Matevž Krivic, borec za človekove pravice

Matevža Krivica je v mladosti zmotila krilatica, “da ni mogoče nič storiti”. Njegova disidentska pot se je začela z bojem proti odpravi gimnazij, nato je delo nadaljeval v različnih forumih za varstvo človekovih pravic. Iz javnega življenja je poniknil po službeni dolžnosti, ko je postal ustavni sodnik, nato se je z vso težo vrnil na prizorišče kot borec za pravice izbrisanih, sedaj pa je zagovornik pravic azilantov. Doslej si je prislužil že veliko etiket: da je legalist, so trdili eni, celo “Don Kihot” poštenja, kot naj bi ga bil že v osemdesetih letih označil Jaša Zlobec. Ta teden je Krivic praznoval enega od svojih uspehov, ko je država po dolgih letih končno uresničila odločbo ustavnega sodišča o izbrisanih.

Kako ste zadovoljni z razmerami danes? Se strinjate s tezo, da boga ni, ali pa s tem, da smo priča razpadu sveta, kar se kaže v inflaciji pravdanja, kot meni vaš kolega Boštjan M. Zupančič?

Tega, da ljudje vse pogosteje iščejo pravico pred sodišči, sam ne bi označil za pravdarstvo. Verjetno tudi Boštjan M. Zupančič ni mislil tega. Sam bi to ocenil vsaj deloma celo v pozitivnem smislu, kot naraščanje zavedanja pravic.

Kaj pa menite o bogu?

Tudi sam sem po 18 letih glede marsičesa razočaran. Ampak morda so ta sedanja razočaranja tudi posledica naše takratne naivnosti in preslabe razgledanosti - sedaj, ko »v živo« doživljamo kruto realnost kapitalizma, je seveda marsikaj videti drugače. Po drugi strani: lahko smo sicer upravičeno zgroženi nad marsičim v Sloveniji, a če pogledamo malo dlje čez meje ali pa zvečer na TV-zaslon, vidimo, da so ti naši hudi problemi skorajda zanemarljivi v primerjavi z razmerami, v katerih živijo ljudje drugod po svetu. Da je vse dovoljeno tistim, ki zanikajo boga? Komur uide iz ust taka prozorna politikantska zloraba hkrati vere in literature v času, ko se dan za dnem po vsem svetu razkrivajo pedofilske pa finančne in še kakšne pregrehe duhovnikov, je tudi s tem dovolj jasno pokazal, koliko mu je verjeti. Ob razmišljanju o hudih in nerazumnih stvareh, ki se pri nas dogajajo, se pogosto zalotim pri misli, da bolj primanjkuje razuma kot pa boga. Kako so ljudje pripravljeni nasesti na vsako hujskanje in kazanje s prstom na drugega, samo da na koga lahko stresejo svojo jezo.

Pred leti ste dejavno posegli v razpravo o volilnem sistemu. Bi bilo morda s kakšno reformo volilnega sistema mogoče popraviti trende, denimo zniževanje ravni izobrazbe naših predstavnikov?

Ne, žal po tej poti problem ni rešljiv. Uvedba večinskega volilnega sistema bi še povečala možnosti za izvolitev demagogov in populistov. Pravzaprav ni nobenega kratkoročnega ukrepa. Poslanci so pač predstavniki ljudstva in nas predstavljajo, kakršni smo. Dokler se ne bomo spremenili mi, bodo tudi razmere ostale nespremenjene. Upanje je torej kvečjemu dolgoročno. V dolgoročnem vplivu šolstva, kulture, znanosti, seveda tudi religije itd. na znanje, zavest in moralo povprečnega človeka - kolikor se seveda ti dosežki potem ne razvrednotijo in porazgubijo v krutem vsakodnevnem boju za gospodarsko preživetje, ki ga politika, zakonodaja, sodstvo, policija itd. veliko preslabo urejajo in nadzorujejo, da bi se tudi v njem temeljne družbene vrednote krepile, ne pa razkrajale. Prav te dni se glede tega nekaj dogaja - morda pa se le bo kaj premaknilo na bolje? Zadnje leto so mi največ optimizma zbudila (oziroma skrajnega pesimizma potlačila) naključna, a zame presenetljiva »odkritja« zlasti na šolah, tudi podeželskih, pa na kakšnih zavodih za socialno delo, v bolnišnicah in podobno, kamor me kdaj zanese reševanje problemov izbrisanih ali azilantov in njihovih otrok. Zagrenjen in razočaran nad nehumanostjo in nestrokovnostjo našega birokratskega in sodnega aparata pri vseh teh problemih sem potem včasih kar ostrmel nad humanim in visoko strokovnim ravnanjem velike večine učiteljev, psihologov, socialnih delavcev, zdravnikov in drugih, na katere sem pri tem naletel. Naj posebej omenim npr. osnovne šole Prule in Livada v Ljubljani in Ljubečna pri Celju, pa zavod za socialno delo v Tržiču, pa Onkološki inštitut, pa ambulanti za brezdomce v Ljubljani in Mariboru itd.

