Kaj se je zgodilo?

Končno je Slovenija dobila nekaj, s čimer se lahko identificira. Tako domače to zveni. Končno je tudi Slovenija dobila svojo »verzijo Fritzla«, svojo »Sodomo in Gomoro«, svoj »propad rimskega imperija«, kot je oznanil glas ljudstva, ki je te dni divje, agresivno, militantno žgal na spletnih forumih in blogih. Glas ljudstva, ki zjutraj vstane, ki se potem kako uro odpravlja v službo, ki potem kako uro potuje v službo, ki potem osem ur preživi v službi, ki se potem kako uro vrača iz službe, ki se potem doma nahrani, ki potem opravi vse družinske naloge, ki si potem ogleda večerna poročila in ki si potem pred spanjem vzame še »pol ure zase«, se v tiste magične »pol ure«, ki si jo vzame zase, v tiste pol ure, ko se edinkrat v dnevu čuti res svobodnega, prelevi v iskalca resnice, še več - v tiste pol ure se čudežno prelevi v državljana-novinarja, v junaškega odkritelja resnice. Ko sedi za računalnikom in klika, se mu nenadoma razodene Resnica. V tiste pol ure se prelevi v mesijanskega eksperta za vse.
Tudi zdaj je imel glas ljudstva naenkrat občutek, da je odkril »resnico«, in to čisto, direktno, absolutno, nepotvorjeno, razodeto resnico - resnico o Sašu Baričeviču, bulmastifih in tisti garaži. Še več, glas ljudstva ni pustil, da bi mu karkoli ali pa kdorkoli oviral ali pa blokiral vpogled v tisto garažo. In le malo vhodnih podatkov je bilo dovolj, da je začel glas ljudstva na dolgo in široko - pikantno in detajlno - fantazirati o tem, kaj se je zgodilo v tisti garaži. Tu kakopak nastopi problem: glas ljudstva to, kar naj bi se bilo zgodilo v garaži, gnevno obsoja (»pošast«), nad tem se zgraža (»fuj in fej«), to se mu gnusi in gabi (»ogabno, ogabno, ogabno«), nad tem je zrevoltiran (»Ne morem si predstavljati večje svinjarije.«), ob tem mu gre na bruhanje (»Pravemu človeku gre res na bruhanje.«), toda ironično - glas ljudstva o tem obenem fantazira.
Dogajanju v garaži dodaja »svoje« elemente, »svoje« poudarke, »svoje« spine, »svoje« transgresije, »svoje« deviacije - in »svoje« fantazije. Bujno in povsem neinhibirano, na vse pretege in čez vse plafone, obsceno in perverzno. Fantazira torej o tem, kar se mu gabi in gnusi - o tem, kar obsoja.
Zakaj bi človek fantaziral o tem, kar se mu gnusi in gabi? To kaže kvečjemu na to, da nima vpogleda v lastno življenje - da nima vpogleda v lastno patologijo. Ko glas ljudstva perverzno in obsceno fantazira o tem, kar naj bi se bilo zgodilo v garaži, se zdi, kot da nam hoče povedati, kako bi on to naredil, če bi bil Baričevič. In tako nenadoma ni več pomembno, kaj se je dejansko zgodilo v tisti garaži, ampak kaj si želimo, da bi se zgodilo v tisti garaži. Perverznost iz garaže se preseli v perverznost oddaljenega opazovalca.
Ni problem v tem, da glas ljudstva dvomi o uradni verziji, da dvomi o funkcioniranju pravne države, da prezira vlado, da obsoja nasilje nad živalmi in da ima ločeno mnenje o preiskavi, niti ni problem v tem, da glas ljudstva jezijo tajkuni, krediti, NLB, Mercator, SCT, Dars in tako dalje, toda problem je, ko reče: joj, ob tem se mi obrača želodec - a lahko še enkrat zavrtite? Kajti glas ljudstva - ves anonimen, psevdonimen, prikrit (in obenem alergičen na prikrivanje!) - je te dni počel natanko to: zahteval je detajle. Vse detajle. Toda ni zahteval detajlov o preiskavi, o funkcioniranju pravne države ipd. - vse to je bilo sekundarno: histerično in posesivno je zahteval filigranske detajle o tem, kar se je dogajalo v garaži. Spolne detajle, forenzične detajle, obdukcijske detajle, anatomske detajle, črevesne detajle, rektumske detajle, zoofilske detajle, do zadnje obscenosti in morbidnosti. Do zadnje nianse. To se mi gabi, toda izvedeti hočem vse! Čisto vse! To se mi gnusi, toda hočem biti zraven! Čisto tam! Glas ljudstva je skušal vizualizirati to, kar se je dogajalo v garaži.
