18. 2. 2010 | Mladina 7
Pljunek v lastno skledo
SLS in SDS interpelirata kmetijskega ministra zaradi zadeve, pri kateri sta sami sokrivi
Proces proti bullmastifom se je začel pod ministrovanjem Iztoka Jarca, ki je bil prvi in zaenkrat edini, ki je poskušal odkrito vplivati na stroko in na neodvisnost veterinarskega inšpektorja. Na sliki minister Milan Pogačnik prevzema posle od Iztoka Jarca.
© Borut Peterlin
Primer Baričevič je spis, dolg približno pet fasciklov. Je trenutno najobsežnejši na ljubljanski veterinarski upravi in verjetno tudi eden najzanimivejših, kar pomnijo celo inšpektorji z najdaljšim stažem. Začel se je s sklepom ljubljanskega okrajnega sodišča; to je odločilo, da se nevarni psi, ki so pred tem napadli in hudo poškodovali mimoidočega Stanislava Megliča, ne smejo vrniti lastniku, ampak mora o njihovi prihodnosti odločiti veterinarska inšpekcija. Tako je veterinarski inšpektor Uroš Andrenšek, ki mu je bil primer dodeljen, zadevo hitro rešil. Oziroma je vsaj mislil, da jo je. Spisal je prvo, tako imenovano ubitveno odločbo, po kateri bi moralo zavetišče humano ubiti oba psa, v njej pa poudaril, da »pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov«.
Poslal jo je torej v zavetišče v Gmajnice, kjer sta bila oba psa, ki sta sodelovala v napadu, nastanjena (tretji je bil Baričeviču že vrnjen). V enem dnevu bi morali psa usmrtiti in le »bog«, kot znajo karikirati upravni strokovnjaki, bi lahko ustavil takšen sklep inšpektorja, saj je ta po slovenski zakonodaji samostojen in neodvisen. In bog se je prikazal. Dobesedno. Prikazal se je v detajlih: ta, prva odločba je bila napisana v sredo, 13. februarja 2008. Inšpektor jo je napisal in oddal v mapo, namenjeno poštnemu kurirju. Kot vedno bi moral kurir iz veterinarske uprave pisma odnesti naslednji dan, torej 14. februarja malce po opoldnevu, okrog 12.30. Toda zgodilo se je nekaj nepričakovanega. Na območnem uradu ljubljanske veterinarske uprave obstaja zaznamek, da je Sašo Baričevič 14. februarja ob 11.30 telefoniral na Vurs in dejal, da je odločbo prejel, da je nad njeno vsebino šokiran in da tega ni pričakoval.
Predstavljajte si inšpektorja, ki ob 11.30 v rokah drži svojo še neodposlano odločbo in se po telefonu pogovarja z osebo, ki naj bi ji bila odločba poslana in ki že pozna njeno vsebino. Občutek je gotovo nadnaraven. Pa tudi to še ni vse. Malo za tem, natančneje ob 15.07 je uprava že prejela pritožbo iz odvetniške pisarne Senica, ki je zastopala Baričeviča, s predlogom za zadržanje. Seveda se lahko vprašamo, kako sta Baričevič in Senica izvedela za odločbo, še preden je šla iz hiše. Nihče drug odločbe ne bi smel videti, niti nadrejeni ne, poleg tega na Vursu tedaj vsebine odločb še niso vpisovali v računalniški sistem, ki bi omogočal vpogled od zunaj. Vendar je bil to, kot se je izkazalo kasneje, le eden v nizu nenavadnih dogodkov, ki so botrovali rasti fasciklov in zapletenosti primera. Kajti ko so v zavetišču dobili inšpektorjevo odločbo, bi morali psa usmrtiti kljub pritožbam. Toda kmalu so se v inšpekcijski postopek vmešali nepooblaščeni.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.