Ni razlogov za dodatno zaposlovanje vojakov

Vojska je lani na novo zaposlila 680 vojakov, letos načrtuje še dodatnih 200. Kako vi gledate na ta trend, ko pa neki drug minister razmišlja, da bi se morale vzgojiteljice več gibati?

> Že ko smo na vladi oblikovali skupni kadrovski načrt - spomnite se posnetka, ki je bil objavljen -, smo hoteli ustaviti rast zaposlovanja. Ministrstvo za obrambo je v svojem uniformiranem delu po programu predvidevalo celo dodatnih 900 zaposlitev glede na stanje zaposlenih v začetku leta 2009. Njihov argument je bil, da se v času visoke gospodarske rasti v zadnjih štirih letih vojaki, pa tudi policisti praktično niso zaposlovali, sedaj pa je ponudba delovne sile velika. Obe ministrici sta zato imeli visoka pričakovanja. A smo jim mi kljub temu zaradi varčevanja načrte prepolovili, čeprav smo jim zaradi tako imenovanih operativnih potreb vendarle dovolili določeno število dodatno zaposlenih. Za njihov upravni del pa seveda, tako kot za vse ostale, velja pravilo minus en odstotek.

Toda v času krize je ponudba kakovostne delovne sile za marsikoga velika. Lahko si spet postavimo vprašanje, zakaj ne bi raje zaposlovali novih vzgojiteljev in vzgojiteljic, ki so ravno tako potrebni. Ali ne vidite, da je s to sliko nekaj narobe?

> Sama lahko imam o tej sliko ločeno, osebno mnenje. In sem ga tudi izrazila v vladni razpravi.

Pa ga povejte.

> Če jim je v štirih letih brez dodatno zaposlenih uspelo uresničevati svoj program, tudi v razmerju do Nata, nisem videla razlogov, zakaj bi v letu 2009, ko imamo probleme pri javnofinančni konsolidaciji, šli v dodatno zaposlovanje.

Kljub temu ste popustili.

> Da, vendar nam je pričakovanja le uspelo znižati. Moram reči, da so praktično vsa ministrstva želela povečati število uradnikov. Skoraj povsod. Zato nam varčevalnega načrta, ki bi ga glede na javnofinančno sliko morali pripraviti, ni uspelo izdelati.

Sedaj ste sprejeli načrt zmanjšanja zaposlenih v javnem sektorju za en odstotek letno. Lahko se spet vrneva k obrambnemu ministrstvu, kjer je zaposlenih več kot 1000 ljudi, v primerljivih državah pa so obrambna ministrstva desetkrat manjša. Zakaj niste ponekod zahtevali še večjega zmanjšanja zaposlenih?

> Seveda ni mogoče in ni dopustno zmanjševati v pavšalu. To tudi ni logično. Že takoj smo želeli izdelati bolj usmerjen kadrovski načrt, v pričakovanju, da bodo resorna ministrstva z veliko mero samokritičnosti opravila analizo svojih lastnih delovnih procesov. In da bomo potem lahko nekatere uradnike preselili, denimo na ministrstvo za delo, ki je zelo povečalo obseg svojih nalog. Če bi ministrstvo za obrambo svoj kadrovski načrt zmanjšalo za 50 ljudi, bi lahko te ljudi prekvalificirali in preselili.

Pa se je to zgodilo?

> Ne, to nam ni uspelo.

Zakaj pa ne?

> Zato ker te samokritičnosti pri resornih ministrstvih ni in je nikoli ni bilo. To tudi doslej ni bila praksa. Žal. Mi vemo, da je uradnikov nekje preveč, drugje pa premalo. A ko moramo to spraviti na papir, se vse ustavi. To je zelo velik problem. Na ministrstvu za obrambo je bilo v začetku 2010 v upravnem delu 1327 zaposlenih, vojakov je 7646. Na notranjem ministrstvu pa so imeli na ta dan 8980 uniformiranih, uprava pa šteje 740 zaposlenih, vključno z zaposlenimi, ki opravljajo upravne naloge za policijo.

Torej enkrat manj.

> Tako je. Že ta primerjava pove nekaj. Ko je predsednik vlade nedavno povedal, da bi se moral administrativni del obrambnega ministrstva zmanjšati, je imel prav. Na ministrstvu za obrambo doslej takšnih prizadevanj, v smislu, da bi na seji vlade rekli, imamo 300 ljudi preveč, ki bi jih želeli prerazporediti, ni bilo. Lahko bi tudi pomagali. Lahko bi vprašali, ali kateri drug minister potrebuje dodatne kadre. Tudi to se ni zgodilo.

Ali lahko poveste, kje je po vaši oceni v državni upravi ali celo v širšem javnem sektorju zaposlenih preveč in kje premalo?

