Nagrade, podjetja in habilitacije

Na Univerzi v Mariboru so začeli po novem letu postopno spreminjati vizitke, dopise, napise, ki visijo pred fakultetami, spletne strani in vse druge nosilce, na katerih smo lahko srečevali dosedanjo celostno grafično podobo naše druge največje univerze. Lani so se namreč odločili, da je podoba, ki smo jo najbolj poznali po znaku z univerzitetnim poslopjem, ki ga je pred leti obnovil arhitekt Boris Podrecca, potrebna osvežitve, zato so objavili razpis, s pomočjo katerega naj bi univerza v novo desetletje vstopila z novo, boljšo in sodobnejšo podobo. Najbolj jih je prepričal predlog dr. Gabrijele Fužir Bauer z oddelka za tekstilstvo na Fakulteti za strojništvo. Njena rešitev, ki jo še vedno zaznamuje univerzitetno poslopje in ki jo je kot prva že maja lani posvojila Filozofska fakulteta, zdaj postaja realnost v okviru celotne univerze.
Težava je v tem, da ta za univerzo vsekakor pomembni korak že ves čas spremljajo številne kritike na račun izbirnega postopka in tudi izbrane rešitve. Nekateri avtorici očitajo, da kot strokovnjakinja za modo menda ni imela zadostnih strokovnih referenc za zasnovo celostne grafične podobe, drugi menijo, da jih rešitev spominja na kakšno že obstoječo, tretji so izbrano rešitev označili celo za likovno katastrofo. Zanimivo je, da takšne izrazito kritične ocene ne prihajajo le iz kroga mariborske univerze in nekaterih agencij. Tudi soustanovitelj studia IlovarStritar ter asistent na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Jernej Stritar, ki je skupaj s kolegom Robertom Ilovarjem raziskoval dobre prakse oblikovanja za državo, pravi, da izbrana rešitev niti približno ne dosega minimalne likovne in semantične ustreznosti. »Prostodušno lahko povem, da je sam znak skrpucalo; nekakšna ploskovna silhueta fasade, postavljene v amatersko varianto Batmanovega simbola. Ne morem si misliti, da bi kdo pri zdravi pameti potrdil kaj takšnega,« pravi Stritar.

Razpis za dekle?

Novo celostno grafično podobo Univerze v Mariboru je potrdila devetčlanska komisija, ki je bila sestavljena posebej za ta namen. V njej so sedeli trije predstavniki stroke, kar pomeni, da niso imeli večine pri odločanju. Nenavadno je, da so nekateri člani komisije že med samim postopkom opozarjali, da se izbora niso lotili primerno, eden od članov komisije, dekan kemijske fakultete dr. Željko Knez, pa je celo izstopil iz komisije. Uradno zaradi pomanjkanja časa, neuradno pa menda zaradi skeptičnosti glede izbrane rešitve. Komisija je sicer lahko izbirala le med deli maloštevilnih avtorjev, saj se je mariborska univerza novo podobo odločila poiskati z internim razpisom, torej med zaposlenimi, in to kljub prepričanju mnogih, da bi moral biti razpis, ki bo v naslednjih letih, morda celo desetletjih, pomembno sooblikoval podobo univerze v javnosti, javen. Še bolj smiselno naj bi bilo k sodelovanju povabiti nekaj izbranih uveljavljenih oblikovalcev, kot je to leta 2001 storila denimo Univerza v Ljubljani. Ta je med tremi prispelimi rešitvami na koncu izbrala celostno grafično podobo enega naših najuglednejših oblikovalcev, pokojnega Miljenka Licula, očeta osebnih izkaznic, potnih listov in denarja.