Vprašanje, kdo si upa povedati resnico, se je prelevilo v vprašanje, kdo si upa pokazati fotko mrtvega, raztrganega Baričeviča. »Kje so vaši novinarji s fotkami?! Čakamo!« Pa: »Kje se da videt slike??? Dejte povedat!« Pa: »Baje da na netu in po sms krožijo fotke mrtvega Baričeviča. Kje se jih da videt?« Pa: »V petek sem to čakal ko pes na kost, pa sem bil žal razočaran.« Pa: »A obstaja kak link?« Pa: »Tisti, ki bi si radi ogledali sliko, jo pa lahko najdete na ...« Pa: »Bravo tistemu, ki je imel jajca in dal sliko v javnost!« Pa: »Poglejmo nekatere grozljive podrobnosti ...« In seveda: »Ali so v garaži res našli snemalne naprave? Ali so bile vklopljene? Je Baričevič res pisal dnevnik?« Kaj bi dal glas ljudstva, da bi lahko bil tam.
Ta mentalni sindrom, sicer patološki poganjek patriarhalno-mačističnega družbenega reda, zelo dobro poznate iz zgodbe o možu in prešuštni ženi. Žena moža prevara z drugim moškim. Mož, ki se ne more zadovoljiti in sprijazniti z golim dejstvom prevare, začne drezati vanjo - vedeti hoče vse detajle tega prešuštva, vse detajle in nianse prešuštnega seksa: kdaj sta fukala, kje, kolikokrat, kako, kaj ti je počel, te je od zadaj, kaj si ti počela njemu, kje je končal, si mu ga vlekla, si požrla, ima velikega? Detajli. Toda noben detajl ni dovolj - vsak detajl vodi le k drugemu detajlu. Moža je groza, to, da ga je žena prevarala, se mu gnusi in gabi, toda izvedeti hoče vse detajle prešuštnega spolnega akta. In o tem, kar obsoja, potem fantazira. Biti hoče tam - biti hoče zraven, in medias res. Toda vsak nov detajl, vsaka nova vizualizacija ga bolj obnori - vse bolj je obseden, agresiven, posesiven, ljubosumen. Ne le da same detajle slabo prenaša, ampak za detajle ni zrel. Pa vendar hoče nove in nove detajle, tako da ženski, ki hoče »preživeti«, ne preostane drugega, kot da si začne detajle izmišljati. Ženino prešuštvo s tem postane ultimativna fantazija. In ko postane fantazija, detajlom ni ne konca ne kraja, tako da moža na koncu ne poteši več niti totalna, fotorealistična vizualizacija prešuštnega seksa - potešilo bi ga šele to, če bi to storil sam. Če bi bil torej tam - zraven. Tretji.
Podobno velja za glas ljudstva, ki se je agresivno, posesivno, ljubosumno, bolestno, fantazijsko obesil na zadevo Baričevič, ki je hotel vse detajle in ki se je potem ob »prikrivanju« detajlov počutil celo prikrajšanega: navsezadnje ga ne bi potešila niti totalna, fotorealistična vizualizacija tega, kar se je dogajalo v garaži, ampak šele to, da bi bil zraven - v tisti garaži. Da bi to videl in doživel v živo. Zadeva Baričevič je pokazala, da so slovenske omare polne okostnjakov, obenem pa tudi, kako slabo Slovenija prenaša detajle. A kot rečeno: problem ni v tem, da hoče glas ljudstva izvedeti detajle, ampak v tem, katere detajle hoče izvedeti. In da bi bila mera polna, je glas ljudstva prepričan, da mu prikrivajo natanko »tiste« detajle, ki jih hoče izvedeti. No, »tistih« detajlov, po katerih hlepi glas ljudstva, tudi sicer - ob umorih, nesrečah, tragedijah ipd. - ne izvemo. Pa ne zato, ker jih ne moremo izvedeti, ampak zato, ker ni nobene potrebe po njih.

