Odvisni od Grčije
Bo inflacija rešitev za zmanjševanje primanjkljajev?
Zadolženost Grčije je vse hujši problem za Evropsko unijo in še posebej za evroobmočje in skupno evropsko valuto evro, ki jo imamo tudi v Sloveniji. Tej temi se zdaj tudi politiki ne morejo več izogniti. V torek zvečer se je s posebnim sporočilom odzval celo predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso, ki je znan predvsem po leporečju in od katerega do takrat, ko je že hudo vroče, ni mogoče slišati kritičnih odzivov. Tokrat pa je sporočil, da je treba tak primanjkljaj, kot ga ima Grčija, odločno zmanjšati, poleg tega je javni dolg v Grčiji izjemno visok. Grška vlada je evropski komisiji predložila program za zmanjšanje proračunskega primanjkljaja, ki je izvedljiv, a njegova uresničitev ni brez tveganj, je moral priznati Barroso. Evropska komisija bo po njegovih besedah strogo nadzorovala izvajanje ukrepov, »saj zmanjšanje grškega primanjkljaja ni pomembno le za Grčijo, ampak za celotno Evropsko unijo in evroobmočje«. Po številnih izmikanjih odgovorom na konkretna vprašanja je Barrosov odziv sporočilo, da politiki ne vedo, kaj narediti, vedo le, da so posledice za evro in evroobmočje lahko zelo hude, saj utegnejo Grčiji kmalu slediti Španija, Portugalska, Irska in Italija.
Zanimivo je, da je Barroso svoje sporočilo začel z besedami, da »nas je velika zadolženost Grčije presenetila«. Ob tem je seveda pozabil, da »nas« - politike na ravni v EU in v državah članicah - je enako presenetila finančna in gospodarska kriza. Ko so v ZDA že objavljali podatke o težavah, ki jih imata njihov finančni sektor in gospodarstvo, so v EU še vedno v en glas ponavljali, da EU ni mogoče primerjati z ZDA, kjer imajo povsem drugačno gospodarstvo, saj je v EU finančni sektor veliko manjši, njeno gospodarstvo pa trdno in zdravo, zato ga kriza ne more prizadeti. Podobno so se še pred kratkim obnašali, ko so odgovarjali na vprašanja o težavah Grčije in posledično evroobmočja. Ljudi so prepričevali, da imajo vse pod nadzorom, dejansko pa se iz mencanja pri odzivu na krizo niso prav nič naučili.
Medtem ko so to na rednem vrhu EU decembra lani še skrivali, bo vprašanje, ali pomagati Grčiji ali jo pustiti, da bankrotira, nedvomno ena glavnih tem na izrednem vrhu EU, ki ga je v četrtek, 11. februarja, sklical predsednik evropskega sveta Herman van Rompuy. Če se bodo voditelji vseh 27 članic Unije odločili za pomoč Grčiji, bo to vse članice evro-območja, torej tudi Slovenijo, zelo drago stalo. To bi večina najbrž pogoltnila, če same ne bi bile zadolžene do vratu in še čez. Če uporabimo besede esejista, pesnika in sodnika na evropskem sodišču za človekove pravice Boštjana M. Zupančiča, bodo zapravile še dodatno »neminulo delo naslednjih generacij«. Ker vsi voditelji doma svojim državljanom dopovedujejo, da je treba varčevati, jih bodo težko prepričali, da bodo zagotovili denar za reševanje ene od članic pred bankrotom, ki se je vsa leta do zdaj požvižgala na opozorila in zahteve, naj vendarle uredi svoje javne finance, in bila celo tako predrzna, da je prirejala statistične podatke, da je lahko nadaljevala z delom po domače.
Grki so že dali vedeti, da se bodo po pomoč obrnili na Kitajsko, če jim ne bodo pomagale druge članice EU. S Kitajci pa imajo članice evroobmočja že zdaj precej težav. Predsednik evroskupine in predsednik luksemburške vlade Jean-Claude Juncker, evropski komisar za ekonomske in monetarne zadeve Joaquin Almunia in predsednik evropske centralne banke Jean-Claude Trichet ne dosežejo skoraj nič, ko odletijo v Peking s prošnjo, naj tamkajšnje oblasti vendarle nehajo umetno zadrževati tečaj valute na nizki ravni, ker to škoduje evropskemu gospodarstvu, saj so zaradi dragega evra njegovi izdelki in storitve na globalnem trgu predragi. Če bi Kitajci pomagali članicam evroobmočja pri reševanju težav zaradi prezadolženosti oziroma jih reševali pred bankrotom, bi svoj vpliv na globalni ravni seveda samo še okrepili. Kaj to pomeni, so evropski voditelji lahko videli na podnebni konferenci v Koebenhavnu, ko so ostali pred vrati, ko so se Američani in Kitajci dogovarjali o sklepih.
