Tekmovanje v nestrpnosti

»S predlogom družinskega zakonika posodabljamo več kot 30 let staro družinsko zakonodajo in jo urejamo v skladu z zahtevami časa in prostora.« Tako je v torek v državnem zboru začel prvo razpravo o Družinskem zakoniku minister za delo, družino in socialne zadeve, Ivan Svetlik. Sedemurno razpravo, ki se je zvečer končala z zadostnim številom glasov poslancev, da gre zakonik v nadaljnjo obravnavo, je v medijih zasenčila obravnava ustavne obtožbe predsednika republike, ki ji je sledila, kljub temu pa je bila prva parlamentarna razprava o zakoniku zadosten razlog, da so se na spletu in v medijih spet znašli nestrpni citati nasprotnikov zakonika.
Da bo razprava »sočna«, je bilo jasno že več mesecev, tudi zaradi besed, ki so bile izrečene januarja na javni predstavitvi mnenj v državnem zboru. Razprava o zakoniku, ki obsega več kot tristo členov, je postala razprava o morali, grehu, perverzijah, predvsem pa se je osredotočila zgolj na en, vendar pomemben del zakonika: pravico istospolnih parov, da posvojijo otroka.
Ena prvih novic o razpravi na spletni strani RTV Slovenija se je glasila: Homoseksualnost, teofilija, zoofilija normalni? In na žalost je razprava v državnem zboru sledila predhodnim razpravam v medijih, le da sta tokrat Ljudmila Novak in Aleš Primc debato morala spremljati z balkona v državnem zboru, skupaj z Angelco Likovič in drugimi nasprotniki zakona, ki so se za to priložnost oblekli v enotne bledorumene majice. Gledalci na balkonu so po prvem nastopu poslanca Franceta Cukjatija planili v spontani aplavz in si zaslužili opozorilo predsednika državnega zbora Pavla Gantarja, ki jih je pozval, naj ne posegajo v razpravo. Med aktivisti se je znašel tudi Stanislav Meglič, žrtev napada psov Saša Baričeviča leta 2006, in s tem potrdil taktiko nasprotnikov zakonika: izzvati razpravo o morali in vanjo vključiti vse spolne prakse, tudi tiste, ki so po zakonu kaznive.
Čeprav se je občinstvo po Gantarjevem opozorilu umirilo, se ni umiril prvak Slovenske nacionalne stranke Zmago Jelinčič, ki si je pri Gantarju prislužil dva opomina, vendar pa ga ta ni mogel povsem utišati. Razlog je bil banalen: v tistem trenutku koalicija ni imela v državnem zboru večine in ga zato ni mogla utišati z glasovanjem.