Zakaj se je mariborska univerza odločila za drugačno pot? Najverjetneje zato, da bi sredstva, vložena v ta projekt, obdržala »doma«, na domači univerzi. A če to drži, se zdi nenavadno, da razpis sodelovanja ni onemogočil le strokovnjakom, ki niso zaposleni na mariborski univerzi, in tistim, ki sploh niso akademiki in so torej izraziti praktiki, temveč tudi nekaterim »domačim« strokovnjakom. Na razpisu so lahko sodelovali zaposleni, ki imajo izobrazbo s področja oblikovanja, likovne umetnosti ali komuniciranja ter imajo najmanj akademski naziv docenta, a zaradi omejujočih podpogojev so kot kandidati odpadli predavatelji z oddelka za arhitekturo na gradbeni fakulteti in predavatelji z oddelka za likovno umetnost na pedagoški fakulteti, med katerimi sta tudi denimo priznana umetnika, kipar Darko Golija in slikar Oto Rimele, ki je leta 2004 prejel nagrado Prešernovega sklada, eno najvišjih državnih priznanj za dosežke na področju umetnosti. Čeprav so bili razpisni pogoji zelo omejevalni, pa so bili po drugi strani zelo mili glede oblikovalskih referenc prijaviteljev. Razpis je od njih zahteval, da so na področju znanosti in izobraževanja v preteklosti že oblikovali celostno grafično podobo ALI »ščitni ovitek učbenika ali skripte« in spletno stran. Ta drugi pogoj, ki je bil po mnenju nekaterih v primerjavi s prvim »nesprejemljivo minimalističen«, naj bi bil pisan na kožo poznejši zmagovalki Fužirjevi.
Fužirjevi je kot avtorici zmagovalne rešitve pripadlo 20.000 evrov nagrade, še dvakrat toliko pa je dobil »njen« tekstilni oddelek Fakultete za strojništvo, ki mu je univerza naložila izvedbo nove celostne grafične podobe. Univerza je tako za celoten projekt namenila skupno 63.000 evrov, to pa znesek, ob katerem so poznavalci privzdignili obrvi. Čeprav na univerzi pravijo, da so sledili uradnemu ceniku Društva oblikovalcev Slovenije, se v oblikovalskih vrstah strinjajo, da je bila vrednost razpisa zelo visoka. Za primerjavo, država je nedavnemu javnemu razpisu za načrt in izvedbo nove celostne podobe celotne javne uprave namenila 72.000 evrov. Za nagrado avtorjem prvouvrščenega projekta pa je namenila še dodatnih 12.000 evrov, kar je bistveno manj od mariborske univerze, ki se prav tako napaja iz državnega proračuna. Ravno zato, ker je bila univerza tako radodarna, se zdi toliko bolj absurdno, da z nagrajenim izdelkom, kot kaže, kljub vsemu ni bila povsem zadovoljna. Po končanem izbirnem postopku naj bi namreč avtorici zmagovalne rešitve naložila, naj svoj izdelek nekoliko popravi oziroma izboljša. Odgovora na vprašanje, zakaj so se odločili za to, nismo dobili. Po naših informacijah pa naj bi to storili, ker jih je drugouvrščeni na razpisu Vojko Pogačar opomnil, da ima ilustracija univerzitetnega poslopja v nagrajeni rešitvi le eno linijo oken, dejansko pa se okna na sedežu univerze razprostirajo v dveh etažah. Pogačar zadeve ni želel komentirati, na popravljenem znaku univerze pa sta danes dve liniji oken.
Zakaj se je torej univerza odločila ravno za izbrano rešitev? Nekateri namigujejo, da naj bi na odločitev vplivalo prijateljstvo Fužirjeve s tajnikom univerze Boštjanom Brumnom, a tovrstna poznanstva sama po sebi niso sporna. Bolj problematično se zdi, da je Fužirjeva po razglasitvi rezultatov pri projektu izvedbe celostne grafične podobe zaposlila sodelavko Tino Podkrajšek, saj naj bi šlo po naših informacijah za dekle Mitje Kotnika, ki vodi kabinet rektorja mariborske univerze dr. Ivana Rozmana. To je sprožilo vprašanja, ali ni bil visok razpisni znesek namenjen začetnemu financiranju novega delovnega mesta točno določene osebe in ali ni šlo v tem primeru celo za preusmerjanje javnih sredstev v zasebne žepe. Ne Fužirjeva ne univerza na naša vprašanja v zvezi s tem nista odgovorili. Znano pa je, da zgodbo zdaj preverja policija. Tiskovni predstavnik Policijske uprave Maribor Bartolo Lampret nam je povedal le, da policisti na podlagi anonimne prijave zbirajo obvestila zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu kazenskega zakonika.

