Pljunek v lastno skledo

Primer Baričevič je spis, dolg približno pet fasciklov. Je trenutno najobsežnejši na ljubljanski veterinarski upravi in verjetno tudi eden najzanimivejših, kar pomnijo celo inšpektorji z najdaljšim stažem. Začel se je s sklepom ljubljanskega okrajnega sodišča; to je odločilo, da se nevarni psi, ki so pred tem napadli in hudo poškodovali mimoidočega Stanislava Megliča, ne smejo vrniti lastniku, ampak mora o njihovi prihodnosti odločiti veterinarska inšpekcija. Tako je veterinarski inšpektor Uroš Andrenšek, ki mu je bil primer dodeljen, zadevo hitro rešil. Oziroma je vsaj mislil, da jo je. Spisal je prvo, tako imenovano ubitveno odločbo, po kateri bi moralo zavetišče humano ubiti oba psa, v njej pa poudaril, da »pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov«.
Poslal jo je torej v zavetišče v Gmajnice, kjer sta bila oba psa, ki sta sodelovala v napadu, nastanjena (tretji je bil Baričeviču že vrnjen). V enem dnevu bi morali psa usmrtiti in le »bog«, kot znajo karikirati upravni strokovnjaki, bi lahko ustavil takšen sklep inšpektorja, saj je ta po slovenski zakonodaji samostojen in neodvisen. In bog se je prikazal. Dobesedno. Prikazal se je v detajlih: ta, prva odločba je bila napisana v sredo, 13. februarja 2008. Inšpektor jo je napisal in oddal v mapo, namenjeno poštnemu kurirju. Kot vedno bi moral kurir iz veterinarske uprave pisma odnesti naslednji dan, torej 14. februarja malce po opoldnevu, okrog 12.30. Toda zgodilo se je nekaj nepričakovanega. Na območnem uradu ljubljanske veterinarske uprave obstaja zaznamek, da je Sašo Baričevič 14. februarja ob 11.30 telefoniral na Vurs in dejal, da je odločbo prejel, da je nad njeno vsebino šokiran in da tega ni pričakoval.
Predstavljajte si inšpektorja, ki ob 11.30 v rokah drži svojo še neodposlano odločbo in se po telefonu pogovarja z osebo, ki naj bi ji bila odločba poslana in ki že pozna njeno vsebino. Občutek je gotovo nadnaraven. Pa tudi to še ni vse. Malo za tem, natančneje ob 15.07 je uprava že prejela pritožbo iz odvetniške pisarne Senica, ki je zastopala Baričeviča, s predlogom za zadržanje. Seveda se lahko vprašamo, kako sta Baričevič in Senica izvedela za odločbo, še preden je šla iz hiše. Nihče drug odločbe ne bi smel videti, niti nadrejeni ne, poleg tega na Vursu tedaj vsebine odločb še niso vpisovali v računalniški sistem, ki bi omogočal vpogled od zunaj. Vendar je bil to, kot se je izkazalo kasneje, le eden v nizu nenavadnih dogodkov, ki so botrovali rasti fasciklov in zapletenosti primera. Kajti ko so v zavetišču dobili inšpektorjevo odločbo, bi morali psa usmrtiti kljub pritožbam. Toda kmalu so se v inšpekcijski postopek vmešali nepooblaščeni.

Minister, ti minister ...

