Srečko, ti si naš najboljši prijatelj!

Začelo se je sredi januarja. Tedaj se je na koprsko policijo obrnil primorski podjetnik Marjan Mikuž, ki naj bi mu bilo vsega dovolj. Izsiljevanj, groženj z razkritji in ovadbami. Grozil naj bi mu bil poslanec SNS Srečko Prijatelj, ki je očitno menil, da mu Mikuž še nekaj dolguje. Zato je policija začela prisluškovati. In medtem ko so obema prisluškovali, sta v zgodbo padla še Zmago Jelinčič in kmetijski minister Milan Pogačnik, ki mu je grozila interpelacija. Sedaj je »pravi čas«, da stisnemo Pogačnika, da nam »zrihta« letalski muzej, je menil Jelinčič. Pogačnik je pri tem ubogljivo sodeloval. Po »sončni« plati zgodbe gre za resničen uspeh policije in tožilstva, ki se nista ustavila niti pri preiskovanju politične elite in ki jima je skrivnost nekaj mesecev uspelo zadržati zase. Po »senčni« plati zgodbe pa se lahko zgrozimo: če je policija do tega prišla po naključju, kako je v Sloveniji šele »po navadi«?

Prijatelj ali sovražnik?

Kako se je zgodba razvila pred očmi javnosti, je znano. Marjan Mikuž se je povezal s policijo in ta mu je zagotovila denar. Izmenjavo naj bi opravili v neki gostilni v Solkanu, kamor je Mikuž prinesel »dolg«, ki ga je od njega zahteval Prijatelj: 323 tisoč evrov. V trenutku, ko je hotel Prijatelj skupaj z ženo Aleksandro denar prevzeti, je v lokal vdrla policija in Prijatelja ter njegovo ženo, ki sta prej po telefonu Mikuža izsiljevala in mu grozila z nasiljem, zasačila z roko globoko v marmeladi. Zakaj točno naj bi bil Prijatelj od Mikuža zahteval podkupnino? Predkazenski postopek sicer še ni končan, a ta del zgodbe je že bolj ali manj jasen.
Luka Koper je pred leti zaradi »vse večjega obsega pretovora in potrebe po zmanjševanju logističnih stroškov« začela v Sežani in Beltincih načrtovati logistične centre. Za to pa je morala najprej kupiti zemljišča. Zanimivo je, kako je do zemljišč prišla v Sežani, natančneje v Orleški gmajni. Bilo bi normalno, če bi Luka Koper z vso svojo administracijo začela sama kupovati potrebna zemljišča. Vendar je očitno zelo dobro obveščeni Marjan Mikuž zemljišča začel kupovati prvi. Kupoval je kmetijska zemljišča od kmetov, in to po 26 do 30 evrov za kvadratni meter. To je počelo njegovo podjetje Premik Invest. Nato pa je tedanji direktor Luke Robert Časar od sestrskega in posebej za ta posel ustanovljenega podjetja Premik Net kupil 63 hektarjev zemljišča za kar 28 milijonov evrov oziroma tudi po 65 evrov za kvadratni meter. Podjetje Premik Net sta za ta namen ustanovila Aleksandra Prijatelj in Mikuž, Luka Koper pa jima je za posel plačala še provizijo v vrednosti kar 4 odstotkov, torej 1,1 milijona evrov.
Očitno je, da je bila naloga poslanca SNS »prepričati« Časarja, da sklene za Luko Koper izredno škodljivo pogodbo. Vendar pa 800 tisoč evrov, kolikor naj bi bil Prijatelj (oziroma njegova žena) prejel od Mikuža za »svetovanje«, verjetno ni bilo dovolj. Zato je Prijatelj od njega zahteval še dodatnih 323 tisočakov. Kako absurden je bil ta posel, priča dokumentacija, s katero razpolagajo kriminalisti. Podjetje Premik Invest je bilo izredno majhno in seveda ni imelo niti denarja, da bi od domačinov kupovalo zemljo, ki jo je nato preprodajalo naprej Luki. Luka je zato očitno morala podjetje »kreditirati« z avansi, ki so znašali od 1,4 do 2,2 milijona evrov. Šlo je torej za prav posebno pranje denarja in izčrpavanje Luke. Podobno, z avansi, je Luka želela očitno kupovati tudi zemljišča v Beltincih od podjetja Graj, le da tam ni bilo razlike med nakupno (pri nakupu od domačinov) in prodajno (pri prodaji Luki Koper) ceno zemljišč, je pa zato imelo podjetje izredno visoko provizijo, 4 odstotke.
