Zloraba institucij, laži in pokrajinske volitve

Potem ko so Francozi, seveda tisti, ki so si to sploh lahko privoščili, med božično-novoletnimi prazniki pospravili polovico domače letne proizvodnje skoraj 20 tisoč ton mastnih račjih jeter, torej slovitega in hkrati spornega foie grasa, posrkali še kakih 400 milijonov z limonovim sokom prepojenih ostrig, zraven pa popili milijone buteljk sauterna in šampanjca ter za kolač galette, ki ga tradicionalno jedo ob svetih treh kraljih, zapravili več kot pol milijarde evrov, se zdi, da bodo tokrat božično-novoletno gostijo prebavili težje kot navadno. Saj ne, da bi jim letos bolj škodili račja in gosja maščoba foie grasa ali pa kadmij, živo srebro in svinec, s katerimi je bila med temi prazniki bera ostrig še posebej bogata, zaradi krize, ki je mnogim precej stanjšala denarnice, in zaradi reform, ki jih namerava letos izpeljati predsednik države, pa bo morda državljane kmalu po praznikih tokrat glava bolela bolj kot prejšnja leta. Čeprav gospodarski kazalci, tako kot drugod po Evropi, kažejo umirjanje negativnih gibanj iz lanskega leta, bo v Franciji leta 2010 brezposelnost še naraščala, tudi zato, ker bodo velike multinacionalke v delni državni lasti množično odpuščale in ker namerava vlada v javnem sektorju nadomestiti le vsakega drugega uslužbenca, ki bo odšel v pokoj. Tako prve zaposlitve ne bo dobilo več deset tisoč mladih šolnikov, diplomantov upravnih, družboslovnih in zdravstvenih šol.
Letošnje leto bo za Francoze prelomno še v marsičem, je zadnje, v katerem si »sme« predsednik Sarkozy pred predsedniškimi volitvami spomladi 2012 še privoščiti radikalnejše ukrepe, vendar niti letos nima na voljo celega leta, saj mu nad glavo visijo marčevske volitve v pokrajinske svete, na katerih si tako klavrnega izplena, s kakršnim so se morali njegovi zadovoljiti na zadnjih volitvah leta 2004, preprosto ne more privoščiti. Do izida drugega kroga volitev 21. marca imata zato skupaj z vlado Françoisa Fillona za resno delo zvezane roke, pričakovati je kvečjemu kak bolj priljubljen zakonski predlog in cel kup všečnih obljub. Letošnje leto pa bo moralo ponuditi odgovor na še eno ključno vprašanje francoske domače politike; proti koncu leta ali pa vsaj takoj na začetku leta 2011 bodo morali socialisti povedati, kdo bo v njihovem imenu izzival Sarkozyja na naslednjih predsedniških volitvah. Vsem skupaj in vsakemu posebej za zdaj ne kaže prav dobro.