> Težko. Takšna analiza doslej v Sloveniji še ni bila narejena. Posamezna področja so se vedno prepuščala ocenam resornih ministrov. Ti pa niso bili odgovorni le za zaposlene na svojem, ožjem ministrstvu, temveč tudi v širšem javnem sektorju, denimo na področju zdravstva, šolstva in tako naprej. Slika je sedaj takšna, da se je v tem, širšem javnem sektorju vsako leto zaposlilo novih 1000 ljudi. Res je, da ta skok pogosto tudi ni načenjal javnih blagajn. Z naraščajočo potrebo po domovih za ostarele je, denimo, na tem področju naraščalo število zaposlenih, vendar so to plačali ljudje iz lastnega žepa. Pri vojski je druga zgodba, tam bi morali redefinirati politiko. Kakorkoli, dokler je bila konjunktura, smo to še lahko prenašali. Sedaj pa ne gre več. In kaj se je zgodilo? Sedaj, v krizi, sama niti primernih orodij nimam, s katerimi bi lahko ocenili presežke ali primanjkljaje. Razen enkrat v letu 1998 še nikoli nismo varčevali na tem področju. Sedaj pa imamo oboje: tendenco k povečevanju zaposlovanja in še ta nov plačni sistem. Sedaj situacija res postaja neobvladljiva.

Toda s tem novim plačnim sistemom naj bi odpravili plačna nesorazmerja, kot smo mnogokrat slišali.

> Ne, pri teh pogajanjih so na koncu vsi racionalni argumenti postali irelevantni. Edino, kar je na koncu štelo, je bil argument pomembnosti določene skupine zaposlenih.

Kaj pa če vas vprašam na splošno, je slovenska državna uprava prevelika ali premajhna?

> Na to vprašanje pa znam odgovoriti. Če primerjam našo administracijo z državami članicami EU, s katerimi si delimo podobne naloge, vam lahko izdam, da je Slovenija po številu uradnikov v javni upravi, od vseh 27 držav EU, na repu. Smo predzadnji. To so zadnji podatki, s katerimi razpolagamo. Torej, naša država ima skoraj najmanjši državni aparat v celotni uniji, seveda v relativnem smislu, glede na število vseh zaposlenih. Konec koncev to kažejo tudi vsakokratni napori resornih ministrstev po okrepitvah svojih služb. Očitno je tudi varčevanje v uradništvu precej uspešno. Danes je v državni upravi zaposlenih 250 manj uradnikov glede na leto poprej. To seveda ne bo šlo v nedogled. Mi dejansko hromimo svoje sposobnosti.

Zakaj pa je Pahor potem dejal, da bi lahko slovenska uprava svoje naloge opravila s pol manj zaposlenimi?

> V času pogajanj s sindikati javnega sektorja je bila vlada dnevno v nakovalu med potrebami realnega gospodarstva in pričakovanji sindikatov. Še najbolj je bil pod pritiskom predsednik vlade, ki je poskušal ohraniti ravnovesje med gospodarstvom in med sindikalnimi zahtevami. Zato je v neki točki tudi ocenil, da se moramo samoomejiti.

Drug problem je tudi napredovanje. Imamo občutek, da je to tudi zaradi novega plačnega sistema ušlo z vajeti. Postalo je nov način individualnega povečevanja plač. Koliko je bilo tega neupravičenega napredovanja?

> Nobeno napredovanje ni neupravičeno, če ga sistem dopušča. Bivši minister je večkrat dejal, da nekaterih njegovih predlogov niso sprejeli. In tega je bilo preveč. Zaključek pogajanj o sistemu javnih plač, tik pred volitvami, je pomenil nenormalno popuščanje drugi strani, zaradi česar imamo sedaj težave z vzdržnostjo javnih financ. Tudi zaradi napredovanja. Sistem napredovanja je namreč v novem sistemu vezan na ocenjeno uspešnost. Toda ocenjevalci, menedžerji, niso omejeni, koliko odličnih ocen lahko dajo. Tako poznamo primere, ko je odličnih ocen več kot 60 odstotkov. Zaradi tega se nam sedaj ruši notranja hierarhija. Nekateri mladi so že na vrhuncu svoje uradniške kariere. Pravzaprav predstojnikov za to niti ne morem kriviti: iznajdljivi so izkoristili luknjo. Vsi doktorji so postali specialisti, po ministrstvih jih je preveč v špici.

Kakšne so dimenzije tega ekscesa?

> V zadnjih treh letih se je število uradnikov v prvem kariernem razredu povečalo za 588. Leta 2007 smo jih imeli 2740, konec leta 2009 pa že 3328. To ni majhna številka. S tem se delovna mesta že razvrednotijo. In poleg tega to seveda vpliva tudi na maso plač. Kako naj sedaj to napako popravimo? Ne moremo. Sedaj tudi več ne moremo oceniti, kaj je odprava plačnih nesorazmerij, kar je bil namen novega plačnega sistema. Tega je še več. Pravkar potekajo nova pogajanja s sindikati javnega sektorja. To sedaj niso več predvsem t. i. varčevalna pogajanja. V prejšnjih dveh krogih smo dejansko poskušali preprečiti, da bi nam javne blagajne eksplodirale, sedaj želimo odpraviti anomalije v plačnem sistemu. Ugotavljamo, denimo, da so danes nekateri uslužbenci s srednjo izobrazbo postavljeni na delovna mesta, kjer je potrebna sedma stopnja izobrazbe, česar nihče ni načrtoval. In tako naprej. Ne znam vam povedati ... Tukaj je toliko problemov, da jih normalni človek težko razume. Ampak jih moramo rešiti.

