je mogoče, da ustanova, ki sicer uživa njegovo polno spoštovanje, pravi, da neko dejanje ustreza zakonski definiciji korupcije, a ovadbe ne vloži, čeprav je to dolžna storiti. »Najmanj nenavadno je, da komisija ob ugotovitvi ravnanja, ki ustreza definiciji korupcije, ne vloži predloga za pregon,« je dejal Pahor in napovedal, da zato Križaniča ne bo odpustil.
Omenjeni argument je prozoren, protikorupcijska komisija mnenja o posameznih primerih objavlja že kakšnih pet let in vse doslej Pahor ni imel posebnih pripomb k njenemu delu, ampak je, denimo z zakonom o integriteti v javnem sektorju, njen status poskušal še celo zaščititi in okrepiti. Četudi je primer Križanič plod nekaterih nepomembnih naključij (morda je Mramorju danes žal, da je o pogovoru kogarkoli obvestil), bi odgovorna politika vendarle morala upoštevati posledice. V konkretnem primeru verodostojno utemeljitev protikorupcijske komisije. Namesto tega smo videli nadaljevanje »stare« politike: neargumentirano rušenje neodvisne ustanove. Pa še univerze z novim rektorjem, ki ga je strah sodbe, četudi je ta povsem očitna.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči