Filozof dr. Boris Vezjak: "Paranoja je zmagala, razum je izgubil"

Ima Kučan vpliv tudi na vas?

> Nima. Vaše vprašanje izžareva neko zadržanost do vprašanja politične paranoje. Sam pa mislim, da ji v njeni resnosti sploh nismo kos. Poleg tega jo moramo nujno ločiti od konspiracizma. Prva je patološka in nevarna, je tudi širši pojem, teorije zarot pa so lahko socialno sprejemljive in nedolžne.

Je evropska levica zrežirala afero Patria?

> Vi mi povejte, vi ste raziskovalni novinar. Jaz ne vem.

Je slovenska levica Janši podtaknila trgovino z orožjem?

> Velja enako. Malo veste za novinarja (smeh).

Kdo vse je bil v garaži?

> Vprašajte ljudi, oni vse vedo. Pol Slovenije. Sem pa prebral, da je Katarina Kresal moškega spola, ker so našli neko spermo. Za paranojo je vselej značilna ta ekscesna vednost, vse-vednost. Ko jo srečate, ko vse vedo povsem nepoučeni, ko medije in javno mnenje dobesedno vodijo anonimni opinion-makerji s spletnih forumov, potem veste, da ste zabredli v teorijo zarote. Zadeva Baričevič je paradigma tega.

Vendar zadeva Baričevič seveda ni edina. Katere zarote bi še našteli?

> Veliko jih je še, recimo novinarska peticija, medijsko-politične zarote vseh vrst, reakcije SDS ob aferi Patria, tajkuni, udbomafija v nizu zimzelenih različic in seveda Baričevičeva smrt z vsemi hobotnicami, ki daleč presegajo sam tragični dogodek. Ampak naj ponovno navedem razliko: bolj kot zarote po sebi me zanima, zakaj je paranoidno mišljenje tako uspešno pri državljanih. Prvo lahko razumemo tudi kot socialno igro, brez političnih konotacij. Za novo gripo lahko verjamemo, da je zarota farmacevtske industrije. Za potrebe politike, še zlasti strankarske in še zlasti na tako majhnem prostoru, kot je naš, pa je uspešnejše gojenje paranoje. Ker dejansko nimamo toliko res velikih zgodb in afer. In ker nas s tem lažje nagovarjajo osebno.

Torej menite, da postajajo teorije zarote substitut za našo majhnost? Smo že prišli tako daleč, da je treba na našo družbeno paranojo gledati z vidika patologije?

> Moj pogled je čisto drugačen: brez takšne analize sploh ni več mogoče razložiti, kaj se nam dogaja. Vse druge razlage so postale prekratke. To je tudi razlog, zakaj se z njo toliko ubadam, čeprav imam drugega dela dovolj. Pri zaroti navadno ni segmenta politične ogroženosti - napadeni smo kot človeštvo ali rasa, grozijo nam epidemija, marsovci in podobno (NLP, gripa, aids), lahko gre za politični komplot, ki zadeva politični vrh (JFK) ali posredno tudi nas (kemični repki). Neizogibno je navzoč še vtis prikrivanja, ki buri domišljijo. Za paranojo pa je v čistejši obliki značilen psihološki mehanizem projekcije. Bistvena sestavina tega je sovraštvo, ki je projicirana oblika naše notranje tesnobe, v danem kontekstu pa je vedno personalizirano. Sovraštva do tega »Drugega« imate v izobilju: do Romov, do gejev in lezbijk, do izbrisanih, do »tranzicijske levice«, do podpisnikov novinarske peticije, do novinarjev Mladine. Ampak tu so distinkcije. Zmago Jelinčič prav tako uporablja jezik sovraštva, vendar pri tem ne govori iz sebe. Ne govori s paranoidne pozicije. Stavi na čiste učinke.

Kaj mislite s personalizacijo?

> Pri teoriji zarote gre za zgrešeno razlago nekega dogodka, recimo nesreče ali tragedije z vpletenimi žrtvami. Včasih se žrtve šele napovedujejo in konspiracisti igrajo na karto »preventive«. Toda zarota nas vplete manj osebno. Zato ne čutimo toliko osebnega sovraštva ali strahu, kraje užitka, ogroženosti nacionalne substance in naroda. Pri politični paranoji pa je vedno navzoč še ta bolj osebni element na drugi strani. Paranoik bo vedno risal mreže sovražnikov in verjel, da je ogrožen. Ne bo zadovoljen s spoznanjem o skritem smislu, ampak bo dokazoval povezano delovanje akterjev, ki terja njegovo psihološko reakcijo. Zato bo sovražil, čutil krivico, oškodovanost, govoril o drugorazrednem državljanstvu, o blatenju sebe ali države, o tem, da imajo Romi ali geji preveč pravic, organiziral bo vaške straže in pregledoval policijske marice ...

Je to podobno iskanju notranjih sovražnikov, neke vrste stigmatizaciji?

> Zelo. Tehniki stigmatizacije, ki jo je Janša s svojo spletno garažo razvil do potankosti, sam pravim pripis kužnosti - na omenjeni strani, inkubatorju paranoje, boste našli cele sezname, na katerih preštevajo »njihove« in jim vtisnejo unikatni pečat krivde. Novinarka Tanja Lesničar Pučko je denimo stigmatizirana, ker je podpisnica »peticije 571«. Zraven piše »299. mesto«. Ta podpis jo naredi za kužno in razloži, zakaj je bila imenovana za članico KAS-a. To, da sploh ni bila imenovana, je le dodatna bizarnost, ki dokazuje, da dejstva tako ali tako niso pomembna. Štejejo seznami sovražnikov, skrite mreže. To delajo ves čas, za vse ljudi. Udba.net v vsako slovensko vas! Progresirani primer stigmatizacije je demonizacija, osebna ali kolektivna. Glede afere Baričevič, denimo, so nam ves čas risali domneve, kako je v tisti garaži s psi seksala celotna »tranzicijska levica«, kot se ji ljubkovalno reče. Saj smo ves čas vedeli, da so pravi peklenščki!

Dobro. Glede na to, da ste se začeli z vprašanjem ukvarjati napol profesionalno, me zanima, kako konkretno razumete izbruh zadnjih zarotniških interpretacij, npr. v zvezi z zadevami Baričevič, Ertl, Senica.

> Paranoidni obrazec je postal v Sloveniji s to »afero« končno prevladujoč. Premagal je vse druge, izkazal se je za super uspešnega. Lahko dobi volitve. In predvsem se je lepo ujel z nižanjem medijskih standardov, z rumenizacijo in tabloidizacijo, ki nam ponujata le še dramatiko krvi in sperme. Ko dodaste temu še komplot, si lastniki medijev samo še prijazno gladijo brke. Povezava medijev in politike je nenadoma tudi vsebinska: druži jih profitabilnost paranoje. Vzpostavilo se je vzajemno sodelovanje: mediji se legitimirajo z izjavami politikov, ti pa se sklicujejo na medije. In kaj potem ljudem ostane, če ne to, da še bolj verjamejo vsem domnevnim nenaključjem? Predvsem tragična smrt zdravnika je tu poučna. V njej sta se v čisti obliki povezala oba elementa. Najprej komplot glede vpletenih protagonistov in tega, kaj točno se je zgodilo na Oražnovi ulici. Zgodbo sta diktirala anonimni splet in bulvarski tisk. Potem pa je še vročo teorijo komplota zlorabila politika in ji premišljeno dodala impulz z risanjem socialnih mrež in hobotnic. Mreže, pajkove ali drugačne, so molitvenik paranoika, ki že brez njih tako ali tako venomer ponavlja tisti »vsi so povezani«. In ker ga je strah, kliče na pomoč Boga.

Toda sociološko gledano je verjetno dejstvo, da sile v ozadju obstajajo, mar ne?

> Kakšne sile? Mračne? (smeh) Kateri sociologi verjamejo vanje?

Hegel je celo pisal o delu zgodovinskega duha. Govorim o splošnih družbenih silah, ideologijah, družbenih zakonitostih, ki so posledica delovanja ljudi, čeprav ti nanje nimajo zavestnega vpliva. Neke vrste kontinuiteta vendarle obstaja.

> Seveda obstajajo npr. sorodstvena razmerja, poznanstva in gospodarske vezi. Toda ali se jim bomo sedaj odpovedali? Sam bi poenostavil: obstajajo zgolj legalna in nelegalna dejanja. Mislim, da bi sleherno neargumentirano mnenje morali vzeti za nekaj, kar funkcionalno podpira teorijo zarote. Ne morem verjeti, ko te dni poslušam celo plejado levičarjev, ki take mreže odkrivajo, včeraj pa jih niso videli. Tu nekaj ne štima. Je pa res, da deloma takšna paranoidnost lahko spodbuja našo državljansko kritičnost. Posebej pa bi rad poudaril, da velik del desne medijske produkcije temelji skoraj izključno na takšni gesti. Temu pravim paranoični žurnalizem. Ne čudimo se torej, če imamo potem bebave paranoidne državljane.

Sam bi sodil, da je špekulacija deloma upravičena. Denimo kot sklep, kot korak naprej iz znanih dejstev. Zanima pa me, kdaj postanejo takšne špekulacije v družbi patološke, kontraproduktivne.

