Drago Kos: »Tožilstvo nekaterih zadev sploh ne procesira, ampak samo arhivira.«

Nekdanji kriminalist in aktualni predsednik protikorupcijske komisije je pred dnevi kot največji problem v Sloveniji ta hip izpostavil razmere na tožilstvu. Zdaj pojasnjuje, v čem ali v kom je največji problem in zakaj.

Pred dnevi ste dejali, da je ustanovitev Nacionalnega preiskovalnega urada zaman, če ne bo sprememb tudi na tožilstvu. Ampak tam že imajo skupino tožilcev za organizirani kriminal in posebej težke zadeve.

> Samo dejstvo, da na tožilstvu obstaja skupina tožilcev za pregon organiziranega kriminala, še ne pomeni, da so tožilci, ki v tej skupini delajo, specializirani za področje, s katerim naj bi se ukvarjal NPU. Ta se bo ukvarjal z gospodarsko kriminaliteto in korupcijo. In to so povsem drugačne stvari od teh, s katerimi se ukvarja posebna tožilska skupina. Res je, da se ukvarjajo tudi z nekaterimi zadevami s tega področja, ampak če oziroma ko bo NPU začel delati z vsemi zmogljivostmi, ta skupina ne bo niti fizično sposobna procesirati vsega, kar bodo pripravili na NPU-ju. Tožilstvo bo zato nujno potrebovalo ali novo skupino ali pa bodo morali okrepiti obstoječo skupino in specializirati tožilce za področje gospodarskega kriminala in korupcije.

So za izboljšanje razmer na tožilstvu bolj bistvene zakonske spremembe ali kadrovska menjava na mestu generalnega državnega tožilca?

> Velike zakonske spremembe niso potrebne, zakon o kazenskem postopku in zakon o tožilstvu sta dokaj jasna. Treba pa bi bilo končno zagotoviti samostojnost in neodvisnost, a ne tožilstva, ampak tožilca v konkretni zadevi. Samostojnost in neodvisnost nista neka imaginarna pojma, ki naj ščitita tožilstvo pred vsemi vplivi od zunaj, ampak gre za samostojnost in neodvisnost tožilcev pri odločanju v konkretnih zadevah. To pa pomeni tudi samostojnost in neodvisnost od pritiskov znotraj tožilstva.

To je, v nasprotju s stališčem Barbare Brezigar, presenetljivo jasno zahtevalo tudi tožilsko društvo.

> Zakon je v tem delu jasen. Če želi nadrejeni tožilec drugemu tožilcu odvzeti zadevo, mora obrazložiti razloge, zakaj mu jo odvzema, in jo predodeliti drugemu. S tem potem ta, nadrejeni tožilec tudi prevzema odgovornost za svojo odločitev. Če tega ni, potem ni dvoma, da se da tako ali drugače vplivati na odločitev tožilcev.

Tožilci so svoje povedali, spremenilo pa se ni nič.

> Situacija je res huda. Barbari Bre-zigar je uspelo nekaj, kar ni uspelo nikomur pred njo. Tako pod Drobničem, kot predstavnikom desnega političnega pola, kot tudi pod Cerarjevo, kot predstavnico levega pola, je tožilstvo ostalo ena najbolj homogenih organizacij v državi. Pod vodstvom Brezigarjeve pa so se začele kazati hude razpoke. Morda je to tudi kumulacija starih težav, ampak dejstvo ostaja, da nikoli doslej ni bilo tolikšnega odhajanja dobrih in izkušenih tožilcev ter odstopov vodstvenih kadrov. Tudi tožilsko društvo se doslej ni še nikdar oglasilo. Homogenosti, ki je bila nekoč najbolj značilna prav za tožilstvo, že davno ni več.

Obstaja čudežno zdravilo?

> Zakonski ukrepi to zagotovo niso. Treba bo pač znotraj tožilstva vzpostaviti mir, in to je problem tožilstva samega, od zunaj bo to težko doseči.

Ampak tožilci pač ne bodo šli na vrhovno državno tožilstvo in odnesli svojo šefico ven ...

> Za to, da se zamenja Barbara Brezigar, morajo obstajati zakonsko določeni razlogi, kršitev ustave ali kršitev zakona. In prav je, da so postavljeni tako ostri pogoji, sicer bi vsaka politika pometala z vrhom tožilstva. To velja ne glede na to, kakšne so razmere na tožilstvu. Tudi če bi bile katastrofalne, ni pa podanih zakonskih razlogov za menjavo, mora Brezigarjeva ostati na položaju. Drugo vprašanje pa je, kdo potem prevzema odgovornost za takšno stanje.