Prvi krog: vsak zase

Celinsko Francijo sestavlja 22 pokrajin, ki jih vodijo predsedniki pokrajinskih svetov, izvoljeni za šestletni mandat po kombinaciji večinskega in proporcionalnega dvokrožnega volilnega sistema. Na zadnjih régionales leta 2004 je socialistom in drugim strankam levice uspelo zasesti 20 stolčkov, desnica je dobila le Korziko in na Nemčijo meječo Alzacijo. Dejstvo je, da se je takrat socialistom že v prvem krogu pridružila večina manjših strank levice; letos nameravajo te stranke »prenovljene« predstaviti svoje liste in svoje privržence (če bodo tako pokazali izidi) šele v drugem krogu pozvati, naj volijo socialističnega kandidata. A enak spored bodo letos gledali tudi na desnici, zato se analitiki povečini strinjajo, da bo tokrat do zadnjega težko napovedati izid.
Na »skrajni«, antiliberalni levici bodo tako bolj ali manj samostojno nastopile Francoska komunistična stranka (PCF - Parti communiste français), zadnjič pod vodstvom legendarne Marie-George Buffet, novoustanovljena Stranka levice (PG - Parti de gauche) socialističnega disidenta in nekdanjega trockista Jean-Luca Mélenchona ter Nova protikapitalistična stranka (NPA - Nouveau parti anticapitaliste) najbolj znanega francoskega pismonoše, Olivierja Besancenota; vse naj bi šele v drugem krogu, če se vanj ne bodo uvrstile, podprle socialiste (PS - Parti socialiste). Nekatere menda le, če se ti ne bi preveč odkrito spogledovali z desnosredinskim demokratskim gibanjem (MoDem - Mouvement démocrate) Françoisa Bayrouja, ki po javnomnenjskih raziskavah lahko zmaga v največ dveh pokrajinah. Takšno dvorjenje bodo ponekod zagotovo doživeli, v priatlantski pokrajini Poitou-Charentes se je nekdanja predsedniška kandidatka in dosedanja predsednica pokrajinskega sveta Ségolène Royal na svojo roko, mimo volje vseh organov socialistične stranke, s kandidati gibanja MoDem denimo že spečala. Samostojen nastop v prvem krogu so napovedali tudi zeleni znotraj stranke Europe Écologie Daniela Cohn-Bendita, ki so na lanskih volitvah v evropski parlament presenetili z več kot 16 odstotki glasov in postali okoljevarstvena stranka z največ sedežev na evropskih volitvah v zgodovini Francije. Nič neverjetnega ne bi bilo, če bi morali v nekaterih pokrajinah v drugem krogu socialisti podpreti zelene in ne nasprotno, to že napovedujejo nekatere, po mnenju drugih še precej prezgodnje javnomnenjske raziskave.
Na desni je položaj podoben, a še zdaleč ne enak: čeprav so nekatere stranke parlamentarne večine sprva zahtevale več svojih kandidatov v pokrajinah, so se morale zaradi slabih napovedi raziskav zadovoljiti s tistim, kar jim je ponudilo Sarkozyjevo Združenje ljudskih gibanj (UMP). Tako bodo na skupni listi z njim nastopili še Gibanje za Francijo (MPF - Mouvement pour la France) Philippa de Villiersa, stranka Nova sredina (NC - Nouveu centre) obrambnega ministra Hervéja Morina, lovci ter junija lani ustanovljeni krščanski demokrati (PCD - Parti chrétien-démocrate) donedavne Sarkozyjeve stanovanjske ministrice Christine Boutin. V drugem krogu lahko UMP sicer pričakuje še podporo nekaj manjših desničarskih in skrajnih desničarskih strank, seveda tudi dela volivcev skrajne Nacionalne fronte (FN - Front national) Jean-Marieja le Pena, ki bo kandidate predstavila v vseh 22 pokrajinah, izkušnja iz leta 2004 pa kaže, da je lokalno sposobna prepričati celo petino volivcev. A poznavalci vseeno menijo, da bo UMP navsezadnje bolj ali manj lahko računala le z glasovi svojih privržencev.
Več kot polovica vprašanih v pomembnejših raziskavah javnega mnenja, opravljenih ob koncu minulega leta, je odgovorila, da bodo na pokrajinskih volitvah volili glede na lokalno, ne glede na nacionalno problematiko, zato ni mogoče špekulirati, da bi morebiten dober izid socialistov pomenil tudi toliko večjo splošno podporo na predsedniških volitvah. Prav tako morebiten uspeh vladajoče UMP na terenu nikakor ne bi pomenil, da se Sarkozy nevarno približuje svojemu drugemu mandatu. Res je znano, da se levici (razen razmeroma dobro organiziranih »pravovernih« strank, ki jim podpora rahlo raste), predvsem socialistom, še vedno ni uspelo konsolidirati, vsak teden privrejo na dan nova in nova nesoglasja med njenimi vidnejšimi predstavniki, v stalnem, zdaj že pregovornem kratkem stiku sta še vedno Ségolène Royal in generalna sekretarka PS Martine Aubry. To kajpak še dodatno zastruplja odnose med posameznimi, zdi se, vse številnejšimi frakcijami znotraj stranke, bega pa tudi tradicionalne volivce PS, saj iz medijev vsak teden izvedo, kateri od socialistov bi se še utegnil potegovati za imenovanje za predsedniškega kandidata: Royalova zagotovo, nekdanji generalni sekretar in oče njenih otrok François Hollande tudi precej verjetno, prav tako Aubryjeva, mladi Manuel Valls se mnogim sploh ne bi zdel slaba izbira, DSK (Dominique Strauss-Kahn, direktor Mednarodnega denarnega sklada) se za kandidaturo morda ne bo odločil, ker naj ne bi hotel tvegati svojega trenutnega položaja, čeprav mu ankete dobri dve leti pred predsedniškimi volitvami edinemu med socialisti »napovedujejo« možnost tesne zmage v boju s Sarkozyjem. A čarobno paličico vsaj navideznega poenotenja in sprave bo letos le treba najti, saj sicer čez dve leti ne bo prav nobene možnosti, da bi se v Elizej prvič po Françoisu Mitterrandu zavihtel socialist.