Zakonik je v skladu z dognanji sociološke stroke

Dan pred razpravo je Slovensko sociološko društvo ponovno opozorilo, da so novosti, ki jih zakonodajalec vnaša v nov Družinski zakonik »na področju razumevanja družine, starševstva, partnerstev in zakonske zveze povsem v skladu z dognanji sociološke stroke«. Stroka tako Družinski zakonik odobrava in tudi za opozicijo večina členov ni spornih. Razprava se je v parlamentu in v javnosti osredotočila le na temo, o kateri se ne debatira: na človekove pravice.
»Govoriti o človekovih pravicah je praviloma dolgočasno, ker na vprašanje o človekovih pravicah ne more biti negativnega odgovora, zato je toliko bolj škandalozno, da se o tem sploh razpravlja. Država, ki ne more razumeti, da človekove pravice niso stvar debate in da jih je ne glede na njihove antipatije do drugačnih treba zagotoviti, je nezrela država,« meni Sandra Bašić Hrvatin s Fakultete za humanistične študije v Kopru, ki problem vidi tako v politiki kot v medijih. »Mediji, ki delujejo tako, kot da mora biti za vsako stvar tudi nekdo, ki ji nasprotuje, odpirajo javno debato o človekovih pravicah in vanjo vabijo ljudi, ki ne bi smeli nikoli nastopati v javnosti, sploh pa ne na tak način.«
Podoben problem opaža tudi Roman Kuhar s Filozofske fakultete, ki meni, da je izvirni greh medijev prav v tem formatu »in v njihovi obsedenosti z objektivnostjo, saj so prepričani, da je treba predstaviti obe strani in da ima vsaka zgodba samo dve strani, ne pa tudi tretje in četrte. Včasih se ta druga stran tudi umetno ustvari in besedo dobijo ljudje brez referenc, ki o tem pravzaprav nimajo kaj povedati, so pa proti - in to zadosti medijskemu formatu uravnoteženosti. Našli smo nekoga, ki je proti!«
Razprave o družinskem zakoniku so v medije vrnile sovražni govor, strokovnjaki pa so se morali soočati s predsodki, namesto da bi govorili o argumentih. »V medijskih razpravah so se mešali različni nivoji, ko so bili v isti debati udeleženi politiki, aktivisti in strokovnjaki. Takšna debata ne more biti niti smiselna niti uravnotežena. Značilen primer je Ljudmila Novak, ki ni niti v parlamentu, njene strokovne reference niso s področja sociologije ali psihologije družin, pa se je vendarle ves čas pojavljala v medijih in spretno prek populizma promovirala svojo stranko,« ugotavlja Kuhar in dodaja, da je bila odločitev aktivistov kampanje Za vse družine na čelu z Mitjem Blažičem, da se teh debat ne udeležuje, verjetno pravilna. »Človekove pravice so varovalka za manjšino, da jih večina ne povozi, in bojim se, da smo z raznimi referendumi pri nas to varovalko že večkrat izključili.«

Manj o bogu, več o znanosti

»Glede na vse javne razprave, ki smo jim bili priča, moram priznati, da nad diskurzom v državnem zboru nisem bil več presenečen, vendar sem verjetno tudi sam že toliko znižal merila,« priznava poslanec Zaresa Vito Rožej, ki je bil sam pred leti žrtev homofobnega nasilja, ker je v nadaljevanki komercialne televizije odigral vlogo homoseksualca. Na vprašanje, zakaj se koalicija ni bolj pripravila na nastop Jelinčiča in zakaj jih ni bilo v času njegovega nastopa v državnem zboru dovolj, da bi ga z glasovanjem utišali, odgovarja: »Izkušnje kažejo, da nam niti to ne pomaga, saj se potem angažirajo še drugi, ki želijo nadomestiti izgubljeno priložnost. Morda so bili odgovori koalicije na provokacije res manj direktni, so pa bili zato predvsem vsebinski. Žal pa argumenti ne veljajo nič za ljudi, ki nočejo razumeti, da homoseksualnost ni bolezen, da pa so druge spolne prakse, ki so jih omenjali nekateri, kazniva dejanja.«
Tako Rožej kot Kuhar ugotavljata, da argumenti in znanstvene raziskave pri nasprotnikih zakonika torej ne zaležejo, kljub temu da se po novem tudi nasprotniki pravic homoseksualcev sklicujejo na znanost.
»Novost v tej debati je bila uporaba domnevno znanstvenega jezika in sklicevanje na določene raziskave. Leta 2004 so se nekateri nasprotniki s strani RKC sklicevali na boga in sveto pismo, zdaj so boga nadomestile znanstvene raziskave, ki pa so pogosto zlorabljene in napačno interpretirane,« ugotavlja Kuhar.
»Cukjati se je na primer skliceval na raziskavo 'Deutsches Institut für Jugend und Gesellschaft', ni pa povedal, da gre za inštitut, ki sodeluje s katoliškimi organizacijami in skupinami, ki poskušajo z zelo spornimi, tako imenovanimi reperativnimi metodami zdraviti homoseksualnost. To, da je na primer Svetovna zdravstvena organizacija homoseksualnost že zdavnaj črtala s seznama bolezni, kar naenkrat ni nič vredno in vse vedenje o homoseksualnosti ima neki katoliški inštitut.«
Cukjatijev nastop povezuje s ponovnim vzponom teorij o ozdravljivosti homoseksualnosti, ki jih Kuhar opaža predvsem v ZDA: »Gre za tako imenovani ex-gay movement, torej gibanje nekdanjih gejev. V ZDA ustanavljajo kampe za zdravljenje homoseksualnosti. Te kampe omogočajo cerkvena mašinerija in pa lahke žrtve, nevedni starši, ki svoje otroke pošiljajo v takšne kampe. V centru 'Love and Action', na primer, dvotedensko spreobračanje v heteroseksualnost stane 2500 dolarjev, šesttedenski program pa 6000 dolarjev.« Takšna prepričanja so v torek odzvanjala v slovenskem parlamentu, ko je Cukjati dejal, da se homoseksualnost lahko zdravi in da ta z leti zbledi. »Če je to znanstvena razprava o družinskem zakoniku, potem je vseeno, če kar takoj zapremo štacuno.«