In danes je šla spet po podporo naravnost k predsedniku vlade, ki jo je pred časom že podprl.

> Predsednik vlade nima s samostojnostjo in neodvisnostjo tožilcev čisto nič. Nihče ne more posegati v delo tožilcev od zunaj in doslej na komisiji niti nismo zaznali, da bi kdo to počel, ampak tudi braniti se tožilcev od zunaj ne da. Problematiziranje nekaterih čudnih odločitev tožilstva pa še niso nedovoljeni vplivi na tožilstvo. Tožilstvo ni institucija, ki bi jo bilo prepovedano kritizirati in bi bila tako izolirana od družbe, kot se včasih trudi prikazati Barbara Brezigar.

Ampak vlada na čelu s svojim predsednikom državnemu zboru predlaga ali ne predlaga razrešitve generalnega državnega tožilca.

> Vendar le na podlagi kršenja zakona ali ustave. Če pristojni minister v tem primeru ne predlaga vladi razrešitve vodje tožilstva, potem on prevzame odgovornost za stanje na tožilstvu. Če pa razrešitev predlaga in njegov predlog v vladi ni sprejet, potem je odgovoren tisti, ki je preprečil posredovanje predloga v državni zbor.

Zdaj je aktualna afera zlorabe tožilskih policistov s strani Brezigarjeve ...

> Sam že od vsega začetka trdim, da je bila ustanovitev te posebne tožilske enote napaka. To je nekaj, kar ne sodi v slovenski pravni sistem. Vem pa, da obstajajo tožilci, ki so si vedno želeli svojih policistov, ker policiji niso zaupali. Če tega zaupanja ni, pa se tej državi slabo piše. Sicer pa so tudi mene kot predsednika komisije večkrat spraševali, ali bi komisija želela imeti policijska pooblastila, ampak sem ne glede na stopnjo razočaranja nad delom policije vedno odgovoril, da ne. V tej državi je povsem dovolj ena policija. Poleg tega je treba vedeti, da tožilstvo sicer lahko usmerja policijo pri konkretnih postopkih, ampak policiji kot instituciji zato na splošno še ni nadrejeno.

Pred časom ste se v enem izmed postopkov specializiranega oddelka znašli tudi vi.

> Menda je bila proti meni res vložena kazenska ovadba, kaj se je zgodilo z njo, pa ne vem. Nihče me ni kontaktiral.

Kaj pa komisija, s tožilstvom sodeluje dobro?

> Pred leti se je pokazalo, da naših prijav policija ne jemlje dovolj resno, zato smo spremenili sistem pošiljanja sumov kaznivih dejanj. Če smo najprej vse pošiljali policiji, smo potem po dogovoru z Brezigarjevo večino zadev začeli pošiljati okrožnim državnim tožilstvom. Policija naših prijav včasih enostavno ni obravnavala, ko smo isto zadevo poslali tožilstvu, oni pa potem policiji, pa je policija zadevo obravnavala. Zdaj opažamo, da si nekateri tožilci pomembnejših zadev sploh ne upajo delati brez soglasja ali vsaj obveščanja vrhovnega državnega tožilstva. In to je samostojnost tožilcev? Poleg tega da traja zelo dolgo, da se nekatere naše zadeve začnejo procesirati, pa smo pri delu tožilstva zaznali tudi neko edinstveno prakso, da se nekatere zadeve enostavno »arhivirajo«. Tožilstvo ima sicer na voljo zgolj dve zakonski možnosti, ali nadaljuje z obtožnimi akti ali pa zadevo zavrže. Sklep o zavržbi pa vsebuje tudi pravni pouk za oškodovance, da imajo pravico prevzeti pregon. Ubrali pa so tretjo pot, arhiviranje zadev. In o tem, katere primere arhivirajo, niso obveščali nikogar. O tem smo imeli z Brezigarjevo in njenimi sodelavci celo poseben sestanek, na katerem so nam obljubili, da bodo v primerih arhiviranja zadev vsaj obveščali oškodovance. Vendar to še ne pomeni, da gre za ravnanje v skladu z zakonom o kazenskem postopku.

Se brez začetka formalnega postopka arhivirajo samo zadeve, ki jih na tožilstvo pošlje komisija, ali tudi druge?

> Tudi druge.

Takšno početje pa je neposredna kršitev zakonov.