Vas zaradi tega boli glava?

> Nisem človek, ki bi obupal, ampak sama s sindikati presedim cele noči. Saj so nam nekatera orodja že prej kazala, da nekaj s sistemom ni v redu. Sedaj pa delamo po vsakem elementu: napredovanja, višanje zahtevnosti delovnih mest ...

Pa je že znano, koliko nas je ta reforma stala? Določena sredstva so bila privarčevana, druga sredstva so se začela zbirati malce pozneje ... Obstaja ocena, koliko svežih evrov nam ta reforma na leto odnese?

> Da, to smo preučili. Nesporno gre za 500 milijonov evrov na leto. Leta 2010 bi v tako imenovanem spontanem scenariju, če bi prišlo do dokončne odprave plačnih nesorazmerij, do vseh napredovanj, do izplačila vseh delovnih uspešnosti, vseh dodatkov, morali plačati še okoli 400 milijonov evrov iz proračuna. Prej na to niso računali. Vzemimo primer zdravnikov: ti so si izpogajali dvig osnovnih plač. Hkrati pa so dosegli, da je višina dodatkov za opravljene ure čez vikend ali na praznik ostala enaka ali se celo zvišala. Na primer za dežurstvo v nedeljo ponoči 135 odstotkov osnovne urne postavke. Če se potem osnovna plača zviša za 20 odstotkov, se s tem zdravnikom poviša še cena nadure. Na to prej pogajalci niso mislili. Poglejte, pogajanja so trajala pet let. Celoten projekt nas je stal ogromno. Jaz pa imam sedaj pred seboj poročilo OECD, ki opozarja na nezadovoljstvo in celo na poslabšanje položaja javnih uslužbencev. Gledali so njihov položaj v letih od 2004 do 2008. Očita se nam politizacija, nestabilnost plačnega sistema. Takšen je sedaj epilog.

Za konec bi vas rad vprašal še tole. V izhodni strategiji omenjate, da bo vaše ministrstvo privarčevalo 1,5 milijarde evrov pri odpravi administrativnih ovir. Toliko še Virant ni zmogel. Ste se kje zmotili?

> Naj vam za začetek povem, da sem ob prihodu na ministrstvo tudi sama mislila, da gre pri odpravi administrativnih ovir za projekt Gregorja Viranta. Glede na to, koliko je on o tem govoril. Šele ko sem na Svetu EU za konkurenčnost slišala, kako je o tem projektu Verheugen poročal Evropski komisiji, so mi uradniki v našem ministrstvu priznali, da projekta, ki ga je zastavila Evropska komisija, še ne izvajamo in da gre za projekt EU in držav članic. Leta 2007 se je tudi Slovenija zavezala, da bo do leta 2012 razbremenila gospodarstvo in državljane za 25 odstotkov vseh administrativnih bremen. Evropska komisija je ta projekt tudi kvantificirala. Meritve bremen opravljamo s pomočjo tretjega sektorja na podlagi enotne metodologije, ki smo jo prevzeli od Nizozemske.

Odprave administrativnih bremen, o čemer je Virant govoril pet let, na ministrstvu sploh niso izvajali?

> Genialno, ne? V prej omenjenem obsegu zagotovo ne. Celotna zgodba je projekt, ki ga vodijo vse članice EU in Evropska komisija. In še več: ta projekt se pri nas, razen ad hoc odprave administrativnih bremen, sploh ni izvrševal. Šele mi smo začeli z delom na vseh ministrstvih, in sicer leta 2009. Za to bomo morali za nazaj prečesati 3500 predpisov, nevladniki pa bodo izmerili učinke. Prihranek, ki ste ga omenili, je izračunan na podlagi metodologije in ocene Evropske komisije. Konkretni primeri, s katerimi so se doslej soočali, pa so različni. Tako smo, denimo, ugotovili, da morajo v Sloveniji prevozniki vsako leto plačati 300 do 800 evrov za neki papir, ki ne obstaja v nobeni drugi državi EU. In smo zahtevali, da se formular umakne. Ne morete si predstavljati, kakšno vojno smo imeli z uradniki s prometnega ministrstva. Drug primer so regulirani poklici. Slovenija bi morala za nekatere, t. i. regulirane poklice na internetnem portalu jasno navesti vse dodatne pogoje, licence ipd. To smo hoteli narediti, a smo ugotovili, da imamo v Sloveniji kar 350 reguliranih poklicev in okrog 250 reguliranih dejavnosti. Na teh ovirah se pasejo različne osebe s pooblastili države. Povprečje v drugih državah pa je enkrat manjše.