Debata gluhih

Prav zaradi nestrpnih odzivov nasprotnikov zakona se zdi, da je breme razprave o zakoniku padlo predvsem na pleča gejevskih in lezbičnih aktivistov in aktivistk, ki so se tako izpostavili valu zmerljivk na račun njihove spolne usmerjenosti.
»To je neodgovornost politike, ki se dela, kot da ni politika. Politika je civilni družbi prepustila, da opravi zanjo umazano delo. Vendar je arena politike rezervirana za politike in ne more biti civilna družba tista, ki bo vodila javno razpravo o zakonu, ki ga je pripravila politika. S tem ne mislim, da se gejevski in lezbični aktivisti ne bi smeli angažirati, a očitno je breme padlo nanje,« meni Sandra Bašić Hrvatin in dodaja: »Vedelo se je, kaj bo prinesel zakonik, pa se politika ni pripravila in zato danes govorimo o moralnem grehu, o perverziji. To pa niso kategorije za razpravo o zakonu. Za vprašanja, za katera se ve, da bodo razdelila javnost, mora politika prevzeti odgovornost.«
Kuhar sicer meni, da je vlada storila svoje, vendar je proti predsodkom in stereotipom težko nastopati z razumnimi argumenti: »Vlada je javnosti vendarle predstavila znanstvene raziskave, na katere se je opirala med pisanjem zakonika, in tako pojasnila ozadje priprave. Angažiralo se je tudi Slovensko sociološko društvo, pomembno vlogo pa so odigrali tudi gejevski in lezbični aktivisti. Vendar pa znanstvene raziskave, objavljene v revijah z visokim faktorjem vpliva, kar govori o kvaliteti raziskav, ne pomenijo nič, ko se soočiš s predsodki in stereotipi.«
Slovenija v tem primeru ni osamljena, saj se podobni čustveni boji dogajajo tudi v Španiji in ZDA, pravi Kuhar in kot primer navaja raziskavo o vplivu spolne usmerjenosti staršev na otroke iz leta 2001, ki je pokazala, da spol in spolna usmerjenost staršev pri vzgoji otrok nista pomembna, pač pa je bistvena kvaliteta skrbstvenega odnosa do otroka.
»Soavtorica raziskave Judith Stacey mi je povedala, da so tudi njeno raziskavo v ZDA obračali in zlorabljali na vse možne načine in da se je še eno leto po objavi raziskave ukvarjala s tem, da je pojasnjevala njene ugotovitve, a zlorab ni mogla preprečiti. Podobno je bilo tudi pri nas. Potem ko smo na Častnem novinarskem razsodišču dokazali, da je novinarka Družine zlorabila raziskave, so nasprotniki še kar naprej v neskončnost reproducirali napačne podatke.«
Zato bo, kot ugotavlja Kuhar, če bo zakonik sprejet, potrebnega še veliko dela, da bodo spremembe zaživele tudi v javnosti. Družinski zakonik sicer izenačuje različne oblike družin, hkrati pa noben osnovnošolski učbenik ne obravnava istospolne družine. »In iz teh učbenikov se že danes učijo otroci, ki izhajajo iz istospolne družine. A nasprotnikov ne bo nihče prepričal, saj v tej debati nihče nikogar ne posluša, je debata gluhih.«