Kandidatk, ki zaradi prezadolženosti potrebujejo pomoč, je med članicami evroobmočja namreč več, najpogosteje je slišati, da so to Španija, Portugalska, Irska, pa tudi Italija. Kdaj je dosežena točka, od katere ni več vrnitve, na svojem blogu sprašuje italijanski aktivist in komik Beppe Grillo. Odgovor je po njegovih besedah preprost - ko nihče več ne kupi obveznic države. Ko zanje ni kupcev, je država prisiljena razglasiti bankrot, takrat javnim uslužbencem ne more več izplačati plač in upokojencem pokojnin. Naslednje vprašanje je, katere države imajo največ možnosti, da bodo padle. Tudi ta odgovor je preprost, to so države, ki so imele že pred krizo velik javni dolg in so ga med krizo še povečale, zmanjšale pa so zmogljivosti za proizvodnjo. Hkrati ko povečujejo dolg, zmanjšujejo proizvodnjo. Zdaj je vprašanje, katera država bo prej bankrotirala. Mednarodni investitorji so na to vprašanje že dali tehnični odgovor. Državne obveznice rizičnih držav so zavarovane proti padcu, to se imenuje CDS - credit default swap. Na vrhu te lestvice je Italija, sledita ji Španija in Nemčija, opozarja Grillo.
Ker iz evroobmočja članice ni mogoče izključiti, bi bankrot ene članice pomenil probleme tudi za preostale. Gospodarska in finančna kriza bi se še poglobila, povečale bi se socialne napetosti, grozili masovni protesti in posledično politična nestabilnost. Kakor piše v svoji spletni izdaji nemški Spiegel, imajo politiki za reševanje evroobmočja in evra dejansko na voljo le eno orodje - inflacijo. Z njo lahko počasi postopno razvrednotijo svoje proračunske primanjkljaje in jih spravijo nazaj na največ tri odstotke bruto domačega proizvoda, kar je meja v paktu stabilnosti in rasti, ki je temeljni dokument za članice evro-območja. »Visoke stopnje inflacije zmanjšajo realno obremenjenost nominalnih dolgov. Zaradi tega so politično najbolj enostavna rešitev za hladno zmanjšanje zadolženosti. Inflacija enako kot posreden davek - recimo davek na dodano vrednost - zmanjša realno kupno moč množice. Vendar z eno veliko razliko - za inflacijo ni potrebna potrditev v parlamentu,« piše Spiegel. To je mogoče izvesti s politiko Evropske centralne banke, ki mora najti kompromisno rešitev, da bo tudi po okrevanju gospodarstva ohranila nizke obrestne mere in zagotovila poceni denar. Višja inflacija pomeni tudi pocenitev evra v primerjavi z dolarjem, kar koristi izvoznikom, nastradajo pa tisti, ki varčujejo v evrih. Profesor na univerzi Yale Robert Shiller pravi, da ljudje zdaj verjamejo, da so varni, če imajo kredite v evrih. Bankrot katere od držav bi to zaupanje zelo omajal.
Eden tistih, ki menijo, da mora EU podpreti grško vlado, če v EU veljajo enaka pravila za vse članice EU, je ameriški nobelovec za ekonomijo Joseph Stiglitz. V kolumni v Guardianu je spomnil, da so za članice evro-območja dolgo veljali dvojni standardi oziroma dve maastrichtski pogodbi - ena za velike in močne članice in ena za preostale. Ko je recimo Francija pri proračunskem primanjkljaju presegla dovoljeno mejo treh odstotkov BDP, je bilo »veliko močnih besed in malo drugega«. Grčija je med najbolj revnimi članicami EU, solidarnost in pomoč šibkejšim pa je eden od temeljev evropskega združevanja in povezovanja. Ko je bil evro narejen, so ekonomisti opozarjali, da EU zagotovi premalo denarja za solidarnost in zagotavljanje stabilnosti. Če bi za tovrstno pomoč vzpostavila boljšo mrežo, bi šibkejše članice imele nižji primanjkljaj in lažje bi obvladovale svoje dolgove, piše Stiglitz. Evropa bi po njegovih besedah morala pokazati, da podpira Grčijo enako, kot Mednarodni denarni sklad (IMF) podpira manj razvite države.
Daniel Gros, direktor bruseljskega inštituta CEPS, ugotavlja, da so bile evropske ustanove z izjemo Evropske centralne banke slabo pripravljene na ukrepanje v finančni krizi. Z Grčijo ima zdaj EU čas, da pokaže vodstvo. Na finančnih trgih so po njegovih besedah že skovali novo ime za članice evroobmočja v težavah - pigs, kar je kratica za Portugalsko, Irsko, Grčijo in Španijo. To ime je enako zavajajoče kot osredotočenje zgolj na fiskalno politiko. Ko govorimo o trajnostnem javnem dolgu, ne gre upoštevati le sedanjih fiskalnih razmer države, ampak tudi njene vire. V tem primeru ugotovimo, da so med državami »pigs« velike razlike, pravi Gros. Najbolj šibki sta Grčija in Portugalska zaradi nizkih prihrankov. Domači prihranki države in zasebnikov v Grčiji znašajo le 7,2 odstotka bruto domačega proizvoda, na Portugalskem pa 10,2 odstotka. Povprečna stopnja za prihranke v evroobmočju je 20 odstotkov. Španci imajo prihrankov za 19 odstotkov BDP, Irci pa za 17 odstotkov, zaradi tega bosta obe državi lahko financirali državne dolgove iz domačih prihrankov. Grčija in Portugalska pa morata povečati prihranke, zato je treba zmanjšati porabo v vrednosti 10 odstotkov bruto domačega proizvoda. To pa pomeni močno zategovanje pasu celotnemu gospodarstvu.
