Demoni

Pred približno 15 leti, ko se je v Sloveniji zgodila afera Depala vas, je Janez Janša napisal knjigo Okopi. Sklenil jo je z zanimivo prispodobo, ki je postala moto njegovega kasnejšega delovanja. Opisal je svoj obisk pri znancih v Trenti. Sprva je razmišljal o »bipolarnosti v slovenskem političnem prostoru«, torej o blokovstvu in o tem, kako ga preseči, nato pa sta se s prijateljem odpravila plezat v gore. Bila sta samo onadva in alpski apnenec, ko ju je presenetil vihar. Čez noč sta obtičala v nekem žlebu in se prepustila silam narave. Po tej preizkušnji, je zapisal Janez Janša, se mu je zdelo, da vidi stvari jasneje. Vedel je, zakaj ga je veter pustil pri življenju.
Ljudje, ki preživijo takšno preizkušnjo, so po navadi hvaležni za preostanek življenja in nič nenavadnega ne bi bilo, če bi se Janša tisti trenutek zahvalil stvarniku za novo priložnost, odpustil sovražnikom in objel bližnje ter se zjokal. A namesto nekakšne skromnosti, namesto da bi postal prizanesljivejši, je iz njega spregovorila Strogost nekoga, ki mu tudi za lastno življenje ni več mar. Zapisal je tole: »Spoznanje, da mora biti miza pospravljena ali na polju stari pridelek pobran, plevel populjen, preden se posadi novo seme, je v tem trenutku gotovo zelo jasno znamenje na slovenskem nebu.«
Koga je mislil s tem, ko je poudaril, da je treba populiti plevel, pobrati stari pridelek ali pospraviti mizo, verjetno ni dvoma. Mislil je seveda drugi blok »komunistične kontinuitete« ali, kot jo imenuje danes, tranzicijsko levico. Te ljudi je treba s silo iztrebiti, slovensko zemljo očistiti, z mize obrisati te ljudi, pardon, »drobtine«, kose klobas, ostanke malice, koščke paprike. Ponazoriti »drugega« kot nečloveka, ne kot neumnega, ampak kot »brezumnega«, kot stvar brez uma, kot stvar, ki je brez vrednot, poškropljena s krvjo, je šele začetek. Temu sledi »čiščenje«. Pri tem morala ne igra nobene vloge. Pri »puljenju plevela« gre le za trdo delo žuljavih rok.