Prave slovenske vrednote

Če ste te dni brali spletne forume in bloge, ste hitro opazili, da glas ljudstva misli, da je upravičen do »tistih« detajlov in do »tistih« slik - in da mu jih oblasti organizirano, zarotniško prikrivajo. Kar pa je logično, pravi glas ljudstva, saj gre za zaroto - in ker gre za zaroto, v katero so vpleteni vsi slovenski mogočneži, »tistih« detajlov ne bomo nikoli izvedeli. Ali bolje rečeno: zarota je tako huda, tako velika in tako široka, da »tistih« detajlov ne bomo nikoli videli! V zaroto so namreč vpleteni vsi, ki so »obiskovali kliniko Barsos«, vsi, ki so »hodili k Baričeviču«, vsi, ki so ga »osebno poznali«: premje, ministri, politiki, vplivneži, menedžerji, poslovneži, gospodarstveniki, tajkuni, odvetniki, sodniki, psihiatri, kinologi, policija, veterinarji, novinarji. Hobotnica ni presenetljiva - pride pač s teritorijem in konspirološkim smislom za abstrahiranje naključij. Še manj presenetljivo je, da glas ljudstva retoriko svoje teorije zarote v naslednjem koraku zaostri, tako da »medsebojno povezani in prepleteni vplivneži« mutirajo v »bando povampirjencev, ki so izropali državo in male ljudi«, »liberalistične preverzneže, ki se brezskrbno in brez predsodkov predajajo pohoti in izprijenosti ne glede na spolno prenosljive bolezni in moralne vrednote«, »degenerirance brez vsakršne človečnosti« in »elito, ki prireja orgije, žre davkoplačevalski denar in prazni državno blagajno«. S tem je še vedno vse okej: to je le reakcija na krizo - in na manekensko vodenje države, klientelizem, korupcijo, tajkune, privatizacijo in non-stop tranzicijo. Problem je le v tem, da to nima nobene zveze s »tistimi« detajli iz Baričevičeve garaže.
Teorije zarote imajo navadno racionalno premiso, toda potem se jim hitro zmeša. Ali bolje rečeno: po uvodni premisi, ki pokaže relativno racionalen dvom o uradni verziji ipd., se odvrti v vse napačne smeri. Recimo: iz garaže, v kateri je »elita« prirejala orgije, ki so bile v resnici »tajna neformalna srečanja«, na katerih se je »odločalo o naši prihodnosti«, se naglo preselimo v »milanske fetiš klube«, v katerih se dogajajo »neverjetne« in »nepredstavljive« reči, tudi čarovniški, mistični, satanistični obredi, s katerimi »framazonarske« sile novega svetovnega reda perejo možgane svetovni eliti, ki se tam zbira in katere slovenska podružnica je v tisti garaži - s »tistimi« detajli - izvedla obredno iniciacijo, ki se je »zalomila«. A po drugi strani, od garaže prav tako ni daleč do Ivana Cankarja, ki je bil »v incestnem razmerju s svojo mamo«, in Tita, ki je »seksal s svojimi zaporniki«. To morda zveni rahlo groteskno in lunatično, kot neke sorte iskanje slovenskih vzporednic z »velikimi« globalnimi teorijami zarote, toda to je vesela napačna smer.