Da so obstajali pritiski, da se je v zadevo vmešala politika, vse to je bila doslej zgolj domneva. A vsaj en dokaz za to obstaja: v petek, 22. februarja 2008, približno teden po tem, ko se je inšpektor odločil, so na Vursu posredovali kar iz ministrovega kabineta. Primer dveh bulmastifov je sicer v kontekstu vseh kmetijskih težav neviden. Pa vendar je kmetijski minister našel čas, da je sam, osebno iskal pot, kako zaobiti inšpektorjevo odločitev. O klicu iz ministrovega kabineta je poročala uradnica Polona Cankar z Vursa takole: »Minister izrecno želi, da se v ponedeljek ponovno preuči možnost, da bi psi za vedno ostali v zavetišču in lastniki plačevali stroške nastanitve in da se glede tega dogovorimo z zavetiščem.« Seveda je Cankarjeva ministrovemu kabinetu pojasnila, »da pravne podlage za to ni in da ne moremo klicati in se dogovarjati z zavetiščem, ker bi bilo to v nasprotju s predpisi«. A je bilo potem dopisov in telefaksov nepooblaščenih še več. Celo toliko, da naj bi bili v zmedi iz ljubljanskega živalskega vrta, v katerega pristojnosti je zavetišče v Gmajnicah, na veterinarsko upravo poslali dopis z vprašanjem, kaj naj storijo.
Minilo je nekaj dni in veterinarska inšpekcija je, kot je to v navadi, odšla na teren. Obiskala je zavetišče, da bi preverila, ali so bili psi v skladu z inšpektorjevo odločbo že usmrčeni. Seveda je ugotovila, da se to ni zgodilo. Tako so se inšpektorji odločili, da gredo v izvršbo kar sami. Z drugimi besedami to pomeni, da so v dogovoru z določeno veterinarsko postajo in policijo hoteli sami usmrtiti oba psa in izstaviti račun. Poleg tega je inšpektor, kot smo izvedeli, začel še prekrškovni postopek proti direktorici ljubljanskega živalskega vrta Zdenki Fischinger, ki psov ni usmrtila. Mimogrede, po dostopnih podatkih tega plačilnega naloga oziroma kazni sodišče še do danes ni izvršilo, čeprav gre za razmeroma enostaven postopek, pri katerem ni treba ničesar ugotavljati. Delo, za katerega je potrebnih nekaj minut, ni opravljeno že dve leti. Pred kratkim naj bi bila zadeva celo prestavljena z ljubljanskega sodišča v Kamnik.
Kakorkoli. Čeprav za plačilni nalog inšpektorja tudi dve leti nista dovolj, so nekateri drugi, veliko zapletenejši postopki stekli s svetlobno hitrostjo. Veterinarska uprava je uredila vse potrebno, da se psi ubijejo ob pomoči tretje osebe, nato pa je 3. marca 2008 upravno sodišče izdalo začasno odredbo o zadržanju uboja. Mogoče je sicer skleniti, da je bila takšna hitrost potrebna, ker je psom grozila injekcija. Toda zgolj teden po izdaji začasne odredbe je upravno sodišče že izdalo sodbo, v kateri je presodilo, da je inšpektorat »nepravilno uporabil materialno pravo« in »nepopolno ugotovil dejansko stanje«. Tudi upravni inšpektor, ki je kasneje pregledal zakonitost postopka, je zapisal, da je »upravno sodišče izredno hitro, že dne 10. 3. izdalo sodbo«. Dodajmo še, za orientacijo, nekaj statistike: leta 2008 je bil skupni povprečni čas reševanja zadev na upravnem sodišču 387 dni. V povprečju torej več kot leto. Seveda se nekatere zadeve rešijo prej, druge kasneje. Kajti, kot so še pojasnili na upravnem sodišču, mora sodnik po drugem odstavku člena 13. a zakona o sodiščih »pri določitvi vrstnega reda obravnavanja zadev upoštevati vrsto, naravo in pomen zadeve«.