Politični stampedo

Seveda je mogoče, da gre pri tej zgodbi izpred 15 let, v kateri Janša nastopa kot božji naslednik in posrednik njegovega semena, zgolj za ponesrečeno metaforo. Toda Janša omenjeno fantazmo od tedaj razvija in neguje. Tudi sedaj, v svojem sedanjem političnem stampedu. Iz enoumja smo prišli v brezumje. »Boga ni. Vse je dovoljeno«, državo vodijo dediči Zločina, tj. izbranci s tranzicijske levice, poškropljeni s krvjo, »garaža slavnih razgalja tranzicijsko elito«. S serijo nadobtožb Janez Janša nadaljuje mobilizacijo nezadovoljnih, ki jo je začel že decembra s pozivi k pomladnim »spontanim« demonstracijam v Zboru za republiko. Teza o »krizi vladanja« je že presežena, sledi teza o krizi vrednot.
Janša v manihejskem stilu dobrega in slabega ali, kot pravi, potrebe po »ločitvi duhov« opisuje razmere in sedanji položaj tako, da se kot rešitev že sama po sebi ponuja fizična eksterminacija »problema«. Ko je pred štirinajstimi dnevi na spletni strani SDS objavil komentar »Boga ni. Vse je dovoljeno«, s katerim se je odzval na afero Baričevič, je zapisal, da »garaža slavnih razgalja tranzicijsko elito« brez vrednot. »Mučna in tragična smrt pripadnika tranzicijske levičarske elite je razgalila delovanje mafijskega omrežja, ki omogoča ljudem brez vesti stanje, v katerem je vse dovoljeno. Dobesedno vse,« je zapisal Janša. »Ob odstranjevanju vsaj nekaterih tančic iz ozadij garažne afere se v vsej svoji grotesknosti razgalja morbidno dekadentno obličje mogočne pajkove glave, za katerim se pne gosta lepljiva mreža, ki povezuje mnogotere stare in novodobne koristi in koristolovce.«
Janša politične nasprotnike razume kot biološke dediče Zločina. »Žegnana voda, s katero so poškropljeni pripadniki izbrane tranzicijske elite, pa ni prozorna, temveč rdeče obarvana tekočina. Je kri. Življenjska tekočina žrtev velikega zločina, prelita zaradi koristi povojne komunistične avantgarde in njihovih dejanskih in političnih naslednikov, ki sestavljajo večji del današnje tranzicijske elite,« pravi Janša. Potem nadaljuje: »Če je bilo njihovim biološkim in političnim prednikom dovoljeno najprej moriti, nato pa še drastično kršiti človekove pravice brez kazni, potem ni nobenih ovir, da kraje, zlorabe in vsakovrstna sprevržena dejanja ne bi bila dovoljena njim. Vse je dovoljeno in še več. Je celo nagrajeno.« Resnica je iz Slovenije izgnana, namesto nje stoji Laž: »Samo prikrivanje, obračanje in sprenevedanje.«
Paradoksalno je sicer, da je dan po tem zapisu Mladina objavila doslej edini jasni dokaz v aferi Baričevič, ki resnično govori o političnem ozadju in pritiskih na delo neodvisnih služb. Toda ne s »tranzicijske levice«, temveč iz rok in ust Janševega bivšega ministra, ministra v njegovi vladi Iztoka Jarca, ki je tudi edini šel k Baričeviču na »menedžerski pregled« z naročilnico ministrstva. A nič ne de, ko pa je vsem vse jasno. Omenjanje tega dejstva je zgolj še en dokaz politične cenzure, novinarske peticije in dejstva, da poskuša levica sedaj celotno zgodbo obrniti na glavo. Ali po Janši: »Levičarska ideologija opozicijo v Sloveniji ponovno obravnava kot razrednega sovražnika.« Gre za »ponovitev vzorca izpred dveh ali treh desetletij« v tem vrstnem redu: najprej diskvalifikacija, nato pa likvidacija, če je treba, tudi fizična, za katero poskrbijo naščuvani posamezniki ali skupine.
In spet sledi paradoks, da prav Janša, potem ko je praktično že izpeljal diskvalifikacijo, kot rešitev problema ponuja likvidacijo. Potrebno je »globinsko zdravljenje« tranzicijske levice. Beseda »zdravljenje« prav tako ni iz političnega besednjaka, saj predvideva strokovne prijeme zdravnika, ki izreže tumor ali ubije bakterijo. Tranzicijska levica je po Janši bolezen in on je zdravnik zanjo. Zgolj za začetek - kakšno bo šele nadaljevanje - Janša predlaga, da bo in ne »bi« moralo »v tranzicijski levici priti do jasne ločitve duhov. Zločin da ali ne, zlorabe da ali ne.« Ne samo na »načelni« ravni, opravičilo pravzaprav ni dovolj, »ampak tudi v sprejemanju posledic. Zgoditi pa se bo morala tudi organizacijska ločitev,« kot zahteva opozicijski veljak.

