Jack Rose: Luck In The Valley
2010, Thrill Jockey
+ + + + +
Konec minulega leta nas je pretresla novica, da je Jack Rose, eden najvidnejših sodobnih (post-Takominih) akustičnih kitaristov poslednjič zatresel strune svojih šest- in dvanajststrunskih kitar. Štel je le osemintrideset pomladi, Luck In The Valley pa je njegova prva posthumna plošča, kar bržkone pomeni, da utegne pristati v družbi kultnih plošč prezgodaj preminulih ustvarjalcev. Rosovo spoštljivo raziskovanje in posodabljanje ameriških tradicij, združenih v Faheyjevi karakterizaciji ameriški primitivizem, je zaobseglo vse od bluesa, ragtima, rage, folka, countryja, bluegrassa do drona in severnoameriškega minimalizma. Tu velja pripomniti, da Rose sicer res velja za morda najvidnejšega naslednika Johna Faheyja (ta je za prepoznavnost ameriške kitare storil nekaj podobnega, kot to velja za Dereka Baileyja in evropski prostor), vendar pa prav plošča Luck In The Valley izpriča, da se je morda bolj kot v Faheyjevih konceptih napajal neposredno iz zapuščine Charleyja Pattona in Blinda Blaka. Ali drugače: čeprav je v Rosovih začetkih (tudi skozi njegovo sodelovanje z avantrock dronerji iz skupine Pelt) najti več vzporednic s Faheyjem, njegovi zadnji albumi pričajo, da je vse raje odkopaval korenine ameriške kitarske godbe. Tiste, ki jo je bolj kot tehnična plat (dasiravno tudi tu ni bila deprivilegirana) zanimala arhetipska, mitološka, duhovna razsežnost. Širše pozornosti je bil Rose prvič deležen leta 2004, potem ko mu je Devendra Banhart objavil skladbo na kompilaciji Golden Apples Of The Sun.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.