Obstaja namreč tudi bolj mučna, bolj mračna, bolj dementna napačna smer, ob katero trčite, ko skuša forumski glas ljudstva pojasniti, kaj vse je krivo za tisto, kar naj bi se bilo dogajalo v tisti garaži: »libertarna scena slovenske politike«, relativizem, svobodomiselnost, vplivi »duhovno zaostalega zahoda«, prostitucija, seksološki sejmi, pornografija, svinganje, »surovi materializem«, »prazno stanje duha preteklosti«, »moralni zaton družbe«, presihanje »slovenskih vrednot«, ateizem, sekularizacija, »ločenost države od verskih skupnosti«, »maršalovci«, »komunistični starši in njihovi potomci« in sodomija kot »zadnji stadij komunizma v Sloveniji«. To, kar vznemirja, peče in frustrira glas ljudstva, nenadoma ni več ekonomija (tajkunizem, ekscesni kapitalizem, vse manj regulirani trg ipd.), ampak kulturna vojna, tako da se »tisti« detajli iz garaže v naslednjem koraku prelevijo v pretvezo za profetsko šovinistično upravičevanje predsodkov do istospolno usmerjenih, svingerstva, prešuštništva, skupinskega seksa, parad ponosa, imigrantov in Romov, celo do žensk.
»Zdaj si pa predstavljajte, da se tej pokvarjeni bandi dovoli posvajat otroke,« je dahnil glas ljudstva. In to vprašanje potem ponavljal in variiral, kot da bi hotel reči: novi družinski zakonik bo Slovenijo spremenil v tisto garažo! Nič posebnega - nekaj takega je dahnil tudi Jože Tanko, vodja poslanske skupine SDS: »Ti tektonski premiki pomenijo, da se lahko na nek poseben specifičen način rešujejo tudi želje posebnih skupin oz. ljudi. In eden takšnih tektonskih premikov je najbrž tudi sprememba družinskega zakonika, ki uvaja neke neobičajne zadeve, neke neobičajne formulacije in dopušča neke neobičajne možnosti pri določenih, očitno pa privilegiranih skupinah. Vse te stvari, ki se sedaj dogajajo, je potrebno obravnavati tudi v tem kontekstu. Tako politiko enostavno ni več možno podpirat.« Ne, strpnosti je konec! Istospolni = posebnež = privilegiranec = tajkunist = »vladajoča dildoelita« = ta, ki kazi narodno substanco = ta, ki uničuje Slovenijo = komunist.
Ali natančneje: »tisti« detajli iz garaže so le pretveza za križarski, tektonski poziv k vrnitvi v 19. stoletje, okej, k vrednotam 19. stoletja, »pravim«, »avtentičnim«, »klenim« slovenskim vrednotam, ki jih je, kot ste uganili, skazil in pokopal šele prihod komunizma. Hecno pri vsem skupaj je kakopak tudi tole: to, kar se je zgodilo v tisti garaži, je razlog za demontažo novega družinskega zakonika - duhovniška pedofilija pa ni razlog za demontažo starega cerkvenega zakonika, kaj šele za demontažo vatikanskega sporazuma. Še več, cerkev si lahko zdaj oddahne: duhovnik, obsojen zaradi pedofilije, lahko ostane na prostosti. Kaj pa je pedofilija v primerjavi s sodomijo?
No, iz istega razloga si lahko oddahne še prenekateri Slovenec, ki pred računalnikom sedi s svojim okostnjakom in ki je do sedaj živel v strahu, da ga bodo enkrat dobili. Kaj je z nami, da hočemo o aferi Baričevič vedeti več kot o aferi Patria? Sploh pa, ko na vseh teh forumih berete, kaj pravi glas ljudstva, da bi počel Baričeviču, če bi ga dobil živega, resno podvomite, da je sodomija najhujše, kar se dogaja v Sloveniji. Histerija je tako huda, da ne pušča nobenega dvoma: če bi kdo zdajle glasu ljudstva postavil referendumsko vprašanje, ali naj se za sodomijo uzakoni smrtna kazen, bi bil odgovor da.