Omenjate razočaranje nad pravosodjem. Govorite o izkušnjah, ki ste jih pridobili, ko ste bili ustavni sodnik?

Nekaj izkušenj sem pridobil že prej, kot stranka v sodnih postopkih, in imel sem teoretično znanje iz študija. V osmih letih na ustavnem sodišču so k temu seveda prišla dodatna spoznanja, praktična in teoretična - morda še najpomembnejša in najbogatejša iz primerjalnega študija tuje, zlasti nemške in ameriške literature in judikature. Pa tudi od kolegov, drugih ustavnih sodnikov. Tej naši prvi ekipi ustavnih sodnikov v samostojni Sloveniji skoraj vsi priznavajo, da je bila ne glede na vse politične razlike med nami strokovna raven našega odločanja visoka. Smo pa začeli na sodišče dobivati vse bolj in bolj presenetljive primere izrazito slabe kakovosti sodnega odločanja nižjih sodišč. Tedaj smo si še govorili, da gre za ostanke nekakovostnega sodstva iz prejšnjega režima. Po letu 2000 pa je že postalo jasno, da se položaj ne izboljšuje, ampak se z vidika kakovosti sodnega odločanja ponekod celo poslabšuje. Pri tem ne mislim pavšalno kritizirati sodstva nasploh, ker so glavne veje, to so kazensko, civilno in gospodarsko sodstvo, po moji vednosti čisto solidne, v povprečju na zadovoljivi strokovni ravni - izvzemši seveda resni problem sodnih zaostankov. Skrajno skrb zbujajoča pa je po mojih bogatih praktičnih izkušnjah zadnjih desetih let strokovna raven sojenja v našem upravnem sodstvu, na ustreznem oddelku vrhovnega sodišča še bolj kot na samem upravnem sodišču, in deloma tudi v našem delovno-socialnem sodstvu.

Verjetno ste spremljali ustavno obtožbo zoper predsednika republike. Se vam je ustavna obtožba zdela žaljiva ali pa je predsednik z nagrado Tomažu Ertlu užalil dostojanstvo tistih, ki jih je trpinčila Udba?

Tudi meni se je zdela poteza predsednika države zelo neposrečena, ko je dal priznanje osebno Ertlu, ne pa npr. organizaciji Sever. Toda to, kar so potem iz tega naredili v opoziciji, je tako eklatantna zloraba ustavne obtožbe, da je škoda vsake besede.

SDV je zbirala informacije tudi o vas. Ste si ogledali svoj dosje?

Ne, nikoli. Zakaj pa bi si ga ogledal in kaj bi s tem dosegel? Morda bi zgolj za koga, ki sem ga imel v dobrem spominu, izvedel, da me je ovajal. Za kaj takšnega nikoli nisem imel časa.

Tudi vi ste v osemdesetih letih odpirali vprašanje povojnih pobojev. Se strinjate, denimo, z Žižkom, ki meni, da je levica naredila napako, ker pri tem razkrivanju ni šla do konca?