> Takrat, kadar temeljijo na neresničnih podmenah in niso v ničemer utemeljene. Ko je korak naprej napačen. Za vsak primer posebej se hitro vidi, kako je s tem. Če kdo reče, da je Katarina Kresal del mreže v zadevi Baričevič, ker je partnerica odvetnika, ki je ta primer prevzel, še preden je postala ministrica, ni dokazal ničesar. Razen tega, da je ministrica »kriva«, ker ima partnerja. Na takšen način je kriv tudi homo erectus. Debla lahko izrišemo na vse strani, celo do vaše mame. Nazadnje se bo zgodilo, da bomo verjeli v »prava«, torej naša omrežja, in jim omogočili zmago na volitvah. Šli se bomo bitke omrežij. Zmagal bo tisti, ki bo bolj legitimiral svojo paranojo. Beda!

Toda če opozarjate na razrast paranoidnega uma, ali ni bilo družbeno ozračje v 70. ali 80. letih še primernejše? Imeli smo totalitarno državo, tajno policijo. Če primerjate ta nekoč z danes, kaj opažate?

> Avtoritarni režimi so zanesljivo nagnjeni k »panoptični« regulaciji in nadzoru, to pa ni daleč od kršitev človekovih pravic in sistemske paranoje. Danes nam tega ni treba več početi, toda težava je v tem, da nas npr. Janša z enakimi projekcijami svoje lastne psihične strukture vrača v čase, proti katerim se menda najbolj bori. Njegovi sovražniki so njemu najbolj lastna vsebina, in če nas je res strah komunističnega enoumja, pred katerim svari, nas mora biti najbolj strah njega. V tem je epistemološki paradoks paranoje, zbirati se pod zastavo antikomunizma in spregledati, da jo dviguje komunist.

Ampak ali se strinjate, da ta fenomen vendarle ni specifičen za Slovenijo? Konec koncev so že pregovorno prav ZDA zibelka takšnih in podobnih idej.

> Seveda ne, ampak takšna dolgotrajnost in intenzivnost pa je naša posebnost. Paranoja je zmagala, razum je izgubil. Od tod splošna resignacija, umik, obup - politiki se ne ljubi več kontrirati, intelektualci so se umaknili in si več ne mažejo rok. Na vse strani zastrupljeno ozračje, nezaupljivost, vladavina neumnosti. Vsi samo še čakajo, kdaj bo padla ta vlada, ki izgublja bitko ne z recesijo, ampak natanko s paranoidnim scenarijem političnega bojevanja. Pahorjev semafor reform ne vsebuje magnetka boja proti paranoji. Zato bo mogoče vse zaman.

Katero zdravilo nam je lahko v pomoč?

> Javna razprava, argumentacija, racionalna analiza in zdrava pamet. In več filozofov v službi javnosti (smeh). Fenomen družbene paranoje me je začel zanimati, ker bi rad odgovor, kako uspešna je sploh lahko racionalnost v javnem življenju. Manj razuma pomeni manj demokracije. Več je paranoje, bolj smo na dnu. Bodiva npr. samorefleksivna in se vprašajva, kako bo privrženec desnice prebral tale intervju. Da bi opisala vzorec politične racionalnosti, o kateri ves čas govorim, potrebujeva v loncu tele sestavine: Borut Mekina je podpisnik novinarske peticije in torej znan nasprotnik Janeza Janše, za nameček pa še Dimitrija Rupla. Odgovorni urednik Mladine je znan podpornik Gregorja Golobiča in jaz sem menda znan kot fanatičen podpornik levice. Torej je jasno, zakaj sem bil izbran za intervju, pa tudi, da je motiv tega intervjuja prikazati Janšo kot paranoika. Skratka: imate popolno razlago, ki vam »racionalizira« dogodek, ga navidezno postavi na pravo mesto s tem, da vam zgradi mrežo političnih nasprotnikov, ki »nas« sovražijo. Vsebina ni pomembna, partikularna atribucija mora demonizirati akterje. Tako ali tako smo kužni kot podpisniki nekega papirja, kot domnevni prijatelji nekoga, kot domnevni privrženci neke ideologije.

Ampak ali ni zanimivo: za pogovor o družbeni paranoji sem vas prosil, ne da bi vedel, da prav vi na to temo pripravljate knjigo. Res verjamete, da gre zgolj za naključje?

> Ne verjamem, kot sem ravnokar razložil (smeh). Če odgovorim resno: ni naključje, kajti name ste se verjetno obrnili, ker ste predvidevali moje znanje, saj sem o tem veliko javno pisal v svojih kolumnah, podobno kot Spomenka Hribar, Vlado Miheljak ali Marcel Štefančič. In kdor o tem veliko piše, bo o tem verjetneje sestavil knjigo. Sicer pa sem razumel poanto: želeli ste slišati, da bom rekel, da je naključje. V bistvu ste žrtev dvopomenskosti tega izraza.