Slovenija in vzhodna Evropa

Njegova rešitev je seveda neke vrste lustracija. Tri leve stranke so »ideološki konglomerat, preko katerega je Slovenija v demokratično Evropo pretihotapila čaščenje diktatorjev, totalitarnih simbolov ter represivnega aparata komunistične ureditve,« pravi. Zato bi bilo v interesu zdravljenja slovenske družbe, če bi v tej državi dobili levico, ki bi bila sposobna obsoditi delovanje slovenske Udbe, tako kot je nemška socialdemokracija obsodila Stasi in njegove metode, piše Janša v enem od zadnjih komentarjev. Nova slovenska tranzicijska levica je za zdaj na poti k povampirjenju. Postajali naj bi nečloveška družba krvosesov. Šele z lustracijo bo pajkova mreža pretrgana in krvosesi odstranjeni.
Ker opozicijski veljak ponavlja, da je danes stanje vrednot v Sloveniji veliko bolj nevzdržno kot v deželah nekdanjega komunističnega bloka, ki so z lustracijskimi zakoni in s procesom »dekomunizacije« naredile domačo nalogo, povejmo za začetek v tej zvezi nekaj bistvenega: v bivšem bloku vzhodnoevropskih držav je bil položaj komunistov popolnoma drugačen kot v Sloveniji. V Nemčiji, ki jo Janša sedaj omenja, ali pa na Češkem in Poljskem je po drugi svetovni vojni okupatorje pregnala in premagala Rdeča armada, nato pa tam na oblast nastavila komunistične partije, ki so ji zvesto služile. Z drugimi besedami, komunisti na Češkem, na Poljskem in v Vzhodni Nemčiji med drugo svetovno vojno niso tvegali ali prispevali k osvoboditvi, v Sloveniji pa ne le da se je komunistični upor zlil z bojem proti okupatorju, slovenska Zveza komunistov je v času žametne revolucije izbojevala tudi odcepitev od jugoslovanske partije. Jo to dela še bolj zločinsko?
Ko Janša govori o teh vprašanjih z vzvišene pozicije moralnega sodnika, si je dobro ogledati, kaj sta o tem vprašanju povedala dva disidenta, eden iz Poljske, drugi iz Češke, Adam Michnik in Vaclav Havel. Njuna razmišljanja povzema in navaja Spomenka Hribar v knjigi Svet kot zarota. Kljub temu torej, da je bil položaj na Poljskem ali Češkem veliko bolj »čist« in da bi (je) bilo tam »sekanje glav« veliko bolj zgodovinsko upravičeno, sta obe moralni avtoriteti odločno nasprotovali takšnim metodam »ločitve duhov«. »Bojim se,« pravi Michnik, »da še zmeraj obstaja možnost, da bi ljudi določenih kategorij (na primer bivše komuniste) izvzeli iz okvira prava, tako kot so v Rusiji po boljševistični revoluciji izključili kulake ali buržuje. In če vprašam, kaj pomeni nedokončana revolucija, vem, česa se bojim: da lahko ta proces pelje tudi v naslednjo fazo. Iz zgodovine poznamo primere revolucij, ki so se začele z bojem za svobodo, končale pa z despotizmom, od Cromwella, Napoleona in Homeinija pa vse do najnovejših primerov.«
Ravno v tem je bistvo: temeljit prelom s komunizmom bi moral hkrati pomeniti temeljit prelom s totalitarističnimi metodami političnega dela. Michnik tudi pravi, kaj mu je povedal pisatelj Jorge Semprun o tem, kako so to vprašanje rešili po diktaturi v Španiji. »Če hočeš normalno živeti, je treba poskušati pozabiti, kajti sicer te divje kače, spuščene iz konzerve, za nadaljnjih nekaj let zastrupljajo javno življenje.« Tudi Havel je v t. i. dekomunizaciji videl obliko ksenofobije, strahu pred drugačnostjo. »Dovolj je, da so se ljudje štirideset let bali udbovcev, in ni treba, da bi se zdaj bali še nadaljnjih deset let, da bi jim kdo izkopal kak pretekli greh,« pravi. Sicer pa Havlov osebni odnos do njihovih »udbašev« v primerjavi z Janševim osebnim mnenjem lepo ponazarja tale Havlova anekdota: »Kmalu po tem, ko sem postal predsednik, so mi dali seznam vseh kolegov, ki so o meni pisali ovadbe; jaz pa ne le da sem listek še istega dne izgubil, ampak sem tudi pozabil, katera imena so bila tam zapisana. To preprosto pomeni, da se osebno bolj nagibam k temu, da bi s tem dali mir.«