Spomnim se, da sem leta 1984 izstopil iz Zveze komunistov med drugim tudi zaradi prikrivanja odgovornosti za povojne poboje domobrancev. Tako da še vedno menim, da je naš civilizacijski dolg, da pride resnica na dan. Drugo pa so očitni poskusi iskanja političnih koristi v današnjih političnih sporih na račun teh dogodkov. Pri tem vprašanju me vedno preseneča, kako močna je potreba po kaznovanju storilcev. Ne po razkritju resnice, prav po kaznovanju storilcev! Tudi pri tragičnih smrtih otrok in odraslih zaradi zdravniških napak izražajo ljudje najmočneje prav zahtevo po kaznovanju krivcev. Javnost je prav neusmiljena do pravih ali namišljenih krivcev, in to še preden je ugotovljeno, kdo je res česa kriv in koliko. Tudi med izbrisanimi je precej takšnih, ki pravijo: ničesar nočem, želim samo, da bi bili krivci kaznovani, pa bom zadovoljen. A jim dopovedujem, da kaznovanja krivcev za izbris nikoli ne bo. Prvič, ker so v to bolj ali manj vpletene vse politične stranke in bi že kako preprečile kaznovanje svojih vidnih članov, tudi če kazenski pregon za tako kaznivo dejanje ne bi že zdavnaj zastaral - to pa je druga ovira za kaznovanje. Nekaj drugega je resnica. In priznanje te resnice. Kaznovanje odgovornih je tu drugotnega pomena.

Pravkar je država sprejela zakon, s katerim je vprašanje izbrisanih formalno rešeno. Je to takšno priznanje in opravičilo?

Ta zakon, predvsem pa pošiljanje dopolnilnih odločb že pred tem, eno in drugo skupaj je seveda simbolično priznanje krivde in priznanje, da je bil izbris nezakonit. To je zadoščenje, ki mnogim izbrisanim pomeni več kot kakršnekoli odškodnine, za katere vedo, da jim jih ta država nikoli ne bo priznala, niti v simbolični višini ne, čeprav bi bila to njena pravna in moralna dolžnost. Pa še to simbolično priznanje je bilo tako rekoč iztisnjeno skozi zobe, ne izrecno, pa ob hkratnem nebrzdanem zmerjanju in pljuvanju celotne opozicije. Zakon tudi sploh še ne velja, saj ga čakata najbrž še veto državnega sveta, zahteva po referendumu in kdo ve kaj še. Moram pa reči, da je bila med izbrisanimi zelo dobro sprejeta izjava ministrice Kresalove, ki je dejala, da če se ne bo nihče drug opravičil, se bo pa ona, čeprav ni s tem imela nič.

Na levici je Bavčar s tem nekaj imel. Verjetno se spomnite tiste odločilne vladne seje, kjer je predlagal, da se človekove pravice odmislijo. Pričakujete kaj podobnega tudi od njega?

Ne glede na to, kaj si sicer mislim o Bavčarju, mu moram priznati, da je od vseh teh začetnih akterjev izbrisa, se pravi Peterleta, Janše, Debelaka, edini, ki je že pred leti zelo jasno povedal, da je odločbo ustavnega sodišča treba v celoti izpolniti. S tem je vsaj posredno priznal, da so ravnali narobe. Ampak samo on! Debelak še vedno pomaga današnji opoziciji pri njenem sprenevedanju, da izbrisa sploh ni bilo in da so samo »izvrševali zakon, kakršen je takrat bil«, čeprav iz ugotovitve ustavnega sodišča leta 1999 jasno izhaja, da zakona niso izvrševali, ampak so ga kršili.

Se že dolgočasite, ko iz leta v leto poslušate iste očitke, odškodnine, Aksentijević, pa spet osamosvojitev, pa spet generali ..., na katere morate vedno znova odgovarjati z istimi argumenti?

Ni dolgočasno, ampak mučno. Mučno je poslušati, kako ti politiki ure in ure ponavljajo največje neumnosti. Tudi zame je bila in je še vedno uganka, kateri od njih se sploh zaveda, kakšne neumnosti govorijo. Ampak očitno jim je to popolnoma vseeno. Zanje je pomembno le, da jim te neumnosti in laži koristijo.

Če se ne motim, ste se v celoti tega problema, izbrisa, zavedeli šele ob prelomu tisočletja, mar ne?