Križ s habilitacijami

Zaplet z novo celostno grafično podobo je sicer le ena od mnogih odprtih front, kjer je trenutno soudeležena Univerza v Mariboru oziroma krog najožjih sodelavcev prvega moža univerze, rektorja Ivana Rozmana, ki univerzo vodi že drugi mandat. V zadnjih dveh letih je bila velike pozornosti deležna tudi denimo soudeležba univerze pri ustanavljanju cele vrste podjetij, ki se je je prijela oznaka »mariborska hobotnica«. Zakon o visokem šolstvu univerzam sicer prepoveduje ustanavljanje podjetij brez soglasja vlade, kar naj bi bila varovalka za preprečevanje odtekanja državnega denarja v zasebne namene, predstavniki univerze pa ves čas trdijo, da je njihovo delovanje skladno s predpisi in da le dobro gospodarijo s sredstvi univerze, pri čemer za ustanavljanje podjetij niso porabili javnih sredstev.
Podjetij, v katerih je soudeležena mariborska univerza, je medtem vse več. Univerza je ustanoviteljica podjetja Tehnocenter, ta pa je ustanovitelj dveh podjetij, Energotehnike in Uni servisa. Pri prvem se zdi presenetljivo, da je eden od njegovih solastnikov kar vodja rektorjevega kabineta Kotnik, direktorica tega podjetja pa je bila, dokler povezav niso vzeli pod drobnogled mediji, Miša Biro, ki je na univerzi zaposlena kot administrativna in strokovna referentka v oddelku za razvoj. Drugo podjetje, Uni servis, ki je holding v 100-odstotni lasti univerze, vodi nekdanji študentski funkcionar Primož Juhart, prek te družbe pa je univerza lastnica številnih drugih podjetij, kot so Uni gostinstvo, Uni založba, Uni energija, VPO, ki je prevzelo čiščenje fakultet, in Uni gradnje, ki naj bi bilo ustanovljeno zaradi načrtovane gradnje nove medicinske fakultete. Mimogrede, ta projekt naj bi bil predvidoma vreden 42 milijonov evrov.
Poznavalci opozarjajo, da si vsi omenjeni finančni tokovi zaslužijo pozornost javnosti in tudi nadzornih služb, a za delovanje same univerze, za njen akademski ugled in vzdušje na njej, naj bi bili bistveno bolj skrb zbujajoči poskusi kroga ljudi, zbranega okrog rektorja, da bi odločanje na univerzi povsem centralizirali in s tem onemogočili vsako drugačno mnenje posameznih fakultet ali predavateljev. Nekateri posamezniki že leta opozarjajo, da se avtonomija univerze začne pri univerzitetnem učitelju in da bi morala univerza zato negovati kritično miselnost. Namesto tega naj bi bili v Mariboru deležni »diktiranja ukazov od zgoraj navzdol«, kritični zaposleni pa naj bi imeli težave pri pridobivanju habilitacij, torej licenc za predavatelje. Med tistimi, ki naj bi dobili pod noge največ polen, naj bi bila denimo antropologinja dr. Vesna V. Godina in sociolog dr. Andrej Fištravec, najočitnejša žrtev takšne univerzitetne politike pa naj bi bil dr. Jure Marn, ki je predaval na Fakulteti za strojništvo, vendar danes te pravice nima več. Čeprav je izpolnjeval vse pogoje, da bi pridobil visoki akademski naziv redni profesor, kar sta potrdila tako habilitacijska komisija kot senat njegove fakultete, mu je namreč senat univerze preprečil izvolitev v želeni akademski naziv. In ne samo to, ker mu ni potrdil niti dotedanjega naziva izredni profesor, je ostal brez habilitacije, brez te pa ne more več predavati na mariborski univerzi. Nenavadno je, da takšne prakse na Univerzi v Ljubljani ne poznajo. Svetovalec za stike z javnostmi na ljubljanski univerzi mag. Gregor Jagodič namreč pravi, da v primeru, če kandidata za habilitacijo imenuje senat posamezne fakultete, »ni razloga, da bi o njegovi kandidaturi razpravljal tudi senat univerze«. Tega v postopek vključijo le, če kandidat ne dobi habilitacije in se pritoži na odločitev fakultete.