Z enakimi težavami kot evroobmočje se soočajo tudi ZDA. Thomas L. Fried-mann v svoji kolumni v New York Timesu ugotavlja, da je za ZDA na letošnjem gospodarskem forumu v Davosu slišal besedno zvezo, ki je doslej še nikoli ni slišal - politična nestabilnost. Ta besedna zveza je bila do zdaj večinoma rezervirana za države, kot so Rusija, Iran ali Honduras. Zdaj pa so ZDA za svet postale nepredvidljive, kakor je ugotovil eden od poslovnežev. »Naš dvostrankarski politični sistem je sesut prav zdaj, ko vse potrebuje veliko, ne majhno popravilo,« je dejal K. R. Sridhar, ustanovitelj družbe Bloom Energy iz Silicijske doline. ZDA so zdaj tiste, ki potrebujejo Marshallov plan. Drugo vprašanje je po Friedmanovih besedah, ali bo pekinški konsenz nadomestil washingtonskega, ki pomeni prosti trg, politiko, naklonjeno trgovini in globalizaciji, kar so promovirale ZDA. Pekinški konsenz pa pomeni konfucijsko-komunistični-kapitalistični hibrid pod dežnikom enostrankarske države z veliko državnega vodenja, striktno nadzorovanimi kapitalskimi trgi in avtoritarni proces odločanja. Friedman ne bi tako hitro pokopal washingtonskega konsenza, vendar pa ZDA zdaj potrebujejo politični stranki, ki bosta sposobni preseči politično paralizo, in odstraniti oblake negotovosti.
Toda David Brooks prav tako v New York Timesu opozarja, da je v teh dneh v modi populizem, ker je z njim vse preprosto. Za finančno in gospodarsko krizo je mogoče preprosto obtožiti banko Goldman Sachs, populizem volivce odveže odgovornosti za njihove probleme. V zadnjih nekaj letih so se investicijski bankirji obnašali kot bedaki, a tako so se obnašali tudi številni navadni Američani, ko so se prezadolževali. Populizem je priljubljen med vodilnimi, ker so prepričani, da njihovi eliti omogoča pridobiti moč. Zapeljivosti populizma ni težko dojeti, toda redko uspe. Zgodovina populizma je namreč v glavnem zgodovina poraza. Volivci niso tako neumni, kot mislijo populisti. Volivci so sposobni imeti v glavi hkrati dvoje: premožni in tisti, ki imajo moč, vodijo igro sebi v prid, in drugič - zgolj z odstranitvijo premožnih in tistih, ki imajo moč, ni mogoče rešiti problemov, ki jih ima država. »Populistični politiki druge točke nikoli ne razumejo, ne razumejo, da politika kaznovanja elit ne bo zagotovila bolje izobražene delovne sile, več investicij, več inovacij in drugih dejavnikov, ki so potrebni za napredek in rast,« opozarja Brooks.
Ekonomisti so na gospodarskem forumu v Davosu opozarjali, da bo zmanjšanje zadolženosti zelo boleče. Slabe novice so imeli predvsem za ljudi, ki so stari med 30 in 40 let. Profesor na univerzi Harvard Kenneth Rogoff pravi, da bo leto 2010 velik izziv za svetovno gospodarstvo. Obstaja iluzija, da je vse normalno, a ta iluzija je posledica ogromnih zneskov denarja, ki so jih države namenile za reševanje bank in protikrizne ukrepe. Posledica protikriznih svežnjev so veliki proračunski primanjkljaji. Velika zadolženost držav je zato »zgodovinska posebnost«. Politik, ki bi si v ZDA drznil povečati davke, bi letel čez noč, kajti »v zadnjih 50 letih nam ni bilo treba zategovati pasu«. Za zdaj so države ZDA še pripravljene posojati denar, a to ne bo trajalo večno, svari Rogoff. Predsednik ZDA Barack Obama je imel po njegovih besedah doslej veliko dobrih govorov, a vprašanje je, ali mu bo uspelo dobiti dovolj podpore, da bo svoje obljube lahko izpolnil. Pri tem se mu vse bolj mudi, kajti Robert Shiller »voha« jezo med Američani, kakršne ni bilo vse od vietnamske vojne. Razmere niso bistveno drugačne v drugih razvitih državah. Tudi v Evropi ne.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.