Prvo odločbo ustavnega sodišča o izbrisanih smo do polovice pripravili že mi, junija 1998 (tudi Šturm je to podprl, le Jerovšek je glasoval proti!), čeprav so jo dokončali šele naši nasledniki, februarja 1999. Ampak ne mi ne naši nasledniki se takrat nismo in niso zavedali razsežnosti problema. To so bili za vse nas zgolj individualni primeri. Da gre za 18 tisoč ljudi, je postalo jasno šele leta 2002. Spomnim se, da so me med letoma 1999 in 2002 okupirala popolnoma druga vprašanja. Ukvarjal sem se, denimo, s tisto sramotno ustavnosodno odločbo o referendumu o volilnem sistemu in potem z vatikanskim sporazumom. Šele leta 2002, ko je bilo ustanovljeno društvo izbrisanih in ko so me povabili k sodelovanju, sem se spomnil, da smo leta 1998 to vprašanje že obravnavali, to, da je bila vmes februarja 1999 sprejeta tista prelomna prva odločba ustavnega sodišča o izbrisu, pa je v teh vmesnih letih popolnoma izginilo iz pozornosti javnosti.

Se spominjate Tanje Petovar?

Seveda, še kako dobro. Z najlepšimi spomini.

Ona je tedaj imela načrt narediti v Sloveniji center za človekove pravice. Pred časom nam je povedala, da so ji že v začetku devetdesetih let nekateri uradniki zasebno priznali izbris.

Dokaj dobro se spominjam tistih dogodkov. Poznam tudi vsa njena prizadevanja in ovire, na katere je naletela. Ampak po mojem spominu je bil tista leta pred letom 2002 v ospredju neki drug problem, ki je bil samo posredno povezan z izbrisanimi, to je bil problem bivših oficirjev JLA, ki so ostali v Sloveniji, pa jim Slovenija ni priznala pokojnin. Tega se spominjam, ker sem tudi sam do problema izbrisanih prišel po tej poti. Namreč, takoj po prenehanju funkcije ustavnega sodnika sem začel najprej zastopati nekatere od teh bivših oficirjev JLA pri njihovih zahtevah po vojaških pokojninah. Teh jim še zdaj nočejo priznati - a tu je država popustila vsaj toliko, da je večini od njih priznala, čeprav šele leta 1998, vsaj neke nadomestne, za 30 do 40 odstotkov nižje »civilne« pokojnine. In še to ne vsem.

Hotel sem vas opozoriti na nekaj drugega: v začetku devetdesetih let je obstajal vtis, da je Slovenija drugačna od drugih republik, da bo tukaj nastal neki regionalni center za človekove pravice. Švedska ga je bila celo pripravljena financirati, a je potem vse padlo v vodo zaradi nestrpnih odzivov, Petovarjeva je bila označena za peto kolono, Helsinški monitor je propadel. Bilo je konec z različnimi odbori. Zato ste ostali sami.

Da, najprej se je kompromitiral Helsinški odbor, kjer so Tanji Petovar preprečili, da bi ga prevzela. In ker Helsinški odbor kot močnejša institucija, ki vključuje tudi ugledne pravnike itd., ni več deloval, so ga v tej mednarodni organizaciji degradirali na nižji status monitorja, torej opazovalca. S tem pa nočem reči, da tudi Helsinški monitor kasneje ni odigral pomembne vloge. Ni pa imel moči za še kaj več.

Pred leti ste dejali, da sta za izbris krivi obe, levica in desnica. In da problem še čez desetletja ne bo rešen, vse dokler o tem ne bo odločilo strasbourško sodišče. Vas je Pahorjeva vlada v tem smislu presenetila?

Takoj ko je ta koalicija zmagala na volitvah, jeseni 2008, mi je bilo jasno, da bo pripravljena narediti korak naprej. Zato sem se tudi takoj vključil in sugeriral nekatere formulacije za koalicijski sporazum, v katerem so koalicijske stranke obljubile uresničitev obeh točk odločbe ustavnega sodišča. To so sedaj res naredili. Včeraj s sprejetjem zakona, pred tem pa z izpolnitvijo obljube, da bodo dokončali izdajo dopolnilnih odločb, ki jih je minister Bohinc leta 2004 pri številki 4093 strahopetno nehal izdajati. To je pozitivni del zgodbe. Senčna plat pa je, da so tudi lani dopolnilne odločbe izdali le še preostalim približno 2500 izbrisanim, ki so dobili dovoljenje za stalno prebivanje, ne pa tudi tistim, kar 3500 jih je, ki so od Slovenije dobili celo več kot to, namreč kar takoj državljanstvo. S smešnim izgovorom, da pač niso bili izrecno omenjeni v odločbi ustavnega sodišča! Ti bodo do statusa za nazaj upravičeni šele na podlagi tega zakona - če bo enkrat res začel veljati.