Postopki pod novo vlado

Vprašanje psov se lahko marsikomu zdi banalno, toda upravno sodišče je menilo, da gre za izredno pomembno zadevo. Pohitelo je in pri tem naredilo veliko napako. Lahko navedemo že kar omenjenega upravnega inšpektorja: »Upravni inšpektor nima pristojnosti ugotavljanja zakonitosti take sodbe, je pa vsekakor jasno, da je sodišče prezrlo prehodne določbe zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zaščiti živali.« Sprememba zakona o zaščiti živali, ki predvideva tako rekoč samodejno usmrtitev psov, ki so poškodovali človeka, je začela veljati marca 2007, napad Baričevičevih bulmastifov pa se je zgodil 15. marca 2006. Upravno sodišče je tako odločilo, da je veterinarski inšpektor storil napako, saj naj bi bil novi zakon uporabil retroaktivno. Ob tem pa je sodišče očitno spregledalo prehodne določbe (ki jih v teh primerih dopušča 155. člen ustave), v katerih piše, da se začeti postopki v zvezi z nevarnimi psi končajo v skladu z določbami novega zakona.
Po tem mejniku je postopek z Baričevičevimi bulmastifi stekel na mehkejši način, s komisijo, ki jo je na podlagi starega zakona oblikovalo ministrstvo in ki je, kot je znano, preučila različne okoliščine, v katerih bi se psi Baričeviču le lahko vrnili. Naj dodamo, da to pravzaprav ni bila komisija, saj edini veterinar (Marjan Kastelic) končnega mnenja ni podpisal, sta se pa z izpustitvijo strinjala oba kinologa, torej ocenjevalca lepote psov. Poleg tega je mogoče v dokumentih ministrstva prebrati, da so pri sestavi komisije »delno sledili predlogu« gospoda Baričeviča in odvetniške pisarne Senica. Kot da to ne bi bilo dovolj, pa je sledila še ena farsa. V postopek se je vmešalo državno pravobranilstvo, ki je 20. julija 2009 od poslanca SLS Janeza Ribiča prejelo pobudo za uveljavljanje javnega interesa glede vračila bulmastifov.
Tako kot prej omenjeni upravni inšpektor je tudi državna pravobranilka menila, da se je upravno sodišče zmotilo. Katja Drnovšek Jarc je zato na upravno sodišče vložila tožbo zoper kmetijsko ministrstvo. Ljubljansko upravno sodišče je napako očitno spoznalo, saj je izdalo začasno odredbo, da morajo psi nazaj v zavetišče. Pa se je odvetniška pisarna Senica spet pritožila, tokrat na vrhovno sodišče, in to je v manj kot mesecu sklenilo, da državna pravobranilka ni imela dovoljenja vlade za takšno dejanje (pooblastila). Kot se je izkazalo kasneje, bi zeleno luč za pooblastilo moralo prižgati samo kmetijsko ministrstvo. Pa si predstavljajte: da pravobranilka lahko napade neki akt kmetijskega ministrstva, se mora to s tem najprej strinjati! Nemogoče, seveda. Tako se lahko politična odločitev skrije za pravom.