Primer Ertl

Tako pridemo do primera Ertl. Ertl je bil, kot še mnogi drugi, človek na sredini. Danes bi rekli, da je bil »kontroverzna osebnost«. Ker je bil včasih vodja tajne policije, tega ustrahovalnega simbola komunističnega režima, je pomagal utrjevati partijsko diktaturo in je zato nedvomno politično odgovoren. Hkrati je to znanje kasneje izkoristil pri osamosvajanju države, pri organiziranju in uporabi milice. Očitno je bil pri tem uspešen in izjemen, sicer ga člani Zveze policijskih veteranskih društev ne bi predlagali za nagrado zaradi zaslug ob akciji Sever, s katero je preprečil ljubljanski miting resnice.
Puritanec je ob tem seveda v nelagodnem položaju in prav mogoče je skleniti, da odločitev predsednika države Danila Türka, da Ertla nagradi, ni bila najbolj posrečena. Janez Janša je v parlamentu utemeljitev, zakaj je obtožil predsednika države, gradil na njegovi »kolektivni krivdi«. Ertl sicer ni zagrešil nobenega kaznivega dejanja, toda Udba, katere vodja je bil, preden je postal državni sekretar za notranje zadeve, je bila »zločinska organizacija«, on pa je bil vodja zločinske organizacije, je sklepal Janša. Po tej formuli »kolektivizacije« je nato Janša Türka obtožil še terorističnih aktivnosti. »Kaj veste o ozadju atentata v Velikovcu? Koliko časa osebno poznate Ertla in pri katerih projektih sta sodelovala? Kaj Ertl ve o vašem delovanju na avstrijskem Koroškem? ... Mogoče pa je motiv za odlikovanje akcija Velikovec, ne pa akcija Sever,« je spraševal Janša.
Jasno, Udba seveda ni mogla biti zločinska organizacija, ker je bila po tedanji ureditvi zakonita. Če pa pobudniki ustavne obtožbe sklepajo tako, je očitna odsotnost vsakršne samorefleksije. Konec koncev smo prav v Mladini pred tedni objavili Janševe izjave iz osemdesetih let, v katerih je dokazoval svojo podporo komunističnemu režimu. V času, ko je bil Ertl notranji minister in s tem šef Udbe, je bil tudi Janša politični podpornik komunizma. Bil je funkcionar ZSMS, ZK, SZDL, član različnih zveznih in republiških organov. Zato je imel Türk dejansko prav, ko je po Havlovem in Michnikovem zgledu nagrado utemeljil tudi s tem, da je »delitev ljudi na tiste, »ki so veliko pripomogli k osamosvojitvi Slovenije«, in ostale etično nevzdržna, tudi če odmislimo vprašanje, kdo in po kakšnih kriterijih določa izbrance«. Takšna delitev, ki si jo je v Sloveniji prisvojil Janša, »izkazuje željo po absolutizaciji preteklih zaslug izbrancev in po monopolizaciji osamosvojitve. Izkazuje nepripravljenost spoznati vse vidike in vse raznovrstne prispevke k osamosvojitvi Slovenije. Izkazuje pogled, po katerem so nekateri ljudje upravičeni do 'osamosvojitvenega kapitala' in njegovih 'obresti', ljudje, ki v ta krog ne sodijo ali pa so bili iz njega izključeni ali celo politično izbrisani, pa utegnejo postati predmet cinične obravnave in celo demonizacije. Takšni pojavi kažejo na pomanjkanje zrelosti in resnicoljubnosti v naši politični skupnosti.«

Hoja po robu ali padec v prepad?