Vmes vam je kar nekajkrat zazvonil telefon. Tudi ko vas kdaj pa kdaj kličemo novinarji, ste v časovni stiski. Vedno lovite roke za neke odločbe. Predvidevam, da ste prezaposleni z azilno problematiko?

Da.

Če bi hotel biti ciničen, bi vas vprašal: kako to? Mar v Sloveniji sploh imamo azilante?

Ko sem se začel pred leti ukvarjati s tem, ali pa prej, okrog leta 2003, 2004 in 2005, je bilo prosilcev za azil od 1000 do 1500 na leto. Od teh je le malokateri dobil status. Še manj azilov je bilo podeljenih zadnja tri ali štiri leta. Skupno je menda doslej v zadnjih desetih letih, odkar velja zakon o azilu, bilo v Sloveniji podeljenih od 150 do 200 azilov ali subsidiarnih zaščit. Krivulja zadnja leta strmo pada. Res je, da se je zmanjšal pritisk prosilcev za azil. Število teh se je s 1500 zmanjšalo na nekaj sto. Ampak še bolj sramotno za Slovenijo, ki naj bi veljala za razvito državo v svetovnem merilu in članico EU, je, da so zadnja leta podelili le azil ali dva ali pa nobenega azila in po nekaj subsidiarnih zaščit na leto.

Samo?

Da. Poglejte primerjavo: Avstrija ima 3,5-krat več prebivalcev, približno sedem milijonov. Mi imamo zadnja leta recimo 200 prosilcev za azil, Avstrijci jih imajo 12 tisoč. Od teh 12 tisoč, še pred leti pa 24 tisoč, Avstrija podeli azil četrtini. To se pravi, da pri 12 tisoč prošnjah na leto pozitivno rešijo približno 3000 primerov, pri nas pa od 200 prošenj pozitivno rešijo dve ali tri. Lahko izrazim le priznanje sedanji vladi, da je zaznala ta problem in se ga lotila. Notranje ministrstvo, konkretno Katarina Kresal in zlasti državni sekretar Goran Klemenčič, je začelo spreminjati politično klimo, tako da smo zadnje mesece le dočakali obrat v trendu. In nekaj prosilcev in njihovih družin, ki sem jih tri leta zastopal, je sedaj končno dobilo azil. Ali je to zgolj prilagajanje uradniške strukture političnemu pritisku z vrha ministrstva ali pa vendarle sprememba v glavah teh uradnikov, bomo še videli. Se pa bojim, da bomo na starem, čim bo Janša spet na oblasti.

Morda je težava v tem, ker ljudje, pa tudi uradniki na prosilce za azil gledajo kot na ekonomske migrante, ki si izmišljajo politične razloge za bližnjico. Kako resni so, denimo, politični pritiski na vaše kliente, da iščejo azil v Sloveniji?

Naj vas popravim: prosilec je upravičen do azila, če je v domači deželi preganjan iz političnih, etnično-nacionalnih, religioznih razlogov ali zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini, npr. homoseksualcem. Težava v Sloveniji je, podobno kot tudi v drugih evropskih deželah, da se v nasprotju z duhom ženevske konvencije zapira. Slovenija, denimo, meni, da so do azila po konvenciji upravičeni le tisti izmed prej naštetih, ki lahko dokažejo, da je v domovini ogroženo njihovo življenje ali da so bili fizično ali psihično mučeni. Jasno pa je, da vsa svetovna strokovna literatura in tudi judikatura kažeta, da ženevska konvencija iz leta 1951, prvotno namenjena temu, da je Zahod sprejemal begunce iz vzhodnega bloka, daje zaščito ne samo žrtvam fizičnega preganjanja ali mučenja, ampak vsem, katerih temeljne človekove pravice, in to katerekoli, so bile iz navedenih razlogov hudo kršene. To pa je tudi, med drugim, recimo pravica do dela, normalnega družinskega življenja itd.

Spomnim se, da ste bili na začetku presenečeni nad ravnijo argumentacije.