Center moči

Pred približno pol leta je notranja ministrica Katarina Kresal razlagala, da mreženje ni napaka in da mreženja v Sloveniji primanjkuje. Ko je njen partner Miro Senica organiziral tradicionalno letno družabno srečanje tako imenovanega združenja Yes, je Kresalovo zmotilo, da nihče ni spoznal, da se je tam zbralo okrog 350 ljudi v najbolj ustvarjalnih letih: »Tistih ljudi, ki so najbolj propulzivni v družbi, ki vodijo pomembne sisteme, ki še zdaleč niso samo gospodarstveniki, ampak so uspešni tudi na drugih področjih, na primer v akademski univerzitetni sferi, umetnosti in arhitekturi, zdravstvu ...,« je razlagala novinarjem Dela v intervjuju. Ali ni mreženje oblika klientelizma? Celo korupcije?
Ne, bistvo mreženja naj bi bilo, da se težave »hitreje in učinkoviteje« rešujejo, je razlagala ministrica. Poanta naj bi bila v tem, »da imam, recimo, kot notranja ministrica možnost poklicati svojo kolegico, recimo v Avstrijo, in ji reči, Maria, to in to se dogaja, ali lahko zadeve uredimo, ali pa da imam možnost priti po hitrem postopku do generalnega sekretarja Nata, ki je moj kolega iz družine evropskih liberalnih strank in s katerim sva večkrat skupaj sedela na kosilu.« Ob nedavnih dogodkih pa smo se seveda lahko vprašali, ali je omenjeno mreženje ubilo Baričeviča, ravno tako udeleženca srečanja elite iz združenja Yes pri Miru Senici. In pa, ali je omenjeno mreženje »hitro in učinkovito« ubilo tudi pravno državo in pokopalo javni interes.
Odgovor na zadnje vprašane je lahko »da« ali pa »ne«. Iz primera Baričevič res lahko sklepamo, da so pravno državo vzeli psi, toda ravno tako lahko ugotovimo, da se je ta prekleto žilavo upirala. Pravzaprav bi ji morali izreči priznanje. Tudi po treh inšpektorjevih odločbah, treh sodbah upravnega sodišča, sodbi vrhovnega sodišča »centrom moči« še ni uspelo. Vreči vse v isti koš bi bilo nepravično do tistih v tem sistemu, ki so poskus zlorabe zaznali in ki so se upirali. Na koncu, ko se je v postopek vključilo še državno pravobranilstvo, je kazalo, da utegne pravna država celo poraziti ta »old boys network«. A je, ironično, center moči zmagal prav zato, ker naj državno pravobranilstvo javnega interesa ne bi imelo.
Besedno zvezo »center moči« je seveda uporabil opozicijski vodja Janez Janša, da bi z njo ponazoril zarotniško mrežo vplivnežev, ki želi privatizirati pravno državo. »Ta primer, ki ni najtežji, je simptomatičen. Razgalil je omrežja, ki imajo v Sloveniji absoluten vpliv in kjer se neha delitev na izvršno, zakonodajno in sodno oblast,« je dejal Janša. Njegova SDS je nato skupaj s SLS vložila interpelacijo zoper ministra Milana Pogačnika, ki mu očitajo nespoštovanje ustave, kršitve slovenske zakonodaje, neupoštevanje javnega interesa, zanikanje stroke, očitno pristranskost pri vodenju postopka vrnitve dveh bulmastifov lastniku in poskus utišanja SLS. Toda malce natančnejši vpogled v primer razkriva, da so še posebej očitno v to umazano zgodbo vpleteni predvsem v SLS ali celo SDS.
Proces proti bulmastifom se je začel pod ministrovanjem Iztoka Jarca. In Jarc je bil tisti minister, ki je prvi in povsem odkrito poskušal vplivati na stroko, na neodvisnost veterinarskega inšpektorja, kot je razvidno iz elektronske pošte, v kateri Jarc »izrecno želi«, da se »ponovno preuči možnost«, da psi ne bi bili ubiti. Jarc pa je bil v Janševi vladi imenovan za ministra na predlog SDS, saj je spadal v kvoto te stranke. V svoj kabinet je pripeljal ljudi, ki so bili blizu SLS. Krog povezav se s tem sklene, saj so tudi Baričevičevi ožji družinski člani zaradi nestrinjanja z zadnjimi potezami SLS sedaj iz te stranke izstopili, sedanjo državno sekretarko pa so iz SLS kar izključili.
In končno, če se sedanjemu ministru že očita zloraba javnega interesa: do leta 2007 državno pravobranilstvo posebnega pooblastila vlade za varstvo javnega interesa ni potrebovalo. Zakon je spremenila prejšnja vlada Janeza Janše z utemeljitvijo, da lahko le demokratično izvoljeni organi določajo, kaj je javni interes (ne pa državni pravobranilec). S tem je preprečila, da bi »njihov« organ, državni pravobranilec, lahko napadal »njihove« odločbe, na primer ministrstev. Zato pa je, če poskušamo v tej zgodbi ostati nepristranski, možen le en sklep. Pred leti smo v Sloveniji imeli žgočo razpravo o tem, ali imamo v državi eno elito ali dve eliti. Primer Baričevič nedvoumno razkriva, da elita vplivnežev obstaja. A razkriva tudi, da je ta elita ena sama. V tem primeru lepo stkana, od desnice proti levici.