Vendar to še ni vsa »gmajniška« zgodba. Kot pripoveduje Robert Rogič iz kraške Civilne iniciative, ki je prva začela opozarjati na sporno investicijo Luke Koper, je Mikuž lahko poceni kupil zemljišča in jih potem drago prodal naprej, ker je vmes župan Sežane s pismom o nameri napovedal prekategorizacijo kmetijskih zemljišč v zazidalna zemljišča. Župan Sežane pa ni nihče drug kot Davorin Terčon, sedaj član stranke Zares. »To je bil za Luko signal, da je lahko plačala višjo ceno. Srečko Prijatelj te transakcije ne bi naredil, če mu ne bi nekdo zagotovil, da bodo tem zemljiščem spremenili namembnost,« je dejal Rogič.
V tem poslu je mogoče najti še nekatere druge zanimivosti. Če kriminalisti sedaj preiskujejo vse te nepremičninske posle, se je verjetno treba vprašati, zakaj teh poslov ni podrobno pogledala posebna revizija v Luki, navkljub javnim opozorilom, protestom Civilne iniciative. Bruno Korelič, predsednik nadzornega sveta Intereurope in dolgoletni direktor Luke Koper, pravi, da je za te sporne posle vedel marsikdo. Dokumentacija naj bi bila poslana kriminalistom in protikorupcijski komisiji že pred približno letom dni. Zato se vedno znova pojavlja očitek, da je v ozadju v zgodbo vpleten Igor Jakomin, sedanji sekretar na ministrstvu za promet, ki je eden izmed idejnih očetov gradnje logističnih centrov in ki bi lahko revizijo oviral. Jakomin to zanika. Čeprav bi o projektu moral biti dobro obveščen. Od aprila do junija 2008 je bil Jakomin pri Luki Koper med drugim odgovoren za »pripravo dokumentov in v delovni skupini za razvoj evropskega distribucijskega centra v Sežani«. Tiste mesece pa so bili opravljeni tudi vsi pomembnejši nakupi zemljišč za center v Sežani. Poleg tega je moral biti v vse omenjene sporne posle vpleten še župan Kopra Boris Popovič, ki je bil v odločilnem času predsednik nadzornega sveta.
Jelinčič plemeniti
Kakšna stranka je to! Medtem ko se je Prijatelj ukvarjal s preprodajo zemljišč, z izsiljevanjem in grožnjami, se je Zmago Jelinčič zavzeto ukvarjal s svojim projektom t. i. Aeronavtičnim muzejem zahodnoevropske unije, kot je razvidno iz policijskih prisluhov. Sliši se sicer lepo, celo kulturno, a v resnici gre za neke vrste zabaviščni park, v katerem naj bi bila adrenalinski park in center za sproščanje. Vse skupaj naj bi bilo videti kot ogromna, 148 metrov visoka piramida, dva metra višja od Keopsove, s stranicami, dolgimi 250 metrov, na približno 15 hektarjih površine. Jelinčič je ta svoj park, dejansko zasebni in dobičkonosni projekt, želel sprva tudi ob pomoči podjetja Pipistrel zgraditi v Ajdovščini, a so se oglasile okoljevarstvene organizacije, ki takšnega piramidalnega mastodonta blizu zavarovane krajine pod Nanosom niso hotele videti. Zato je Jelinčič projekt preselil v Mursko Soboto, kjer županuje Anton Štihec, prej član SDS.
Država je v ta zasebni Jelinčičev projekt vložila že ogromno javnih sredstev. To se je zgodilo v času vlade Janeza Janše. Ministrstvo za kulturo je pod vodstvom Vaska Simonitija v projekt vložilo 103 tisoč evrov. Potem je v nekatere študije izvedljivosti vlagalo ministrstvo za obrambo pod vodstvom Karla Erjavca, v projekt je vložilo 83 tisoč evrov, pomagalo pa je tudi ministrstvo za zunanje zadeve pod vodstvom Dimitrija Rupla in v Jelinčičev projekt ravno tako vložilo 83 tisoč evrov. Zdaj naj bi se projekt preselil v bližino Murske Sobote, kjer bi moral, kot v prisluhih Prijatelj pravi Jelinčiču, minister Pogačnik tokrat poudariti »širši družbeni interes«, kot so verjetno pred njim to počeli Rupel, Simoniti in Erjavec. Dejansko je Jelinčičev vpliv, to spet preberemo iz nedvomno verodostojnih policijskih prisluhov, prav zastrašujoč.