Noč dolgih nožev

Slovenske teorije zarote prepoznaš po tem, da se vedno odvrtijo prav v to smer - začnejo se z minornim prepirom, končajo pa z lasanjem forumskih »komunistov« in »domobrancev«. Le koga bi zato presenetilo, da glas ljudstva to, kar se je zgodilo v tisti garaži, prikazuje kot nadaljevanje povojnih pobojev, kot nadaljevanje »genocida nad lastnim narodom«, ki ga izvajajo »potomci rdečih klavcev«, in kot - ne boste verjeli - nadaljevanje »institucionaliziranega prikrivanja nekaj tisoč mučenih in poklanih otrok v Hudi Jami«. Toda če mislite, da se mrak tu konča, se motite - ko enkrat pridejo do komunistov, povojnih pobojev in hudih jam, ni nikoli tako mračno, da ne bi moglo biti še mračnejše, pa četudi bi pričakovali, da bo ravno obratno. In da je že čas, da se histerični glas ljudstva zave predpostavk svoje jeze, ki s »tistimi« detajli iz Baričevičeve garaže nimajo nobene zveze.
Pričakovali bi namreč, da si bo glas ljudstva rekel: okej, živim sredi hude gospodarske krize, obenem pa sem neizmerno jezen. Ker je kriza, sem jezen. Ker pa je huda kriza in ker sem neizmerno jezen, moram paziti, da ne bom padal na vse tiste populistične, šovinistične, fašistoidne štose, na katere padajo jezni ljudje, ko je kriza. Toda zgodi se prav to: glas ljudstva privzame fašistoidno retoriko. Specifično: levico vidi tako, kot je Hitler videl Jude. Zakaj je Hitler tako preziral Jude? Zakaj jih je imel za motnjo, ki jo je treba nujno iztrebiti? Iz več razlogov: prvič, ker da so bogati, del finančne elite, ki uničuje male ljudi, drugič, ker da so zarotniški, protinemški, tretjič, ker da so degenerirani, tako da ogrožajo zdravje nacije, četrtič, ker da so tujek, ki zastruplja narodno substanco in ki ga je treba v imenu organske enotnosti odstraniti, in petič, ker da uživajo na »naš« račun. Forumski glas ljudstva je te dni govoril: »Ta golazen že preveč dolgo zastruplja in krade normalnega delovnega poštenega Slovenca« ... »Fukajo z mojim denarjem« ... »Polni denarja, presiti vseh vrst užitkov« ... »Živijo na naš račun« ... »Deviacije so bile vedno prisotne in dokler je družba poskrbela, da so se ti odkloni izločali, je bila družba zdrava.« Ni kaj, še Hitler tega ne bi povedal bolje.
Kaj storiti? Logično: »Očistite te slovenske gnojne jame!« »Zadnji čas je, da se narod vstane! In naredi pravi ravs!« »Zadnji čas je, da se Slovenci končno zbudimo!« »Ta vlada mora pasti!« »Na grmado!« »Eksekucijski vod in srečno!« »To bando je treba postrelit!« »Nova slovenska pomlad!« »Slovenci na cesto!« Še bolj logično: »Ta država rabi enega Hitlerja!« In seveda: »Potrebna bo noč dolgih nožev!« Kar je absolutno logično, če pomislite, da Slovenijo vodi - ne izmišljam si! - »vrhnja gayevsko-lezbična skupnost«. In kdo bo odrešil Slovenijo? »Janša, ti si še edino upanje za Slovenijo!« Še več: »Moderni steber slovenstva in up za pošteno in stabilno prihodnost!« Kaj je narobe s to sliko, veste: 15. marca 2006, ko so ti bulmastifi napadli Stanislava Megliča in ko se je afera Baričevič začela, je bila na oblasti desnica, ne pa levica. Na oblasti je bil Janša, ne pa Pahor. In težko bi rekli, da Janša tedaj prihodnosti Slovenije ni imel v svojih rokah.
Iz vse te histerije je bilo nemogoče razbrati, da ni bil Baričevič ta, ki je koga umoril, ampak da je bil ta, ki je umrl. Afera Baričevič je pač glas ljudstva tako razbesnela, da bi ga potešil le padec te vlade. Ali pa to, če bi zdajle na hitro koga napadli, recimo Liechtenstein. Je pa po drugi strani res, da bo verjetno že ena sama olimpijska medalja naredila čudež – in mrtvim omogočila, da pokopljejo svoje mrtve.