Država, to sem jaz

Kljub neugodnemu položaju socialistov se Sarkozy gotovo zaveda, da še zdaleč ne bo edina in logična izbira na volitvah leta 2012. Ne le da ga mora skrbeti, da je bilo zadnje leto ali dve ustanovljenih razmeroma veliko strank, med katere bi se zaradi vse bolj zabrisanih vlog in »vrednot« levice in desnice utegnili razpršiti glasovi volivcev, odločilneje naj bi na njegovo prihodnost vplivali način vladanja, sistematična zloraba državnih institucij, cel kup neizpolnjenih predvolilnih obljub, napovedani katastrofalni davčna in pokojninska reforma, vse slabši položaj delavstva in preveč goreče ukvarjanje z obrobnimi, populističnimi temami, kot sta denimo »nujna« razprava o nacionalni identiteti in »še nujnejše« sprejetje zakona o prepovedi nošenja burke oziroma nikaba, ki naj bi ga v vsej 65-milijonski Franciji nosilo manj kot dva tisoč muslimank. Sarkozy pa si je poleg tega lani nakopal precej nasprotnikov tudi znotraj »svoje« UMP in med premožnejšimi tradicionalnimi volivci desnice: ko je svojega mlečnozobega potomca, študenta drugega letnika prava, lani poskušal ustoličiti na nebeško plačani položaj predsednika (!) najuglednejše nacionalne javne agencije, ki posredno upravlja dobičke najdonosnejših francoskih podjetij, kot sta denimo naftarski Total in jedrska Areva, mu je ob strani stal le malokdo. Ko je pred dnevi na čelo največjega svetovnega elektrodistribucijskega giganta, domače državne družbe EDF (Electricité de France), kljub polnim ustom obljub o nezdružljivosti funkcij v javnih podjetjih, postavil šefa Veolie, vodilnega svetovnega podjetja, ki se ukvarja z okoljskimi tehnologijami in je v njem zaposlenih skoraj 350 tisoč ljudi po vsem svetu, Henrija Proglia, ki naj bi se sicer odrekel delu plače v eni od obeh multinacionalk v delni državni lasti, a bo na leto vseeno zaslužil več kot 2 milijona evrov, je završalo tudi med bogataši. Vse več pa je industrialcev, hotelirjev, dedičev imperijev, plemičev, novinarjev, bankirjev, »poštenih« politikov in drugih konservativnih predstavnikov višjih slojev, ki ne verjamejo, da je nekaj odmevnih afer, zaradi katerih so morali nedavno pred porote celo nekdanji predsednik republike Jacques Chirac, bivši premier Dominique de Villepin (UMP) in nekdanji notranji minister, politični boter in poročna priča (!) malega monarha v njegovem prvem zakonu z Marie-Dominique Culioli, Charles Pasqua, naključno prišlo na vrsto pred sodišči prav na polovici njegovega mandata, torej v času, ki ga marsikateri analitik označuje za najključnejšega za obračun z nasprotniki znotraj lastnih vrst. Torej roka predsednika republike seže tudi do predsednikov sodišč in vrhov državnega tožilstva? Ena od afer, ki pritrjujejo tej domnevi in ki bi ga, če bi bile volitve letos, skoraj zagotovo stala glavo, je »druga epizoda« afere Clearstream. V njej je Sarkozy nastopal kot zasebni tožnik, saj naj bi ga bil(i) anonimni prijavitelj(i), skupaj z nekaj drugimi vidnimi politiki in gospodarstveniki, obdolžil(i) posedovanja tajnih računov, na katere naj bi se zlivali milijoni evrov provizij iz afere, povezane s prodajo vojaškega ladjevja Tajvanu pred leti. Predsedniški odvetniški »mojster« Thierry Herzog je med sojenjem na vsak način skušal dokazati, da je Sarkozyjev strankarski kolega de Villepin leta 2004, ko je bil notranji minister, sodeloval v zaroti, s katero je hotel preprečiti, da bi članstvo UMP Sarkozyja izvolilo za predsednika stranke, in da je vedel, da je seznam lažen, ter da je zato »zavestno sodeloval pri lažni obtožbi«. Sodišče je de Villepina prejšnji petek oprostilo vseh obtožb, pariški državni tožilec pa je naslednji dan napovedal pritožbo, ki je ni mogel pričakovati nihče: ne obdolženi Villepin, ne mediji, ne pravna stroka, ne javnost. Vsi so zato zdaj toliko bolj prepričani, da Sarkozyja vodi osebno sovraštvo in da se hoče de Villepina znebiti z zlorabo državnih institucij za svoje politične interese; tako pritlehne mahinacije pa se niti »najbriljantnejšim« politikom v Franciji po navadi ne izplačajo.