Tako so denimo policisti 28. januarja prestregli pogovor med Jelinčičem in Prijateljem. Jelinčič v tem pogovoru Prijatelja vpraša, ali mu je minister »dal kuverto za njega«. Kasneje postane jasno, zakaj: Prijatelj mu odgovori, da kuverto ima, in mu nato sporoči, da bodo sedaj v parlamentu potrdili zakon, ki predvideva možnost brezplačnih prenosov kmetijskih zemljišč za potrebe občin v last občin. Brez glasov SNS bi zakon padel v vodo, zato Jelinčič Prijatelju naroči, naj pokliče kmetijskega ministra in mu pove, »da mu jebejo mater, če zdaj ne bo naredil piramide«. Milan Pogačnik Prijatelju nato odgovori, da »to že nekaj rihta«. Mesec kasneje, po aferi bulmastifi in vloženi interpelaciji zoper Pogačnika, Jelinčič Prijatelju naroči, naj pokliče ministra in mu reče, »naj da zemljo občini za gradnjo muzeja, če hoče podporo pri interpelaciji«. Kasneje ministru Prijatelj še pravi, da mora urediti zemljišča za muzej v 24 urah, sicer »pa kurc ga gleda«. Pogačnik mu odgovori, da tega ne more narediti v 24 urah, lahko pa do petka.
Jelinčič, Pogačnik in Prijatelj so v tem tonu in o tej temi komunicirali ves februar in še marca. Ministru v nekem trenutku veljaki SNS ponudijo, naj izbira med tem, ali ga bo Jelinčič v parlamentu »skurco« ali pa podprl. Jelinčič vmes nato celo naroča ministru, katere parcele mora ministrstvo prenesti v last občine, in pa, da mora biti jasno, da so zemljišča prenesena v last občine »samo za namen gradnje aeronavtičnega muzeja«. Nazadnje Pogačnik Jelinčiču pravi, »tako, kar se tega tiče, jaz sem svoj del obljube izpolnil«, na kar Jelinčič reče OK, zmenjeno, iz česar je mogoče razbrati, da bo SNS Pogačnika pri interpelaciji podprla, ministrstvo pa bo državna kmetijska zemljišča prekategoriziralo v stavbna za namen postavitve aeronavtičnega muzeja pri Murski Soboti.
Župan mestne občine Murska Sobota Anton Štihec je potrdil, da so marca začeli malce bolj intenzivno komunicirati z ministrstvom za kmetijstvo prav zaradi aeronavtičnega muzeja. »Mi z ministrstvom za kmetijstvo komuniciramo v smeri spremembe namembnosti zemljišč, ki so danes v lasti države in so kmetijska,« je potrdil Štihec. Možna lokacija, kjer bi želeli postaviti zabaviščni park na podlagi javno-zasebnega partnerstva, naj bi bila pri izhodu z avtoceste, meri pa kar 32,4 hektarja. Namembnost še ni bila spremenjena, ker je ministrstvo zahtevalo, da občina državi v zameno ponudi enako velike stavbne parcele, na katerih bi bilo mogoče kmetovanje. Osemindvajset hektarjev so v občini že našli, »8. marca pa smo dobili z ministrstva zahtevo, naj najdemo še dodatnih 3,6 hektarja,« pravi Štihec.
Pri tem se seveda postavlja vprašanje, od kod Jelinčiču takšen interes za muzej in zakaj mora pritiskati na ministra, če naj bi bila postavitev muzeja v državnem interesu. Odgovor je verjetno očiten. Šlo bi za donosno javno-zasebno partnerstvo. Zato je Štihca v zadnjem času z Jelinčičem dvakrat obiskal tudi Ivo Boscarol, lastnik letalskega podjetja Pipistrel. Poleg tega naj bi v družbi sodelovale še Dravske elektrarne, našteva župan Murske Sobote, te so sicer državno podjetje, ali pa SCT. Država naj bi hkrati imela interes zato, ker Jelinčič obljublja do 400 zaposlenih. Zaradi tega Jelinčiča pri njegovih zabaviščnih interesih denimo podpira tudi državni sekretar v Pahorjevem kabinetu, med drugim odgovoren za Prekmurje, Andrej Horvat, ki se je ob nedavnem obisku vlade v Prekmurju s Pogačnikom, Štihcem, Jelinčičem in prometnim ministrom Patrickom Vlačičem o tem pogovarjal na ločenem sestanku v Radencih.