In zakaj je Marn sploh izgubil profesuro? Čeprav se je primer Marn dogajal že v letih 2004 in 2005, uradnega odgovora na to vprašanje vse do danes ni. Senat univerze svoje odločitve doslej še ni pojasnil, saj mu po veljavnem statutu tega ni treba storiti. Marn je odgovor vseeno skušal dobiti s pomočjo sodišča in prvostopenjsko sodišče mu je dalo prav. Vrhovno sodišče pa je decembra lani razsodilo v prid univerzi. Marn ob tem opozarja, da se je vrhovno sodišče pred časom v primeru sodnikov vseeno postavilo na stran pravice posameznika do obrazložitve. Odločilo je namreč, da mora sodni svet, ki sodnike prav tako voli tajno, v primeru, ko zavrne kandidata, svojo odločitev obrazložiti. Primer Marn bo zdaj najverjetneje dobilo v presojo ustavno sodišče.
Čeprav uradnih odgovorov ni, so Marnovi kolegi prepričani, da je brez habilitacije ostal zaradi kritik na račun vodstva univerze. Znano je, da se je zaradi podkovanosti na področju prava (je namreč strojnik in pravnik) pogosto javno izpostavljal. Med drugim se je oglasil tudi ob izbiri nove celostne grafične podobe univerze, ko je posredoval v korist drugouvrščenega Pogačarja, po mnenju mnogih avtorja ustreznejše likovne rešitve. A na univerzi so, kot je decembra lani v Večerovih pismih bralcev zapisala njena predstavnica, poziv razumeli kot »grožnjo in izsiljevanje«.
Zanimivo pa je, da je v istem pismu bralcev univerza po več letih molka vendarle nekoliko osvetlila tudi razloge za odvzem Marnove profesure. Zapisali so, da je bil pred senatom univerze žaljiv, da je bil po mnenju strokovnih služb nestrokoven in da je dal negativno mnenje glede habilitacije kolega dr. Milana Marčiča, ki je trenutno prorektor univerze. In ravno slednje - čeprav ne gre za uradni odgovor - po Marnovem prepričanju dokazuje, da je bil ob profesuro zaradi izražanja drugačnih stališč. »To pa je problematično, saj bo vsak profesor, ki bo imel drugačno mnenje ali bo kritiziral delovanje univerze, tvegal, da ga doleti enaka usoda kot mene. Moja vloga pri vsem tem je sicer nepomembna. Univerza me ima pravico zavrniti. Nesprejemljivo pa se mi zdi, da me lahko zavrne brez vsakršne obrazložitve. To je sistemska napaka, ki omogoča kaznovanje profesorjev, ki razmišljajo kritično, in slovenska družba se bo morala odločiti, ali bo to podpirala ali pa se bo temu uprla,« pravi Marn. Tudi Fištravec je prepričan, da praksa univerze, ki jo je potrdilo vrhovno sodišče, neposredno ogroža zaposlene, saj lahko ostanejo brez habilitacije samo zato, ker nekomu niso všeč. »In če je tako, bodo kandidati za habilitacijo naredili vse. Tudi bili tiho,« pravi Fištravec. Tudi sam se je, potem ko mu Filozofska fakulteta leta 2007 ni potrdila vnovičnega naziva docent, ker po njenih ugotovitvah ni imel zadostnega števila strokovnih objav, obrnil na sodišče. Januarja je prejel obvestilo, da je njegova pritožba zaradi odločitve vrhovnega sodišča v zadevi Marn neutemeljena.
Vse bolj množično, čeprav zaradi bojazni pred izgubo habilitacij večinoma še vedno anonimno izraženo nezadovoljstvo nad ožjim vodstvom Univerze v Mariboru, njegovimi zaposlovalnimi in poslovnimi odločitvami, je najverjetneje tudi posledica tega, da se sedanjemu rektorju univerze izteka mandat. Rektorske volitve bodo v drugi polovici letošnjega leta in že zdaj je jasno, da bo mariborska univerza dobila novega vodjo, saj Rozman po dveh mandatih ne bo ponovno kandidiral, mikal pa naj bi ga nastop na letošnjih mariborskih županskih volitvah. O tem, kdo bi ga utegnil naslediti, za zdaj krožijo le govorice, vse pa kaže, da se bosta izoblikovala najmanj dva bloka. Tisti, ki bo obveljal za moralnega naslednika sedanjega vodstva in ki bo imel zaradi dosedanjega simbiotičnega odnosa s predstavniki študentskih svetov posameznih fakultet večje možnosti za izvolitev, in tisti, ki zahteva, da se upošteva tudi kritični glas.