Janeza Janšo si bomo zapomnili po trojem. Prvič, bil je človek, ki ga je v vrhove slovenske politike vzdignila množica. Bil je na pravem kraju ob pravem času. Drugi slovenski politiki, ki danes sestavljajo oblastniško elito, tega privilegija niso imeli in so svoj »osamosvojiteljski« kapital črpali iz tega, da so se v tistih turbulentnih časih znašli v njegovi bližini, denimo, ker so bili člani Odbora za varstvo človekovih pravic. Janšo je tedaj spoštovala in cenila velika večina ljudi ne glede na nazorsko usmeritev. Vse dokler svojega osamosvojiteljskega kapitala ni zlorabil.
Drugič. Janšo si bomo zapomnili po tem, da je, ko je bil obrambni minister, z istimi metodami kot prej JLA vojsko usmeril proti državi. V dogodkih, povezanih z afero Depala vas, ko so si njegovi »morisovci« dovolili začasno zavzeti mariborsko letališče, ko so se drznili igrati policijo, ko so napadli policijo, je Janša izgubil vso kredibilnost za pomemben del slovenske javnosti, tudi za tisto skupino intelektualcev, ki ga je podpirala v času JBTZ. Iz perspektive normalnega delovanja pravne države je Janez Janša tedaj postal politik obrobja, ki je lahko v drugo uspel le še z najspornejšimi metodami političnega boja.
In Janšo si bomo v tretje zapomnili, ker mu je to »drugič« tudi uspelo. Prišel je na oblast, z zgodbo o klientelizmu in nadaljevanko o komunistični kontinuiteti. Za štiri leta prevzel vodenje države, pri čemer je totalitaristični vzorec ponovil. Poskušal si je podrediti neodvisne institucije, podrejal si je medije in pritiskal nanje, celo na tiste zunaj sfere javnega sektorja (Delo, Mladina, Dnevnik, Večer), podredil je raziskovalne ustanove in kulturne institucije ter gospodarstvo. Tik pred volitvami pa je državo obremenil še z volilnimi bonbončki. Afera Patria, katere epiloga še ne poznamo, je v teh dimenzijah pravzaprav še najobrobnejša stvar.
Orisana biografija Janeza Janše je zgodba, skozi katero ga vidijo mnogi. Kot politika, ki je pripravljen za oblast narediti vse in ki se pri izbiri ciljev ne meni za sredstva. Njegova politična igra je brez vesti, to je nakazal že v na začetku navedeni metafori, ko je svoje politične nasprotnike primerjal s plevelom. Tako se lahko slej ko prej vprašamo: ali pri Janezu Janši še gre za politika, ki igra legitimno igro, ali je že prestopil rubikon? Če si pomagamo s Carlom Schmittom, po katerem je merilo političnega vedno že politična odločitev, je odgovor kot na dlani. Ne samo za precejšen del civilne družbe, odpovedala se mu je celo politika. Janša, to je postalo jasno na zadnjih volitvah, je postal enfant terrible, izgubil je t. i. koalicijski potencial.
Razlogi, ki ženejo Janšo pri sedanji obtožbi predsednika države, so prej osebne narave. »Najbrž me podzavestno nobena stvar v zaporu ni prizadela bolj kot to izdajalsko dejanje,« opisuje Janša v knjigi občutja, ki so ga preplavila, ko so ga slovenski policisti po Ertlovem navodilu izročili vojakom JLA. Janšo je torej ta izdaja globoko prizadela. Spomenka Hribar se ob tem zgrozi: kako to, da Janša vse do danes te svoje osebne izkušnje ni znal preseči in potegniti še neke druge analogije. Saj so nekateri domobranci v imenu antikomunizma pred 60 leti počeli še več. Kar je Janša zameril Ertlu in Udbi, še veliko bolj krvavo drži za medvojno kolaboracijo, sklene Hribarjeva. Te kolaboracije pa Janša vse do danes ni obsodil.