Ko sem se začel pred leti ukvarjati s to problematiko, sem ugotovil, da so uradniki na ministrstvu stvari prignali že do neverjetnih absurdov. V odločbah o zavrnitvi prošnje za azil je bilo denimo zapisano domnevno mnenje nekega kanadskega teoretika, da je do azila upravičen le tisti, ki je bil v svoji državi »nenehoma, neprekinjeno mučen ali trpinčen s povzročanjem fizičnih ali psihičnih krutosti« - dobesedno tako! Ko sem prvih šest mesecev dobival te absurdne obrazložitve, nisem vedel, ali naj se jočem ali smejem. Seveda sem vlagal tožbe, naivno misleč, da imamo sodnike, ki so sposobni videti, kakšna v nebo vpijoča neumnost je to. Kakšna zmota! Še zlasti vrhovno sodišče - upravno sodišče je imelo nekoliko blažje stališče zlasti po zaslugi Boštjana Zalarja, ki se dobro spozna na azilno problematiko - je isto v nebo vpijočo neumnost neutrudno zapisovalo še v svoje odločbe!

Potem očitno res nihče ni upravičen do azila.

Po tako absurdnem, srednjeveškem kriteriju gotovo ne. Slovenija je zaradi svojega geografskega položaja vsa ta leta doživljala razmeroma velik pritisk Romov iz Bosne in s Kosova. Popolnoma jasna poročila Visokega komisariata OZN za begunce potrjujejo, da je diskriminacija Romov v Bosni in na Kosovu nevzdržna. Da je tako huda, da zaradi te diskriminacije na vseh področjih prosilcev za azil s tega območja ni dopustno vračati. A vsa zadnja štiri leta in pol, odkar se ukvarjam s tem, naše notranje ministrstvo ta poročila UNHCR preprosto ignorira in namesto njih upošteva ameriška ali britanska poročila, ki seveda pravijo, da je na Kosovu vse še kar v redu, da sicer so nekatere težave, ampak se da živeti. Največja sramota pri tem je stališče britanskega Home Officea, da ni nič hudega za tiste Rome, ki znajo albansko in ki tudi po zunanjosti (barvi polti) ne izstopajo in se zaradi tega lahko neopaženo pomešajo med albansko kosovsko prebivalstvo! Skrij svojo etnično pripadnost, pa ne boš preganjan!

S koliko primeri ste se ukvarjali?

Z nekaj sto. Nisem jih preštel, vem le za zaporedne številke tožb in drugih vlog (po več za enega) v mojem računalniku. Pri izbrisanih je mapa v osmih letih narasla na 1130, pri azilantih pa sem po štirih letih pri številki 1017.

Po zakonu o azilu imajo prosilci pravico do brezplačne pravne pomoči. Dobivate za to delo kakšno nadomestilo?

Ne, jaz ne. Tudi to je zanimiva tema. Prva leta je naš zakon o azilu prosilcem zagotavljal brezplačno pravno pomoč, nato pa je bila ta odpravljena za celotno prvo fazo postopka, ki pa je odločilna. Šele po tem, ko že dobiš negativno odločbo, ti pripada pravica do odvetnika (za tožbo na sodišče), ki ga plača država. Tukaj pa je še en trik: v 90 odstotkih teh zadev se odloči po tako imenovanem pospešenem postopku, čeprav ga vlečejo dolge mesece, tudi leto ali dve - potem pa ima prosilec samo tri dni časa za vložitev tožbe na sodišče! V teh treh dneh mora najprej najti odvetnika, ta naj bi zadevo preštudiral in vložil argumentirano tožbo - vse to v treh dneh!?

To so trije delovni dnevi?

Ne, ni se samo enkrat zgodilo, da je prizadeti odločbo dobil v petek, tridnevni rok pa je minil v ponedeljek.

Ampak ali ni to protiustavno?