Kravja stranka

Opisani primer trgovanja z glasovi v parlamentu, od katerega naj bi imel zasebne koristi Zmago Jelinčič, seveda ni prvi. Te zgodbe so krožile že prej. Zato je poslanec Dušan Kumer že leta 2006 dejal, da »ena od opozicijskih strank opravlja vlogo diskonta političnih kravjih kupčij«. S tem je seveda mislil prav SNS, ki je za časa Janševe vladavine veljala za nepravo opozicijo. Konec koncev je zaradi takšnih kravjih kupčij stranko pred dvema letoma zapustil Sašo Peče. A doslej je Jelinčič vse namige, da se gre »kravje kupčije«, zavračal in sprevračal, sedaj pa pravi, da se tako pač dela v politiki.
Za Srečka Prijatelja ni dvoma, da je politično kariero končal. Ministra Pogačnika čaka zelo verjetno ovadba. Kaj pa Zmaga Jelinčiča? Ko so kriminalisti v torek okoli 20.30 končali preiskavo v hiši predsednika SNS Zmaga Jelinčiča, je na koncu Jelinčičev odvetnik Aleksander Čeferin dejal, da mu očitajo, »da naj bi v nekem pogovoru obljubil podporo ministru Milanu Pogačniku v primeru interpelacije, v zameno pa naj bi bil postavljen letalski muzej v Murski Soboti«. Pri tem je bil Čeferin prepričan, da, tudi če bi to držalo, to ni kaznivo dejanje. »Prepričan sem, da se bomo z lahkoto ubranili, saj ni bilo sledu o kaznivem dejanju.« Toda pravni strokovnjaki, s katerimi smo govorili, priznavajo, da gre tu za »šolski primer korupcije«, kar je pravzaprav jasno že iz navedenega dogovarjanja in iz konkretnih dogodkov, ki so sledili obljubam.
Drugi odstavek 261. člena kazenskega zakonika pravi, da se uradna oseba, ki zase sprejme nagrado, darilo ali »kakšno drugo korist ali obljubo«, kaznuje z zaporom od enega leta do petih let. Povsem očitno je minister Pogačnik prejel »drugo korist«, »obljubo« in je zato »v mejah svojih pravic opravil uradno dejanje, ki bi ga sicer moral ali smel opraviti«. Pogačnik je s tem kriv, četudi se o njegovi interpelaciji še ni glasovalo. Po isti logiki je kriv tudi Jelinčič. Zanj velja drugi odstavek 262. člena zakona o kazenskem postopku, ki pravi, da kdor uradni osebi ali javnemu uslužbencu »obljubi kakšno drugo korist«, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do treh let. Omenjena dva člena sta bila v zadnjih letih spremenjena zaradi zahtev OECD in konvencij Sveta Evrope. Po njih je podkupovanje zelo strogo sankcionirano. Poenostavljano povedano, tudi če vam uradnik mora izdati npr. potni list, pa mu pri tem obljubite še neko nagrado, to pomeni podkupnino.

Strankokracija

Afera Prijatelj in nekatere druge zgodbe, ki smo jim bili priča, od Patrie do bulmastifov, razkrivajo še nekaj drugega. Že prej je mrgolelo indicev, da se glasovalni stroj v parlamentu podreja drugim interesom ali pa da postaja državni zbor neke vrste tržnica strankarskih želja v smislu »mi vam, vi nam«. Politični eliti so takšni dogovori, enkrat o gospodarski zakonodaji, drugič o zavarovalniški, tretjič o socialni, morda kratkoročno koristili, dolgoročno pa je očitno, da si vsi spodkopavajo verodostojnost. Jelinčič s seboj v blato ne vleče le svoje stranke, ampak vse poslanske kolege. Konec koncev se sedaj javno brani z argumentom, da je to pač normalen način delovanja v strankah, »da se tako pač dela«. Pri tem ga nekateri pravniki, kot denimo Jurij Toplak, ki trdi, da prodani glas v parlamentu ni oblika podkupnine, še celo podpirajo. Če je res tako, je seveda glavni namen obstoja strank porušen. Stranke postajajo vse bolj podobne (neideološki) zbirki klientelističnih in partikularnih interesov. Čeprav gre za obliko institucije, na kateri temelji demokratična ureditev, je parlament na lestvici zaupanja iz leta v leto niže. Verjetno je to tista prva skrb, ne pa, koga bo del volilnega telesa volil sedaj, ko in če bo SNS izginila s prizorišča.