> Ja. ZKP take možnosti ne predvideva. O tem smo tudi že lani obvestili pravosodnega ministra.

Kako dobiti nazaj dobre in izkušene tožilce, ki so zapustili tožilstvo?

> Problem je v tem, ker izkušeni kadri, ki zapustijo neko ustanovo, običajno najdejo boljše službe, boljše delovne razmere in se niti ne želijo več vrniti. Tožilsko delo že tako ni lahko delo, zato odhod običajno pomeni, da so za sabo dokončno zaprli vrata.

Razpis za direktorja NPU-ja bo zunaj v kratkem, razmere na tožilstvu pa se bodo težko hitro popravile. Boste kljub temu kandidirali na razpisu?

> Brezigarjeva doslej niti enkrat ni priznala, da so na tožilstvu težave in so potrebne spremembe. Tudi če je šlo zgolj za organizacijske spremembe. Sistem imenovanja šefa NPU-ja je res dobro postavljen in v dobršni meri onemogoča vpliv politike, ampak zame je bistveno vprašanje, ali bo tožilstvo lahko sledilo spremembam pri preiskovanju hujših oblik kriminala, ki smo jim priča na policiji in v sodstvu. Lahko pa rečem eno, če bi bil danes zadnji dan za prijavo, se zagotovo ne bi prijavil.

Vi ste sicer z Brezigarjevo nekako nekompatibilni že vse od orožarske afere ...

> To je res, ampak pri strokovnem dialogu na relaciji komisija-tožilstvo korektno sodelujeva. Na osebni ravni pa je situacija drugačna. Kar se orožarske afere tiče, pa je dejstvo, da smo takrat vložili več kot dvajset kazenskih ovadb, pa niti ena ni končala na sodišču. Zahtevali so sicer preiskavo v eni zadevi, a so jo potem ustavili. Preiskovalni sodnik je takrat dejal, da dokler imamo v Sloveniji take tožilce, naši kriminalci ne potrebujejo odvetnikov. Takrat je te primere vodila skupina pod vodstvom Brezigarjeve in sprejela nekaj zelo čudnih odločitev. Od nas in OVS je tožilstvo dobilo dve konkretni številki računov, kamor se je nakazoval denar od trgovine z orožjem, en račun je imelo odprto obrambno ministrstvo, drugega pa ministrstvo za notranje zadeve. Vendar pa preiskovalnemu sodniku niso predlagali preiskave teh računov. Pri brniškem orožju je pristojni tožilec najprej od nas pisno zahteval, naj opravimo razgovor z Igorjem Bavčarjem in Janezom Janšo, ko smo jima poslali vabila, pa nas je poklical isti tožilec in dejal, da z Janšo ni treba opraviti razgovora. Vendar pa te zahteve ni želel poslati v pisni obliki, zato smo opravili razgovor tudi z Janšo. Čez nekaj dni je sledil protest Barbare Brezigar, kako to, da smo si drznili opraviti razgovor z Janšo, kljub navodilom tožilca, naj tega ne storimo. V aferi Depala vas smo recimo imeli primer, ko je osumljenec že priznal, da je ponarejal listine, pa je zadevo vseeno zavrgla z nekim za lase privlečenim izgovorom.

Kaj pa spremembe glede komisije, ki jih prinaša zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, mar ne predvidevajo premalo ljudi in sredstev za toliko novih pooblastil?

> To je res, vendar pa računamo, da bodo prijave korupcije in kaznivih dejanj, ki nam zdaj vzamejo zelo veliko časa, vendarle začele prihajati na prave naslove, torej na policijo in tožilstvo. A nisem optimističen, da se bo to kmalu zgodilo. Naša raziskava iz decembra 2009 sicer kaže, da zaupanje javnosti v policijo v zadnjem času narašča, vendar pa zaupanje v tožilstvo še nikoli ni bilo tako majhno.

Komisijo jeseni zagotovo zapuščate. Kaj boste počeli, če ne boste direktor NPU-ja?

> Ne vem še. Imam pa seveda rezervni plan, po katerem se bom zaposlil v svojem podjetju, ki je trenutno v mirovanju, in bom opravljal delo svetovalca. Doma bo težko, ampak v tujini pa se bo že našlo delo.

Mogoče v Avstriji, kjer ste dobili državno priznanje za pomoč pri boju s korupcijo?

> Morda. Nagrado sem sicer dobil za pomoč republiki Avstriji pri uveljavljanju nekaterih protikorupcijskih iniciativ v Evropi.