Veste, kolikokrat sem sam tudi pred ustavnim sodiščem že navajal, da je to nesprejemljivo? In kaj se je naredilo? V številnih primerih, ki sem jih sprožil, sem z ustavno pritožbo sicer zmagal. Ampak ne iz tega razloga ali zaradi še hujših, sistemskih nezakonitosti in protiustavnosti. Redko katera izmed odločb MNZ ima manj kot, recimo, pet hudih napak. V pritožbi napadem vse, ustavno sodišče pa potem poišče izmed teh petih ali desetih hudih napak tisto, ki je najočitnejša, in zaradi nje odločbo razveljavi - sistemski problemi pa ostajajo nerešeni ob strani. Upam sicer, da bodo vsaj nekateri od teh sistemskih problemov, ki se jim ustavno sodišče že dolgo izogiba, sedaj rešeni z novelo zakona o azilu, ki jo pripravlja ministrstvo za notranje zadeve. Če seveda ne bo ta vlada padla prej, preden bo tudi ta zakon prišel do parlamenta. Kaj bo z njim potem, bomo pa tudi šele videli.

Kakšen posebno poveden primer?

Prosilki iz Čečenije z dvema otrokoma so tam ubili moža in druga dva otroka. Ko je pripovedovala, kako se ji je to dogajalo v Groznem, v glavnem mestu Čečenije, je nesposobni zasliševalec, ki ne loči Groznega od Gruzije, v zapisnik napisal Gruzija namesto Grozni. Ko se je to ponovilo, je prevajalka napako opazila in jo je uradnik na tem drugem mestu popravil, na prvem mestu pa je ostala v zapisniku. In ker je sistem odločanja tako bedast, da odloča drug »inšpektor«, ne tisti, ki je prosilca zasliševal, je ta »decision-maker« odločil, da se prošnja zavrne kot očitno neutemeljena, ker prosilka laže. Pobegnila je iz Čečenije, trdi pa, da je bila preganjana v Gruziji!

In potem?

Spet nisem vedel, ali je to za smeh ali za jok. V tožbi sem sodišču seveda napisal, kakšna neumnost se je tu zgodila - in odločba je bila razveljavljena, ampak ne iz tega razloga! Spet zaradi neke druge napake. Toda ministrstvo ni odnehalo! Zoper poraz na upravnem sodišču se je pritožilo na vrhovno sodišče in v pritožbi še nadalje vztrajalo tudi pri tisti neznanski neumnosti! Ker takrat še nisem vedel, da je kakovost odločanja o azilu na vrhovnem sodišču še nižja od kakovosti na upravnem sodišču, sem prosilko prepričeval, naj ne pobegne iz Slovenije in naj počaka na odločbo vrhovnega sodišča. Na srečo je bila pametnejša od mene. Pobegnila je v Italijo in tam brez težav dobila azil. Dokaze o tem hranim.

Očitno seveda je, da si države takšne ovire izmišljujejo zato, ker nimajo denarja za azilante.

To je res. Toda to je predvsem problem Francije, Italije ali Španije, ki so preplavljene z begunci, zlasti iz Afrike. Tam je ta ekonomska dimenzija problema resna, ne pa v Sloveniji. Slovenija bi kot razmeroma razvita članica EU nujno morala, zaradi elementarne spodobnosti in poštenja, prevzeti svoj delež odgovornosti razvitega sveta, da bi vsaj v odstotkih dosegala povprečne standarde. V regionalnem zastopstvu UNHCR iz Budimpešte, ki je pristojno tudi za Slovenijo, s katerim sem bil v precej tesnih stikih, so mi jasno povedali, da sta Slovenija in Slovaška globoko na dnu te lestvice.

Končajmo, gospod Krivic, ta pogovor s spomini. Še pred izbrisanimi in azilno problematiko, vatikanskim sporazumom in volilnim sistemom ste se zavzemali za Slovenijo brez jedrske elektrarne, podpisali ste tedaj zloglasno peticijo proti usmerjenemu izobraževanju. Ste v vmesnem času kaj spreminjali svoja stališča?

No, glede navedenega najbrž ne kaj dosti - le za elektrarne ne vem, ali je bolje onesnaževati okolje s kurjenjem premoga ali tvegati kakšne jedrske nevarnosti.

Kaj pa demilitarizacija, gospod Krivic?

Te peticije takrat nisem imel časa pazljivo prebrati. A bolj ko zdaj spremljam komentarje in novo dogajanje, bolj mi je žal, da nisem peticije podpisal že takoj, zlasti kot zahteve za temeljito preoblikovanje vojske, ne za njeno ukinitev. Pa me uvrstite med podpisnike sedaj, prosim.